Extraction 2

Čakajte, a ni Chris Hemsworth, alias Tyler Rake, pred tremi leti – na koncu filma Extraction, Netflixovega megahita – umrl? In to junaško! Žrtvoval se je! Padel za skupno dobro! Izkaže se, da je preživel. Njegovo telo, »klinično mrtvo«, kot slišimo, priplava po reki, potegnejo ga ven, spravijo ga k sebi, zašijejo mu rane, malce si odpočije, ponovno vstane, kot steroidni Jezus Kristus, in že je zrel za comeback, ki takoj rezultira v robustni enaindvajsetminutni akcijski sekvenci – spektakularnem, destruktivnem, eksplozivnem, kostolomnem, hiperaktivnem pobegu iz gruzijske ječe, posnetem v enem kadru (via Greg Baldi).

Ruby, najstniški kraken

DreamWorksovo animacijo Ruby, najstniški kraken bi lahko vrteli na double-billu s Pixarjevo animacijo Jaz, rdeča panda, le da zdaj vesela, energična, najstniška Ruby, prepričana, da njena družina – ja, zelo »drugačna« – prihaja iz Kanade (»Mi smo Kanadčani,« je njihov refren), ob – sicer prepovedanem – stiku z vodo mutira v orjaško morsko zver (kraken pač), kar je metafora njene »spremembe« (pubertete), obenem pa tudi znak njene skrivne notranje moči, njenega notranjega titana, ki v nasprotju z maturantskim plesom ni le »postkolonialni patriarhalni konstrukt«. (kino)

Mad Heidi

Kič je plehek in naiven, brez globine in prave vrednosti, boste rekli. Heidi – ja, tista deklica iz švicarskih Alp – je kič, tako rekoč pregovorni kič. Toda v filmu Mad Heidi – samozvanem »swissploitationu«, ki so ga financirali feni – se prelevi v borko za svobodo, revolucionarno partizanko, rušiteljico represivnega, fašistoidnega režima, ki ga vodi predsednik Meili (Casper Van Dien), kralj sira. Ker so njeni borci (igra jo Alice Lucy) kreativnejši od Meilijevega eksekutorja, komandanta Knorra (Max Rudlinger), čokolado servirajo hladno, zombije spreminjajo v švicarski sir, nič analnega jim ni tuje, fraza »rest in cheese« pa postane njihov »Yippee-ki-yay, motherfucker«. Ergo: kič je subverziven. Ne podcenjujte ga. Njegov utopični potencial je brezmejen. (https://madheidi.com/stream)

Evil Dead Rise

Sestri Beth (Lily Sullivan) in Ellie (Alyssa Sutherland) s tremi otroki – in enim na poti – obtičita v velemestnem nebotičnem stanovanju, v katerem potres odpre vrata Necronomicona, iz katerega bušnejo demoni, ki so očitno alergični na samske ženske, tako da se morata Beth in Ellie res obnašati materinsko – svoji telesi morata nesebično preleviti v orožje.

Reality

Reality je res reality, ultimativni reality show – in ja, ultimativni spektakel: ena lokacija in le tri osebe. Ena izmed oseb je Reality Winner (Sydney Sweeney), nekdanja specialka in prevajalka pri Nacionalni varnostni agenciji (National Security Agency), ki jo leta 2017 na domu, v Augusti (Georgia), obiščeta dva FBI-jevca, Wallace Taylor (Marchánt Davis) in Justin Garrick (Josh Hamilton), toda ekstremno vljudno. Prijateljsko. In brezizrazno. Tudi Reality je ekstremno vljudna. In mirna. In voljna. In ustrežljiva. Kot da dvema turistoma kaže pot. A FBI-jevca jo v resnici zaslišujeta. In Reality ve, da jo zaslišujeta – portalu The Intercept je malo prej skrivaj, žvižgaško posredovala strogo zaupne podatke o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. Zato sprejme igro mačke in miši. Nič ni bolj nelagodnega od te mirnosti in uvidevnosti. FBI-jevca ji skušata priti do dna, a Reality je enigma. Ali bolje rečeno – metaenigma: preveč tujih jezikov govori, preveč dobro obvlada jogo, preveč se ji jebe za dobiček, preveč dobro zna s psi, preveč dobro obvlada specialne operacije in gverilsko bojevanje, preveč dobro prenaša pritisk in napetost, preveč je opolnomočena, da bi izgubila živce in samokontrolo.

Zadnji križarski pohod / Zakaj je Indiana Jones skoraj Slovenec 

Je film Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones and the Dial of Destiny) dober? Rekel bom le to: vedno neskončno uživam, ko vidim film, v katerem garbajo fašiste. Še bolj pa uživam, ko vidim film, v katerem kak lik neskončno uživa v garbanju fašistov. In Indiana Jones – spet in znova Harrison Ford, originalni antifašist z bičem, brazgotino, klobukom in fobijo pred kačami, magari občutno pomlajen v uvodni sekvenci (kot Robert De Niro v Scorsesejevem Irishmanu) – neskončno in brezmejno uživa v garbanju fašistov.

Flash

V Zemeckisovi klasiki Nazaj v prihodnost se Marty McFly (Michael J. Fox) s časovnim strojem zavihti v preteklost, kjer poskrbi, da njegova mati shodi s fantom, ki ga bo spočel, ne pa z vsiljivim barabinom, ki bi ji spočel nekoga drugega, tako da se sam ne bi nikoli rodil. Flash je Nazaj v prihodnost v času superjunaških spektaklov – Barry Allen (Ezra Miller), alias Flash, preiskovalec kriminala v Gothamu in obenem bliskoviti superjunak (dekleta ob pogledu nanj kar omedlevajo), ki je strukturiran kot časovni stroj, se zavihti v preteklost, da bi preprečil nasilno smrt svoje matere, a s spreminjanjem preteklosti spremeni tudi prihodnost. Marty McFly bi lahko o tem pisal knjige, pa ga ni na spregled. Nič hudega – nadomešča ga Batman (Ben Affleck), ki Flasha posvari pred pogubnimi posledicami (diabolični general Zod!), toda posledice so v superjunaških filmih, še posebej teh novejših, ki se modno stegnejo v multivesolje, itak nekonsekventne. Ali bolje rečeno: posledice so le razlog, da lahko Flash aktivira svoje superjunaške sposobnosti.

Elementi

Joseph Losey je leta 1948 posnel Fanta z zelenimi lasmi, v katerem malemu Petru (Dean Stockwell), obritoglavi vojni siroti, nenadoma zrastejo zeleni lasje. Skuša si jih umiti, toda zelena barva noče in noče stran, tako da fant povsod štrli ven – zeleni lasje mu življenje zagrenijo in zakomplicirajo, prelevijo ga v izobčenca, v tarčo šikaniranj, ogovarjanj, šovinizma in nestrpnosti. V Elementih, Pixarjevi animaciji, pa v Element City – okej, Ameriko – imigrira zakonski par z gorečimi lasmi. Ja, z večnim ognjem v laseh. Na uradu za priseljevanje – na »Ellis Islandu« – jima sicer spremenijo ime (Útrí dár ì Bùrdì in Fâsh ì Síddèr postaneta Bernie in Cinder Lumen), toda lasje jima še vedno gorijo. Zato jima vsi tisti, ki so se v ta metropolis priselili pred njima (in ki so v nasprotju z njima narejeni bodisi iz vode, drevja ali oblakov), zaloputajo vrata.

Raj za norce

Chance (Peter Sellers), preprost vrtnar, ki v Ashbyjevi satiri Dobrodošli, Mr. Chance po izgonu iz »gospodarjeve« hiše pristane najprej na cesti in potem v Beli hiši, v all-star Raju za norce mutira v preprostega, nemega, regresivnega mentalnega pacienta (Charlie Day), ki po izgonu iz psihiatrične bolnišnice pristane najprej na cesti in potem v Hollywoodu, kjer njegove motnje v duševnem razvoju razumejo kot vrhunec igralske Metode – Chance je rešil Belo hišo, Latte Pronto, ki zamenja zblojenega, zapitega, kretenskega igralca, pa reši Hollywood in postane globalni zvezdnik.

Misija Kandahar

Nedavno smo videli Ritchiejev film The Covenant, v katerem je skušal ameriški oficir (Jake Gyllenhaal) zbežati iz Afganistana – brez vdanega, požrtvovalnega prevajalca (Dar Salim) mu ne bi uspelo. V Misiji Kandahar pa skuša iz Afganistana zbežati Tom Harris (Gerard Butler), britanski tajni agent – jasno, s pomočjo vdanega, požrtvovalnega prevajalca (Navid Negahban). The Covenant kanalizira Polja smrti, Misija Kandahar pa Siriano, saj dela vse, da bi izgledala kompleksno, kot geopolitični puzzle, kot križišče interesov talibanov, pakistanskega režima, iranskih frakcij, podružnic Islamske države, zahodnih obveščevalnih agencij (MI6, CIA), plačancev, žvižgačev, vohunov, teroristov, operativcev in karizmatičnega motorista (Ali Fazal), ki skuša Harrisa ujeti in ga prodati na črnem trgu, kar bi neskončno užalostilo njegovo najstniško hčerko, ki si – podobno kot Butlerjeva hčerka v Nevarnem letu – želi le eno: da bi čim prej videla svojega očeta. Le zakaj ne?

Punca za vse

Tipična romantična komedija gre takole: fant in dekle se za potrebe kakšnega družinskega shoda pretvarjata, da hodita, da sta par, da sta zaljubljena – in potem se res zaljubita. Bolj ko se pretvarjata, bolj je vse skupaj zares. Nekaj takega se zgodi v Punci za vse. Jennifer Lawrence igra neodvisno, energično in impulzivno dekle, ki se noče vezati (dokaz: dejtanje naglo prelevi v ghosting) in ki ji ne gre (dokaz: dela kot natakarica, a voziti mora tudi za Uber), zato se odzove na oglas premožnih zakoncev, ki iščeta punco za njunega asocialnega, tesnobnega, deviškega, aseksualnega sina (Andrew Barth Feldman), najstnika generacije Z – pred odhodom na Princeton naj bi mu s »trdim dejtanjem« dvignila samozavest. Ja, pretvarjati se mora, da ji je všeč in da se je vanj zaljubila in da z njim fuka iz ljubezni, ne pa zaradi nagrade (buick!), ki jo čaka. Vprašanje je le, ali lahko dobi oboje – avto in ljubezen.

Cesária Évora / Rada je pila, kadila in pela, vse, kar je imela, je vedno delila z drugimi

Cesária Évora – Billie Holiday Zelenortskih otokov (ali Aretha Franklin Zelenortskih otokov, če hočete) – je bila, slišimo v tem portugalskem dokuju, »glas sušnega območja«, »bosonoga diva«, »kraljica morne« in »antizvezda«.

To je eden izmed najšokantnih prizorov leta

Na tleh, pred kopalno kadjo, ostane le avionček modre barve. Igrača. Zraven, v kadi, je truplo. Malemu Keitaju (Tetta Shimada), prvaku v igranju Othella, je med stopanjem po kadi zdrsnilo, z glavo je treščil ob kad in utonil. Vse se odvrti nepričakovano, sunkovito, srdito, nepovratno. To je eden izmed najšokantnih prizorov leta – pa čeravno Keitajeve smrti ne vidimo. Nihče ničesar ne vidi. Niti ničesar ne sliši.

White Men Can’t Jump

Jeremy (Jack Harlow) sreča Kamal (Sinqua Walls). Oba sta prvaka losangeleške ležernosti in nonšalance. Oba sta nekdanja košarkarska upa. Oba sta zavozila. Oba sta prepirljiva. Oba skušata preživeti z igro – z ulično košarko in blefom. Podobno kot Paul Newman v Hustlerju se pretvarjata, da ne znata, da sta luzerja in bebca, da bosta lahek plen – in tako obirata prave bebce. Vsak človek je trg. Vsak človek je niša. Vsakega je mogoče izžeti – monetizirati. Skupaj sta »dream team«.

Influencer

Fotogenična vplivnica (Emily Tennant) pride na Tajsko, da bi instagramirala svoja razkošna »eksotična« doživetja, toda ker jo zaročenec (Rory J. Saper) bojkotira, se nanjo prilepi komunikativna, osvobojena, posesivna turistka (Cassandra Naud), dekle z orjaškim materinim znamenjem na obrazu. To znamenje – skoraj »škrlatno« – je tako veliko, tako neatraktivno in tako nefotogenično, da ne bo nikoli ne vplivnica ne zbiralka všečkov in fenov, njen resentiment pa je toksičnejši od moške toksičnosti. Ja, resentiment jo prelevi v predatorko.

To Catch a Killer

Tegale trilerja se razveselite, saj se začne s spektakularnim novoletnim pokolom serijskega morilca, ultimativnega mizantropa z živim smislom za viralnost, ki za sabo ne pusti niti enega sledu (razen kopice hladnokrvno, po vojaško, ostrostrelno pobitih trupel), in monologom stoičnega FBI-jevca Lammarka (Ben Mendelsohn): »Za sabo ni pustil niti dlake. Ničesar. Noče, da ga ujamemo. Noče umreti. A razočarali ga bomo.« Ko Lammark dobi še partnerko, mlado, stravmatizirano policistko Eleanor (Shailene Woodley), si rečemo: toliko bolje! Čaka nas detektivski rokenrol!

Sisu

Sisu je neprevedljivi finski izraz za silovito, odločno, neustrašno vztrajnost, ki jo v temle finskem filmu poosebi Aatami Korpi (Jorma Tommila), priletni, bradati, žilavi zlatokop, apatičen do vojne. Ko leta 1944 na Laponskem odkrije zlato žilo, naleti na nacistično vojsko, ki jo vodi SS Obersturmführer Helldorf (Aksel Hennie) in ki mu zapleni zlato, njega pa se skuša na vsak način znebiti, a ji ne uspe – ker je neuničljiv. Vse preživi – streljanje, obešanje, razstreljevanje. To pa ne velja za naciste, ki jih pošilja v pekel – in to s takšno vnemo in jezo, tako sarkastično, groteskno in kreativno, kot da ne bi bil le poosebitev izraza sisu, temveč tudi nürnberškega sodišča za vojne zločine in celotnega antifašističnega gibanja, s Tigrom in Osvobodilno fronto vred. Korpi je spektakel. Ust sploh ne odpre. Njegove »točke« – tista s tankom, minskim poljem, letalom ali čelado – pa so to, kar so v mjuziklih showstopperji, glasbene točke, ki film dobesedno ustavijo. Korpi je Ginger Rogers, Fred Astaire, John Wick in Aldo Raine v eni osebi.

Serijski morilec, ki se ima za ultimativno dobro

Serijski morilci so ultimativno zlo – v iranskem Svetem pajku, posnetem po resničnih dogodkih, pa imate serijskega morilca, ki se ima za ultimativno dobro. A za ultimativno dobro ga ima tudi iranska javnost. In ni skrivnost, zakaj: ker je serijsko pobijal ženske! Saeed Hanaei, gradbeni delavec, veteran iransko-iraške vojne ter vzoren družinski človek in vernik, je pred dobrimi dvajsetimi leti v Mašhadu, svetem, romarskem mestu, s hidžabom grizlijevsko zadavil 16 prostitutk in potem – ko so ga prijeli – mučeniško trdil, da so bile »same krive«, da so bile »pokvarjene« in »ničvredne« in da je le »opravil svojo nalogo« in »očistil svet«.

107 mater

Tale češki igrani doku nas odpelje v žensko jetnišnico v ukrajinski Odesi – ženske tu zatirajo, izsiljujejo, trpinčijo, marginalizirajo. Ne pazijo jih moški, temveč ženske, a to ničesar ne spremeni, saj le izpolnjujejo voljo jetniškega režima, ki so ga koncipirali moški (tiste, ki imajo male otroke, jih morajo dati po treh letih bodisi v posvojitev ali v sirotišnico). Ne, to ni ječa, v kakršni je nekoč – v eksploatacijskih filmih à la The Big Doll House (1971) in The Big Bird Cage (1972) – trpela Pam Grier, toda samo jetniško okolje je tako toksično in represivno, da se vse te ženske zelo verjetno počutijo kot doma. Kot na prostosti – v svobodi. Kot v patriarhalni »ječi«.

Transformerji: Vzpon zveri

Noah Diaz (Anthony Ramos), nekdanji vojak, protagonist mutacijskega, kaotičnega, bučnega, superjunaškega, brezosebnega Vzpona zveri, dela Hasbrojevega kinematičnega univerzuma, kombinacije reboota, sequela in prequela (postavljen je v leto 1994, tako da, ja, Wu-Tang je v stavbi!), hoče pomagati svojemu hudo bolnemu bratu, potrebnemu nujne operacije, zato – na antikapitalističen način – ukrade porscheja, ki je v resnici Transformer, Avtobot (imenovan Mirage), potemtakem nekaj več od avta (tako kot je denar vedno več kot denar), toda od ljudi ne pričakujte preveč, saj besedo hitro prevzamejo mašine – Avtoboti, ki jih vodi Optimus Prime, in Maksimali, ki jih vodi Optimus Primal, se namreč s Terrorconi in velikanskim Unicronom, ki hoče požreti vesolje (Frank Underwood je hotel požreti le Ameriko), spopadejo za čarobni »kvantni« ključ (»Transwarp«), ki je lahko odrešitev (preko črvine do svobode!), lahko pa orožje za množično uničevanje. Michaela Baya – auteurja franšize – ni več, a je vse po starem: nedolžni komaj čakajo, da jih kolaterizirajo, ženske komaj čakajo, da jih utišajo, stereotipi komaj čakajo, da jih implementirajo,

Varen kraj

Bruno (Juraj Lerotić) v zadnjem trenutku reši svojega brata, Damirja (Goran Marković), ki je skušal narediti samomor. Ne zna pa pojasniti, zakaj je hotel umreti. Nekaj ga muči. Nekaj ga žre. Občutek ima, da je nekaj narobe naredil. Kdo ve, morda pa je le šum v ušesih – trušč kapitalizma, povzročitelja tesnob, stresov, depresij, bipolarnosti in občutka neadekvatnosti – preprosto prehud.

Ljubezen, nemške marke in smrt

Nemčija je leta 1955, le deset let po porazu in padcu nacizma, prvič poklicala gostujoče delavce, alias gastarbajterje. Potrebovala je pomoč – hotela je postati spet velika, bogata, mogočna, karizmatična. Ker je potrebovala na milijone gastarbajterjev, je pogodbe sklenila s Turčijo, Portugalsko, Španijo, Italijo, Grčijo in Jugoslavijo, od koder je potem evforično bušnila cenena delovna sila. Turški doku Ljubezen, nemške marke in smrt pokaže, kako se je Turčija preselila v Nemčijo. Prvi taksi je odpeljal leta 1961 – vlaki, polni turških delavcev, se potem niso ustavili (tu ni nihče videl ironije!). Turki so spakirali kovčke, pograbili turško-nemške slovarje, si nabavili plastične ovitke za potne liste in se teleportirali v Nemčijo, kjer so jih izmerili in stehtali, obenem pa jim pregledali kosti, da so videli, če so za delo sposobni. Na roke so jim dali zapestnice – s številko. »Nismo iskali olimpijskih zmagovalcev, temveč vzdržljive tovarniške delavce,« slišimo. Gneča je bila nepopisna, vrste so bile brezmejne.

Poletje ’91 / Ali predvojna Slovenija izgleda kot Slovenija, ki trpi in mora nujno na svoje? Niti ne.

Čas slovenskega osamosvajanja je bil čas kamkorderjev – čas, ko so vsi Slovenci postali filmarji. Neprestano so se snemali. In potem s temi home movies težili vsakemu nič hudega slutečemu obiskovalcu. Prišel si h komu na obisk – in še preden si dobil kozarec vode, si že moral gledati posnetke zadnjega izleta ali zadnje rojstnodnevne zabave. Vse je bilo totalno dolgočasno in bolj ko ne negledljivo. Nenehno so šejkali. Kot da vozijo formulo 1. A tako je to: ko je Slovenec za kamero, se obnaša, kot da je za volanom. Kamera – volan: ista reč!

Tori in Lokita

Tori (Pablo Schils) in Lokita (Joely Mbundu), afriška deček in najstnica, ki migrirata v Belgijo, se pretvarjata, da sta brat in sestra, ker Lokito čaka izgon, če se izkaže, da ni v sorodu s Torijem. V resnici verjetno nista v sorodu, toda solidarnost, vdanost in lojalnost, ki se spletejo med njima, so silnejše od krvnih vezi. Tistih, ki ju hočejo zlorabljati (dilerjev, špekulantov, tihotapcev, trgovcev z ljudmi, birokratov ipd.), je na pretek, zato se prekleto dobro zavedata, da lahko na tujem, sovražnem, nevarnem, toksičnem »trgu« preživita le skupaj, bratsko – vendarle sta v razrednem sorodu. Razrednem bratstvu. Neoliberalci ponavljajo: ni alternative!

The Son

Florian Zeller je trilogijo Oče/Mati/ Sin najprej uprizoril v gledališču, potem je posnel Očeta, odmev Hanekejeve Ljubezni (okej, Ljubezni z »dementnim«, oskarjevskim Anthonyjem Hopkinsom), zdaj pa je posnel še Sina, v katerem lahko vidite odmev tako Redfordovih Navadnih ljudi kot filma Pogovoriti se morava o Kevinu, ki ga je posnela Lynne Ramsay, saj najstniškega Nicholasa (Zen McGrath) depresija tako muči, zvija, trpinči in radikalizira (»Vse me ves čas boli«, »Nisem dobro«), da ga kar trga (kot Jamesa Deana v Uporniku brez razloga) in da njegova oče in mati,

Črni mož

Vsak film, posnet po romanu ali noveli Stephena Kinga, bi bil lahko naslovljen Črni mož. In ta črni mož – nočni bavbav, vir groze in terorja – se vedno hrani s travmami, tesnobo, bolečino in žalovanjem. To ga vzburja, nosi, podžiga, opolnomočuje. King je bodisi iznašel formulo, od katere se ne more ločiti, ali pa je bil najbolj prestrašen otrok v zgodovini človeštva. V Črnem možu, ki je padel iz Kingove briljantne, kultne zbirke novel Night Shift, travmo, tesnobo, bolečino in žalovanje sproži smrt matere/žene, ki njenega moža (Chris Messina), sicer psihoterapevta, tako emocionalno ustavi, da svoji hčerki, najstniško Sadie (Sophie Thatcher) in desetletno Sawyer (Vivien Lyra Blair), ki ju začne zlagoma, a vztrajno in čedalje bolj teroristično mučiti, gnjaviti, gristi in glodati srhljivi, sadistični, peklenski črni mož, pošlje k drugemu psihoterapevtu (no, psihoterapevtki).

Zbogom, Leonora

Kolikokrat pokopljejo umetnika, preden dokončno »počiva v miru«? Slovitega italijanskega pisatelja in dramatika Luigija Pirandella, kralja metafikcije (Nocoj bomo improvizirali, Šest oseb išče avtorja), ki je umrl leta 1936, so pokopali trikrat. Film Zbogom, Leonora se začne s podelitvijo Nobelove nagrade, ki jo prejme leta 1934 (slava stane, umetnost terja žrtvovanje, poudari), njegovo smrtjo (skoraj citatom finala Kubrickove Odiseje v vesolju) in njegovim drugim pokopom – s povojnim prevozom njegovega pepela iz Rima, kjer je leta 1936 doživel fašistični državni pogreb, v sicilijanski Agrigento, kjer je hotel biti katoliški tradiciji navkljub upepeljen in raztresen.

Tako vizualno zgovornega filma zlepa ne boste videli

Tako vizualno zgovornega filma zlepa ne boste videli. Vsak kader hoče biti film zase, revolucija ali pa vsaj estetski multipleks. Gwen Stacy in Miles Morales sta newyorška najstnika, outsiderja s spidermanskimi sposobnostmi – ona je Spider-Woman, on pa Spider-Man. Ona je bobnarka, on pa borec proti kriminalu. Svojo identiteto skrivata, a vedno lahko rešita svet. Kaj gre lahko narobe? Happy end! Fukuyama. Toda svet je bolj zapleten.

Ste videli to žensko?

Avtobus podjetja Putnik, poln muslimanskih vernikov iz Jugoslavije, se februarja 1972 z romanja v Meki in Medini ni takoj vrnil domov, ampak je skrenil še v Bagdad, tam pa so verniki obiskali džamije in sloviti bazar. Na njem so nakupili spominke, tudi lesene piščali. A niso vedeli, da je v Iraku epidemija črnih koz – iraške oblasti so to prikrivale. Iz ekonomskih razlogov – bale so se, da bi »zaprtje« Iraka povzročilo prehudo gospodarsko škodo ter nepredvidljive socialne in politične napetosti. Črne koze (alias variola vera, alias »velike boginje«), ki so v 20. stoletju pobile pol milijarde ljudi, se prenašajo kapljično, z dotikom dveh kož ali sluznic in prek aerosola, pa tudi prek predmetov, ki jih je uporabljal pacient. Recimo – prek piščali.

Jesus Revolution

Film Jesus Revolution je posnet po resnični zgodbi, no, po resnični revoluciji, »Jezusovi revoluciji«, ki je hipije ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja – za kratek čas – prelevila v »Jezusove frike«. Pastor Chuck Smith (Kelsey Grammer), vodja precej anemične kalifornijske kongregacije (Calvary Chapel), ki v hipijevski generaciji vidi izgubljence in neobrzdance brez tradicije, avtoritete, omejitev, cilja in Boga, sreča pravega hipija, Lonnieja Frisbeeja (Jonathan Roumie), ki spominja bolj na Charlesa Mansona kot na Jezusa, a ga vendarle prepriča, da je njegovo psihedelično »ljudstvo« – hipiji, ki so »odpadli« od družbe (staršev, konformizma, potrošništva, vietnamske vojne ipd.) in ki zdaj iščejo »resnico«, »smisel«, »ljubezen«, »razširjeno zavest«, »prave stvari«, »prerojenje« – zrelo za doživetje Boga. Hipiji so bili le »nezavedni« kristjani, ki so čakali na nekoga, da jih »prebudi«. Pastor odpre vrata – in hipiji, ki krst doživljajo v Pacifiku, se začnejo množično »prebujati«.