Boštjan Napotnik

2. 9. 2011  |  Mladina 35  |  Konzum

Pri žabarju, Ljubljana

Močvirniška postojanka

  • ocena: 3 / 5

nominalna amfibija

nominalna amfibija
© Boštjan Napotnik

žabarjevo jezikoslovje

žabarjevo jezikoslovje
© Boštjan Napotnik

Gostilna Pri žabarju
Viška cesta 50, Ljubljana
Tel.: 01 423 24 62
www.prizabarju.si
Pri Žabarju bodo tudi Mariborčani prijazno postreženi od ponedeljka do petka od 12.00 do 22.00.

Fino:
goveji jezik
ocvrti sardoni

Ne tako fino:
sladice

Ob obisku nikarte ne pozabite pobarati po na jedilniku nenavedeni dnevni ponudbi, za dobro enkratno prehransko polnitev pa imejte v denarnici rezerviranih kakšnih 25 evrov.

Dan po velikem nogometnem (in stololomsko-pirotehničnem) derbiju, ko so spletne forume preplavile vseh (no, dveh) sort zmerljivke, je ena izmed njih sprožila misel, da bi obiskali eno od najbolj institucionaliziranih prestolničnih oštarij. Poleg polnitve želodčnih kapacitet smo si obetali tudi dokončno razjasnitev vprašanja, ali se toti žabar, s katerim v vijolične majice oblečeni forumaši skušajo zmerjati obbarjanske prebivalce, sploh lahko legitimno kvalificira kot zmerljivka. Dodatno spodbudo za posedanje na prijetnem vrtku ob Viški cesti sta ponudili še ločeni zaklinjanji dveh izvenserijskih gostincev: skaručenski je Žabarja že davno priobčil kot model poštene, nepreseratorske, eht, klasične mestne oštarije, krminski pa je razkril, da se včasih v Ljubljano odpelje samo zato, da pri Žabarju pospravi dve porciji govejega jezika z jabolčnim hrenom.

Tega smo si seveda dali prinesti tudi mi in priznati je treba, da gre za izjemen primerek do popolnosti izvedene minimalistične klasike: centimetrske rezine jezika so bile popolnoma mehke, a ne - kot se rado zgodi v preveliki vnemi - razkuhane do neprijetne jetrne strukture, skledica priloženega sočnega jabolčnega hrena pa jim je z melanžem ostrine, sladkobe in osvežilne kislosti ponujala idealno dopolnilo. Goveji jezik pri Žabarju je vsekakor jed, na katero lahko (ko se bosta naslednjič rokovala) športni direktor Olimpije - tudi zaradi simbolne vrednosti - povabi športnega direktorja Maribora.

No, če se bo to kdaj zgodilo, pridodajamo še nekaj drugih napotkov za prijeten obed: domača pašteta je zagotovo res domača, je pa šteta, da je precej medla, in to v okusu in teksturi, in je ne priloženo maslo ne popečeni kruhki ne dvignejo iz povprečja. Tanko odrezane rezine hladne kuhane govedine, zvite v rorčke in napolnjene s smetanovim hrenom, so sicer čisto lepa zamisel, a onemu hrenu manjka precej ostrine za kakšen globlji vtis. Da o podloženi rukoli sploh ne ... Žabji kraki so v oštariji s takim imenom nedvomno kamen temeljac; tokrat nas priporočena ocvrta različica ni ravno pometala s stolov, pri enem ali dveh se nam je celo zdelo, da se meso zaradi prehitre zapustitve friteze še malo preveč drži kosti. Je pa treba priznati, da so bili kraki morebiti neprepričljivi zavoljo tega, ker smo jih jedli vzporedno z ocvrtimi sardoni: ti so bili res ultra ultra frišni, hrskajoče ocvrti in one dekadentno majhne dimenzije, ko ti ne preostane drugega, kot da jih pohrustaš s koščicami vred; vmesne trenutke pa tempo užitka vzdržuješ s fletno krompirjevo solato. Tudi pečena telečja rebra - postrežena z restanim krompirjem in ravno prav začebuljeno solato iz ta okroglega rumenega stročjega fižola - so kot iz šolskih delavnic: sočna, mehka, okusna. Pri kar dobro povodkanem limoninem sorbetu, ki ga je ekspedicija od žabarske posadke dobila, ker, citiram, »smo dobro sodelovali«, lahko ugotovim (čeprav se šenkanemu sorbetu ne gleda na cuker), da je bil presladek, kar vobče velja za vse Žabarjeve sladolede. Sladkoba je frišnost jemala predvsem kepicama borovničevega in jogurtovega, piškotkovemu pa je še kar pristajala. Žabarjeve kremšnite sicer, kot se je nostalgično pridušal član omizja, ne dosegajo standardov, ki jih je postavila teta Iva s svojimi, a so daleč od tega, da bi bile slabe. Je pa res, da modernizacija v smer lahkosti, sočnosti in bolj izrazitih okusov ne bi škodila pomarančni in jagodni tortici. Ampak ko pod črto potegneš vse navedeno, dodaš simpatičnega dovtipaškega kelnarja, dober cabernet sauvignon Aljoše Sirka in fer cene, ugotoviš, da imata oba v prvem odstavku omenjena oštirja prav in da je žabar čisto fejst označevalec. Zmerljivka po okušenem vsekakor ne more biti.