Vesna Teržan

10. 6. 2010  |  Mladina 23

Zora Stančič

Najprej je ustvarila svoj znakovni sistem, svoj grafični jezik, izdala tri knjige in eno revijo. Nato je začela iskati prostor, eno izmed poti ji je pokazal Lucio Fontana.

/media/www/slike.old/mladina/profilzorastancic.20100609_6035b5.jpg

© Borut Peterlin

»Stala sem pred razparanim platnom Lucia Fontane v londonski galeriji Tate Modern in začela jokati. Nenadoma sem dojela bistvo njegovih rezov v platno. Hecno je to naše dojemanje, gledaš, gledaš in ne vidiš. Potem pa pride trenutek, ko spregledaš, ko dojameš in sploh ne moreš verjeti, kako zelo si bil ves ta pretekli čas slep.« Tako je Zora Stančič opisala svoje »razodetje« in poskušala razložiti, zakaj je njena razstava v Galeriji ŠKUC v Ljubljani na neki poseben način posvečena Fontani. Fontanove zareze v platno je oblikovala v znak in ga prenesla neposredno na steno galerije. Pravi, ko je »Fontana zarezal v platno, je iskal pot skozi sliko, iskal je prostor zadaj, za njo. In s tem njegovim aktom se je v moderni umetnosti vse spremenilo, predvsem razumevanje slike.« Lucio Fontana (1899-1968), kipar in slikar, je v času gibanja spacializem (ital. spazialismo) v petdesetih letih 20. stoletja raziskoval prostor, se ukvarjal s prostorskimi koncepti, našel eno izmed oblik tudi v izrezanih podobah, poimenovanih mala gledališča, ki so bila nove možnosti »uprizoritve« nekega prostora. Ko je Fontana prvič zarezal v platno, je odprl prostor in hkrati dal možnost očesu, da se zazre v neskončno ničlo. Njegovo rezanje platna z britvijo se lahko razume kot ustvarjanje in uničenje, oboje hkrati. Zora Stančič je v Galeriji ŠKUC posegla v galerijsko steno in simulirala Fontanov rez tako, da je iz njegove slike naredila šablono ter z rdečim sprejem preslikala pet njegovih rezov na steno, tudi prek svoje fotografije iz mladosti. Ta njen akt je parafraza Fontanove geste, beremo ga lahko na več ravneh: lahko ga razumemo kot simbolne rane, zarezane v sliko mladosti in hkrati v »posvečeni« galerijski prostor, ali kot iskanje prostora onkraj galerije in pretres zgodovine umetnosti skozi Fontanove špranje in luknje v platnu/steni, pa tudi kot rezanje in brskanje po svoji ustvarjalni poti. Seveda pa zareza pomeni tudi njeno osnovno gesto pri ustvarjanju grafik. Saj ko zareže, zareže zares. Linolej se vda, rez v snov je osnova za nastanek grafike, je njeno bistvo; posledica rezljanja je nova podoba, bolje njen negativ in z odtisom tega nova podoba.
Kustos razstave v ŠKUC-u Tevž Logar je zapisal, da je rez za Stančičevo kot nekakšen trenutek osvoboditve. »Vsak rez skriva zgodbo, bodisi osebno zgodbo umetnice bodisi zgodbo okolja, ki jo obkroža. Velikokrat je to ulica, predvsem pa gre za prostore, kjer se gibajo ljudje in njihove zgodbe. Figura v tem primeru ne nastopa zgolj kot osnovni likovni element, ampak se pojavlja v drugem kontekstu in skuša sporočati več.« Na vprašanje, zakaj je Stančičeva poudarila Fontanovo gesto, Logar odgovarja, da zato, ker ta na idejni ravni širi in spodbuja možnosti za preoblikovanje tradicije strogo kodificiranih grafičnih tehnik. Lucio Fontana je z rezom oziroma vbodom v platno ustvaril dogodek, platno je postalo prizorišče, notranjost in zunanjost slike sta se povezali, gesta je presegla mejo slike. Fontanovo rezanje platna je bilo stvarno rezanje; navsezadnje bi lahko na mestu konkretnega reza izrazil »rano« na/v platnu z uporabo naslikanega simbola in se odpovedal akciji, vendar bi se s tem izgubilo samo bistvo umetniškega akta. Z njegovo zarezo se je odprl stvarni prostor, tako zelo, da se ga lahko dotaknemo. To ni iluzionistična upodobitev reza v sliko in prostora za njo, to je realen rez. Tudi Zorinega rdečega reza na steni ljubljanskega ŠKUC-a ne moremo razlagati kot iluzionizem, pri njej so se Fontanove zareze spremenile v znak, ki pa ni enoznačen. Da bi razumeli njen znakovni svet, pa moramo nazaj v preteklost.
Zora Stančič si je v svojih grafikah vedno prizadevala za izražanje miselnega in formalnega jedra podobe in s tem za jedrnatost, za brisanje nepotrebnih podrobnosti. Izčiščena vsebina pa ponuja konzumentu velik asociacijski bazen in vsi, ki so kdaj videli njene grafike ali naleteli nanje, so znali zaplavati v tem obsežnem bazenu. S Fontano jo družita tudi nenehno iskanje novih možnosti izraza ter uporaba tehnologije v prid podobe, v prid umetnosti. Fontana je pojasnjeval: »... vedno je človekova ustvarjalnost tista, ki gre naprej. Tehniko si ustvariš sam, ko se skušaš približati svoji zamisli ... Na primer: vidiš odprtino, nisem si belil glave s tehniko, ker me je zanimala zamisel, zato sem preluknjal platno ...« Zorine grafike so odtisi drobnih, malih linorezov, ki so trenutno na ogled, prilepljeni na tla Galerije ŠKUC. Odtise teh drobnih linorezov je s sodobno tehnologijo povečala do želene velikosti. V osemdesetih letih je uporabljala »storitve« fotokopirnega in tiskarskega stroja, v devetdesetih pa že računalnika, skenerja, tiskalnika in digitalnega tiska. Tako so nekajcentimetrski odtisi postali grafike v velikosti recimo 100 x 70 cm in tudi več. Tisti kritiki in oboževalci njenih grafik, ki so se navduševali nad velikimi, širokopoteznimi gestami, bi morali vedeti, da v linolej tehnično ni mogoče z eno potezo zarezati tako velike in široke zareze, že zaradi nožičkov ne, ki so na razpolago, in tudi zaradi narave linoleja ne. Takšne grafike lahko nastanejo samo s postopki, ki jih uporablja: poleg klasičnih tiskarskih tehnik nekoč, danes tisk flock in injekt, tisk na pleksi steklo, tisk na folijo itd. Vse pa se je začelo z njeno ljubeznijo do stare žlahtne tehnike litografije, še v študentskih časih in v obdobju grafične specialke na ALU v Ljubljani. Pridno je delala, se preizkušala, iskala svoj izraz in v nekem trenutku se je nabralo toliko grafik, ki so iskale svoj prostor pod soncem, da jih je avtorica naselila v knjigo. Knjigo je poimenovala Album in ime seveda ni naključno. Knjiga je koncipirana kot album grafik, ki pa so v njej dobile povsem nov značaj in pomen. S tem se je porodilo spoznanje, da je ustvarila poseben znakovni jezik - vsaka grafika je preštudirana do zadnje napake, ki s svojo naključnostjo tvori umetniški presežek. Očiščene odvečnega grafizma in naracije, postanejo grafike znaki. Tega se je zavedela sredi devetdesetih let in začela preigravati igro svetovno znanih blagovnih znamk. Steno, poimenovano xx. stoletje, je leta 1998 postavila na ogled v galeriji Obala - Art center v Sarajevu. Nadaljevala je raziskovanje grafike in se spraševala, kakšno je njeno mesto v sodobnem svetu. Iskala je njeno raznolikost in se odločila, da po knjigi izda še Revijo, kot je dala ime publikaciji, v kateri so njene grafike spet dobile novo življenje. Očitno so Zorine grafike kot mačke, z najmanj sedmimi življenji v različnih okoljih in kontekstih. Revija je nastajala sredi obdobja, ko je dobila grand prix na 4. bienalu slovenske grafike na Otočcu, na 23. grafičnem bienalu v Ljubljani je dobila mednarodno nagrado San Zanobi in častno diplomo na 12. grafičnem bienalu v Talinu, bila pa je povabljena tudi na več delavnic po svetu. Njene velike injekt grafike so zbudile pozornost zunaj slovenskih meja, kazale so namreč smer, kam se lahko razvija sodobna grafika. Tisto, kar je prav tako privlačilo publiko, so bili obrazi, ki so zrli z velikih grafičnih površin. Uporabila je fotografije, ki so imele zanjo poseben pomen, jih računalniško obdelala, preplastila in odtisnila. Šlo je za potovanje skozi čas, stare slike so doživele transformacijo in dobile umetničino interpretacijo. Na pripombo, da njeni postopki na več ravneh manipulirajo z nami gledalci, odgovarja: »Zavajam? Seveda zavajam! Naredim majhno grafiko, skeniram, povečam, manipuliram, odtisnem. Naenkrat je pred nami povečana, vidne so vse napake, z drobnimi pikicami vred.« Marsikatero naključje, ki se zgodi pri rezanju malega linoreza, dobi s povečavo pomen, napaka postane monstruozna, naključje prevzame vlogo načrtovane forme. Zorine grafike si tako zaslužijo znameniti naslov Blow Up.
Na razstavi v ŠKUC-u Zora razkriva proces dela in okolje, v katerem ustvarja, pa tudi vzgibe, ki so jo pripeljali do posamezne likovne rešitve. »Grafika in rezljanje, to je orodje moje komunikacije z okolico, kaže pa tudi moj odnos do življenja. Narava in njena krhkost sta moja skrb, tudi krhkost medčloveških odnosov je moj predmet analize. Ustvarila sem svoj jezik za sporočanje takšnih tem.« Krhkost predstavlja tudi droben segment iz njenega življenja, razstavljen v mali prehodni sobi Galerije ŠKUC, kjer je kot nekakšen odmor med grafikami razstavljeno nekaj listov iz herbarija. Ti skrbno pripravljeni listi so delo Zorinega sina, ki je kot prvošolček z vso pozornostjo zbiral bilke, jih stiskal in sušil, jih opisal, zapisal lokacijo najdbe. »Po vseh teh letih, ko je moj sin že skoraj odrasel, sem bila ganjena, ko sem ponovno vzela v roke njegov herbarij izpred dvanajstih let. Zdel se mi je ustrezen medij, s katerim obiskovalcem in obiskovalkam ponudim trenutek kontemplacije. V bistvu ta herbarij izraža moj odnos do narave in življenja.«
Zora vedno potrebuje dialog z okolico, da lahko ustvarja. Zanimive likovne dvogovore je ustvarila v skupnih projektih z umetnicami: najprej v osemdesetih letih s Petro Varl, v devetdesetih pa s slikarko Huiqin Wang cikel 12 grafik 1 + 1 = 12, z Eleno Fajt Best Before/Uporabno do za galerijo MC v New Yorku, s Tanjo Radež Andy Warhol bi bil ponosen name. Nekajkrat je bila povabljena k sodelovanju z arhitekti in oblikovalci in je njihove projekte oplemenitila s svojim ustvarjalnim dotikom. Poleg filma, ki je tako kot za večino nas tudi za Zoro pomembna kulturna dobrina, so njena velika ljubezen in obsesija knjige. Zgodbo o knjigah pripoveduje tudi knjižna polica v Galeriji ŠKUC: obložena s knjigami, ki so opredelile našo ero in Zoro kot osebnost, skupaj z njenimi dnevniki, ki jih je pomešala med literaturo. Vsem knjigam tega sveta je poleg svojega Albuma priključila še knjigo Avtocenzura, ki je nastala leta 1997, natisnjena v tehniki sitotisk flock. Mehke, kosmate grafike pripovedujejo erotične, osebne in hudomušne zgodbe. V sodelovanju z galerijo P74 je pripravila knjigo umetnika Nič posebnega, ki je sad in izbor njenih dnevniških opomb in risb. Knjige so bile in so njene sopotnice, preganjale in priganjale so jo. Prav zato je morala narediti svojo prvo knjigo, Album. Druga, velika knjiga iz blaga je nastala iz osebne nuje, ko so se zgodbe in življenjske izkušnje zložile v intimno izpoved, odtisnjeno na blago in povezano v knjigo, tretja knjiga naj ne bi bila nič posebnega, kot govori naslov, a je prav nasprotno, nekaj zelo posebnega in osebnega. Tako so njene knjige postale luksuzni predmeti, za nekatere objekti poželenja in fetiši. Zora Stančič rada citira Stephana Mallarmeja, ki pravi, da se vse na tem svetu zgodi zato, da se konča v knjigi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.