Road House

Road House, rimejk kultnega »vesterna« (pri nas naslovljenega Vojna za Dve dvojki), ki ga je leta 1989 pilotiral Patrick Swayze, se dogaja pretežno v baru, v katerem se nenehno pretepajo, in to res neprestano in nenehoma, jasno, z golimi pestmi (»klub golih pesti«), toda Doug Liman – režiser filmov Kdo je Bourne?, Gospod in gospa Smith, Na robu jutrišnjega dne in Barry Seal: tihotapec – vse to posname tako, da vas ob vsakem udarcu zaboli, kot bi gledali človeka, ki z glavo tolče ob marmor.

Godzila in Kong: Novi imperij

Ko se na začetku v King Konga zaletavajo prazgodovinske megahijene, se zdi, da film Godzila in Kong kanalizira Levjega kralja – in konec vam pritrdi, tako da manjka le še Circle of Life. Simba – Baby Kong – je neizbežen. Toda ko si film Godzila in Kong ne domišlja, da je Levji kralj, si domišlja, da je bodisi Jurski park, Potovanje v središče sveta, superjunaški film, Transformerji ali Planet opic, saj Kong, ki dobi novo oborožitev (da o Megagodzili, ki bruha led, niti ne govorim), odkrije kvazikongovske opice, ki jih vodi avtokratski, zavojevalski, trumpovski Skar King, kvazijurska ekspedicija, ki jo vodi dr. Andrews (Rebecca Hall) in v kateri je ob njeni telepatski posvojenki (Kaylee Hottle) in obveznem konspirologu (Brian Tyree Henry) tudi zobozdravnik za megapošasti (Dan Stevens), pa odpotuje v središče sveta ( ja, v »votlo Zemljo«). Film ne ve, kaj bi bil, zato se nima tako dobro, kot bi se lahko imel. Godzila in Kong? Nehajte: Godzile – strupa za megapošasti – tako dolgo ni na spregled, da bi pričakovali naslov: Kong minus Godzila.

Nezaželeni

Prebivalci nekega bloka, baziranega v pariškem primestju Montfermeilu (alias Grand-Bosquetu), v katerem živijo pretežno afriški in bližnjevzhodni priseljenci, skušajo krsto odnesti po stopnicah navzdol, a so prehodi med nadstropji tako tesni, stopnišča pa tako razmahana, da se komaj prebijajo. Blok – del večjega blokovskega naselja – je osiromašen, zastarel, zapuščen, razpadajoč, življenje tu je frustrirajoče, ponižujoče, nečloveško. Še več: spominja na zatiranje. Haby Keita (Anta Diaw), skulirana aktivistka, ki dela v mestni upravi, lahko le nemočno gleda to socialno smrt in druge morbidne učinke deprivilegiranosti – v krsti je njena babica.

Svet brez njega bi bil slabši

»Pekel je za otroke,« je pred davnimi leti pela Pat Benatar. Matamoros, mejno mehiško mestece, je pekel, v katerem otroci hodijo po truplih – vojna med karteli je na vrhuncu, posledice so strašne, v zraku visijo streli in revščina, po tleh pa ležijo trupla. Kot v zadnjem dejanju kake Shakespearove tragedije – ali pa kot na finalni »razstavi« v kakem slasherju. Otroci nimajo nobenih možnosti – Matamoros je brez prihodnosti. Upehana, razdejana, obupna šola (Escuela José Urbina López), v katero se kmalu preselimo, je odsev te socialne distopije – služba, ki jo tu dobi učitelj, ni nagrada, temveč kazen. A zlahka jo dobi: »Če je živ, je najet.« To šolo, zapostavljeno in zapuščeno (z zaklenjenimi vrati), poznate – videli ste jo v Nevarnih srcih. In v filmu Stand and Deliver. Otroci so obsojeni na neuspeh. Na padec.

Role Play

Emma (Kaley Cuoco) je mati in žena, poročena z Daveom (David Oyelowo), toda skrivaj dela kot prestižna poklicna morilka. Ja, Emma je Nikita, le da ima družino. In to je tudi dilema tega filma: ali ima lahko kariero in družino? Zaradi zahtevne, stresne kariere namreč izgublja stik z družino, zamuja seks, rojstne dneve in družinske rituale. Kariera – okej, poklic – od nje terja preveč, povsem si jo podreja, ne pušča ji »kakovostnega« časa, vedno mora biti na voljo, nenehno jo pošilja na »službena« potovanja. Na darknetu je na njeno glavo razpisana nagrada, tako da je od replike »Zaščititi moram svojo družino« le korak do replike: »Saj bi gledala, kako umiraš, a me čaka družina.«

Drive-Away

Če Gertrude Stein in Alice B. Toklas postavite v Jamesove Evropejce, vse skupaj prestavite v leto 1999, tik pred konec sveta (Y2K), in pustite, da Linda Ronstadt zapoje Blue Bayou, dobite Drive-Away Dolls, solo Ethana Coena, polovice tandema Coen-Coen (scenarij je napisala Tricia Cooke, njegova žena), vrtoglavi, duhoviti, slikoviti, z lahkotno grotesknostjo Arizone juniorja gnani road movie, v katerem se hočeta Jamie (Margaret Qualley) in Marian (Geraldine Viswanathan), totalno frajgajstovski prijateljici, pravi eksploziji vitalnosti, elana, lucidnosti, samozavesti in lezbičnega screwballa, pofočkati na vse najlegendarnejše potepuške kraje (Tallahassee!), ceste, motele, bistroje in lezbične bare ( ja, to bo jo y ride!), a za svoj trip nehote najameta avto, v katerem je šundovski kovček, poln gangsterske »robe«, ki ju ne prelevi le v res kvirovsko kvirovski verziji Golih v sedlu (dildo je tu le vic), temveč tudi v ženski verziji Llewelyna Mossa (Josh Brolin) iz filma Ni prostora za starce, le da jima po življenju ob maščevalnem, hladnokrvnem, brezkompromisnem podzemlju streže tudi politika, toksična, homofobična, mračnjaška in okrutna kot hudič. (VOD – Amazon Prime, Vudu, iTunes)

Speči psi

Roy Freeman (Russell Crowe), nekdanji policijski detektiv, živi sam, njegovo stanovanje pa je prelepljeno z listki, na katerih so puščice in napotki, kje je kaj: stranišče tam, kuhinja tam, topla voda tukaj, tablete tukaj, zmrznjena hrana tukaj. Na enem listku piše: imaš alzheimerja. Na listku, ki je poleg, pa: tvoja zdravnica je doktorica Mehta. Verjetno je videl Nolanov Memento. Toda Freeman mora po poteh spominov in tovarištva: pred desetimi leti je na policiji zasliševal človeka (Pacharo Mzembe), ki naj bi brutalno umoril uglednega profesorja Wiederja (Marton Csokas), sicer krutega, ošabnega, perverznega manipulatorja, in ki je umor priznal, tako da so ga obsodili na smrt, zdaj pa je tik pred eksekucijo, a trdi, da je nedolžen, in Freemanu se zdi tako prepričljiv, da se – na svoj amnezičen način – loti preiskave, ki ga vodi od upokojenega detektiva (Tommy Flanagan), s katerim sta zasliševala »morilca«, do vzdrževalca profesorjeve vile (Thomas M. Wright), profesorjevega asistenta (Harry Greenwood), njegove fatalne ljubice (Karen Gillan), sicer psihologinje, in njene »kolegice« (Elizabeth Blackmore). Nihče ni to, kar je – vsak je to, kar ni (in kar skriva), a to ni ne vem kaj.

Materinski čut

Materinski čut, sijajni rimejk sijajnega belgijskega psihotrilerja Duelles, ki ga je Oliver Masset-Depasset posnel po romanu Barbare Abel (Derrière la haine), se dogaja na začetku šestdesetih let (sočasno z Oglaševalci), zato se vsi obnašajo tako, kot da leto 2024 ne bo nikoli obstajalo. Mož (Anders Danielsen Lie) namreč svoji ženi, Alice (Jessica Chastain), nekdanji novinarki, ki se hoče po nekaj letih skrbi za dom in družino vrniti v službo (k nekemu časopisu), prostodušno dahne: »A se moraš res vrniti v službo? Saj jaz dovolj zaslužim za oba. Če že ravno hočeš, lahko kaj napišeš za šolsko glasilo.« Alice izgleda kot Tippi Hedren v Hitchcockovih Ptičih, Celine (Anne Hathaway), njena soseda in najboljša prijateljica, pa kot Jackie Kennedy. Neločljivi sta in povsem predani mirnemu, idiličnemu, sterilnemu, pastelnemu, »perfektnemu« primestnemu raju, v katerem živita in v katerem vrtne palčke nadomeščata njuna sinova, Theo (Eamon Patrick O’Connell) in Max (Baylen D. Bielitz), prav tako najboljša prijatelja. Vse to spominja na artificielni svet melodram Douglasa Sirka, ki pa si ga prisvoji Hitchcock, ko mali Max strmoglavi z balkona v smrt, kar raztrga in napne vse odnose, saj je Celine prepričana, da se je Alice premalo potrudila, da je preveč oklevala in da bi lahko preprečila smrt njenega sina, medtem ko je Alice prepričana, da ji hoče Celine zdaj iz maščevanja speljati Thea, ki je itak videti tako, da bi lahko igral tudi v rimejku Prerokbe.

Prepirajo se med sabo, namesto da bi se prepirali s kapitalom

Šantićev film Zbudi me, ki postane skoraj Dead Man’s Shoes in skoraj Ubijte Carterja (slovenski filmi so pogosto skoraj filmi), svari pred malimi, sivimi, depresivnimi, zapuščenimi, brezperspektivnimi mesti, v katerih mladim preostane le dvoje: da postanejo kriminalci ali pa jezni, toksični, morbidni, fašistoidni nacionalisti, prepričani, da priseljenci izvajajo »genocid nad Slovenci«. Volili bi Trumpa. In Geerta Wildersa. Rok (Jure Henigman), mali kriminalec, ki je izgubil spomin (nekdo ga je »kresnil po tintari«), se vrne domov, na Jesenice, k mami (Nataša Barbara Gračner) in mlajšemu bratu (Timon Šturbej), a dom je tuja dežela. V vseh smislih. Jesenice izgledajo mračno, mučno, opuščeno, depresivno – hladno. Nočejo ga. Vse je isto, a čisto drugače, ker je isto. Mučna drugačnost istega ga navdaja z nelagodjem. Mlajši brat je začuden, da ga vidi (»Kaj pa ti tle?!«), mama pa ga noče videti (»Izgini!«). Sploh ne ve, da ima raka in da je bila »pol leta samo po bolnicah«. Ali pa je pozabil. Kot je pozabil, da je nekomu »odprl glavo«.

Mean Girls

Pred dvajsetimi leti so Zlobna dekleta – kruta komedija o vojni gimnazijskih klik in tračev (Nimaš pojma sreča Heathers) – dobila ogromno fenic in fenov, kultistk in kultistov, zato ne preseneča, da so zdaj, ob jubileju, posneli glasbeni rimejk. Ja: Zlobna dekleta – mjuzikl! Najstnice – zlobne, strupene, pasje, obsedene s priljubljenostjo in privilegiranostjo (Lindsay Lohan zamenja Angourie Rice) – pojejo in plešejo, a mi več kot dobro vemo, da kdor poje in za nameček še pleše, zlo ne misli. O body shamingu in podobnih političnih nekoreknostih ni več ne duha ne sluha. Kdor poje in za nameček še pleše, misli politično korektno. (VOD – Amazon Prime)

The Marsh King’s Daughter

Jacob, alias Marsh King, ki ga igra Ben Mendelsohn, novi obraz hladnokrvne negativnosti, je ameriški gospod Fritzl, le da svoje hčerke Helene (najprej jo igra Brooklynn Prince, kasneje Daisy Ridley) ne skriva v kleti, temveč v gozdu – podobno kot Ben Foster svojo v filmu Leave No Trace. Jacob je kakopak hujši: svojo družino je namreč ugrabil in prisilil v »divje« življenje. Tip je survivalist, njegova toksičnost je patološka (in morilska), toda Helena, ki jo kliče »moja mala senca«, je prepričana, da je odraščala v idili, srečno, sredi neokrnjene narave (poznala je vsa drevesa, sama si je ubila hrano ipd.), tem bolj, ker se očetov motto glasi: »Vedno moraš zaščititi družino!« Ko z mamo zbežita in ko očeta zaprejo, doživi krizo identitete, zlagoma spregleda ter se poroči in potuhne, a oče, ki je čedalje bolj maščevalno in plenilsko pošasten, jo leta kasneje najde – tako kot Patrick Bergin pobeglo Julio Roberts v filmu V postelji s sovražnikom.

Spaceman

Adam Sandler je Spaceman, vesoljec, astronavt, ki naj bi globoko v vesolju, v absolutni samoti, nekje pri Jupitru, preživel eno leto, njegova žena (Carey Mulligan) pa – globoko na Zemlji – razmišlja o tem, da bi se od njega ločila, le ne ve, kako bi mu to povedala. In kdaj. Če sploh. Filmi o osamljenih astronavtih so ponavadi metafore osamljenosti človeške eksistence, Spaceman pa je – podobno kot Solaris – metafora ločitve, saj Sandler izgleda tako, kot da se je že ločil: potrt, tesnoben, žalosten, prestrašen, negotov, zapuščen, inerten. Stalno se prebuja, nima apetita, halucinira, jemlje pomirjevala, skuša se prilagoditi novemu življenju. Videti je kot kup nesreče, kot človek v nevzdržni stiski, kot človek, ki je potreben terapije, kot človek, ki se počuti kot kozmični vic, kot človek, ki gre ravnokar skozi vseh tistih famoznih pet stopenj žalovanja – zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in sprejemanje. Lahko bi ga opisali s pridevniki iz naslovov njegovih resnih, dramskih filmov: Punch-Drunk … Funny … Uncut.

Kraljevski Artur

Kraljevski Arthur je »inspirativni« generik z izsiljevalskim preobratom. Začne se na svetovnem prvenstvu v pustolovskih dirkah (Adventure Racing World Championship), kjer Michael Light (Mark Wahlberg) s svojo ekipo obtiči v kostariškem blatu, tako da ne doživi le poraza, temveč tudi blamažo. Light nikoli ne zmaga. Vedno je drugi. In kot gre glas, je največji sovražnik samemu sebi. A ker je pravi, čisti Američan, hoče ponovno vstajenje, resurekcijo – comeback. Ko sestavi politično korektno multikulti ekipo, v kateri so še punca (Nathalie Emmanuel), ki je opustila tekmovanje, influencer (Simu Liu) in tip s poškodovanim kolenom (Ali Suliman), se odpravijo na svetovno prvenstvo v Dominikansko republiko, »največji telesni in psihični izziv«.

»Največja družina v zgodovini rokoborbe«

Spomnite se trdega, neusmiljenega, tiranskega, karizmatičnega narednika Hartmana (R. Lee Ermey), ki je mlade vojake v Kubrickovem Full Metal Jacketu predeloval v »prave moške« – ubijalske stroje. Tak je tudi Fritz Von Erich (Holt McCallany), teksaški silak, nekdanji rokoborec (znan po posebnem prijemu, »železnem kremplju«), ki ni nikoli dobil priložnosti, da bi se boril za naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji, pa skuša zato svoje štiri sinove, Kevina (Zac Efron), Kerryja (Jeremy Allen White), Davida (Harris Dickinson) in Mika (Stanley Simons), preleviti v ubijalske stroje, triumfalne gmote mišic, svetovne prvake v rokoborbi (celo Mika, ki je de facto rocker), »največjo družino v zgodovini rokoborbe«.

Ni kamere, ki bi bila dovolj velika za Salvadorja Dalíja

Veliki ekscentrik – Quentin Dupieux – je posnel ekscentrični film o velikem ekscentriku, Salvadorju Dalíju. Judith (Anaïs Demoustier), farmacevtka, ki se je na hitro prelevila v novinarko, hoče posneti intervju z Dalíjem, ki pa je zgrožen nad tem, da je prišla le z beležnico in svinčnikom – Dalí, »ekscentričen in koncentričen, anarhist in monarhist«, hoče kamero, kinematografsko kamero, veliko kamero, velikansko kamero, giganteskno kamero, kolosalno kamero, največjo kamero na svetu. Ena itak ne bo dovolj. Ni kamere, ki bi bila dovolj velika zanj.

Kung fu panda 4

Optimistični, veseli, poskočni panda Po, po novem Duhovni vodja Doline miru, fu štafeto preda novi generaciji, lisici nindža tatici, svet ogrozi kameleonska fatalka, dedinja Tai Lunga in generala Šena, Predrznih pet pa izgine. Ker se filmske serije nikoli ne končajo, je tudi nekdanja trilogija o Kung fu pandi dobila četrti del, ki se trudi, da bi bil boljši od tretjega. Kot bi si ustvarjalci rekli: hej, Svet igrač 4 je dobil oskarja!

Mati Cabrini

Alejandro Monteverde je leta 2018 posnel Zvok svobode, krščanski triler o svetniškem rešitelju ugrabljenih otrok Timu Ballardu, za katerega pa se je lani, ko je film končno prišel v dvorane (postal velik hit in povsem obnorel Trumpove privržence), izkazalo, da je na reševalnih »misijah« zagrešil številne spolne napade, tako da ga je organizacija Operation Underground Railroad, ki jo Zvok svobode slavi, ekskomunicirala. Svetnik vendarle ni bil svetnik. Monteverde zdaj za vsak primer raje ponuja film o pravi svetnici, italijanski nuni, materi Cabrini (Cristiana Dell’Anna), ki je hotela ustanoviti misijon na Kitajskem, a jo je papež Leon XIII. (Giancarlo Giannini) ob koncu 19. stoletja v družbi šestih nun poslal v Ameriko (»Sestre, od zdaj govorimo angleško«), kjer je v newyorškem slumu Five Points – prizorišču humanitarne katastrofe – ustanovila svoj »imperij upanja« (sirotišnice, bolnišnice, šole ipd.) ter reševala revne, uboge, bolne, diskriminirane, zapostavljene, ponižane in razžaljene, predvsem kakopak prezirane italijanske priseljence.

Namišljeni

Dom je tam, kjer straši. Jessica (DeWanda Wise), avtorica in ilustratorka otroških knjig, se s svojim novim možem (Tom Payne), sicer rockerjem, in njegovima hčerkama iz prejšnjega zakona, najstniško Taylor (Taegen Burns) in še malo Alice (Pyper Braun), preseli v svojo rojstno hišo, kjer se zgodi Nočno kopanje, le da nočno kopanje zamenja stara igrača, plišasti medvedek Chauncey, ki ga Alice najde v kleti in ki naglo postane njen namišljeni prijatelj. Toda ko rocker izgine na turnejo, ko se pojavi ekspertka za namišljene prijatelje, ko začne namišljeno prijateljstvo kazati svoje patološko srce in ko se odpre portal v multivesolje namišljenih prijateljstev, je le še vprašanje, kdaj bo začel smrtno resni, posesivni Chauncey – paranormalni mojster gaslightinga – kanalizirati neodrešljivo sadističnega Chuckyja in porcelansko demonično Annabelle. Jessica, ki jo v sanjah itak terorizirajo pajki, je tu pričakovala »srečo«, a sreča je le breme, ki od ljudi terja preveč, obenem pa prebuja otroške travme – v tej hiši je bila srečna kot otrok (tu je preživela prvih pet let svojega življenja), toda srečna je bila prav zato, ker se ničesar ne spominja.

Dežela nevarnih

Ko zagledate ameriške specialce, Kinneyja (Liam Hemsworth), Sugarja (Milo Ventimiglia), Abela (Luke Hemsworth) in Bishopa (Ricky Whittle), ki se prebijajo skozi azijsko džunglo, en passant pa pobijajo teroriste ( ja, logično, džihadiste), si rečete: aha, Američani se spet stegujejo tja, kamor se ne bi smeli! Spet se vmešavajo v notranje zadeve druge države! Njihovemu sejanju imperialnega terorja ni ne konca ne kraja! Toda potem zagledate terorista, ki žensko obglavi pred njenim možem – in film v trenutku upraviči ves svoj imperialni pomp, ves svoj mačizem, ves svoj šovinizem, ves svoj patriotski patos, vso svojo slo po razstreljevanju. »V vojni smo, samo še ne vemo.« Itak.

Španski bezeg

Altmanov Igralec je pred leti na obešenjaški način pokazal, kako Hollywood žre samega sebe – domišljavost, plitvost, zahrbtnost, pohlep, resentiment, darwinizem, igre moči, obsedenost z glamurjem, zločini, nametavanje idej za scenarije. Španski bezeg na obešenjaški način pokaže, kako samega sebe žre srbski Hollywood – laskanje, licemerje, napihovanje, zavist, prerivanje, intrige, korupcija, zarote, zapeljevanje, nabijanje, kurčenje, samoponiževanje, kobacanje v blatu, nametavanje idej za scenarije (posnemimo serijo o snemanju serij!).

Kako seksati

V Ameriški piti hočejo štirje najstniški prijatelji na vsak način seksati – čim prej, čim več. A ne vedo, kako. Ni skrivnost, da bi lahko seksali, če bi le poznali scenarij. Lahko bi šli do konca, če bi šli mentalno do konca. Tako pa si ne znajo niti predstavljati, kako izgleda »konec«, alias »tretja baza«, zato v zadnjem trenutku – tik pred zadnjo bazo – vedno odpovejo: zmanjka jim scenarija, udarijo mimo, izrečejo napačne besede (»Potegni mi ga, lepotica«), ne znajo se pogovarjati, pokažejo napačne emocije. Vse pač pokvarijo.

The Boys in the Boat

Tale staromodni film, najnovejši nostalgik gospoda Nespressa, se dogaja v starih časih, sredi depresivnih tridesetih let prejšnjega stoletja, ko veslaški trener Al Ulbrickson (Joel Edgerton) izbere osem mladih veslačev za ameriški olimpijski osmerec, ki jih potem pripravlja na srečanje z zgodovino – s Hitlerjem. Trening je kalvaričen, brutalen, inspirativen – če ga niste videli v Rockyju, ste ga videli v Častniku in gentlemanu.

The Royal Hotel

Kitty Green je leta 2019 debitirala z Asistentko, v kateri je Jane, nova asistentka pri neki newyorški filmski hiši (à la Miramax), v grozi ugotovila, da je njen šef – à la Harvey Weinstein – spolni predator, seksist, mačist in šovinist, utelešenje moške toksičnosti. Igrala jo je Julia Garner, ki zdaj, v filmu The Royal Hotel, s prijateljico Liv (Jessica Henwick) turistično odpotuje v Avstralijo, kjer jima zaradi pomanjkanja denarja ne preostane drugega, kot da se zaposlita v hotelu Royal, zakotnem, zaprašenem, puščavskem baru, polnem harveyjev weinsteinov. Ker daleč naokrog ni nobenega drugega bara, se vsa regionalna toksičnost zgrinja in zgošča v hotel Royal, ki ga vodita Billy (Hugo Weaving) in Carol (Ursula Yovich), tudi sama »zgled« toksičnega odnosa.

Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo

Film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo patriarhalno preteklost – petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja – že kar brechtovsko »potuji« s progresivno sedanjostjo. Ingeborg Bachmann (Vicky Krieps), avstrijska pesnica, pisateljica, libretistka, esejistka in filozofinja, ki je mladost pogosto preživljala pri slovenskih sorodnikih na avstrijskem Koroškem (rojena je bila v Celovcu), se leta 1958 zaljubi v švicarskega dramatika Maxa Frischa (Ronald Zehrfeld), se celo preseli k njemu v Zürich, potem pa skrivaj pošpega v njegov dnevnik, kjer naleti na zapiske o sebi, kar jo zaprepade, saj ugotovi, da je v njej videl le literarni material, le objekt, da jo je torej objektiviziral. Zlorabil. Njen prijatelj, skladatelj Hans Werner Henze (Basil Eidenbenz), ga ni še nikoli videl, a takoj, ko mu pove, da je z njim, presodi: »To ni moški zate. Gotovo hoče ženo za štedilnikom.« In res, Frisch ga kasneje usliši, ko ji sikne: »Bolj bi bil vesel spodobne večerje kot rož.«

Sociopatski, krvoločni kapitalizem

Dune 2, posnet po sci-fi klasiki Franka Herberta, spominja na stare holivudske biblične spektakle, recimo na Deset zapovedi in Ben-Hura. Tam je bilo vse veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno – res masivno. Tudi tu je – veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno. Še celo viharji so strašanski – kot bi se odprlo Rdeče morje. Da o vojaški paradi, ob kateri bi se sline cedile Putinu, Xiju in Kim Džong Unu, in koloseju, pripravljenem na vesoljsko verzijo Gladiatorja, niti ne govorim – Taylor Swift bi se ga brezmejno razveselila. Biblični spektakli so bili vedno smrtno resni in svečani, vzvišeno obredni, brez kakega posebnega smisla za humor.

Ni enostavno, to življenje!

Nacisti so med II. svetovno vojno šoštanjski družini Pirečnik vzeli otroka, enoletnega Ivana, poslali so ga v Nemčijo, kjer ga je prevzel, posvojil in ponemčil neki bavarski par. Ivanovega očeta so v celjskem Starem piskru ustrelili kot talca, mater Pavlo so poslali v Auschwitz, a ga je preživela. Po vojni je sina iskala in iskala, toda ko je na začetku petdesetih let končno odkrila, kje živi, ji ga niso hoteli vrniti. Tudi nemško sodišče je njeno zahtevo zavrnilo.

Samo 3 dni

Policaj Rayane (Tarek Boudali), Clouseau nove dobe, bolj nevaren sebi kot kriminalcem, kralj spodletavanja, mora tokrat – v nadaljevanju akcijske komedije Samo 30 dni – rešiti svojo babico, resničnostno vplivnico, ki so jo ugrabili tako generični kriminalci (mehiški kartel), da hočejo v zameno dva smaragda. Jasno, na voljo ima samo tri dni, a tudi to je več kot dovolj, da ne spodleti le v eni stvari – v implementaciji Beckettovega dictuma: Poskusiti znova! Še enkrat spodleteti! Spodleteti bolje! Rayane – po malem tudi Indy, Bond in Ethan Hunt (»Sporočilo se bo uničilo v treh sekundah«) – se pač zaveda, da je mogoče vedno – vselej, zmeraj, vsakokrat – spodleteti bolje. Do končne zmage. (kino)

Dirka za slavo

Neposredni prenosi dirk v rallyju za svetovno prvenstvo so precej, precej atraktivnejši in kinetičnejši od »dirk za slavo« v tejle wikipedijski, televizijsko neambiciozni hagiografiji rivalstva med teamoma Lancie in Audija (Italija vs. Nemčija, dvokolesni pogon vs. štirikolesni pogon, vino vs. kis), ki je kulminiralo leta 1983, tem bolj, ker se film precej, precej več časa posveča Cesareju Fioriu (Riccardo Scamarcio), ne ravno intrigantnemu šefu Lancie, kot pa dirkačem, recimo legendarnemu Walterju Röhrlu (Volker Bruch), »naveličanemu zmagovanja« (»Zmagovati hočejo le luzerji«), ki je tako briljanten/samozavesten/odbit, da se med dirko na lepem ustavi in pokramlja s kakim mimoidočim kmetom. (kino)

Cat Person

Študentka (Emilia Jones), ki se vse preveč pogovarja s svojo tesnobo, v artkinu spozna starejšega moškega (Nicholas Braun), za katerega je takoj jasno, da je toksičen in nevaren, toda kljub temu začne z njim zmenkovati (in sekstirati), film – šokantna moralka, posneta po famozni noveli Kristen Roupenian – pa potem dela vse, da bi čim bolj predvidljivo in generično upravičil in ekraniziral citat Margaret Atwood, ki stoji na začetku: »Moški se bojijo, da se jim bodo ženske smejale. Ženske se bojijo, da jih bodo moški ubili.« (VOD – Amazon Prime Video)

Dream Scenario

Nicolas Cage igra v petih – ali še več – filmih letno. Včasih imate občutek, da je povsod. In vsakič – v vsaki vlogi, v vsakem, še tako bednem filmu – da vse od sebe. Sleče se, znori, izživi. Cage rage!