Vsa ta lepota in prelivanje krvi

zelo za

Morilski stroj.

Nan Goldin, ameriška fotografka in aktivistka, je le 2018 organizirala protest v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti – od uprave ne le tega muzeja, ampak vseh muzejev in sorodnih institucij, je terjala, naj nehajo sprejemati donacije bogate in mogočne dinastije Sackler, sicer lastnice farmacevtske družbe (Purdue Pharma), ki je Ameriko navlekla na OxyContin, adiktivni protibolečinski opioid. »Sacklerji lažejo, ljudje umirajo,« vpijejo protestniki, ki ležijo na tleh – in se delajo mrtve. OxyContin je ubil mnoge. Ja, Sacklerji – »Družina, ki je zgradila imperij bolečine« (kot je pred leti zapisala revija New Yorker) – so lagali, da OxyContin ni adiktiven in destruktiven. In ja, ker so jim ljudje verjeli in ker so jim ga zdravniki predpisovali, so se vsi nanj navlekli, tudi Nan Goldin, ki je skoraj umrla in potem ustanovila aktivistično organizacijo P. A. I. N. (Prescription Addiction Intervention Now), njen boj proti establišmentu, ki je ljudi tako mirno prepustil opioidom, kot jih je malce prej prepustil aidsu (in malce kasneje covidu), pa je zlagoma bogato obrodil – Sacklerje, ki so ljudi namerno navlekli na svoje droge (profiti pred zdravjem!), so črtali.

Njihove »krvave« donacije so skenslali številni muzeji. Doku Vsa ta lepota in prelivanje krvi, ki je v Benetkah osvojil zlatega leva in ki ga je posnela Laura Poitras, režiserka dokuja Citizenfour, je kronika tega boja in obenem anatomija bojevite, angažirane umetnosti Nan Goldin (njene fotografije »spolne odvisnosti«, skupnosti LGBTQIA+, eksperimentalnega seksa, radikalne svobode, drag queens, socialnih razlaščencev, nočnega glamurja, boemske transgresije, revolucionarne osamljenosti outsiderjev in moške toksičnosti, katere žrtev je bila tudi sama), nič, prav nič pa ni lepšega od trenutka, ko zasebno postane javno in ko se umetnost prelevi v transformativno, vstajniško politično silo, ki ustavi vsemogočno nihilistično korporacijo, »morilski stroj«. (Kinodvor)