Vesna Teržan

24. 2. 2011  |  Mladina 8  |  Družba

Socialistična stanovanjska arhitektura

Ilija Arnautović je projektiral stanovanjske objekte, v katerih še danes živi nekaj več kot 57 tisoč ljudi

Soseska BS3 za Bežigradom v Ljubljani

Soseska BS3 za Bežigradom v Ljubljani
© Damjan Gale

V času jugoslovanskega socializma je država gradila stanovanja za svoje delovno ljudstvo. Vsak delavec - delavci so bili vsi, od profesorjev do tistih za tekočim trakom, pa tudi uradniki in partijski funkcionarji - je dobil stanovanje, eden večje, drugi manjše, a tudi najmanjša stanovanja so bila projektirana v duhu modernega bivalnega prostora. Investitor je bila država/družba, prebivalci teh družbenih stanovanj pa so plačevali, z današnjega »tržnega« vidika, simbolične najemnine. V tistem času skorajda ni bilo brezdomcev, vsak je imel streho nad glavo.
V obdobju med letoma 1955 in 1985 je največ stanovanj v Sloveniji zgradil arhitekt Ilija Arnautović. Prof. dr. Aleš Vodopivec meni, da je treba njegov opus, posvečen stanovanjski arhitekturi, natančno predstaviti, saj je svoj poklic razumel kot socialno poslanstvo, tehnično znanje pa je uporabil za reševanje najtemeljnejših vprašanj človekovega bivanja. S svojim delom je vidno zaznamoval tudi razvoj gradbeništva in gradbene industrije v Jugoslaviji, predvsem pa je vplival na razvoj drugačnega načina bivanja, uvedel sodobnejše in nove oblike bivanjske kulture. Posvetil se je manj uglednim nalogam - projektiranju stanovanj za najširše ljudske množice, nalogam, ki so se zdele večini arhitektov manj privlačne.
Pri tem je eksperimentiral s takrat modernimi gradbenimi tehnikami, uvajal nove koncepte in sodobne standarde, tudi v minimalnem stanovanju, in z inovativnimi tlorisi uvajal fleksibilno rabo prostorov in njihovo prehodnost. Obdržal je standard vgrajenega pohištva iz tridesetih let, s pozornostjo načrtoval bivalne kuhinje in stik stanovanja z zunanjim prostorom. Funkcionalno osvetlitev in tehnične novosti glede virov energije (elektrika, plin) je skupaj z vprašanji zračenja in hrupa postavil na pomembno mesto pri iskanjih rešitev za sodobne bivalne prostore.
Za Arnautovićevo projektiranje sta značilni gospodarnost in hitrost gradnje z možnostjo industrijske proizvodnje posameznih gradbenih elementov (industrializacija in prefabrikacija gradbenih elementov), raziskoval je različne možnosti montažne gradnje, uporabljal montažne fasadne elemente (velikopanelne montažne sisteme, načine težke in lahke montaže). Skratka, iskal je številne tehnične rešitve in pri tem ponudil kar nekaj izumov.
Arhitekt Andrej Mercina, avtor monografije o Arnautoviću, meni, da se je ta z dosledno uporabo montažnih sistemov odmikal od paradigme Ravnikarjeve šole, a hkrati je prav Ravnikar opozarjal, da je z uporabo montažne gradnje le Arnautoviću uspelo ustvariti kakovostno arhitekturo. Vodopivec vidi njegovo arhitekturo kot avtentično, saj zasnove njegovih zgradb izhajajo iz premišljene uporabe konstrukcijskih načel, gradbenih tehnik in materialov, členjenost stavbnih mas sledi organizacijski logiki notranjega prostora.
Ilija Arnautović se je rodil v Kraljevini Jugoslaviji, v Nišu, leta 1924, umrl je v Ljubljani leta 2009. Arhitekturo je študiral v Pragi (1945-48) na Visoki tehnični šoli, študij pa nadaljeval (1948-52) v Ljubljani v seminarju Edvarda Ravnikarja. Z njim kot mentorjem je imel strogo strokovne stike, vzpostavil je distanco, morda tudi kot obrambo pred vplivom Ravnikarjeve karizme. Preprosto se je hotel osvoboditi vpliva mentorja, bil je samosvoj, in to samosvojost je želel tudi obdržati. Bil je skromen, umikal se je v zasebnost in delo, vedno je odklanjal kakršno koli publiciteto. Kmalu po diplomi se je zaposlil v Splošnem gradbenem podjetju Zidar Kočevje, se v letih 1958-60 vrnil v Ljubljano in se zaposlil v projektivnem biroju Zavoda za stanovanjsko gradnjo Ljubljana, nato je vodil različne projektantske biroje: 1961-62 biro Termika, 1963-82 biro Obnova in 1983-86 biro Giposs.
Leta 1953 sta z arhitektom Stankom Kristlom, ki je bil takrat še absolvent arhitekture, sodelovala na natečaju za stanovanjske zgradbe Mestnega ljudskega odbora v Ljubljani. Ta natečaj je bil pomemben, saj je bil prvi po letu 1945 namenjen stanovanjski tematiki. Zaradi ohlapnih razpisnih pogojev sta mlada arhitekta lahko izrazila svoj ambiciozni načrt za lokacijo na Metelkovi. Zasnova je vsebovala različne tipe stanovanj, s tem sta zagotovila pestro strukturo prebivalcev, ki je bila ena izmed zahtevanih kvalitet sodobnega bivalnega okolja. Tlorisne zasnove stanovanj so že govorile o pretočnih prostorih in krožno prehodnih stanovanjih. Takšen koncept je nadaljeval tudi pri projektiranju dvosobnih in trisobnih stanovanj s središčnim sanitarnim vozlom, ki jih je leta 1955 zasnoval skupaj z arhitektom Milanom Miheličem. Ta stanovanjska zasnova s svojo izčiščenostjo pomeni vrhunec v razvoju sodobnega tipa stanovanjskih tlorisov. Celotno stanovanje je pravzaprav velik prostor, ki pa ima v osrčju kuhinjo, kopalnico in stranišče; to so poimenovali zaboj sanitarij ali sanitarni vozel. Ob sanitarnem vozlu so prostori nanizani kot niše, ki jih povezuje krožna pot; notranji prostori hkrati v glavnih parametrih neposredno definirajo tudi zunanji ustroj objekta. Razmeroma majhna stanovanja so s takšnim nizanjem prostorov pridobila poglede vzdolž celotne dolžine, skozi tri prostore in ponekod še naprej skozi veliko okno, to pa jih je na oko zelo povečalo. Čeprav so nekateri prostori veliki le toliko, kot je nujno potrebno, zasnova omogoča precejšno fleksibilnost pri razporejanju dejavnosti. Osnova, ki omogoča realizacijo teh novih prostorskih kvalitet, je popolnoma tehnične narave. Sanitarni vozel, s katerim sta povezani kuhinja in kopalnica, pa s sredinsko postavitvijo izgubi možnost neposrednega naravnega prezračevanja. Zato je bilo treba razviti nov tip instalacijskega jaška in montažne ventilacijske tuljave, ki omogoča prezračevanje središča stanovanja. Pri tem vprašanju je sodeloval s strojnim inženirjem Likarjem. Takšno stanovanje projektantov Arnautovića in Miheliča je bilo pomemben dosežek slovenske arhitekture in je bilo predstavljeno na razstavi »Porodica i domaćinstvo« leta 1958 v Zagrebu. Realizacijo tega stanovanjskega tlorisa sta izpeljala v stolpnicah na Roški, Streliški in v Savskem naselju v Ljubljani, pa tudi v stolpnici na glavnem trgu v Velenju.
Ilija Arnautović sodi med pionirje montažne gradnje. Za začetnika montažne gradnje v Sloveniji sicer velja Danilo Fürst, ki je razvil sistem Hitrogradnja, poleg tega je bil avtor prve montažne hiše pri nas; ta je bila postavljena v osmih dneh, skupaj s celotno notranjo opremo. Toda že leta 1955 so v Zagrebu ustanovili podjetje Jugomont za proizvodnjo elementov za sistemsko montažno gradnjo. V Ljubljani je sistem izpopolnil inženir Ervin Prelog in ga uskladil s protipotresnimi zahtevami. Arnautović in Prelog sta bila sodelavca v podjetju Obnova in prvi bloki, zgrajeni po sistemu Jugomont, so zrasli v letih 1965-70 na Črtomirovi, Topniški in Neubergerjevi ulici v Ljubljani, leta 1967 so sledili bloki v Novih Jaršah, leta 1968 na Novakovi ulici, spremenjeni, velikopanelni sistemi pa so bili izpeljani v letih 1970-77 na Puhovi, Trebinjski, Maroltovi in Reboljevi ulici v Ljubljani. Glavni značilnosti montažnega sistema gradnje Jugomont sta strogo ločevanje nosilnih in nenosilnih elementov ter delitev na lahko in težko montažo, ki izhaja iz teže oziroma dimenzij posameznih montažnih elementov. V sistem sodijo tudi prefabricirana stopnišča. Sistem Jugomont ne pozna fasadnih elementov, zato se je uporabljal lahki tip fasade - salonitne plošče, ki pa jih je Arnautovć kmalu zamenjal z betonskimi prefabrikati - z betonskimi fasadnimi paneli v obliki sendviča.
V obdobju socializma je bilo ključnega pomena uspešno sodelovanje stroke s politiko, to se je kazalo tudi v določitvi stanovanjskih standardov, ki so pomenili nujnost takratnega časa. Zvišanje življenjske ravni je bilo eden izmed ciljev. Nedvomno sodijo vrstne hiše v Podgori v ljubljanskem Šentvidu med takšne realizacije. Zadrugi likovnih umetnikov je uspelo, da jim je Arnautović projektiral domiselno kombinacijo umetniških ateljejev in stanovanj. Hiša je imela velik bivalni prostor s kuhinjo, nad njim je bil odprt balkon - atelje, drugi, ožji krak stavbe pa je ponudil prostor spalnicam in sanitarijam. Vrstne hiše v Podgori lahko uvrstimo med primere dobrega zgledovanja po skandinavski sodobni hiši. Sicer pa je Arnautović projektiral stanovanjske soseske. Šišensko sosesko ŠS-6 je načrtoval v letih 1966-71, predvidenih je bilo 2800 stanovanj za 10.000 prebivalcev in ta soseska je prelomnega pomena; urbanizem sta prispevala Janez Volk in Aleš Šarec. Visoke stolpnice tega naselja so postavljene ob Celovško cesto in naj bi obdajale središče soseske s kulturnim in trgovskim centrom ter ambulanto, prek parka se urbanizem podaljša do šolskega centra (gimnazija, osemletka in vrtec), nižji bloki se nadaljujejo proti Vodnikovi cesti, tloris naselja kaže, da ima vsak nizki blok velik atrij ali, bolje, objema veliko zeleno površino, ki pomeni skupni zunanji prostor vseh prebivalcev, njihov park in igrišče, za nekatere naravno dnevno sobo. Ti notranji atriji so zavarovani pred avtomobili, saj je gibanje vozil v notranjosti soseske dosledno in natančno določeno. Velja za eno izmed kakovostnejših sosesk, a, žal, ni bila v celoti realizirana.
Slepi Janez v Šiški, soseska, poimenovana po gostilni, ki je prej stala na tem mestu, je prva realizacija težkomontažnih sistemov stanovanjske gradnje, ki jo je Arnautović pred tem preizkusil že v beograjskem naselju. Tloris stavbe je zalomljen, v sredini med krakoma stolpnice je stopnišče - vertikalna komunikacija - kot jedro stavbe, na eni strani popolnoma odprto, na drugi zastekljeno. Predstavlja os zamika stanovanjskih krakov, opravlja tudi funkcijo požarnega stopnišča; v pritličju je izpeljan vhod v objekt, ki ga pokriva nadstrešnica, oblikovana kot nagubana pahljača v temno modri barvi, barvi vseh kovinskih elementov stavbe.
Med zadnjimi Arnautovićevimi projekti je bila soseska BS-3 Bežigrad. Arhitekt Andrej Mercina, Arnautovićev vnuk, meni, da je BS-3 v številnih pogledih vrhunec Arnautovićevega ustvarjanja in je plod več desetletij raziskav in projektiranja z montažnimi sistemi. Ambient soseske je slikovit in kompleksen, na delu sta bili racionalnost in igrivost formalnih izpeljav. Urbanistična zasnova (Mitja Jernejc in Vesna Ferluga) je unikatna v Sloveniji. Nižji del naselja sestavljajo pasovi štirinadstropnih blokov, razdeljenih na štiri segmente, med njim so večje zelene površine, pred prostimi pritličji pa nastajajo trgi, v javne površine je vpet sistem trim steze z urejenimi počivališči, skozi naselje pa poteka tudi Pot spominov in tovarištva. Prav takšna ureditev zunanjih površin, kakršna je v tem naselju, pogosto manjka v spalnih naseljih kot tista pika na i zgledno urejene soseske. Kompozicijsko samostojen element stopnišč pri nizkih stolpičih je z jekleno konstrukcijo samonosilen. Protiutež kompleksu nizkih blokov sta gruči visokih stolpnic (svinčnikov), ki sta odgovor na zahtevo po izjemni gostoti poselitve. Celotna masa je razdeljena na dvanajst vitkih stolpičev, po štirje so povezani v snope z vertikalnimi komunikacijami in servisnimi balkoni; stanovanja, ki so v strešnih zaključkih (kapah), so drugačna, odlikujejo pa jih tudi lepi pogledi na Ljubljano, na bližnje Kamniške Alpe in Posavsko hribovje.
Omenili smo samo sedem Arnautovićevih arhitekturnih projektov in stanovanjskih sosesk, ki so glavne novosti v slovenski arhitekturi.
Arnautovićeva arhitektura ni postavljaška, je v službi uporabnika in ne arhitekta. Njegova generacija arhitektov je razumela svoje delo kot orodje za dosego družbenih idealov. Zdi se, da so imeli arhitekti prav zaradi tega takrat ugled v družbi, njihovo delo se je razumelo kot »izgradnja« naše kulturne in nacionalne identitete. Vodopivec razlaga, da »arhitektura posredno govori, kako naj živimo v tem svetu, zato ima vsaka gradnja tudi etično razsežnost, ki zahteva odgovornost«. Tako je Arnautovićevo delo svojevrstna kritika današnje kulture, ki je v znamenju potrošnje, mode in podob. Njegova arhitektura je nosilec povsem drugačnega sporočila, opozarja Vodopivec: »Njegov zavidanja vreden opus lahko razumemo tudi kot parafrazo Mumfordove misli s konca šestdesetih let - prišel je čas, da se arhitektura vrne na zemljo in ustvari nov spodoben dom za človeka.«

Kje in kaj je zgradil Ilija Arnautović

Avstrija

Črna gora

Hrvaška

Slovenija

Ljubljana:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.