• Marcel Štefančič jr.

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Otroška igra

    “Vsak otrok si zasluži doživljenjskega prijatelja!” Tako korporacija Kaslan oglašuje Buddija, svojo novo igračo, ki je igrača, robot, asistent, najboljši prijatelj, internet stvari, DJ otrokovega življenja. Hočete biti razumljeni? In ljubljeni? Nabavite si Buddija, ki je “več kot le zabava”! Toda Buddi, ki lahko otroke poveže z vsako pametno napravo in ki ga izdelujejo nekje v Vietnamu (v znojilnici torture à la Foxconn), izgleda kot Chucky, hodi kot Chucky in govori kot Chucky, kar pa naj vas nikar ne zavede – Buddi je Chucky (z glasom Marka Hamilla, Lukea Skywalkerja, ki je zamenjal Brada Dourifa). Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    To še spijemo pa gremo

    Alec Baldwin in Salma Hayek sta zakonca, ki se delata, da sta premožna, dokler se – po nekaj minutah – ne izkaže, da sta v tako globoki finančni krizi, da je lahko njun “poslovni” partner le še obsojeni pedofil. Kar naj bi bilo kakopak smešno. Kot naj bi bile smešne goljufije, s katerimi se skušata rešiti, pa niso, ker so na ravni vaške burke, ki bi zabavala le pijane. Še celo politična nekorektnost – recimo norčevanje iz invalidov – je pocarska, amaterska in utrudljiva. Tu je res vse narobe. Kar pa naj vas ne zavede: bebavo, vulgarno, infantilno je običajno vsaj Slovencem ljubo. Zakaj so posneli to “komedijo”? Zakaj je nebo modro? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Pri mami

    Lucasovi Ameriški grafiti, posneti davnega leta 1973, se dogajajo v soboto zvečer, ko se v malem, zakotnem ameriškem mestu mladina zabava. Z alkoholom gre lažje, zlasti pri puncah, si misli Terry (Charles Martin Smith), nerodni, naivni najstnik, ki stoji pred trgovino in mimoidoče – polnoletne, se razume – žica, če bi mu kupili viski. In res, mimo pride možak, ki pristane – ja, kupil ti bom viski! Vzame denar, smukne v trgovino in jo skrivaj pobriše skozi stranski vhod – Terry ostane brez denarja in viskija. In brez seksa. Film Pri mami – Grand Guignol à la Blumhouse – izgleda kot reimaginacija tega slovitega, kultnega prizora. Terryja zamenja nepolnoletna Maggie (Diana Silvers), ki stoji pred trgovino in mimoidoče – polnoletne – žica, če ji kupijo viski. Ja, mesto je malo in zakotno, in ja, mladina bi se zabavala. Onega nabritega, tatinskega možaka pa zamenja Sue Ann (Octavia Spencer), topla, simpatična, osamljena gospa, ki Maggie in njenim prijateljem ne kupi le viskija, ampak gre še korak naprej, saj mladim, ki se očitno nimajo kje zabavati, ponudi svojo klet, v kateri lahko brez skrbi počnejo, kar hočejo – pijejo, kadijo, norijo, fukajo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Požiganje

    Jongsu (Yoo Ah-in), introvertirani sin propadlega, obubožanega, zaprtega korejskega kmeta, sicer fen Williama Faulknerja, ki hoče postati pisatelj, sreča Haemi (Jun Jong-seo), svojo prijateljico iz otroštva, ki pa je najprej ne prepozna. “Bolj čedna sem, ne? Plastična operacija,” dahne Haemi, tuje domačna, spremenjena “na bolje”. Seks je neizbežen. In ker Haemi, mojstrica pantomime (ko se dela, da jé mandarino, ustvari vtis, da jo res jé!), odpotuje v Afriko, prosi Jongsuja, da ta čas pazi in hrani njenega mačka Boila. Jongsu to z veseljem počne – in za “nagrado” potem v njenem stanovanju kdaj pa kdaj masturbira. Toda Haemi, njegova nova muza, se iz Afrike ne vrne sama, temveč v družbi Bena (Steven Yeun), bogatega, čednega, ektravertiranega playboya, korejskega Gatsbyja s porschejem, ki – tako rekoč sociopatsko – razkrije, da kmetom vsake toliko požge kak rastlinjak. Za štos. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Rocketman

    Filmi o rock zvezdnikih so običajno moralke o rečeh, ki rock zvezdnike ubijejo – o slavi, blišču, bogastvu, dekadenci, ekscesu, seksu, drogah. Nekateri “umrejo”, a se potem spektakularno vrnejo. Kot Freddie Mercury. Ali pa kot Elton John (Taron Egerton), ki na začetku Rocketmana v grotesknem, ekstravagantnem, bleščavem, električnem, piščančjem, rogatem kostumu – ste ga videli v filmu Kingsman: Zlati krog? – pogleda v kamero, rekoč: “Moje ime je Elton Hercules John in sem alkoholik.” Na dnu je, ves izgubljen – na rehabilitaciji in detoksikaciji. Toda ni zasvojen le z alkoholom, temveč tudi s kokainom, seksom, hrano in nakupovanjem. Potem se film zavrti nazaj, v čas njegovega otroštva, ko je bil še Reginald Dwight, ko ga oče in mati – sicer proletarca – nista dovolj ljubila in ko si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. In tu je poanta: prav zato, ker ga starša nista dovolj ljubila, si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. Še dobro, da ga nista dovolj ljubila – če bi ga, ne bi nikoli začutil tiste silne, fantazijske, transformativne potrebe po odhodu in spremembi imena. Če bi ga ljubila, se ne bi nikoli preimenoval – če bi ga ljubila, Reginald Dwight ne bi nikoli postal Elton John. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Aladin

    Ja, ta film ste že videli, le da tedaj ni bil tako dolgočasen, upehan in brezoseben. In tedaj se tudi ni trudil, da bi našel razloge za svoj obstoj. Tale nečarobni rimejk Disneyjevega animiranega megahita iz leta 1992 pa ne počne drugega kot natanko to – išče politično-korektne “dokaze”, da si zasluži obstoj in da nas je vreden. Glejte, igran sem, ne pa animiran! Glejte, Genija ne igra belec (Robin Williams), temveč črnec (Will Smith)! Glejte, Jasmine (Naomi Scott), sultanova hči, ni več le pasivna, nemočna princesa, ki čaka na odrešitelja, ampak feministka (ki hoče postati sultanka)! Glejte, ni več plesalk v bikinkah, ni več seksizma! Glejte, nekaj štiklov je novih! Tudi če jih ne bi bilo. Glejte, nekaj replik in situacij je novih! Zato je rimejk skoraj 40 minut daljši od originala. Glejte, arabske like – Aladina (Mena Massoud), sultana (Navid Negahban) in vezirja Džafarja (Marwan Kenzari) – igrajo igralci muslimanskega rodu. Že, toda besede “islam” tu ne boste slišali. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Godzila II: Kralj pošasti

    Vsaka pošast – bodisi King Kong, Terminator ali albino gorila (v Velikem razdejanju) – slej ko prej prestopi na stran človeštva. In ko se to zgodi, je sporočilo jasno: pošast je resnica človeka! Ali bolje rečeno: prava pošast je človek! Godzila, ki je v Godzili, posneti leta 2014, pokončal dva “masivna neidentificirana zemeljska organizma”, se zdaj, v Godzili II, vrne, da bi – v bitkah z drugimi “velikani”, kot so Mothra, Rodan in Ghidorah – pokazal, kdo je “kralj pošasti”, toda ljudje – tako tisti, ki hočejo “velikane” iztrebiti, kot oni, ki hočejo z njimi trgovati – delajo vse, da bi v pošastnosti zasenčili pošasti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Ljubljeni

    Brazilska družina, ki jo slavi Ljubljeni, izgleda tako, kot bi padla iz Fellinijevega Amarcorda – revna, a srečna, nostalgična, a barvita, bučna, a nežna, grenka, a sladka, melanholična, a vodvilska, nedolžna, a bujna, transparentna, a melodična, igriva, a intimna, ležerna, a precizna, manjša od trga, a večja od življenja. In ja: groteskna, a hipnotična. Ta družina je kaos, festival, tematski park, variete, plesna točka, piknik, azil, protest, cirkus, prosta asociacija, strip, mežikanje spominov, amarcord. Čakamo le še na to, da bo kdo zlezel na drevo in začel vpiti “Hočem žensko!”, ali pa da bo mimo deklet v bikinkah priplul bodisi Rex ali helikopter z orjaško skulpturo Jezusa Kristusa. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Tuleča divjina

    Ko je bilo v Ameriki ob koncu 19. stoletja divjega zahoda konec, ko se je torej kapitalizem dokončno raztegnil od vzhodne do zahodne obale (ko sta vlak in “civilizacija” pripeljala do Pacifika), so ameriške oblasti sklenile, da je čas, da se Amerika prelevi v kolonialno, imperialno velesilo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Brightburn

    Brightburn izgleda kot resnica o Supermanu, kot film o temni strani Supermana, kot prava zgodba o izvoru Supermana. Prvič, dogaja se na kmetiji v kansaški vukojebini, ki zelo spominja na Smallville, v katerem je odraščal Clark Kent, alias Superman. Drugič, neplodna zakonca Breyer – Elizabeth Banks & David Denman – posvojita dojenčka zunajzemeljskega rodu, ki “pristane” na njuni kmetiji. In tretjič, ta dojenček zraste v Brandona (Jackson A. Dunn), ljubkega, vljudnega, inteligentnega dečka z nadčloveškimi, superjunaškimi močmi. Kosilnico lahko vrže sto metrov daleč. Ja, postal bi lahko dober kmet – kmetija potrebuje silake. To, da sliši glasove, ni navidez nič narobe – tudi Kevin Costner jih je slišal v Polju sanj, v katerem je igral iowskega kmeta. Problem je le v tem, da glasovi postajajo vse grotesknejši, grozljivejši, ekscesnejši, neznosnejši – in Brandonove superjunaške moči jim slepo sledijo. Brightburn je antisuperjunaški film (anti-Marvel, anti- DC), to je povsem očitno, toda obenem je še nekaj – film o izvoru jeznega, ruralnega, nestabilnega, belskega moškega. Več