Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

Mar ni to definicija prave ljubezni?

Ljubezen je polna trikov, ironij, kapric in paradoksov – vedno jo nekaj prekinja, izziva, preizkuša, ogroža. Neprestano se pojavljajo ovire, motnje, meje, spodleti, kozmični vici.

za +

Dve poti. Pretekla življenja. Past Lives, 2023, Celine Song.

Poet Robert Frost se sprehaja po gozdu, kjer naleti na dve poti, ki se cepita. Žal mu je, da ne more prehoditi obeh in da mora izbrati eno. In izbere tisto zaraščeno, manj izhojeno. Pot, ki je ne izbere, pa si prihrani za drugič, čeravno dvomi, da se bo še kdaj vrnil, ker pač dobro ve, da poti vodijo naprej, k drugim potem (»way leads on to way«), in ne nazaj. A to, da je šel po tej poti, ne pa po oni drugi, je vse spremenilo. Tako se odvrti slovita pesem The Road Not Taken. In Pretekla življenja, s katerimi je kot režiserka debitirala dramatičarka Celine Song, izgledajo kot reimaginacija te pesmi.

Na (Seung-ah Moon) in Hae (Seung-min Yim), južnokorejska dvanajstletnika, sta več kot le najboljša prijatelja in najljubša tekmeca, recimo pri matematiki – drug v drugega sta tudi zatreskana. Platonsko. Toda nenadoma je tega konec – Na odide po eni poti, Hae po drugi. Loči ju migracija – Na, po novem Nora, se s starši preseli v Kanado. Njuno »srečanje« spodleti. A njune romance ni konec. Dvanajst let kasneje, ko ju igrata Greta Lee in Teo Yoo, se povežeta prek Facebooka in Skypa ( ja, tehnologija vrača v življenje, prebuja mrtve) – še vedno se čutita, še vedno je »nekaj« med njima, še vedno se čakata, še vedno flirtata. Ločujejo ju le velika razdalja, birokracija, trinajsturna časovna razlika in pragmatičnost, kar pa je dovolj, da ostaneta vsak v svojem svetu. Njuno »srečanje« spet spodleti.

Dvanajst let kasneje se končno srečata tudi v živo, toda Nora je zdaj že poročena in živi v New Yorku – s simpatičnim, prijetnim pisateljem Arthurjem (John Magaro). Nova ovira. Njunemu »srečanju« je spet usojeno, da mu spodleti. Kar je seveda ironično, saj se zdi, da sta si usojena – in da se bosta še tisoč let srečala vsakih dvanajst let. Celo prepričana sta, da bi se vedno znova našla, kadarkoli in kjerkoli, da bi se torej našla tudi čez stoletja in da sta se že našla tudi v »preteklih življenjih«, da se potemtakem srečujeta že tisočletja. V nekem smislu sta bila vedno skupaj. Mar ni to definicija prave ljubezni? Da imata ljubimca občutek, da sta že vse življenje – okej, od začetka časa – skupaj, pa čeravno sta dejansko skupaj šele leto ali dve.

Kaj, če na razdalji ostajata zato, ker se zavedata, da ne bosta nikoli tako skupaj, kot sta bila pri dvanajstih? Kaj, če na razdalji ostajata zato, da s seksom – fizičnim stikom, resnim odnosom – ne bi pokvarila svojih »preteklih življenj«?

Toda ljubezen je polna trikov, ironij, kapric in paradoksov – vedno jo nekaj prekinja, izziva, preizkuša, ogroža. Neprestano se pojavljajo ovire, motnje, meje, spodleti, kozmični vici. Nora in Hae ne moreta priti skupaj. A kaj, če na razdalji, produktu njunega čakanja, njunega oklevanja, njune neodločnosti, njunega ovinkarjenja, njune pasivnosti, njune junaške zadržanosti ipd., ostajata zato, da jima ne bi bilo treba v posteljo? Kaj, če na razdalji ostajata zato, ker se zavedata, da ne bosta nikoli tako skupaj, kot sta bila pri dvanajstih? Kaj, če na razdalji ostajata zato, da s seksom – fizičnim stikom, resnim odnosom – ne bi pokvarila svojih »preteklih življenj«? Kaj, če v primeru, da bi Nora ostala v Južni Koreji, sploh ne bi ostala skupaj? Kaj, če bi se, ko bi odrasla, razšla in bi drug na drugega povsem rutinsko pozabila (okej, kdaj ste nazadnje pomislili na punco ali fanta, v katero/katerega ste bili zatreskani pri dvanajstih?) in bi si ob naključnem srečanju na ulici le pokimala in šla naprej, vsak s svojimi tečnimi otroki? Kaj, če se z leti ne bi več niti prepoznala? Kaj, če si v resnici nista usojena, pa jima občutek usojenosti daje prav ta neizživetost, spodletelost srečanja? Sploh pa, ali lahko prijatelja postaneta ljubimca – in ostaneta prijatelja? In seveda, bi si imela newyorška dramatičarka in korejski inženir – to sta namreč z leti postala – res toliko povedati? Bi ju Tinder sploh povezal? Toda ker se odpovesta resni zvezi, ki itak ne bi bila nekaj progresivnega, temveč regresivnega, saj bi ju vrnila v že davno preseženi Seul (na tisto zaraščeno, manj izhojeno pot), lahko mazohistično – mar ni to temelj ljubezenskega čustva? – uživata v nedorečenosti in melanholiji zamujene priložnosti, obenem pa izživita mit o izgubljeni ljubezni (še vedno se ljubita, toda v preteklosti), ganljivo, skoraj perfektno bajko o spodletelem srečanju (ki traja štiriindvajset let ali pa, če hočete, od začetka časa), ultimativno romantično fantazijo o dvakrat izgubljeni Evridiki, utopičnem potencialu neprehojene poti, magnetni fatalnosti skupne preteklosti, vzporedni prihodnosti in imigrantskem značaju ljubezni. (Kinodvor)

nt6x3Yy39Uc

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.