• Marcel Štefančič jr.

    8. 11. 2024  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Eden od tistih filmov, ki nam ponosno kažejo, katere hite vse si lahko privoščijo

    Če alien v Osmem potniku ne bi raztrgal Johna Hurta, ampak bi z njim zaživel v sožitju, no, simbiozi, bi postala hibridni superjunaški Venom – tako kot alien in raziskovalni novinar Eddie Brock (Tom Hardy) v trilogiji o Venomu. Bila bila neuničljiva, strah in trepet globalnega in intergalaktičnega zla. Stalno bi se sicer prepirala, a nič ju ne bi ustavilo – in če bi John Hurt padel z letala, bi se alien prelevil v njegovo padalo. Tako kot se imperialni, sarkastični, kameradski, kanibalski, marvelizirani alien v Zadnjem plesu, sklepnem delu trilogije, prelevi v Eddiejevo padalo. In ja, bila bi skoraj tako zabavna kot Deadpool – ali pa Stan & Olio.

  • Marcel Štefančič jr.

    8. 11. 2024  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Liffe / Apokalipsa zdaj!

    Za Ameriko pravijo, da je imperij, ki se ne zaveda, da je imperij. Da je torej kot rimski imperij – in da je ravno v svoji dekadentni fazi, sredi moralnega kaosa, tik pred neizbežnim propadom. Tako meni tudi epski Megalopolis, ki ga je posnel veliki Francis Ford Coppola (zdaj pri petinosemdesetih), avtor treh Botrov, Prisluškovanja in Apokalipse zdaj. Megalopolis, ki ga je Coppola sam financiral (120 milijonov dolarjev, plus 20 milijonov za oglaševanje), je bodisi najboljši film tega tisočletja – ali pa najslabši. Odvisno od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma. Če pričakujete kaj nepričakovanega, norega, zateženega, ambicioznega, radikalnega, brezkompromisnega in singularnega, prežetega s sloganiranjem, moraliziranjem, vizijami, mitomanijo in filmskimi sanjami in verjetno obsojenega na propad, če pričakujete film, ki izgleda kot ultimativna stava, stava na vse, in ki se obenem zaveda, da bo vse izgubil, potem je to film, ki ga morate nujno videti – da ne zamudite najboljšega filma novega tisočletja.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2024  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Goodrich

    Andyja Goodricha (Michael Keaton), losangeleškega galerista, sredi noči pokliče njegova precej mlajša žena, Naomi (Laura Benanti), ki mu razkrije, da je na rehabilitaciji in detoksikaciji – Andy je šokiran, saj ni imel pojma, da ima težave, da je odvisna od tablet. Še huje: na rehabilitaciji in detoksikaciji bo ostala tri mesece, tako da bo moral za njuna devetletna dvojčka (Vivien Lyra Blair & Jacob Kopera) sam poskrbeti – prvič v življenju. Nič čudnega, da ni opazil težav svoje žene. Tudi težav svoje prve žene (Andie MacDowell) ni opazil. In tudi v življenju Grace (Mila Kunis), svoje hčerke iz prvega zakona (ravno noseče), je vedno manjkal.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2024  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Terrifier 3: Božič klovna Arta

    Terrifier je bil kot Noč čarovnic in Krik – tako pretirano brutalen, da je deloval komično. Tako odločen, da je deloval prelomno. Tako ekscesen, da je deloval avantgardno – kot Andy Warhol na steroidih. In seveda – stare filme je tako odprl, odrl in razžagal, da je deloval cinefilsko. Terrifier 3 sklene, da bo šel še dlje, magari do konca – saj je božič! Spet! Klovn Art (David Howard Thornton), absolvent slasherja, body horrorja in torture porna, multižanrski veseljak, kralj terorja in mesarskih instalacij, satirik dobrega okusa, strup za idiote, najprej – brez diskriminiranja otrok – razseka spečo družino ( ja, videl je Predbožično moro, Črni božič, Gremline, Teksaški pokol z motorko, Umri pokončno, Sam doma), potem pa svoj križarski brend politične nekorektnosti – »Ni upanja, ni Boga!« – prelevi v pekel, ki ga lahko ustavi le »zadnje dekle« (Lauren LaVera) in ki je skoraj tako agoničen, grotesken, burlesken in krvav kot Biblija.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2024  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Henry Fonda za predsednika

    To, kar je Thom Andersen z esejističnim dokumentarcem Los Angeles Plays Itself (2003), skompiliranim iz filmov, ki so se dogajali v Los Angelesu, naredil za Los Angeles, Alexander Horwath z esejističnim dokumentarcem Henry Fonda za predsednika, skompiliranim iz filmov, ki jih pilotira Henry Fonda, naredi za Ameriko. Los Angeles je igral Los Angeles – Henry Fonda je igral Ameriko. Veljal je za »tipičnega Američana«, za »kvintesenco Amerike«, za njeno »vest«. Vedno je bil zadržan, umirjen, nevsiljiv, zanesljiv, emocionalno distanciran, premišljen, preudaren, liberalen, alternativa ameriški toksični »možatosti«, varuh liberalne demokracije.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2024  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli

    Vinci je kariero začel s komedijo Babica gre na jug, ki se je začela v Ljubljani in končala na morju, v Portorožu – vmes je bilo potovanje, ki je trajalo nekaj dni. Tartinijev ključ je reimaginacija Babice, le da je tu potovanja konec, še preden se film začne – vsi so že tam, »na jugu«, ne v Portorožu, temveč v Piranu, najkinetičnejšem slovenskem mestu, ki je posnet kot še nikoli. Vinci pač ne bi bil Vinci, če nas ne bi skušal prepričati, da si ga Piran – z atraktivnostjo, fascinantnostjo – res zasluži. Tartini gre za Babico: tudi tu imate tri protagoniste, tudi tu imate babico (Majolko Šuklje nadomešča Ariella Reggio), tudi tu imate bend, tudi tu imate tatvino (ne nakita) in tudi tu imate velik rdeč avto – in protagonisti, Barbara (Ella Lapajne), Robert (Svit Šturbej) in Mario (Maks Kerševan), zgodnji najstniki, celo krenejo na krajšo furo po istrskih cestah, kot da bi hoteli pomežikniti Babici. Edini, ki se – magari le za hip ali dva – pojavi v obeh filmih, je kakopak Vinci, ki nas skuša s soundtrackom tu in tam spomniti na bondiade in Misije nemogoče, pa čeravno Tartinijev ključ – gnan s šašavostjo Hladnikovega Sončnega krika (1968) – precej bolj spominja na Zaklad pozabljenih in Da Vincijevo šifro ( ja, da Vincijevo), saj skušajo Barbara, Robert in Mario z reševanjem ugank in premetank, iskanjem ključev, odpiranjem šatulj in skrinjic ter tekanjem od ene piranske kulturne znamenitosti do druge (o Piranu – z barko Pie in Pina Mlakarja vred – tu izveste več kot v vseh »piranskih« filmih doslej) do zaklada priti pred zloglasnima tatovoma umetnin, Grandemarejem (Goran Navojec), ki vsak stavek pove v treh jezikih (s hrvaškim akcentom), in nerodnim, kretenskim Jofo (Jurij Drevenšek), ki ga angelski, renoirovski, boudujevski brezdomec (Primož Pirnat) – v slogu »Tutsi Frutsi Ice Cream« Chica Marxa iz burleske Dan na dirkah (1937) – prelevi v molzno kravo. Jasno, Jofa in Grandemare sta repliki Malega (Vinko Hrastelj) in Velikega gangsterja (Zvone Šedlbauer) iz Sončnega krika, tako kot Tartinijev ključ naslonjenega na morje, kjer so se slovenski filmi vedno počutili najbolje.

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    »Carrie, smejali se ti bodo!«

    Letošnjo Noč grozljivk bo 31. oktobra ob 19.00 v Kinodvoru otvorila De Palmova Carrie (1976), absolutna filmska klasika, najboljša grozljivka, posneta po romanih Stephena Kinga. Začne se v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične krščanske fundamentalistke, Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Na koncu, po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab, začne še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo razglasijo za »kraljico« (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v pravo orgijo slow-motiona, opero slogovne virtuoznosti, apokaliptični spektakel velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Carrie, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce. In to je res črtanje!

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Zlobna pisemca

    Olivia Colman, pobožna malomestna devica, ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja še vedno živi s staršema (Margaret White je njuna sestra!), začne dobivati »strupena« pisma, za katera obtoži bujno, vulgarno, nonkonformistično sosedo (Jessie Buckley), utelešenje neodvisne, opolnomočene ženske, (ki jo skuša patriarhat ustaviti ipd.), toda film – lahkotna komedija, posneta po resnični zgodbi – se preveč zaljubi v svoje skeniranje farsičnih whodunitov, kot so Nož v hrbet, Smrt na Nilu ali Glej, kako bežijo. (Max)

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    It’s What’s Inside

    Velik, Odštekani petek, Kakršen oče, takšen sin, Vice Versa, Od deklice do bejbe – ja, to so komedije zamenjave telesa. Toda čas je, da vidite boljšo – It’s What’s Inside. Na zabavo, na kateri se zbere hormonska mladež (Brittany O’Grady, James Morosini, Alycia Debnam-Carey, Devon Terrell ipd.), pride tudi falirani Forbes (David W. Thompson), po novem tehnofrik, kreator družabne igre, ki sproži epsko zamenjavo teles – travm, strahov, želja, zavisti, maščevanj. In Greg Jardin, sicer debitant, to vsesplošno zamenjavo prelevi v osupljivi ringelšpil, manični, hiperaktivni mindfuck, lucidni, ultrakinetični puzzle, v katerem Odštekani petek hitro mutira v Vse povsod naenkrat, ta pa v Face-Off in Zbeži!, fr e netično vrnit e v potlače nega, ples smeti nezavednega. (Netflix)

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Genialna prevara

    »Vse je transakcija,« slišimo v temle rimejku tajskega megahita, ki pokaže, kako lahko v kapitalizmu vsi zmagajo – bogataši nimajo pojma, a imajo denar, reveži so genialni, a nimajo denarja. Reveži morajo le poskrbeti, da bodo bogataši izgledali genialni – pa bodo imeli denar. In tako začne Lynn (Callina Liang), genialna matematičarka iz revne priseljenske družine, ki jo sprejmejo na elitno zasebno šolo (v resnici hoče na Juilliard), svojim bogataškim sošolcem med testi najprej pošiljati listke s pravilnimi odgovori, potem pa si izmisli celo znakovni jezik, da bi goljufanje »amazonizirala«.

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Slava je le oblika mentalne bolezni  

    V Nasmehu so se začela ljudem prikazovati strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki so se smehljala, njihov groteskni nasmeh pa je bil tako nalezljiv, da se je prikradel tudi na lica ljudi, ki so po šestih dneh – po blodnjah, halucinacijah – naredili grizlijevski samomor. Te neuničljive, fantomske, pošastne »entitete«, ki preganjajo, strašijo, mučijo in obsedajo ljudi (in ki se v slogu štafete – »okužbe«, »prekletstva«, »aflikcije« – viralno selijo od človeka do človeka), niso videle le Zla za petami in Kroga, temveč tudi Jokerja, v Nasmehu 2, neizbežnem in presenetljivo robustnem nadaljevanju (Nasmeh je bil huronski globalni hit), obsedejo že itak stravmatizirano, a »ozdravljeno«, rehabilitirano popzvezdnico Skye Riley (Naomi Scott), karizmatično skrčko kompulzivne negotovosti, regresivnih iluzij in parazitske privilegiranosti, skoraj Chappell Roan (ali pa skoraj Miley Cyrus, če hočete), ki ji je zaročenčeva smrt ustavila kariero in ki – ob asistenci svojega menedžerskega spremstva, tudi pohlepne mame (Rosemarie DeWitt) – ravno načrtuje comeback.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Will & Harper

    Will Ferrell in Harper Steele sta se spoznala pri oddaji Saturday Night Live – Ferrell je pokal vice, Steele jih je pisal. Če je Ferrell počil kak dober vic, ga je gotovo napisal Steele. V hipu sta postala najboljša prijatelja. Pandemija ju je ločila, le za kratko, a ravno dovolj, da je dobil Ferrell pismo, v katerem mu je Steele razkril, da je vmes prešel v žensko. Ferrell ne more skriti, da je bil v zadregi, toda road trip, na katerega kreneta (po poteh spominov in tovarištva, tu in tam rahlo boratovsko), je priložnost, da se bolje spoznata in da bolje spoznata tudi Ameriko, no, njeno osrčje, čigar predsodki in nestrpnost – s transfobičnim guvernerjem Indiane vred – pa so tako predvidljivi kot sladkobni soundtrack tega dokuja, ki resno, močno, prepričljivo temo zavije v nepotrebno, pretirano sladkobo, s čimer jo skoraj iztiri. Tem bolj, ker tisti spontani »čustveni« trenutki izgledajo preveč naštelani, ker sam doku ustvarja vtis, da je breme na strani Harper, pa čeravno ni, ta se je že našla, in ker njen »ganljivi » dictum »Ljubim to deželo, samo ne vem, če mi ljubezen vrača« presenetljivo zveni kot Rambov krik »I want, what they want, and every other guy who came over here and spilled his guts and gave everything he had, wants – for our country to love us as much as we love it!« S cukrom nad nestrpnost? Ne ravno. (Netflix)

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Lonely Planet

    Laura Dern igra slavno, a nervozno, sveže ločeno ameriško pisateljico, ki pride na koktajlsko rezidenco v »osupljivi« maroški del Sahare, Liam Hemsworth pa igra finančnika (»private equity«), ki tja pride s svojim dekletom (Diana Silvers), pisateljico, avtorico nepričakovanega bestsellerja. Logično, Hemsworth se zahaklja z Lauro Dern (brez panike, Kamasutro tu le omenjajo), toda na tako naiven in klišejski način, da je banalnejša od tega le eksotična kulisa uslužnega, vljudnega tretjega sveta, čigar edina naloga je, da svetovljanskim Američanom omogoči, da se zaljubijo. Tretji svet je nahajališče dragocenih naravnih virov – tudi čustev, ljubezni. Problem je le v tem, da domačini s tem – tako kot z naravnimi viri, zlatom, diamanti, redkimi minerali – nimajo kaj početi, Američani pač. Tretji svet je oder, na katerem se domačini nikoli ne zaljubijo – le Američani. Vsi domačini tudi govorijo angleško. Sami veste, kaj se zgodi, kadar Američani pridejo v eksotične puščavske dežele, v katerih domačini ne znajo angleško – zbombardirajo jih v kameno dobo. Da bi ustvarili svet, ki bo varen za demokracijo – in ljubezen.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Vikend misija: Tajpej

    John Lawlor (Luke Evans), agent ameriškega urada za boj proti drogam, si skuša malce »odpočiti« na Tajvanu, kjer se hitro zaplete z Joey (Lun-Mei Gwei), vrhunsko šoferko (za ferrari je to, kar je Dončić za košarko), s katero je imel pred leti afero in ki je zdaj poročena z dilerjem št. 1 (Sun Kang), na katerega je njun sin (Wyatt Yang), produkt one afere (in fen delfinov), tako alergičen, kot je Sneguljčica alergična na mačeho.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Jezero Caddo

    Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Film o Trumpu

    Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Predinova Muca Copatarica

    Muco Copatarico in prijatelje, paket slovenskih animiranih filmov, ki kroži po kinih in v katerem so Gospod Filodendron in jablana (Grega Mastnak, 2016), Hribci – Zajtrk (Marjan Manček, 1993), Koyaa – Vesele vilice (Kolja Saksida, 2019), Egon Klobuk (Igor Šinkovec, 2011) in Maček Muri – Tekma (Jernej Žmitek, 2020), pilotira povsem nova Muca Copatarica, ki jo je po pravljici Ele Peroci in ilustracijah Ančke Gošnik Godec nežno, eterično, elegantno spredel Rok Predin, toda Muca Copatarica, ki pospravlja, popravlja in obnavlja razmetane ali odvržene otroške copate, ne postane Pehta, temveč natanko to, kar je že od nekdaj bila – zagovornica recikliranja in trajnostnega razvoja. Predin v njej najde to, kar jo za nazaj ustvari kot našo živo sodobnico.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Rebel Ridge

    Ramba, ki ga je leta 1982 povsem brez razloga maltretiral, šikaniral in teroriziral podeželski šerif, v filmu Rebel Ridge, ki je nastajal dlje kot piramide, nadomešča temnopolti, predirno karizmatični, čudovito stoični, brezmejno potrpežljivi Terry Richmond (Aaron Pierre), nekdanji marinec, ki skuša iz ječe – s plačilom varščine – spraviti svojega bratranca, toda luizianski šerif Sandy Burnne (Don Johnson) in njegova pomočnika – zagrenjeni, zakompleksani, skorumpirani, fašistoidni patrioti z rasističnim spinom – mu ta trip tako nesramno in brutalno pokvarijo, da jim napove dolgo psihološko vojno, mojstrovino suncujevske taktike, kontraintuitivnosti, aktivizma in suspenza. Rebel Ridge je kul, šekspirjanski in noir, skoraj vestern, Richmond, ki svojega denarja ne more in ne more dobiti nazaj, pa malce spominja na Walkerja (Lee Marvin), ki denarja ni in ni mogel dobiti nazaj v Boormanovi klasiki Point Blank. (Netflix)

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Divja robotka

    Na samotni otok nasede kontejner z robotko ROZZUM 7314, alias Roz, ki je sprogramirana za služenje. Izpolni vse naloge. »Samo recite,« pozove bobre, ki jo le začudeno gledajo, a od tega začudenja do nestrpnosti in sovražnosti je le korak. Živali tega otoka – lisice, rakuni, grizliji, oposumi, gosi ipd. – v njej vidijo le tujko, parazitko, nebodijetreba. »Pošast!« Ne sprejmejo je. Razlog več, da si želi domov – kot E. T., WALL-E ali Tom Hanks v Brodolomu. Toda njena ustrežljivost, njena dobrodušnost je tako nalezljiva kot sočutnost in solidarnost živalske skupnosti – način, kako tale elegantni, vizualno briljantni, duhoviti, ghiblijevski animirani film gradi skupnost, otoško utopijo (mrak, nevarnosti, splav), pa je tako nalezljiv kot način, kako senzibilizira in opolnomočuje mašino, ki se upre programiranosti in kapitalizmu, tehnološki korporaciji, svoji »materi«, da bi sama postala mati, ki svojega »otroka« – no, posvojenca, malega gosaka – nauči tisto, kar je bistveno: kako plavati in leteti – kako migrirati.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Mejdan: Med vodo in ognjem 

    Tale odisejada Malega (Viktor Savić), srbskega Rockyja mešanih borilnih veščin, »stroja za denar«, ki ga pot navzgor pelje tudi skozi mariborski ring, se sicer pofočka na vse klišeje športnih filmov (mrtvi prijatelj, moralno superiorni trener, spolzki menedžer, mračni posredniki, mafijci ob ringu, fatalna ženska, videi treningov ipd.), a je žanrsko tako naivna, da se komaj premika – tudi med borbami.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Sestre v savni

    V dokuju Sestre v savni, ki izgleda kot dopolnilo Babičinega seksualnega življenja (via Urška Djukić), si Estonke vseh starosti v leseni savni – gole, zelo razpoložene, čudovito sproščene, anonimne – pripovedujejo in delijo zgodbe o tem, kako nasilno je življenje med moškimi: kako nenehno pritiskajo nanje, kako jih zlorabljajo, kako jih navdajajo s sramom (pred svojim telesom ipd.), kako jih silijo v rojevanje, kako rojevajo mrtve otroke, kako jim ženskost predstavljajo kot bolezen (in devištvo kot ultimativno valuto!), kako jih skušajo »vzburiti« s pozami iz porničev, kako jim svobode – recimo pravice do izbire – ne dopuščajo in kako nenehno živijo na robu posilstva. Ena izmed njih je že bila posiljena.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Štiri hčere

    Včasih se mačka tako ustraši za svoje mladiče, da jih požre, pravi Olfa Hamrouni, Tunizijka, protagonistka metafilma, ki ga snemajo o njej in njenih štirih hčerah. Mlajši, Eja in Tejsir, še živita z njo, starejši, Rahma in Gofran, pa sta izginili. Požrl ju je volk, pravi Olfa. Volk je Islamska država. Ker sta »drugje«, ju igrata igralki, Nour Karoui in Ichraq Matar, Eja in Tejsir igrata sebe, tudi Olfa igra sebe, le v prizorih, ki so tako mučni, da jih ne bi mogla sama odigrati, jo igra tunizijska zvezdnica Hend Sabri, vse moške – Olfinega moža, njenega ljubimca in policista – pa igra isti igralec, Majd Mastoura, kar poudari enodimenzionalnost in monotonost patriarhata. In največja varuhinja patriarhata je prav Olfa, katere mati je bila hiperzaščitniška in hiperzatiralska – pred zunanjim svetom jo je zaščitila tako, da jo je brutalno zatrla.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja

    Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

    Bojevita kraljica noči

    Matej Vranič je v Divji Sloveniji – naravnem dokumentarcu v slogu Davida Attenborougha – navdušil z osupljivimi, spektakularnimi posnetki slovenskih gozdov in živali, od srn, lisic, jazbecev in svizcev do medvedov, smrdokavrov in volkov, kar zdaj, v Bojeviti kraljici noči, ponovi, le da se osredotoči na sove (boj za teritorij in hrano, ritualne priprave na nočni lov, desant na voluharico ipd.), toda potem pokaže ljudi, strokovnjake, ki pripovedujejo o sovah. Ojoj. In Vranič se jih ne naveliča in ne naposluša, pa čeravno niso niti zdaleč tako atraktivni kot sove. Čeravno ne morejo tekmovati z njimi. In čeravno le kvarijo razgled.

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

    Club Zero

    Gospodična Novak (Mia Wasikowska), nova nutricionistka na britanski elitni šoli, okrog sebe zbere sedem mladeničev in mladenk (Florence Baker, Luke Barker, Samuel D. Anderson itd.), ki so se voljni – v imenu hujšanja, čuječnosti, višje morale in antikonzumerizma – goreče, dosledno, iniciacijsko, z religiozno vnemo predati »pravi« hrani, »razsvetljeni« in »osveščeni« kulinariki, toda ko začnejo jesti »osveščeno« hrano, začnejo dejansko jesti ideologijo, saj hrana postane oblika kontrole, discipliniranja in represije.

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

    The Instigators

    Rory in Cobby, nekdanji marinec in nekdanji jetnik, popolna luzerja, sta neverjetno simpatična, pa ne zato, ker ju igrata Matt Damon in Casey Affleck, ampak zato, ker – kot člana ad hoc tolpe, ki jo v slogu Tarantinovih Steklih psov sestavi ne ravno umni mastermind (Michael Stuhlbarg) – oropata štab skorumpiranega trumpovskega bostonskega župana (Ron Perlman), čigar sef je tik pred volitvami poln gotovinskih »donacij«. Rory in Cobby naj bi le prišla, videla in zmagala, toda sef je prazen, sprožijo se pištole, sociopatija pokaže zobe, obupanca – drugorazredna državljana, tretjerazredna kriminalca – se znajdeta na begu, preganja ju polovica Amerike, ves ta vrtoglavi kaos – učna ura kapitalističnega tekmovanja, dirkanja, konkuriranja, kreativnega uničevanja in spiralnega mreženja interesov – pa ju groteskno presega, zato niti ne preseneča, da v avtu obtičita s psihoterapevtko (Hong Chau), ki se ji vse skupaj zdi kot poskus samomora.

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

    Težko boste videli film, ki bi bil tako zaljubljen v ljubezen

    Šestnajstega septembra 2022 je iranska verska policija prijela dvaindvajsetletno Mahso Amini – ker ni nosila hidžaba. A prijetje se je končalo tragično – Mahsa je umrla. Policija je sicer rekla, da je doživela infarkt, toda v resnici naj bi jo brutalno pretepli – do smrti. Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je ljudstvo planilo na ulice – in začeli so se siloviti protesti, menda najmnožičnejši po letu 2009. Umrlo je na stotine protestnikov. In v tem času sta začela Maryam Moghadam in Behtash Sanaeeha snemati Mojo najljubšo torto, v kateri Mahin (Lily Farhadpour), sedemdesetletna vdova, nekdanja medicinska sestra, nostalgična libertinka, zatopljena v spomine na »zlate« čase, ko sta jim pela Al Bano in Romina Power (in ko je lahko v hotel, na ples, prišla v visokih petah in ko je lahko na plažo prišla v kopalkah), v teheranskem parku prepreči aretacijo mladenke, ki ne nosi hidžaba, a potem tudi sama – kljub številnim prijateljicam neznosno osamljena, obupana in skrušena (vstaja pozno, hči živi v tujini ipd.) – stori nekaj, kar bi takoj pritegnilo brutalno pozornost verske policije:

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

    Nikola Tesla: Valovi prihodnosti

    »Tesla se je odpovedal seksu, da bi lahko vso energijo posvetil znanosti,« pravi Marina Abramović, kraljica performansa. Vsekakor, Tesla je čakal »višjo stopnjo zrelosti« – onstran seksa, a tudi onstran kapitalizma. Bil je utopist. V dokuju Nikola Tesla: Valovi prihodnosti, ki ga je posnela Janja Glogovac, biografinja Josipa Broza Tita (Tito, 2001), in ki po nedavni premieri na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC v Mariboru zdaj potuje po Sloveniji, izvemo, da se je leta 1878 zaposlil v mariborski orodjarsko-livarski delavnici Druško, toda mestna žandarmerija ga je naslednje leto iz Maribora izgnala v rodni Gospić – bolj ali manj zaradi klateštva. Zapisali so, da nima sredstev za preživljanje, da nima denarja in da nima vizije za prihodnost. Pa je odšel v Ameriko, da bi izumil prihodnost.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

    Transformerji ena

    Za nekatere filme bi bilo bolje, če bi bili animirani. Recimo za Transformerje, ki so bili tako dolgi, da ste se njihove hiperaktivnosti – in njihovih nenehnih in repetitivnih mutacij in transformacij – naveličali. Animirani film Transformerji ena vrže dolgčas skozi okno – ne le da je za dobro uro krajši, ampak je tudi za dobro uro kompaktnejši, avanturističnejši, domiselnejši in duhovitejši, tem bolj ker gre za zgodbo o izvoru dveh karizmatičnih transformerjev, Optimusa Prima in Megatrona, ki sta najprej, pred milijardami let, le navadna delavca (imenujeta se Orion Pax in D-16), le navadna rudarja s Cybertrona, le navadna robota brez transformativnih sposobnosti, a velika prijatelja, preden Megatron ne podleže temni strani. Prijateljstvo razpade tako bobneče, boleče in tako toksično kot ljubezenska zveza. Trg ubije čustva. Nenadoma ni več dovolj, da sodeluješ – treba je zmagati.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

    Nikoli ne izpusti

    Sveta je spet konec. Zgodilo se je nekaj strašnega, apokaliptičnega, neizrekljivega. Ja, ne vemo, kaj točno se je zgodilo, toda nevidno Zlo, ki je razdejalo človeštvo in ki je sposobno strašnih manipulacij, je tako karizmatično, halucinantno in omniprezentno (in viralno), da mama (Halle Berry), polna brazgotin, svojih dveh sinov, dvojčkov, Sama (Anthony B. Jenkins) in Nolana (Percy Daggs IV), ne pusti iz hiše – no, gozdne koče. Obsojena sta na karanteno. Na lockdown. In če že ravno morata iz hiše, recimo po hrano v gozd, morata biti ves čas privezana na varnostno vrv, ki ju – kot nekoč popkovina – povezuje z mamo. Meje njenega sveta so meje njunega sveta. Ne pusti ju stran. Zaščititi ju hoče pred pošastmi in grozo – na pošasten, grozljiv način. Zaščita je vedno tortura. Ne pusti ju v svet. Ostati morata z njo. Družba ne obstaja več. Že ta premisa deluje srhljivo in šokantno – čakajte, da pridejo pravi šoki in pravi žanrski tiki, znaki neposlušnosti in simptomi odraščanja, ekstaze neodvisnosti in spremenjena stanja, paranoja in boj za preživetje (ali mama ali življenje?), s subverzijo Biblije vred (edenski vrt, kača, prepovedani sad, Kajn in Abel ipd.), navsezadnje,