Stutz

Preden vas požre postnovoletna tesnoba, si poglejte tale črno-beli doku, v katerem Jonah Hill, tematski park tesnobe (depresije, negotovosti ipd.), predstavi svojega lucidnega, duhovitega terapevta dr. Phila Stutza in orodja (»Aspektov realnosti« in »Labirinta« do »Niza biserov« in »Sence«), s katerimi ga je vrnil med žive, mu slekel tesnobo in oblekel samozavest.

Emily the Criminal

Emily (Aubrey Plaza), globoko zadolžena, revna, prekarna in obupana, se pridruži losangeleškim prevarantom, da bi si finančno opomogla (z lažnimi kreditnimi karticami in ukradeno identiteto kupuje televizorje in avtomobile, ki jih podzemlje potem preprodaja), toda Los Angeles je toksično, mačistično minsko polje, ki mu mora sama eksplodirati v obraz, če hoče preživeti. In lepota tele jedke, tesnobne, zadihane kriminalke, groteske z ameriškega socialnega roba, je ravno v Emilyjini nepokorščini, njenem kljubovalnem duhu, njeni aktivni, samozadostni, napadalni, antisizifovski rezistenci, saj zna, ko postane vroče, v tridesetih sekundah pustiti vse in se – tako kot kriminalec Neil McCauley (Robert De Niro) v Mannovi Vročini – odpovedati celo ljubezni svojega življenja.

Lil, Lil, krokodil

Javier Bardem, ki igra staromodnega newyorškega čarodeja Hectorja P. Valentija, res gara: šarmira, čara, pleše, poje, skače, pada, se smehlja, non-stop zapeljuje, otroško komedijo spreminja zdaj v opero, zdaj opereto, vse dela, da bi preglasil in zasenčil Lila, Lila, krokodila, ja, pravega – no, animiranega, navidez gumijastega – krokodila, ki pleše, poje in beži pred feni, oblastmi in tremo, a en passant odkrije družinske vrednote. Ni aligator iz Plazenja, a tudi E. T. ni.

I Wanna Dance with Somebody: Film o Whitney Houston

Queen je bil štadionski bend, ker je imel Freddie Mercury štadionski glas – bil je gej, ki je pel kot angel. Njegov epski vokal, ki je ujel štiri oktave, je bil vizija. Toda film Bohemian Rhapsody je to, da je bil gej, komaj omenil. Kot da ga je sram. Nekaj podobnega se zgodi v mjuziklu I Wanna Dance with Somebody, biografiji Whitney Houston, kjer na začetku sicer omenijo (in pokažejo), da je imela Whitney Houston (Naomi Ackie) romanco s svojo poslovno sodelavko in kreativno direktorico Robyn Crawford (Nafessa Williams), a v nadaljevanju na biseksualnost Whitney Houston in socialne implikacije njene biseksualnosti preprosto pozabijo. Čakate, a nič se ne zgodi. Njena »hipna« lezbičnost izgleda kot non sequitur (kot ostane non sequitur njen strah, da je »premalo« črna).

Nevarna igra

Nevarna igra je paradoks. Režiral, napisal in produciral jo je Russell Crowe, ki tudi igra. O, čisti avtorski projekt, boste rekli. Labour of love. In za kaj gre? Tehnomagnat (Crowe) svoje stare prijatelje zbere na partiji pokra, na kateri izbruhnejo skrivnosti, ki pa so tako splošne, da vam je zanje povsem vseeno, še bolj vseeno pa vam je za splošnost magnata, ki ga je bogastvo prelevilo v filozofa, splošnost njegove hčerke, ki si edina na svetu zasluži »varno« prihodnost, in splošnost kriminalcev, ki ju skušajo oropati. Oja, prav ste razumeli: še najbolj avtorska je tu splošnost. (kino)

LGBT_SLO_1984

Boštjan Hladnik je leta 1971 posnel Maškarado, ki je ustvarila vtis, da je homoseksualnost pri nas, v Sloveniji, že dekriminalizirana – pa ni bila. »Protinaravno nečistovanje med osebami moškega« spola, ki se je kaznovalo »z zaporom do dveh let«, so dekriminalizirali šele leta 1977. Hladnik je to popraznoval s filmom Ubij me nežno, v katerem ženska ženski med seksom nežno dahne: »Ti si kot klavir. Vsak delček tvojega telesa poje po dotiku mojih ustnic.« Nič, Hladnik je hotel oblast verjetno opozoriti, da bi bilo lepo, če bi zdaj dekriminalizirali še lezbištvo. In res, po Titovi smrti so se začela – ob punku – hitro pojavljati osvobodilna družbena gibanja, iz katerih je leta 1984 skočil Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, ki so mu sledili »gej večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko (v K4), ki je ponudil tudi prvi drag show (s Salomé, se razume) in v katerem je bila takšna gneča, da se ljudje niso mogli premikati, pravi Nataša Sukič, nekoč aktivistka, zdaj poslanka. Tja so se valile množice iz vse Jugoslavije, saj tovrstnega kluba ni bilo daleč naokoli. »Včasih smo vrata kar zaprli,« pravi poet Brane Mozetič, medtem ko se Miha Lobnik, zdaj zagovornik načela enakosti, spominja, kako pomirjujoče je delovalo, ko je videl, kako se na plesišču objema par istega spola. »Kot bi vzel apaurin.« Vsi so hoteli izgledati progresivno – celo konservativci.

Osem gorà

Ko se v gorah spomladi stali sneg, se prikaže vse, kar je umrlo. Kdor je izgubil prijatelja, ga zlahka najde – samo pogledati mora, kje ždijo in kljuvajo ujede. Obstajajo gore, na katere se ne moreš več vrniti. Film Osem gorà, posnet po romanu Paola Cognettija, je zgodba o takšni gori – in takšnem prijatelju. Pietro in Bruno se spoznata leta 1984 v italijanski alpski vasici – pri dvanajstih. Pietro, sin kemika, je Torinčan, Bruno, sin kmeta, pa montanaro (alias »zadnji otrok v vasi«), a ker se nasprotja privlačijo, med njima hitro klikne, tako da preživita čudovito – tiho, počasno – poletje.

Avatar: Pot vode

Vsi se vrnejo, ves Avatarjev kinematični univerzum – James Cameron (še modrejši), 3D (še fantazmagoričnejši), digitalni efekti (še spektakularnejši), Pandora (še psihedeličnejša), Na’vijci (še panteističnejši), pohlepni, zavojevalski, plenilski »ljudje z neba« (še muskularnejši), ameriška vojaška baza, parkirana na Pandorini luni, in Jake Sully (Sam Worthington), nekdanji paraplegični marinec, ki je po novem avatar, asimiliran Na’vijec, poročen z na’vijsko princeso Neytiri (Zoe Saldaña), s katero ima kopico otrok, tudi dva posvojenca, Pajka (Jack Champion), divjega newt-mowglijskega dečka, in Kiri, 14-letno hčerko Sigourney Weaver (no, pokojne dr. Grace Augustine iz Avatarja), ki jo igra Sigourney Weaver. A vrne se še nekdo: ko namreč Sully kolonialistični korporaciji prepreči, da bi kapitalizem razširila v pandorske pragozdove, nadenj pošljejo polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang), maščevalnega, sadističnega specialca, ki je sicer v Avatarju umrl, a ga genetsko klonirajo in prepakirajo v na’vijski avatar.

Kako se je Janša ujel v »največji mafijski film vseh časov«

Martin Scorsese je leta 1973 posnel žmohten gangsterski film Goncharov, ki gre takole: ko Sovjetska zveza razpade ( ja, razpadla je že na začetku sedemdesetih, Scorsese, oskarjevec, je pač vizionar), se Goncharov, ruski gangster, ki je imel v Moskvi veliko in ugledno diskoteko, preseli v Neapelj in se tam oprime gangsterskih poslov. Čas je, da pokaže svoj kapitalistični morilski talent – in mastno obogati. Postati hoče glavni. Numero uno.

Faraon, divjak in princesa

Tale animirani film o uporu in ljubezni – delo Michela Ocelota, veterana francoske animacije (Kiriku in čarovnica) – je spleten iz treh zgodb: prva se dogaja v faraonskem Egiptu, druga v francoskem srednjem veku, tretja pa v sultanski Turčiji. Kar pomeni, da se dogajajo ravno dovolj daleč v preteklosti, da si lahko privoščijo vse tiste pravljične seksizme (in orientalizme), ki bi jih – če bi se te zgodbe dogajale danes – gibanje #MeToo odločno in neusmiljeno črtalo. Ženske so namreč le darila, le pasivne žrtve, zlasti v prvih dveh zgodbah – fant, ki se upre (in osvoji Egipt oz. srednjeveški grad), za nagrado dobi dekle. Le v tretji zgodbi – najbolj barviti (prva animira profile, druga črne silhuete) – se uporniškemu princu, ki se prelevi v migrantskega prodajalca krofov, pridruži tudi princesa. Za nagrado.

Obuti maček: Zadnja želja

Mačka ima devet življenj. Tudi Obuti maček, nekdanji Shrekov pajdaš, jih je imel. Nekoč. A umrl je že sedemkrat. Ne vedno junaško. Pomeni, da ima le še dve življenji. Ups – le še eno. Pravkar je spet umrl – osmič. Še enkrat, pa ga ne bo več nazaj. Na srečo ima zdravnika, ki mu svetuje: Dovolj je akcije! Dovolj je stresa in blaznenja! Čas je, da se umiriš! Da se zliješ z okolico, z mirnim, vsakdanjim življenjem. A kdo pravi, da je mirno, vsakdanje življenje res mirno – in nestresno?

Weird: The Al Yankovic Story

»Weird« Al Yankovic, ameriški popevkar, ki je zaslovel in obogatel s parodiranjem velikih hitov (štikel Eat It je bil parodija Jacksonovega megahita Beat It ipd.), je delno tudi slovenskega rodu (njegov oče, Nick Yankovic, je bil sin Belokranjca Matije Jankoviča in Hrvatice Marije Braj), zato me je zanimalo, ali to v njegovi filmski biografiji – Weird: The Al Yankovic Story – sploh omenijo. Ne, nič ne bo, sem si rekel, ko se v filmu konča njegovo otroštvo – o njegovem slovenstvu ni ne duha ne sluha, le Nick (Toby Huss), njegov oče, tovarniški delavec, je pošasten grobijan, ki mu ne pusti, da bi postal glasbenik (odmev Pevca jazza), še celo harmoniko mu sadistično raztrešči. Ne, Nick Yankovic – primitivni splet frustracij, resentimenta in jeze – ni nič v sorodu s Frankiejem Yankovicem, »ameriškim kraljem polke«, toda Al ni fantazijsko bitje le zato, ker ga, ko odraste in dokončno postane »Weird«, kult, antirocker, parodist in imitator (s harmoniko, brez drog, kombinacija Tilna Artača in Lada Bizovičarja), igra Harry Potter, alias Daniel Radcliffe, temveč tudi zato, ker si številne biografske detajle izmisli.

Fašiste moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja

Ostržka, Collodijevo fantazijsko klasiko (1886), so ekranizirali mnogi – Disney, pa prestižni italijanski režiserji, recimo Roberto Benigni in Matteo Garrone, nedavno tudi Robert Zemeckis. Te ekranizacije so bile bolj ko ne mučno dolgočasne in sterilne, brez silne domišljije in brez urgentnega roba, mehiški auteur Guillermo del Toro pa končno razbije urok in najde kraljevsko pot, saj Ostržka prelevi v neogotsko, groteskno, skoraj burtonovsko stop-motion animacijo o otroku, ki se na lepem zbudi v fašizem. Ko Pepe (David Bradley) – s pomočjo kozmične vile, pisateljskega cvrčka in kosa lesa – izdela Ostržka (Gregory Mann), frankensteinovski avatar svojega sina, ki ga je ob koncu I. svetovne vojne pokončala bomba, je na oblasti že Mussolinijev režim (ja, strašni, avtokratski, tiranski Oče), ki od ljudi terja ubogljivost, pohlevnost in podrejenost, ali bolje rečeno – ljudi spreminja v mehanična bitja, lutke, marionete, zombije brez lastne volje. Fašiste – in fašistično drhal – moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja, najbolj pa jih moti, da to lutko – tega »demona«, »disidenta« in »neodvisnega misleca«, ta »nedisciplinirani um« – nihče ne kontrolira. Pomeni, da »ogroža skupnost« in da ga je treba poslati v šolo – na prevzgojo. Na pranje možganov.

Korzet

Avstroogrska cesarica Elizabeta, žena Franca Jožefa, alias »Elise«, alias »Sissi«, modna ikona dvojne monarhije, ekscentrična, poliglotska, dekadentna, baročno osamljena influencerka, rock star 19. stoletja, ki jo igra Vicky Krieps (nekoč sta jo igrali Romy Schneider in Ava Gardner, v Netflixovi seriji The Empress jo igra Devrim Lingnau), leži v kopalni kadi in preizkuša, koliko časa vzdrži pod vodo (po štetju prve služabnice 40 sekund, po štetju druge pa 71 sekund). Kar je tako, kot bi se vprašala: koliko časa ženska vzdrži v 19. stoletju? Ali pa: koliko časa vzdrži v patriarhatu? Ne prav dolgo – hitro se začne dušiti. Elizabeta, zdaj pri štiridesetih (v letih, ko »ženska izgine«, kot slišimo), skuša preživeti patologijo 19. stoletja (njeno humanitarno obiskovanje psihiatričnih azilov, v katerih so vse ženske »melanholične«, ni naključno). Jé čedalje manj, telovadi (se mečuje, galopira, strelja ipd.), noče pozirati »paparacom« (okej, slikarjem), pazi na mere, boji se javnosti, ki ji šteje gube, disciplinira svoje telo, boleče si zateguje korzet, kot bi skušala parodirati restriktivna in rigidna patriarhalna pričakovanja – njena »vitkost« je upor proti vsemu, kar ji vsiljujejo. Včasih omedli – protestno. Včasih skoči skozi okno – samopoškodovanje je njen joie de vivre.

Čudežni svet

Čudežni svet je Disneyjev animirani film o družini Clade – vsaka generacija te družine predstavlja stopnjo v ameriški zgodovini. Jaeger Clade, alias Gaber, je neustrašni, sloviti raziskovalec, osvajalec neznanih divjih dežel, pustolovski pionir, kolonialist, ki se izgubi v »srcu teme« – v mraku svojih kolonij. Searcher, alias Vohljač, njegov sin, družinski človek, poročen s črnko, nima osvajalske žilice, zato se raje drži doma, Avalonije, kjer začne na svoji plantaži gojiti »pando«, čarobni energent, ki Avalonijo prelevi v fantazijsko high-tech utopijo. Nacija je odvisna od tega revolucionarnega energenta (zelene barve, če smo že ravno pri tem), ki pa ga začne nekaj tako fatalno ubijati, da je na vidiku katastrofa. Ethan, alias Uroš Steklasa, Vohljačev najstniški sin, je okoljski aktivist, podaljšek Grete Thunberg, ki skuša ugotoviti, kaj ubija »pando(ro)« in ogroža preživetje nacije.

The Swimmers

Zgodba o sirskih sestrah Mardini, Yusri (Nathalie Issa) in Sari (Manal Issa), odličnih plavalkah, ki se leta 2015 iz obleganega Damaska prek Sredozemlja prebijeta do Lezbosa (del poti dobesedno preplavata!) in potem naprej do Berlina, kjer se začne ena – ja, v slogu Rockyja – pripravljati na olimpijski nastop, medtem ko se druga kot aktivistka vrne na Lezbos, naj bi bila inspirativna (kot Lev, Prijatelja ali CODA), toda vse je tako generično, sladkobno, nenapeto in predvidljivo, da si film omisli kopico popevk (à la Titanium), s katerimi nas skuša motivirati (film traja skoraj dve uri in pol) in nam obenem nakazati, kaj naj čutimo. (Netflix)

When the Screaming Starts

Fant (Ed Hartland), ki hoče postati serijski morilec, sreča fanta (Jared Rogers), ki hoče postati filmar, a nima kaj posneti, ker fant, ki hoče postati serijski morilec, ugotovi, da ne more ubijati. Na srečo je zgodovina zahodne sociopatije polna zgledov, zato začne – pač v slogu Charlesa Mansona – sestavljati »družino«, ki bo ubijala namesto njega. Sociopatov, ki hlepijo po družinskih vrednotah, pa je na pretek.

Troll

Norvežani svojo linijo emmerichovskih filmov katastrofe – Val, Potres in Morje v plamenih – nadaljujejo s temle spektaklom, v katerem kopanje tunela skozi čudovite, nedotaknjene, mitske gore prebudi Trola, ekološko nezavedno, velikansko pošast, ki izgleda kot Godzila in ki se potem – jezna kot Greta Thunberg – tudi obnaša tako (klati helikopterje, gazi ljudi, pustoši Norveško, z Oslom vred), toda film tokrat za spremembo več kot Emmerichu dolguje Spielbergovemu Jurskemu parku ( junaško, empatično paleobiologinjo igra Ine Marie Wilmann) in japonskemu kaijuju. Če ne veste, kaj bi gledali za božič ... (Netflix)

Call Jane

Joy (Elizabeth Banks), predmestna gospodinja, zanosi, a noče še enega otroka. Splav pa je v Ameriki še prepovedan. To so »zlata« šestdeseta. Še več: to je »prelomno«, »protestno«, »revolucionarno« leto ’68. Ne za ženske. Do razsodbe vrhovnega sodišča, ki je legalizirala splav, je še kar nekaj let. Joy izve, da bi ji splav morda vendarle dovolili, če bi psihiater ocenil, da je mentalno neuravnovešena. Kul, vzklikne Joy. Pripravljena je biti »nora«. Toda »norost« lahko mirno odpove, ko nenadoma pade v vzporedni svet – izkaže se namreč, da obstaja originalni »vzporedni mehanizem«, emancipatorična podzemska mreža »Call Jane« (Pokliči Jane), ki so jo skrivaj organizirale ženske, da bi ženskam omogočile varen splav.

Lamborghini

Lamborghini – zgodba o tem, kako je Ferruccio Lamborghini (najprej Romano Reggiani, potem Frank Grillo), sin italijanskega kmeta, izdelal prestižnega lamborghinija, dirkal s ferrarijem in ustvaril traktorski imperij – je film, v katerem italijanski Italijani v Italiji govorijo angleško z italijanskim akcentom.

Priznaj, Fletch

Ker sem tale komični triler, posnet po romanu Gregoryja Mcdonalda, že recenziral, ko je prišel na digitalne platforme ( ja, čudna so pota sodobnih filmov), bi le še enkrat poudaril, da je tako duhovit in zabaven, da izgleda kot stand-up Jona Hamma, alias Fletcha, »nekoč uglednega preiskovalnega novinarja«, ki policijo – s samoironično vnemo in dikcijo Chandlerjevega detektiva Philipa Marlowa – prepričuje, da ni umoril ženske, ki jo najdejo v stanovanju njegovega italijanskega dekleta, da ni ugrabil njenega očeta in da ni ukradel Picassa, kar je obenem tudi priložnost, da pokaže na razredno noto kriminala, saj se dragocene umetnine – tako kot družbeno bogastvo – prerazporejajo le navzgor. (kino)

V ljubezni ni naključij

Sara (Juliette Binoche), voditeljica prestižne, angažirane radijske oddaje, že deset let živi z Jeanom (Vincent Lindon), nekdanjim rugbyjskim zvezdnikom, ki ima najstniškega sina z drugo žensko in ki je nekaj let presedel v ječi – ne vemo, zakaj. Toda očitno je dovolj karizmatičen, da Sara z njim vztraja. Nekoč je bil še usodnejši, saj je zaradi njega pustila Françoisa (Grégoire Colin), ki ga vsa ta leta ni videla, niti enkrat, zdaj pa ga je nenadoma bežno zagledala na ulici. Srečno naključje? Serendipity? O, več kot to – François, sicer Jeanov nekdanji prijatelj, namreč ravno ustanavlja novo športno »skavtsko« agencijo, k sodelovanju pa je povabil tudi Jeana. Zakaj? Da bi ji bil bližje? Da bi se jima maščeval? Da bi njun odnos destabiliziral? Hoče zapeljati Saro – ali oba? Ali pa jima hoče le pomagati – v imenu »dobrih starih časov«, ki so tako stari, da so lahko že dobri?

The Good Nurse

Resnična zgodba o medicinski sestri Amy Loughren (Jessica Chastain), stravmatizirani ločenki in hudi srčni bolnici brez zdravstvenega zavarovanja, ki ugotovi, da njen anemično prijazni kolega in prijatelj Charlie (Eddie Redmayne), prav tako stravmatiziran in frustriran (truplo njegove matere so v bolnišnici za nekaj časa nepietetno izgubili), v newjerseyjski bolnišnici v maniri »usmiljenega« serijskega morilca »izklaplja« onemogle, hudo trpeče pacientke, bi lahko postala rutinska »šokantna« teledrama, toda Tobias Lindholm, danski auteur, režiser Vojne in Ugrabitve ter koscenarist Nažganih in Lova, jo prelevi v hladno, mračno, morbidno, trilersko, zelo trezno meditacijo o medicinski etiki, evtanaziji, dolgotrajni oskrbi, socialni državi in komercializaciji zdravstva, navsezadnje, Charlie se je selil iz bolnišnice v bolnišnico, vodstva teh bolnišnic pa ga – ko so dognala, da pacientke v njegovi oskrbi skrivnostno in serijsko umirajo – niso prijavila, ker so se bala civilnih tožb in ker so dajala profitu prednost pred ljudmi. »Niso me ustavili,« dahne Charlie. Le odpustili so ga, tako da se je lahko zaposlil v drugi bolnišnici – in nadaljeval z ubijanjem. V imenu profita so pustili, da ubija. (Netflix

Hrastovo srce

Ne boste verjeli, koliko življenja je v in na enem samem dvestoletnem hrastu – vsemogoče živali, od ptic in veveric do miši in insektov, se v tem bujnem, bučnem, razraščenem, kaotičnem, nevarnem ekološkem nebotičniku, babilonskem stolpu inkluzivnosti, v katerega se zaganjajo letni časi, borijo za priznanje in preživetje. Francoski doku Hrastovo srce je tako brutalno precizen in tako imerziven, da ne potrebuje ne dialogov ne naratorja.

Don’t Worry Darling

Film Ne skrbi, draga vas bo navdal s skepso do sreče, večne ljubezni in perfektnega življenja. Dogaja se v petdesetih letih prejšnjega stoletja – v idiličnem, razgledniškem, rajskem, kičastem puščavskem mestecu Victory, nekakšni pleasantvillski utopiji, optimistični metropoli ameriškega sna, simetrije in kontrole (»We move as one,« odmeva), v kateri so ljudje brez skrbi. Tu ni ne kriminala ne brezposelnosti. Ne kaosa ne zgub. Politika nikogar ne zanima. Možje delajo, žene jih čakajo. In to vsak dan počne tudi Alice (Florence Pugh) – čaka, da se njen mož (Harry Styles), ki je zamudil na avdicijo za Oglaševalce, vrne iz službe. Alice, ki plava v brezhibnem razkošju (hiška, prijateljice, zabave, trači, kvikiji ipd.), niti ne ve, kaj točno dela, ker ima v projekt, v okviru katerega moški, ki jih vodi gurujsko-muskovski Frank (Chris Pine), »razvijajo progresivne materiale«, še slabši vpogled kot Kay (Diane Keaton) v Botru, toda sanje, flešbeki, halucinacije in prazna jajca – rdeče tabletke – ji kažejo, da je s to idilo in srečo nekaj narobe. Je stepfordska žena, razočarana gospodinja v metavesolju – ali ženska verzija Trumana Burbanka? Film Ne skrbi, draga – bolj Vas ob gozdu kot Trumanov šov ali Matrica – je somračni puzzle, ki ne skriva, da je ljubezen le manipulacija in kontrola, sreča pa le oblika patriarhalne norosti in paranoje.

Nasilna noč

Nasilna noč je božični film, v katerem cinični Božiček (David Harbour) najprej vse pobruha. Toliko – da sondira teren. Potem pa obtiči v dobro zastraženem dvorcu, v katerem »še en klinčev božič« praznuje bogataška družina Lightstone, ki jo ugrabijo teroristi. Ja, hočejo bogastvo, ki je v sefu. Ja, vse stražarje brutalno pobijejo. Ja, ubijejo tudi največjega strahopetca med družinskimi člani. In ja, kompleks družine Lightstone postane Nakatomi Plaza, Nasilna noč pa reimaginacija božične klasike Umri pokončno. Jasno, Brucea Willisa nadomešča Božiček, ki deluje kot Thor (njegovo izbrano orožje je kladivo), toda Nasilna noč, ki jo ustvari razredni resentiment (»Božič mi je uničil življenje,« sikne John Leguizamo, alias Scrooge, vodja teroristov, ki je imel težko, revno otroštvo), je tudi reimaginacija božične klasike Sam doma, le da malega Kevina, ki nenadoma ostane brez družine, zamenja mala Trudy (Leah Brady), ki si želi le, da bi bili spet družina.

One Piece Film: Red

Eiichiro Oda je leta 1997 napisal in narisal mango One Piece, ki je postala tak bestseller, da je spočel serijo, ki je eksplodirala v masivni fenomen. Doslej so izšli stoštirje zvezki, po teh mangah pa so posneli več kot tisoč televizijskih animejev in štirinajst celovečercev, ki so One Piece prelevili ne le v sago, temveč v čudovit – tako rekoč marvelesken – kinematični univerzum, v katerem revolucionarni pirati, ki se borijo proti tiranski Svetovni vladi (in mornarici, njeni globalni policiji), spominjajo na upornike (in vesoljskega pirata, Hana Sola), ki se v Vojni zvezd borijo proti tiranskemu Galaktičnemu imperiju, toda Red – fantastično bizarni, osupljivo psihedelični, fascinantno razigrani mjuzikl – se direndajsko stegne v vse presenetljive, neznane in absurdne smeri, ko na Elegiji – otoku glasbe – na koncertni oder stopi skrivnostna Uta, najpopularnejša pevka na svetu, v resnici hči Shanksa, najslovitejšega pirata, in prijateljica Luffyja, najnadarnejšega pirata (kandidata za Kralja piratov in večnega iskalca mitskega zaklada »One Piece«), ki skuša svet – distopičen, umazan, brutalen, represiven, sužnjelastniški (številne piratske frakcije so tako destruktivne kot sile Svetovne vlade) – odrešiti in združiti s svojim peklenskim nezemeljskim glasom.

Povabilo na večerjo z umorom

Meni – groteskna kritika ekonomske neenakosti, bogataškega hedonizma, pohlepnih apetitov, blagovnega fetišizma, sle po ekskluzivnosti, obsedenosti s kultom precenjenosti in ekstremnih »doživetij« – izgleda kot hitra holivudska reimaginacija Trikotnika žalosti skozi oči Agathe Christie in prešo korejskega Parazita. Tudi tu imate mlad parček, premožnega gurmana Tylerja (Nicholas Hoult) in njegovo ad hoc izbranko Margot (Anya Taylor-Joy), ki se znajdeta najprej na superjahti in potem na samotnem in samozadostnem (severnopacifiškem) otočku, le da tu glavno in edino prizorišče takoj postane ekskluzivna minimalistična transmichelinska restavracija (Hawthorne), v kateri teatralični, pompozni, pretenciozni, perverzno poetični chef Julian Slowik (Ralph Fiennes) – kralj molekularne haute cuisine, obdan z vdanimi, fanatičnimi pomočniki, kuhinjskim proletariatom (»Ja, chef!«), še najbolj podoben firerju kake sekte – gosti dvanajst oholih, narcističnih, samopomembnih bogatašev (nekateri so obogateli s finančnimi mahinacijami, drugi s pisanjem o kulinariki, tretji z odvetniškimi »storitvami«, četrti s filmi ipd.), dvanajst apostolov neoliberalnega kapitalizma, ki imajo za sabo dovolj umazanij, da jim jih lahko – za 1.250 dolarjev na glavo – servira v sprevrnjeni obliki.

Werewolf by Night

Tale baročni hommage klasičnim grozljivkam studia Universal, v katerem vdova največjega lovca na pošasti – v slogu Povabila na večerjo z umorom, dobre stare farse o velikem shodu najslovitejših detektivov – zbere najboljše lovce na pošasti, ki naj bi na prestižnem lovu odločili, kateri je res najboljši, izgleda konceptualno in stilistično fantastično, a ne gre nikamor, sporočilo, da so lovci hujši od pošasti, pa je za tako ambiciozen projekt preprosto preveč generično, tako kot Jack, derivat Landisovega Ameriškega volkodlaka v Londonu, ki ga igra Gael García Bernal, kopija Barnabasa Collinsa (Johnny Depp) iz Burtonovih neogotskih Temnih senc. (Disney+)

Meet Cute

Ljubezen je zarota. Ko Sheila (Kaley Cuoco), odbita in duhovita, zvečer v nekem newyorškem baru nagovori, omreži in zapelje ležernega Garyja (Pete Davidson), se zdi, kot da se je to zgodilo spontano, toda v resnici je bilo to srečanje spretno režirano, celo nadrežirano, sploh pa se to ni zgodilo prvič, temveč se dogaja in ponavlja že vso noč – Sheila se namreč s pomočjo nizkotehnološkega časovnega stroja, parkiranega v salonu za teniranje telesa, stalno vrača iz bližnje prihodnosti za 24 ur v preteklost ter začenja in prekinja njuno romanco.