Marjan Horvat

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Družba

Kdo so bili pripadniki Matjaževe vojske ...

... in zakaj jim po vojni ni uspela kontrarevolucija

Skupina Franca Markoje, ki je delovala v Prekmurju leta 1946/47

Skupina Franca Markoje, ki je delovala v Prekmurju leta 1946/47
© MUZEJ ORGANOV ZA NOTRANJE ZADEVE

V prvih letih po 2. svetovni vojni, ko je nova »ljudska oblast« s totalitarnimi prijemi utrjevala svojo vladavino v Sloveniji, so posamezniki in manjše skupine njenih nasprotnikov poskušali spremeniti oblast ali pa ji vsaj čim bolj škodovati. Največkrat pa je šlo za »bande«, ki so ropale zato, da bi njihovi člani lahko preživeli. Med njimi so bili tudi t. i. skrivači, ki se med vojno niso hoteli opredeliti za nobeno stran, po vojni pa so v strahu za preživetje prišli iz lukenj. Seveda so bili najprimernejši za odpor proti komunistom in njihovi oblasti zlasti nekdanji domobranci. Do konca petdesetih let je poskušala slovenska politična in vojaška emigracija v Avstriji vse te skupine povezati in s prevratom ponovno vzpostaviti Kraljevino Jugoslavijo. Njeni »vojščaki«, vsaj v Sloveniji, so bili znani kot Matjaževa vojska; ime izhaja seveda iz legende o kralju Matjažu, ki spi pod Peco in bi ob prebujanju priboril ljudstvu njegove pravice.
O vsem tem podrobno piše v knjigi z naslovom Za svobodo, kralja in domovino dr. Mateja Čoh, ki v Študijskem centru za narodno spravo vodi projekt z naslovom Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990. Knjiga, ki je njen predelan doktorat iz leta 2004, je zanimiva, saj odstira tista poglavja novejše zgodovine, ki še vedno niso dovolj raziskana. Leta 2003 se je te tematike lotil v magistrski nalogi in nato objavil v knjigi Matjaževa vojska mag. Martin Premk. Oba avtorja razkrivata - večinoma na podlagi podatkov Uprave državne varnosti (Udbe) - zanimive, največkrat osebne zgodbe ljudi, ki so delovali v teh skupinah v povojnem obdobju do leta 1952. Okrog 35 ilegalnih skupin, poimenovanih po njihovih vodjih (Šernečeva, Šajnovičeva, Markojeva itd.), naj bi imelo skupaj največ 1500 pripadnikov. Po podatkih obeh avtorjev so v tem času organi pregona zajeli 512 oseb, ki so sodelovale v teh »bandah«, 114 jih je bilo ubitih in 398 obsojenih na različne zaporne kazni. Oblast je ujela tudi 1325 njihovih podpornikov, med katerimi je bilo ubitih 15 oseb, 1310 pa obsojenih. Dr. Čohova še navaja podatek, da je tedanja služba državne varnosti obravnavala okoli 8000 ljudi, ki so delovali v Sloveniji ali pa v Avstriji in v Italiji. Vse te skupine so bile protikomunistične in so po mnenju dr. Čohove s političnimi, vojaškimi in obveščevalnimi akcijami nastopale proti oblasti Komunistične partije Jugoslavije/Slovenije ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v Jugoslavijo. Delovanje teh skupin je bilo po njenem mnenju tudi posledica strahu pred represivnimi ukrepi komunistične oblasti proti njenim nasprotnikom, ki so se začeli skrivati in posegali tudi po skrajnih metodah.
Delovanje večine teh ilegalnih skupin, ki so bile sicer izredno raznorodne, pa je v vojaškem taborišču st. Johann v Pangauu pri Salzburgu, kjer je bil leta 1945 ustanovljen Glavni obveščevalni center (GOC), poskušal usmerjati podpolkovnik Andrej Glušič, pripadnik Vojske Kraljevine Jugoslavije in jugoslovanske vojske v domovini. Obveščevalni centri so bili tudi v drugih begunskih taboriščih (v Celovcu, Lipnici, Trstu in Gorici), kjer so se »šolali« pripadniki teh skupin za delovanje na terenu. Glušič je pripravil navodila, kako ravnati v boju proti komunistični oblasti. Zgledoval pa se je po metodah, ki so veljala za gibanje NOB. Glušič je opozarjal, da gre za hudega sovražnika, ki ima za seboj »štiriletno gverilsko prakso, česar Nemci niso imeli«. In zaključi: »Smrt komunizmu - svoboda narodu.« Zdenko Zavadlav, ki se je spopadal s temi skupinami kot pripadnik Knoja, v knjigi Križarji zapiše, da so bili pripadniki Matjaževega gibanja za povojno oblast banda, »kot smo bili prej mi za Nemce«. In nadaljuje: »Borijo se na isti način, kot smo se prej mi. Prav tako kot mi imajo na nekaterih terenih precejšnjo podporo domačinov ...«
Večjih uspehov ta »vojska« ni imela. Vprašanje je, koliko teh skupin je dejansko upoštevalo Glušičeve inštrukcije, kajti skupine niso bile strogo vojaško organizirane. Po besedah dr. Čohove pa v njih ne smemo videti verskih gibanj, četudi naj bi komunistična oblast prikazovala duhovnike kot sodelavce ilegalnih skupin. Tako je »želela kompromitirati Katoliško cerkev kot ustanovo in kot najpomembnejšega ideološkega nasprotnika v Sloveniji (in Jugoslaviji) po 2. svetovni vojni«. Zagotovo pa je politična emigracija, ki je bila večinoma takrat v Avstriji, želela s propagando čim bolj škoditi novemu režimu v domovini in narediti preobrat v državi. V Avstriji je izhajal tudi časnik Matjažev glas, ki so ga razpečevali po Sloveniji, vendar zgodbe o grdih straneh komunizma, o političnih uspehih emigracije in o skorajšnjem spopadu med vzhodom in zahodom pri ljudeh očitno niso padle na plodna tla.
Sicer pa se knjigi dr. Čohove in mag. Premka bistveno ne razlikujeta. Razen morda v tem, da Premk bolj niza osebne zgodbe članov teh ilegalnih skupin, Čohova pa več pozornosti nameni interpretaciji tedanjega dogajanja, verjetno z mislijo, da arhivi uprave državne varnosti niso objektivno gradivo in so potrebni kritičnega pristopa. Toda Čohova že v uvodnih besedah pravi, da se z »večino Premkovih trditev ne strinjamo, posebej ne s tistimi, da sta ilegalne skupine organizirala in vodila NKKJ in GOC, da so skupine delovale po navodilih tujih obveščevalnih služb in so lahko Američani in Britanci uporabljali Matjaževo vojsko kot sredstvo pritiska na Jugoslavijo ter z definicijo Matjaževih odborov«.
Po sodbi Čohove so mnoge ilegalne skupine, vsaj v Prekmurju in na Štajerskem, nastale kot odziv na represijo komunističnih oblasti, zlasti na kmečko prebivalstvo, ki se je balo kolektivizacije, Premk pa namenja večji pomen pri njihovem delovanju tujim obveščevalnim službam, predvsem ameriškim in britanskim, ki se dolgo niso sprijaznile z jugoslovanskim komunističnim režimom.
Premk postavlja celotno zgodbo v širši kontekst povojnega dogajanja na tleh Jugoslavije in vzhodne Evrope. Na Hrvaškem so tedaj delovali t. i. križarji, ki so jih usmerjali Američani, v Srbiji pa je bil do marca 1946 na svobodi še četniški voditelj Draža Mihajlović, ki ga je prav tako podpiral Zahod. Večina teh skupin, razen ustašev, ki so si želeli nazaj NDH, pa si je želela obnove Kraljevine Jugoslavije. Tudi slovenske skupine so si je želele. Razen ropanja zadrug, trgovin, uradov ljudskih odborov, pa tudi kmetov, ter nekaj pobojev nižjih funkcionarjev na terenu, te skupine niso zmogle kaj večjega. Zato so s svojimi »vrednotami« končale na smetišču zgodovine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.