• Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Animateka

    Ko mali Jakob ostane sam doma, na svoje veliko presenečenje – no, na svojo veliko grozo – ugotovi, da bodo v parku, ki se razteza v predmestju Rige, postavili nebotičnik, ki bo kakopak vse spremenil. Ljudje se bodo odselili, kapital bo vse preoral in prekopal (okej, “renoviral” in “izboljšal”), skupnosti, v kateri se vsi poznajo, bo konec. Sosesko čaka gentrifikacija, ki jo skuša Jakob s sestrično Mimi in govorečimi – še kako čutečimi – psi preprečiti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Ledeno kraljestvo II

    Ledeno kraljestvo je bilo tako velik hit, da so ga prelevili v videoigrice, igrače, broadwayski mjuzikl in atrakcijo v tematskih parkih, a pričakovali bi, da ga bodo prelevili kar v tematski park – Ledeno kraljestvo je namreč samo na velikih platnih pridelalo 1.27 milijarde dolarjev. Večjega animiranega hita zgodovina ne pomni. Disney je že z originalom zaslužil toliko, da mu nadaljevanja sploh ne bi bilo treba posneti, a ga je – in ga okrasil s štiklom Into the Unknown. Po naše: V neznano. Kar je fake news – Ledeno kraljestvo II je potovanje v že znano. Princesi, sestri Elza in Ana, Krištof, snežak Olaf in jelen Sven – vsi nekaj let starejši – iz kraljestva odpotujejo v “začarani” gozd (Enchanted Forest), kjer naj bi koreninile Elzine “čarobne” moči, toda gozd, v katerem živijo mirna, naivna, ljubka, ustrežljiva bitja, še najbolj spominja na eksotične kolonije, v katere se je v Disneyjevih stripih pustolovsko odpravljal Jaka Racman in tam potem odkrival “primitivna” ljudstva, ki svojih “čarobnih” moči – svojih zlatih zakladov – niso potrebovala, zato so jih z veseljem prepuščala zavojevalcem, ki so tako zlahka dokapitalizirali, opolnomočili in rešili svoje kraljestvo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Parazit

    Korejski Parazit, zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu, se dogaja v kapitalizmu. V svetu strašne ekonomske neenakosti. V svetu dirke navzdol. V svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev. Je kaj bolj distopičnega od kapitalizma? Ne. In v tem distopičnem svetu – svetu strašne ekonomske neenakosti, dirke navzdol in zmagovalcev – se dogaja Parazit, ki ga je posnel veliki Bong Joon-ho, avtor sodobnih klasik, kot so Spomini na umor, Gostitelj, Mati, Okja in Ledeni vlak. Če ste jih videli, potem veste, da vas čaka nekaj nepredvidljivega, lucidnega, temeljitega, kinetičnega in alternativnega, distopičnega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Kraljestvo severnega jelenčka

    Ko se severni jelenček skoti, ima pet minut, da se postavi na tace, pet minut, da shodi, in pet minut, da steče in splava. Okrog njega so ledeni arktični mraz, podnebne spremembe in plenilci, od medvedov in žeruhov do volkov. In ta “primarna” scena se mu potem ponavlja vse življenje – vsak dan, vsako uro, vsak trenutek. Ajlo je tak severni jelenček, Kraljestvo severnega jelenčka – “naravni” film v slogu Davida Attenborougha – pa spremlja prvo leto njegovega življenja, toda ne na animiran način, temveč v živo, kar seveda pomeni, da se tudi vsi macbethovski trenutki “življenjskega kroga” zgodijo v živo. Severni jeleni, z Ajlom vred, so neukročeni – volkovi pa tudi. Tako kot severni jeleni ne vedo, da bi morali vleči Božičkove sani, volkovi ne vedo, da bodo tole gledali tudi mali vegetarijančki. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Jaz sem Frenk

    “Slovence je treba enkrat za zmeraj razdelit. Vse levičarje je treba preselit na sever, vse desničarje na jug. Vmes pa kitajski zid. Ljubljana pa žal – po berlinskem vzoru. Zahodna in vzhodna. Nobene sprave ne rabmo – sam kitajski zid,” pravi Frenk (Janez Škof). Pravkar se je vrnil iz tujine, zato mu je vse jasno, zato hoče imeti o vsem svoj prav in zato je poln modrosti. Če ne dahne: “Danes niti nogometna žoga nima več duše.” Potem dahne: “Delo je generično bistvo človeka.” V Izraelu je živel v kibucu, a je odšel, ker so ga privatizirali. “Kibuc, to je matična celica komunizma!” V Izrael je odšel zato, da bi lahko še naprej živel v socializmu – v preteklosti. Ko se vrne v Tržič, izvemo, da je njegov oče zafural Peko, umrl pa “na vrhuncu” (očitno sredi fuka z najstnico za 100 evrov), in da njegov brat (Valter Dragan) – tranzicijski profiter z “veliko prazno hišo” in lepo zadeto ženo (Katarina Čas) – izkorišča “nevidno” delovno silo. Ja, tako kot v Šmidovi Anini proviziji, Košakovem Stanju šoka in Möderndorferjevem Infernu se tu zgrnejo vse topike s časopisnih naslovnic: privatizacija, stečajni upravitelj, ki nič ne more, agencije za zaposlovanje, neplačevanje nadur in socialnih prispevkov, “banda lopovska”, ki je “vse zajebala”, celo “dokument, ki lahko ogrozi eno močno politično opcijo”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Zgodbe iz kostanjevih gozdov

    Kdor je bral Sonete nesreče, ve, da je Prešeren v verzih “Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlájena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta,” ustvaril vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti. Kako je to storil, pa je pred mnogimi leti, tam nekje v sedemdesetih, v reviji Jezik in slovstvo pojasnil profesor Silvo Fatur: tako, da ni uporabljal glagolov! Ti verzi so brez glagolov. Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki so na Festivalu slovenskega filma pobrale 11 vesen (rekord!), so film brez glagolov. Kadri so dolgi, počasni, tišine so dolge, mučne, atmosfera je težka, mrka, depresivna, jesensko listje odpada, ceste so prazne, makadamske, hiše – kmečke, ruralne – so postarane, zaraščene, utrujene, sobe so mračne, skromne, asketske, hodniki so hladni, pusti. Gregor Božič ustvari vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti, a ne brez razloga: film, ki izgleda tako, kot da bi Vojko Duletič posnel Povest o dobrih ljudeh, se dogaja v Benečiji, ki je po II. svetovni vojni obtičala. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Dirkaški filmi niso kaj prida napredovali

    Pompozni, rahlo karikirani Henry Ford II (Tracy Letts), veliki boss avtomobilske korporacije Ford, vnuk originalnega Henryja Forda, leta 1966 sklene, da bo zjebal Ferrarija, ki neprestano – iz leta v leto – zmaguje na prestižni dirki “24 ur Le Mansa”, s čimer ustvarja vtis, da je boljši – kakovostnejši, trpežnejši, hitrejši, bolj frajerski in bolj hipsterski, če hočete – od Forda. Ford trpi, II trpi, brend trpi, Amerika trpi. In ja, tudi delničarji trpijo. Kar je nezaslišano in nedopustno: Ford je vendarle avtomobilski gigant, gospodar tekočega traku, Ferrari pa je le mali, garažni butik. Poleg tega Enzo Ferrari (Remo Girone) tudi jezika in sika in žali, tako da je Fordov srd še večji. Dirka v Le Mansu bo priložnost, da korporacija odpihne garažo – in da Amerika Evropi pokaže, kdo je glavni. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, se preselijo v Evropo

    Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, tako da jih noče nihče več angažirati, se preselijo v Evropo, kjer angažmajev še naprej ne zmanjka in kjer se lahko še naprej delajo, da so slavne in velike – le filmi in pesmi so manjši, če naj parafraziram Normo Desmond, propadlo divo iz Wilderjeve klasike Bulvar somraka. Tako je bilo s Stanom & Olliejem, kot smo videli. In tako je bilo tudi z Judy Garland, ki so jo vzgojili filmi in ki jo v Judy, posneti po drami Petra Quilterja (End of the Rainbow), igra Renée Zellweger. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Bitka za Midway

    Pol leta po japonskem napadu na Pearl Harbor se ameriška in japonska mornarica spopadeta pri Midwayu, pacifiškem atolu, ki izgleda kot prizorišče uvoda v Top Gun, v katerem se bo prihodnje leto vrnil Tom Cruise. Neustrašnemu pilotu, ki ga nadomešča in ki ga igra Ed Skrein, je ime Dick Best. Vau! Dick – Best! Če bi igral v porničih, mu imena sploh ne bi bilo treba spreminjati. Bitka za Midway, ki jo malce odrešijo le vrtoglavi topgunski prizori, je njegov pornič. V porničih nas najprej utrujajo z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, potem sledi fuk, pa spet malce utrujanja z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, pa fuk, pa spet malce utrujanja z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, pa fuk, pa spet malce utrujanja z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, pa fuk – in tako dalje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Pri Addamsovih

    Addamsovi, ultimativni priseljenci, ljubitelji pošastnosti in korupcije, se morajo preseliti v druge – jasno, gotske – kraje, ker jih “normalni” ljudje spet odženejo. Nič novega. Film potem na dolgo in široko “dokazuje”, da je “drugačnost” nekaj posebnega – nekaj, kar bi bilo treba slaviti, ne pa demonizirati. Spet nič novega. Animirani filmi so slavljenje “drugačnosti” prelevili v dolgčas. Ne verjamem, da so se na ulice zgrnile množice, ki so terjale: Hočemo rimejk Addamsovih! Ali: Hočemo nadaljevanje Addamsovih! Ali pa: Hočemo reboot Addamsovih! Oh, ali pa: Hočemo zgodbo o izvoru Addamsovih! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Doktor Sleep

    Stanley Kubrick je leta 1980 posnel Izžarevanje, v katerem se falirani, brezposelni pisatelj Jack Torrance (Jack Nicholson), ki doživlja popolno kreativno blokado, z družino – z ženo Wendy (Shelley Duvall) in sinom Dannyjem (Danny Lloyd) – preseli v prazen, zunajsezonski letoviški hotel Overlook, ki leži Bogu za hrbtom, tako rekoč sredi divjine, toda divjina, ki je nekoč moškega osvobodila in individualizirala, ni rešitev. Ravno nasprotno: divjina – izoliranost, ločenost od civilizacije – ga dokončno spremeni v pošast, v psihopata, ki hoče pobiti svojo družino. Divjina, nekdanji inkubator ameriške ideologije in patriarhalnega reda, iz njega potegne pošast. Jack – falirani, blokirani, impotentni, panični moški, ki se mu družina “upira” (sin ima paranormalne, “izžarevalne”, “disidentske” sposobnosti) – je produkt destabiliziranega patriarhalnega reda. Ali bolje rečeno: od patriarhalnega reda se mu zmeša. Patriarhat ga inhibira, ubija: “All work and no play make Jack a dull boy.” To je vse, kar lahko zapiše. To je vse, kar mu hodi po glavi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Kam si izginila, Bernadette?

    Če ste videli Skrivnostno življenje Walterja Mittyja, potem ste videli tudi film Kam si izginila, Bernadette?, le da ta – v nasprotju s prejšnjim, ki je pihal na dušo “moškemu” gibanju – piha na dušo gibanju #MeToo, toda zgodbo o nekoč genialni arhitektki Bernadette Fox (Cate Blanchett), ki jo je materinstvo ustavilo, tako da je zdaj – na presenečenje svojega neinspirativnega, morilskega seattlskega okolja – nenadoma izginila ter se znašla na Antarktiki, pove z didaktično vnemo televizijske moralke, ki pušča malce prostora za Otožno Jasmine, za kaj transformativnejšega pa ne. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Nikoli se ne bodo postarali

    Petra Jacksona, režiserja Gospodarja prstanov (in zombijske klasike Dead Alive), so ob stoletnici konca I. svetovne vojne vprašali, če lahko kaj naredi z arhivskimi posnetki iz jarkov velike klavnice. Ven je prišel filmski čudež: zdelanim, spraskanim, nemim, črno-belim posnetkom je dodal barve, atmosferski zvok in celo nekaj replik, ki jih “izrečejo” vojaki, tako da vsi skupaj res oživijo, ja, vrnejo se, kot v sanjah (digitalnih, kolažističnih, esejističnih sanjah), kot duhovi, ki hočejo govoriti z nami. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Neskončni nogomet

    Corneliu Porumboiu, eden izmed stebrov romunskega novega vala (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik, Zaklad, Žvižgači), se vrne v rodni Vaslui, da bi posnel dokumentarec o odtujenem, anomičnem, zdolgočasenem romunskem uradniku (Laurentiu Ginghina), svojem mladostnem prijatelju, nekdanjem nogometašu, ki v prostem času sanjari o tem, kako bi revolucioniral nogomet. Pravila bi – pod vplivom vzhodnjaške filozofije – spremenil: igrišče bi bilo po novem osemkotno, kotov ne bi bilo več, ofsajd bi ukinil, polovica igralcev ne bi smela na nasprotnikovo polovico. Žogo bi s tem osvobodil, nogomet bi bil učinkovitejši, fluidnejši in gledljivejši, nogometaši pa bi imeli daljše kariere, ker igra ne bi bila več tako fizična. “Hitrost žoge pospešimo tako, da upočasnimo hitrost igralcev.” Več

  • Marcel Štefančič jr.

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Dober dan za delo

    Armin (Aleksandar Seksan), dobrodušni brezposelni Sarajevčan, rojeni poštenjak (poročen, z enim otrokom in drugim na poti), dela vse, da bi dobil delo, a ga povsod brezčutno zavrnejo, tako da je na koncu prisiljen delo najti tam, kjer ga delo – na absurden, ciničen način – vedno zanesljivo čaka. Pozor, prihaja spoiler – v ječi. Dober dan za delo, posnet v Sarajevu, oglašujejo kot film o človeku, ki je “predober za ta svet”. Morda je predober le za ta film. Bolje bi se podal kratkemu filmu, magari študentskemu. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Noč grozljivk

    Kinodvor bo noč čarovnic – 31. oktobra z začetkom ob 19.00 – že tradicionalno popraznoval s petimi šokerji, ki gredo takole: Več

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Bacek Jon film: Farmagedon

    Britanska kmetija doživi bližnje srečanje tretje vrste – na njenem dvorišču namreč pristane leteči krožnik. In še preden rečete E.T., ven skoči Lu-la, mala, osamljena, izgubljena vesoljčica, ki hoče domov. Njen Elliott postane Bacek Jon, ki jo mora najprej rešiti pred mračnimi tajnimi agenti (oh, in pred Farmagedonom, tematskim parkom, v katerega kmet prelevi svoj “Roswell”). Ja, E.T. doživi ljubko, a ne ravno infarktno Aardmanovo stop-motion preobrazbo, ki jo oblizujejo bistri gegi, popkulturne grimase za “odrasle” (Prihod!) in zelo britanski humor. To je brexitska satira, ki skuša prikimati obema stranema brexita – tako tisti, ki je za to, da Britanija ostane, in ki nima nič proti priseljevanju (beguncem, migrantom, tujcem ipd.), kot oni, ki je za to, da Britanija gre, in ki nasprotuje priseljevanju. Film uči, da je treba prišleke – begunce, migrante – sprejeti in objeti, jih zaščititi pred hladno, zlobno birokracijo, obenem pa narediti vse, da se čim prej vrnejo tja, od koder so prišli. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Plen

    Najstnik (Logan Miller), ki so mu umorili očeta, potrebuje terapijo. A ker so mu očeta umorili le nekaj metrov od njega in ker si je sam medtem lenobno, apatično, kretensko vrtel youtubske videe, potrebuje res močno terapijo, ki bo dovolj sunkovita in eksotična, da bo šokirala in odpihnila travmo. In že je na poti na osamljeni, zapuščeni malezijski otoček, ker naj bi sam – brez tehnologij 20. in 21. stoletja – preživel tri dni. In tri noči. Le kaj se bo izcimilo iz te igre preživetja, si rečete: najstniška verzija Brodoloma ali revizija Goldingovega Gospodarja muh? Rimejk Otoka dr. Moreauja ali reboot Najbolj nevarne igre? Nova Džungla ali nova Soba pobega? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Terminator: Temačna usoda

    Ko je prišel kapitalizem, so prišli stroji. Delavci so jih začeli razbijati – ker so jim kradli delo. Rekli so jim ludisti. Najnovejši Terminator – Temačna usoda – je ludističen. Tako kot vsi prejšnji, s tistim prvim, magičnim, genialnim, Cameronovim vred. Vsi Terminatorji so filmi o ljudeh, ki razbijajo stroje – ker jim kradejo delo. Ker jih hočejo torej zamenjati. Že v prvem Terminatorju, posnetem leta 1984, smo videli mračno, morečo, distopično prihodnost, v kateri strojem to tudi uspe – zamenjajo ljudi. Stroji vstanejo – in zmagajo. Toda rodi se odporniško gibanje, ki počasi ustavlja stroje, jih ludistično razbija in zmaguje. Vodi ga junaški, karizmatični, mesijanski John Connor. Strojem – okej, umetni inteligenci, Skynetu – tako ne preostane drugega, kot da v preteklost pošljejo terminatorja (Arnold Schwarzenegger), kameleonskega kiborga, ki naj bi likvidiral Saro Connor (Linda Hamilton) in s tem preprečil rojstvo Johna Connorja. Če ne bi bilo Johna Connorja, bi zmagali stroji! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Kickbokserka

    Tako kot je besni boksar Jake LaMotta (Robert De Niro) v Scorsesejevem Pobesnelem biku potreboval ring, v katerem bi lahko divjal, ga potrebuje tudi 12-letna Bo (Aiko Beemsterboer), junakinja tegale nizozemskega mladinskega hita: po ločitvi staršev jo namreč nasrši bes, ki ga lahko sublimira le kickboks. Ko bo velika, bo Velikanka – kot Anne Hathaway. (Kinodvor/Kinobalon) Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Zlohotnica: vladarica zla

    Disneyjeva reimaginacija Trnuljčice je dobila nadaljevanje, ki nas skuša na vsak način presenetiti. Toda presenetiti nas skuša z znanim – in dolgočasnim. Najprej nas “preseneti” s tem, kar smo izvedeli že v Zlohotnici – da zlobna mačeha, Zlohotnica (Angelina Jolie), sploh ni zlobna, temveč dobra. Njeno srce itak bije za okolje (no, močvirje). Dalje, “preseneti” nas s poroko –Aurora (Elle Fanning) naj bi se poročila s princem Phillipom (Harris Dickinson), toda poroki nasprotuje tako “vstajniška” Zlohotnica kot prinčeva mati, kraljica Ingrith (Michelle Pfeiffer). Romeo in Julija – spet in spet. Dalje, “preseneti” nas s kopico “pravljičnih” in “fantazijskih” likov, za katere nam je povsem vseeno. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Deževen dan v New Yorku

    Še en film, ki izgleda tako, kot da ga je Woody Allen napisal v petih minutah in posnel v desetih, a niti ne zdaj, temveč pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, ko so filmi (à la Manhattan), v katerih so 45-letni filmarji rapsodično obletavali najstnice, veljali še za oskarjevski material. Deževen dan v New Yorku je Allen posnel tik pred izbruhom afere #MeToo, ki je zadela tudi njega, zato je firma Amazon film, allenovsko obseden s čistim, belskim, skoraj trumpovsko “spet velikim” New Yorkom in elitnim razgledom na Centralni park, taktično bunkerirala: Timothée Chalamet, alias Gatsby Welles (!), v New York pripelje naivno Elle Fanning, sicer študentko novinarstva iz Arizone, ki se potem spiralno odbija od enega starejšega moškega do drugega (“Nisem stara 15, temveč 21”), saj si jo filmarji – sloviti režiser Liev Schreiber, Allenov ersatz, njegov scenarist Jude Law in igralec Diego Luna – podajajo s tako “romantično” vnemo, da čakamo le še na to, da bodo – kot Maurice Chevalier v filmu Gigi – zapeli: “Thank Heaven For Little Girls!” Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Vrnitev v deželo zombijev

    Zombija moraš ustreliti dvakrat (“double tap”), slišimo. Zakaj dvakrat? Za vsak primer – da ga res zanesljivo ubijemo. Podobno je z vici – ko ga povemo drugič, ga ubijemo. Film Dobrodošli v deželi zombijev je bil tak vic. Pred desetimi leti nas je očaral s svežim – lahkotnim, farsičnim, sarkastičnim, lucidnim – pristopom k zombikalipsi, toda v zadnjih desetih letih smo videli toliko imitacij tega filma, da zdaj nadaljevanje – Vrnitev v deželo zombijev – izgleda le kot malce bolj navdahnjena imitacija teh imitacij, kot karikatura originala. Nič ni več sveže – vse deluje postano, utrujeno, zdelano, enolično. A delajo se, da ni. Zato je vse tako hitro, manično in eksplozivno, zato so vsi tako hiperaktivni (in večopravilni, če hočete), zato so zombiji po novem hitri kot nindže, zato vsi živi govorijo tako brzostrelno, zato se srečna postapokaliptična “družinica” – Columbus (Jesse Eisenberg), Tallahassee (Woody Harrelson), Wichita (Emma Stone) in Little Rock (Abigail Breslin), ki je bila v originalu še otrok – nenehno seli, zato je film – sicer povsem raztrgan, epizoden – formatiran kot road trip, zato se na platnu stalno prižigajo napisi, s pravili vred (“pravilo #7: potuj s čim manj prtljage”), in zato je po novem vsak “Zombie Kill of the Week” že kar “Zombie Kill of the Year”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Strašila

    Ko gremo gledat grozljivko, se prostovoljno in mazohistično podvržemo torturi, terorju, šokom, strašenju – strašilom. Nihče nas v to ne sili, vemo pa, kaj nas čaka. Vemo, da nas bo na smrt strah, obenem pa tudi vemo, da ne bomo umrli. Ko gremo torej gledat grozljivko, storimo natanko to, kar v Strašilih, ki sta jih posnela Scott Beck in Bryan Woods, scenarista Tihega mesta, stori skupina študentk in študentov iz Illinoisa (Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn Alisa McClain, Andrew Caldwell itd.), ki se na noč čarovnic – namesto v kino! – odpravijo v zakotno, samotno “hišo strahov”, v kateri naj bi se soočili z res strašnimi, ekstremnimi grozotami, z ultimativnimi atrakcijami, toda njihova predpostavka, da bodo vse to preživeli in da jih bodo le na smrt prestrašili, se sesuje, ko se izkaže, da so “pošasti”, ki jih igrajo maskirani igralci, res pošasti. Padli so v dolgo, igrivo, karnevalsko, sadistično, grizlijevsko past – kot vsi tisti “grešniki” v Žagah, Muzejih voščenih lutk, Robitelovi Sobi pobega in slasherjih z začetka osemdesetih let (Hooperjeva Hiša strahov, De Simoneova Peklenska noč ipd.). Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Božja milost

    François Ozon, vedno kontroverzni francoski auteur, ni bil še nikoli tako direkten. Tu ni nobenega okolišenja, nobenih stilizmov, nobenih digresij: Božja milost je frontalni napad na katoliško cerkev in njeno prikrivanje duhovniške pedofilije, toda tega frontalnega napada ne sproži kak medij (kot recimo v filmu V žarišču), temveč katoličan, žrtev duhovniških spolnih zlorab. Vse se začne, ko Alexandre Guérin (Melvil Poupaud), 40-letni bančni uslužbenec iz Lyona, zgledni katoličan in družinski človek (pet otrok), leta 2014 na lepem – nepričakovano, v grozi – ugotovi, da se je duhovnik Bernard Preynat (Bernard Verley), ki ga je nekoč na skavtskih taborjenjih spolno zlorabljal, vrnil v škofijo in da še vedno dela z otroki. Alexandre napiše nekaj pisem lyonskemu nadškofu in kardinalu Philippu Barbarinu (François Marthouret), ki poskrbi, da se Alexandre in Preynat srečata. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Mali jeti

    Ko Yi, mala, osamljena, užaloščena šanghajska violinistka, sreča pobeglega – “malega”, igrivega, osamljenega, kosmatega, telepatskega, ljubkega – jetija (imenuje ga Everest, a lahko bi ga imenovala tudi Kung Fu Panda ali Mala noga), s katerim potem pred mračnimi korporativnimi silami bežita proti Himalaji, je jasno, da ju na tem “čarobnem potovanju”, tako tipičnem za sodobne animacije, čakajo korporativne emocije in korporativne ekspresije, z vljudno in prazno korporativno “čarobnostjo” vred (Kitajska kot nekaj pristnega, “eksotičnega”), navsezadnje, naloga malega jetija, ki milostno ne govori, je, da postane igrača, no, akcijska figurica. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Dvojnik

    Zaprite oči. Če ste kdaj gledali TV-serijo Alfred Hitchcock Presents, potem se morda spomnite epizode Primer gospoda Pelhama, ki je bila tako lucidna, da jo je leta 1955 režiral kar sam Hitchcock: gospod Pelham na lepem ugotovi, da ga skuša izriniti in zamenjati njegov dvojnik. Brezhibno ga impersonira povsod – doma, v službi, v družbi. Jasno, na koncu res zmaga dvojnik. Ko je Basil Dearden leta 1970 posnel rimejk te epizode, Moža, ki je preganjal samega sebe, je Pelhama igral Roger Moore. To premiso so potem variirali v nedogled, tako da so jo povsem obrabili in zlizali – ko je v Replikantu leta 2001 v vlogah originala in klona, ki ga preganja, nastopil Jean-Claude Van Damme, je bil to kakopak znak, da je življenjski krog te premise sklenjen. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je zdaj po njej posegel Ang Lee, avtor tako prestižnih filmov, kot so Razsodnost in rahločutnost, Prežeči tiger, skriti zmaj, Gora Brokeback in Pijevo življenje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Mafija v objektivu

    Newyorški fotograf Weegee – s pravim imenom Arthur Fellig – je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja na krute, srhljive, grizlijevske, ostudne, groteskne kraje zločina prišel s policijo, pogosto celo pred njo. Policija mu je vedno javila, ko se je zgodilo kaj strašnega – in da bi bil res na tekočem, so ga oskrbeli celo s policijskim kratkovalovnim radiem, tako da je lahko sproti izvedel, kje ga čaka naslednje truplo, naslednji duchampovski ready-made. Te črno-bele fotografije, ki so pokazale, kako smrt človeka preseneti in obenem estetizira, in ki jih je objavljal v časopisih, so postale njegovi mali filmi noir. Weegee – maničen, iznajdljiv, predan noči – je postal kultna figura. A precej težje je bilo biti Weegee na Siciliji, zato je sicilijanski Weegee postala ženska, Letizia Battaglia, ki je leta in leta – 40 let – fotografirala posledice mafijskih zločinov, učinke mafijskega nasilja. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Preboj

    Kulturno zgodovinsko društvo Triglav iz Kamnika je pred leti na Vojskarski planoti rekonstruiralo slovito bitko iz II. svetovne vojne. Če bi to svojo vajo – to svojo uprizoritev, to svojo rekreacijo, ta svoj mali gozdni spektakel, ta svoj reenactment – posneli, bi jo lahko naslovili Past na Vojskarski planoti ali pa Preboj. Baboskov Preboj žal izgleda natanko tako: kot amaterska rekonstrukcija slovite bitke iz II. svetovne vojne. Fantje in dekleta so za vikend entuziastično zlezli v uniforme in se šli partizane in Nemce, le da je Vojskarsko planoto zamenjala Menina planina. Preboj, posnet po knjigi Past na Menini planini, ki jo je napisal Franc Sever Franta, se začne sredi hude zime, v globokem snegu, po katerem gazijo izčrpani, lačni, prezebli partizani, ki se marca 1945 namesto na Dolenjsko zatečejo na Menino planino, kjer jih obkoli 12.000 nemških vojakov in kjer čakajo na znak za preboj v dolino. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Binti

    Binti (Bebel Tshiani Baloji), 12-letna deklica, mala “ilegalna” priseljenka iz Konga, ki hoče postati vlogerka, izve, da naj bi jo z očetom iz Belgije izgnali, zato se domisli tegale – oče naj se poroči z mamo njenega prijatelja, osamljenega borca za afriške žirafe, pa bosta rešena! Rešitev je družina. Tale otroški film vse tako optimistično poenostavi, da lahko računa na Disneyjev rimejk. (Kinobalon/Kinodvor) Več