Borut Mekina

21. 5. 2009  |  Mladina 20

Pahorjev dvor

Predsednikovi sodelavci, ki jih nikoli ni, čeprav so vedno tukaj

Fotelj predsednika vlade Boruta Pahorja

Fotelj predsednika vlade Boruta Pahorja
© Borut Peterlin

Kabinet predsednika vlade je po polletni konsolidaciji oblasti končno sestavljen. Vsak sedi na svojem mestu, »ta trenutek ne rabimo nikogar več in tudi v bližnji prihodnosti ne razmišljamo, da bi še koga zaposlili«, zatrjuje šefica kabineta Simona Dimic, ponosna, da jim je uspelo od skupaj dovoljenih 36 sistematiziranih mest velikost kabineta zmanjšati na 28 zaposlenih. Čeprav si je predsednik vlade Borut Pahor še nedavno pomagal tudi z zunanjimi svetovalci, denimo z Vladom Dimovskim za področje energetike, mu pogodbe niso več podaljšali.
Kabinet predsednika vlade je v bistvu njegov »zasebni« organ, v katerega so spuščeni njegovi najtesnejši sodelavci, izbrani na podlagi osebnega zaupanja, če seveda odmislimo administrativno osebje. Najpomembnejši svetovalci pridejo s predsednikom in z njim tudi odidejo. V načelu bi morali biti to ljudje z izredno bogatimi izkušnjami - kdo drug pa lahko še svetuje predsedniku vlade? - a pogosto vsakokratni izbor ne odseva le politične usmeritve določenega premiera, temveč tudi zveze in poznanstva. Postati predsednik vlade, to je tudi priložnost za vračanje uslug in nagrajevanje lojalnih.
Takšna je vsaj izkušnja, ki jo imamo iz sestave bivšega kabineta predsednika vlade Janeza Janše. Za šefico kabineta si je izbral Niko Dolinar, ki mu zvesto sledi že vse od takrat, ko je ministroval kot obrambni minister; kar je seveda razumljivo. Je pa v začetku morda marsikoga presenetilo imenovanje mladega Boruta Petka za osebnega tajnika in celo svetovalca za notranjo politiko, dokler Petkov oče Stanislav ni na mariborski lokalni televiziji pojasnil, da sta z Janšo tesna prijatelja, ki si kdaj pa kdaj, ko je komu dolgčas, pošljeta kak SMS. Problem je nastal kasneje, ko je njegov brat Kristjan Petek dobil koncesijo za igralnico.

Trije modri

Zakaj je tokrat mesto šefice kabineta pripadlo ravno Dimičevi? »Tega jaz ne vem. To morate vprašati predsednika. Verjetno pa gre za neke vrste zaupanje,« odgovarja Dimičeva, ki ni bila nikoli članica Socialnih demokratov, niti katere druge stranke. Če ne gre za politiko, gre verjetno res za kemijo. Dimičeva se je s Pahorjem zbližala ob prelomu tisočletja, ko je bil on še predsednik državnega zbora, ona pa je kot namestnica šefinje protokola vlade skrbela tudi za državni zbor. Ker sta se razumela, jo je kasneje Pahor povabil v Bruselj, za svojo osebno asistentko.
Vendar pa Dimičeva ni Pahorjeva svetovalka v polnem pomenu besede, pristojna je predvsem za organizacijo kabineta in ne za vsebinska vprašanja. Mesto prvih svetovalcev v sedanjem kabinetu zasedajo trije državni sekretarji in državna sekretarka Nataša Kovač, ki ima sicer najjasnejšo, a ne tako pomembno vlogo. Skrbi za zvezo med Pahorjem in parlamentom ter za izvrševanje koalicijske pogodbe. V preteklosti se je izkazala predvsem pri delu za stranko, ena izmed njenih najpomembnejših nalog je bilo vodenje volilnega štaba predsedniškega kandidata Leva Krefta, s čimer si je očitno tudi pridobila predsednikovo zaupanje.
Njene aktualne zadolžitve so dejansko edine, ki jih je Pahorjev kabinet podedoval od svojega političnega predhodnika, Janše. Pred njo sta s parlamentom sodelovala državna sekretarja Vinko Gorenak in Anton Rous, ki je bil zaposlen še kot »skrbnik« koalicijske pogodbe. Če se je Janšev kabinet ukvarjal predvsem z obveščevalno dejavnostjo (Sova) in proslavami, za katere je bil med drugim pristojen državni sekretar Aleksander Zorn, pa naj bi Pahorjev kabinet pustil popolnoma drugačen pečat. Kakšen? Za zdaj kaže, da bo najpomembnejša naloga novega kabineta sanacija programa črpanja evropskih sredstev. Oziroma iskanje odgovora na vprašanje, kako do leta 2013 porabiti vseh 5,2 milijarde evrov evropskih sredstev.
Eden izmed najpomembnejših Pahorjevih svetovalcev je namreč Rado Genorio, edini doktor med njimi in edini, ki nima političnega ozadja. Rad se pohvali, da je v Bruselj letel že več kot 400-krat, da je bil ena izmed ključnih oseb slovenskega vstopanja v Evropsko unijo, zvezo NATO in v schengensko območje. Predvsem pa je bil dolgoletni pogajalec za evropska sredstva, zaradi česar je sedaj tudi pristal v kabinetu. S predsednikom vlade naj bi se dogovoril, da bo njegovo delovno področje »implementacija evropskih politik doma«, saj majhna Slovenija na Evropo težko vpliva, lahko pa vpliva, da pride Evropa v Slovenijo.
Janša, ki je med evropskimi temami dal poudarek predvsem predsedovanju in uvedbi schengenskega režima, naj bi namreč področje črpanja evropskih sredstev zanemaril. Za to je prej skrbel minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko Ivan Žagar, ki pa očitno ni dovolj učinkovito koordiniral dejavnosti 11 ministrstev, zaradi česar je Slovenija pri uspešnosti črpanja padla. Genorio, ki je v kabinet prišel iz službe vlade za evropske zadeve, obljublja, da bo Slovenija pri črpanju evropskih sredstev ponovno »perla«.

Mladci

V trenutku ekonomske krize bi bilo morda logično, da bi najpomembnejšo funkcijo v kabinetu igral kakšen svetovalec za ekonomijo. Uradno je za področje makroekonomskih zadev sedaj v kabinetu odgovoren mlad ekonomist, sekretar Žiga Čebulj, ki je prišel tja iz stranke. Toda kot je mogoče izvedeti v kabinetu predsednika, za to naj ne bi bilo tako velike potrebe. Borut Pahor ima namreč na Gregorčičevi 20 pisarno v šestem nadstropju, minister brez listnice za razvoj in evropske zadeve, neformalni podpredsednik vlade Mitja Gaspari, pa dela namreč pet nadstropij nižje in se z dvigalom redno vozi do Pahorja.
Poleg »Evrope v Sloveniji« želi Pahorjev kabinet dati poudarek še socialnemu in civilnemu dialogu. Zato je mesto svetovalca za socialno politiko pripadlo Milošu Pavlici, enemu izmed glavnih avtorjev »Pahorjevih« socialnih reform, in Jožefu Školču, sivi eminenci LDS, ki je k Pahorju prišel tudi zato, ker mu zaradi slabega rezultata njegove stranke ni uspelo priti v parlament. Kaj konkretno počne sedaj? »Spromovirali so me kot človeka, ki naj bi se ukvarjal z nevladnimi organizacijami,« odgovarja. Za predsednika vlade organizira srečanja z verskimi dostojanstveniki ali pa denimo srečanja s člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ukvarja se z željo kulturnih društev, ki predstavljajo narodnosti bivše Jugoslavije, da bi jim v Sloveniji priznali status manjšine. Njihova pobuda je že precej časa na mizi, da bo uredil njihov status, pa je obljubila že prejšnja vlada po tem, ko je denimo tudi Svet Evrope pritisnil na vse bivše republike s tem vprašanjem.
Štirim državnim sekretarjem v kabinetu sledi šest sekretarjev. Z izjemo dr. Darka Lubija, doktorja obramboslovja in nekdanjega šefa kabineta obrambnega ministra Antona Grizolda, ki je postal Pahorjev svetovalec za nacionalno varnost, gre večinoma za mlajše ali pa manj znane kadre. Po fiasku z Dimitrijem Ruplom - mimogrede, pisarno je imel v »dislocirani enoti« prek ceste - je Pahorjev svetovalec za zunanjo politiko postal mladi Marko Makovec, ki je leta 2004 diplomiral na mariborski pravni fakulteti na temo čezmejnega sodelovanja. Jure Kač ni le svetovalec za šport, temveč tudi za promet in gospodarstvo. Potem pa so tukaj še kadri, ki jih je Pahor pripeljal iz stranke. Poleg Čebulja denimo še Špelo Vovk, mlado PR-ovko iz stranke, in svojega osebnega tajnika Matjaža Nemca.
Že samo bežen pogled na sestavo premierovega kabineta razkrije, da gre večinoma za mlade brez velikih izkušenj - z izjemo treh državnih sekretarjev in sekretarja dr. Lubija. V drugih državah, pogledali smo si Avstrijo in Nemčijo, je sicer navada, da so najožji sodelavci večinoma ljudje, ki imajo za seboj bogato strokovno ali pa politično kariero. Sicer pa v oči bode že primerjava s kabinetom predsednika republike Danila Türka, kjer lahko v vlogi svetovalca najdemo Franca Hočevarja, bivšega generalnega direktorja Kliničnega centra, pa Ladislava Lipiča, bivšega načelnika generalštaba, potem Dušana Snoja, dolgoletnega odgovornega urednika publikacij Gospodarskega vestnika in veleposlanika v Rusiji, pa Magdaleno Tovornik, ravno tako z bogato politično in diplomatsko kariero.

Požar v kabinetu

Eno izmed zadnjih večjih presenečenj v trenutni strukturi Pahorjevega kabineta pomeni mlada, 22-letna Maša Požar, nova pridobitev premierove službe za stike z javnostmi. Janšev bivši kabinet je imel največ dve osebi, ki sta bili pristojni za stike za javnostjo, od teh je bil eden, nazadnje Valentin Hajdinjak, tudi pravi tiskovni predstavnik, porte parole. Pahor, ki še vedno nima pravega tiskovnega predstavnika in še vedno sam vodi vladne tiskovne konference, jih ima že štiri. Samo za primerjavo. Urad predsednika republike, ki ima skupaj enkrat več zaposlenih, ima samo enega tiskovnega predstavnika in še enega, ki skrbi za splet. Le kaj Pahorjevi počnejo ves dan?
Maša Požar pa ni zanimiva zaradi inflacije PR-ovstva, temveč tudi zaradi svojega očeta, Bojana Požarja, urednika senzacionalistične spletne strani Požareport. Bojan Požar je namreč še pred volitvami obljubljal, da bo o Pahorju napisal biografijo, ki bo temeljila na zaupnih pogovorih s tedaj še predsedniškim favoritom. Knjiga na 250 straneh mu naj ne bi bila nenaklonjena in Pahor naj bi Požarju odstopil tudi nekaj svoje fotodokumentacije. Oba sta medijem tudi izjavila, da sta dobra kolega.
Požar še vedno obljublja, da bo knjiga kmalu izšla, in zanika, da bi kakorkoli posredoval za službo svoje hčerke. Ker je Maša Požar na univerzi v Massachusettsu (ZDA) diplomirala iz politologije ter novinarstva in ker je pripravništvo opravljala tudi v Clintonovi fundaciji, naj bi bila tudi več kot dovolj kvalificirana za to delo. Poleg tega nam je Požar dejal, da njegova hčerka ni povezana s spletno stranjo, ki jo, kot piše v kolofonu, izdaja njegovo podjetje Report, d. o. o.
Vendar to ne bo držalo. Požarjeva knjiga z naslovom Borut, Zgodba o Pahorju, naj bi izšla pri založbi Lanaka Media, ta pa je v lasti Maše Požar. In ne samo to, tudi spletna stran pozareport.si je registrirana na podjetje v njeni lasti. Morda je Maša Požar lastnica zgolj na papirju. Kljub temu je zanimivo pomisliti, da v prostem času podjetje v lasti Pahorjeve sodelavke v službi za odnose z javnostmi na svoji spletni strani zapisuje sočnosti o njegovi stranki. Razen, seveda, če je to del nove Pahorjeve PR-strategije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.