Življenje na izposojenem času

Zakaj je lahko le logika prostega trga in profita nuklearke pripeljala na vulkansko, potresno, cunamijsko, apokaliptično japonsko obalo?

Preventivno merjenje v Fukušimi

Preventivno merjenje v Fukušimi

Šestnajstega marca 1979 je v ameriške kinodvorane prišel Kitajski sindrom, film o hudi okvari, ki se zgodi v neki ameriški nuklearki - in to ravno v trenutku, ko si jo ogledujejo novinarji, med katerimi je tudi TV-reporterka (Jane Fonda). Nuklearka se nenadoma strese, vodstvo nuklearke sporoči, da ni nič hudega, da gre za povsem rutinsko zadevo in da je vse pod kontrolo, toda inženir Jack Godell (Jack Lemmon), zaposlen v tej nuklearki, reporterki in s tem javnosti razkrije: varnost nuklearke zaradi varčevanja, korporativne arogance, korupcije in brezobzirne sle po čim večjem profitu tako zanemarjajo, da je stalno na robu kaosa in katastrofe. Neki ekspert celo opozori: če bi se jedrska sredica stalila, bi ostal del Amerike »v velikosti Pensilvanije za stalno nenaseljiv«.
Kitajski sindrom je bil instant hit. Ljudje so drli v dvorane in se obenem spraševali: Se to lahko res zgodi? Se lahko to zgodi tu, pri nas, v Ameriki? Ne, kje neki, so zagotavljali eksperti, znanstveniki, korporativni vojščaki, nuklearni diplomati in nadzorniki: Brez panike, ni razloga za strah, vse je pod kontrolo! To se ne more zgoditi! Sploh pa ne pri nas! Toda le 12 dni kasneje se je stresla in pokvarila nuklearka Three Mile Island pri Harrisburgu - hja, v Pensilvaniji. Zgodilo se je, tam, pri njih, v Ameriki. Oblasti so takoj sporočile, da ni razloga za strah in paniko: »Vse je pod kontrolo.« Nihče ni ogrožen! Zaznali nismo nobenega radioaktivnega sevanja! Kmalu zatem so sevanje vendarle zaznali - šole so zaprli, ljudi so pozvali, naj ne hodijo iz hiš, nosečnicam in staršem malih otrok pa so svetovali evakuacijo. V nekaj dneh je območje nuklearke zapustilo 140.000 ljudi. Evakuacija je bila na koncu množična - pred sevanjem je menda zbežalo milijon ljudi.
Na Japonskem se je ponovil ta scenarij. Vsi so sporočali: Brez panike! Ni razloga za strah! Vse je pod kontrolo! Samo štiri eksplozije so odjeknile v nuklearki Fukušima ... samo reaktor je zajel požar ... samo hidrogenska eksplozija je morda odtrgala vrata nad gorivom ... samo sredica reaktorja je morda poškodovana ... samo štiri nuklearke so se stresle in pokvarile ... samo šest jedrskih reaktorjev ob japonski obali ima težave s sistemom za hlajenje ... samo radioaktivno sevanje je malce poskočilo ... samo verjetnost taljenja sredice se je povečala ... samo ljudi so pozvali, naj ne hodijo iz hiš, naj zaprejo okna in naj ne prižigajo klime ... samo 180.000 ljudi, ki živijo v regiji, so evakuirali ... samo alarm so razglasili ... samo reaktorje so odpisali, saj jih zalivajo in hladijo z morsko vodo ... samo cena delnic na borzi je padla ... samo hrano, ki jo izvaža Japonska, bodo povsod testirali ... samo ljudem delijo tablete kalijevega jodida ... samo ambasade se iz Tokia selijo v Osako ... samo polete proti Tokiu odpovedujejo in preusmerjajo ... samo Nemci so sklenili, da bodo zaprli sedem jedrskih elektrarn ... samo WikiLeaks pravi, da je japonsko ministrstvo za gospodarstvo, odgovorno tudi za jedrsko energijo, v preteklosti redno prikrivalo jedrske nesreče ... samo tik pred tem je Japonsko opustošil apokaliptični potres ... samo tik pred tem je Japonsko opustošil kataklizmični cunami, pred katerim so potem trepetali v petdesetih državah (toliko o globalizaciji!) ... samo tik pred tem je umrlo ali pa izginilo na deset tisoče ljudi ... samo tik pred tem je morje naplavilo na tisoče trupel ... samo tik pred tem je nekaj japonskih mest odpihnilo z zemljevida ... samo ob tem so se vsi spomnili, da so tudi pri Černobilu rekli, da ni nič hudega in da je vse pod kontrolo, potem pa se je izkazalo, da je v naslednjih letih zaradi sevanja umrlo skoraj milijon ljudi ... in tako dalje.
Kar je tako, kot da bi rekli: Brez panike, nič hudega se ne bo zgodilo - le milijon ljudi bo umrlo! Ali pa: Brez panike, nič hudega se ne bo zgodilo - le atomsko bombo bo razneslo! Tu se lepo vidi, v kako globokem zanikanju živi ta civilizacija. Ko drug drugemu dopovedujemo, da ni razloga za paniko in da se nam ne more nič zgoditi, je tako, kot da bi zanikali evolucijo. Meteor nas ne more zadeti, ker ga bo še pravočasno sestrelil ameriški protiraketni ščit. Klimatske spremembe nam nič ne morejo, ker se bomo preselili na Mars. Črna luknja nas ne bo pogoltnila, ker smo rojeni pod srečno zvezdo. Sonce ne bo ugasnilo, ker ne more brez nas. Sveta ne bo konec, ker smo edina civilizacija v kompletnem vesolju in ker nekaj tako izjemnega, kot je človeštvo, ne more izumreti. Umrli ne bomo, ker bomo umrli le zato, da bi videli, kako je, ko si mrtev. In seveda, radioaktivno sevanje nas ne bo ugonobilo, ker bomo vzeli tabletko - in ker se bo tehnologija sama popravila in pobrala, ker se bo torej samokorigirala. Saj veste, tako kot trg - že res, da se je stresel, toda dajmo mu čas in priložnost, da se sam pobere, da sam odpravi motnje in napake, da se torej samokorigira.
In ko tako verjamemo, da se nam ne more nič zgoditi (Brez panike!), verjamemo v Boga, ki bo rešil vse probleme in poskrbel, da se nam ne bo nič zgodilo. Toda v resnici ne verjamemo v Boga, ampak v njegovega sekularnega namestnika: v trg, ki bo rešil vse probleme. Niti opazili nismo, kako religiozni smo postali. Na vse gledamo skozi prizmo trga - in njegove čudežne nevidne roke. In prav trg - njegova čudežna nevidna roka, logika profita, neoliberalni pozivi k privatizaciji vseh družbenih sektorjev, imperativ gospodarske rasti, imperativ čim večjih koncentracij kapitala, imperativ konkurenčnosti, podžgan s hudo prirejenim evangelijem o nacionalnem interesu in energetski samooskrbi - je na japonsko obalo pripeljal vse tiste nuklearke. Ali bolje rečeno: le trg, le logika profita je lahko na potresno, nevarno, ogroženo, apokaliptično japonsko obalo pripeljala množico nukleark. Noro, ne! Le povampirjena logika trga je lahko na potresno japonsko obalo pripeljala katastrofe, ki so čakale, da se zgodijo. Zakaj so nuklearke postavili k morju? Bližje morju, bližje lukam, bližje transportnim zvezam - bližje profitu? So računali, da jih bodo lahko zložili v kontejnerje in izvozili - kot avtomobile, konzole in delovna mesta? Ne, ne. Resnica je bolj perverzna: glede na to, da reaktorje zdaj zalivajo in hladijo z morsko vodo, bi rekel, da so jih k morju postavili prav zato, da bi imeli pri roki morsko vodo, če pride do kake hude nesreče ali pa katastrofe.
Kaj to pomeni, veste: da so računali na nesreče, hude okvare, katastrofe. Le kako ne bi? Korporacije, ki kontrolirajo take nuklearke (in ki v vsaki naftni krizi vidijo dober izgovor za širitev jedrskega trga), same prekleto dobro vedo, da bodo morale v imenu profita prej ali slej znižati stroške in stiskati pri varnosti - da bodo morale prej ali slej goljufati in špekulirati - da bodo morale prej ali slej prikrivati manjše motnje in nesreče, dotrajanost in zastarelost - da bodo morale prej ali slej ponarejati inšpekcijska poročila - da se bodo morale prej ali slej sklicevati na poslovne skrivnosti: in same dobro vedo, kam to pelje. Ali bolje rečeno: korporacije so dobro vedele, da nuklearke živijo v izposojenem času. Tako kot v izposojenem času živijo trg, profit in kapital. Trg je računal na katastrofo, na kolaps, zato je nuklearke pripeljal k morju - to pa lahko pomeni le eno: da trg ne zaupa samemu sebi! Le zakaj bi mu mi? Brez panike: prav v izogib paniki mu ne bi smeli zaupati. Učinki visoke gospodarske rasti so nepredvidljivi - katastrofalni.
In ironično: tudi za Japonsko so vedno govorili, da živi v izposojenem času. Da je obsojena na propad in izginotje. Da jo bo odneslo, odplavilo, zalilo. To prerokbo so najbolj fanatično izpolnjevali filmi - filmi so Japonsko apokaliptično ubijali, mendrali, gazili, uničevali, pustošili. Japonsko so v filmih sadistično uničevali potresi, vulkani in cunamiji - in seveda: atomske pošasti. Godzila, Hedora, Rodan, Megalon, Gidora in Mosura, apokaliptične pošasti, so bile vedno produkt atomskih testov in radiacij ali pa kar direktno atomskih bomb, s katerima je Amerika leta 1945 kaznovala Japonsko. Japonska je kasneje postala »gospodarski čudež«, toda pred tem so jo morali uničiti: Če hočete postati čudež, vas moramo najprej uničiti! Toda Hirošima je bila za Zahod - za zahodni pogled - le film. Atomska apokalipsa, ki je doletela Hirošimo, se je namreč prevedla v tiste famozne, fascinantne, hipnotične, »čudežne« posnetke gobe, čudeža tehnologije (Manhattan Project), ki se razpira nad Hirošimo. In ta goba, abstrakcija atomske apokalipse (kot da bi Bog fotografiral s flešem!), je bila tako grozljiva, da je izgledala kot film.
In to, da je izgledala kot film, jo je v očeh Zahoda udomačilo. Naredilo jo je znosno, sprejemljivo. Še huje: s tem se je uničenje Hirošime prelevilo v estetsko doživetje. Še huje: estetsko doživljanje Hirošime je postalo model za zahodnjaško doživljanje nesreč, katastrof in tragedij. Samo poglejte, kaj zdaj počnejo televizije po svetu: posnetke potresno-cunamijsko-nuklearnega uničenja montirajo v filmčke, podložene s patetično glasbo. Točno: katastrofo spreminjajo v videospote. Katastrofo estetizirajo. Ni čudno: katastrofo dojamemo le še, če je estetizirana, če je torej prezentirana v sprejemljivi in udomačeni obliki videospota. Stvar postane tragična šele, ko je estetizirana. Ni nam treba jokati - televizija joče namesto nas. Ni nam treba žalovati - televizija žaluje namesto nas. Ni nam treba trepetati - televizija trepeta namesto nas.
Slavoj Žižek bi nas ob tem spomnil na komične TV-serije, v katerih se nevidna, »nasneta« studijska publika smeji namesto nas - in spomnil bi nas na objokovalke, ki žalujejo namesto žalujočega, na tibetanski molilni lonček, ki moli namesto vernika, na dvd-snemalnik, ki si film ogleda namesto nas, pa tudi na zbor, ki je v antičnih tragedijah drhtel in čutil namesto publike. Žižek temu pravi interpasivnost. Toda če malce bolje pomislite, bi lahko s tem izrazom povzeli tudi naš odnos do trga. Do trga, ki dela namesto nas. Do trga, ki misli namesto nas. Do trga, ki - zdaj, v času finančne in gospodarske krize - žaluje namesto nas. Do trga, ki trpi namesto nas. Do trga, ki nam omogoča, da smo interpasivni, pasivnejši od pasivnosti. Do trga, ki je nuklearke pripeljal na vulkansko, potresno, apokaliptično japonsko obalo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.