Texas Faggott: Pilluminati Cunt Roll

Pentti Slayer in Tim Thick oziroma - vsaka aluzija na vodjo razvitega sveta je čisto naključna - Texas Faggot sta s svojim razdrapanim zvokom, rabo akordov in strastjo do uničevanja, ki povedo marsikaj o njunih dratarskih ali celo metalskih koreninah, orala ledino finske transijade in obveljala za izvoljena odposlanca iz dežele dolgih noči, vodke, rdečih mušnic in ustrezno skri...

Skool of Hard Knocks

Po dveh letih je ena najpomembnejših, po Knowledgemagu pa tudi najboljša lanskoletna bobenbas založba znova izdala kompilacijo, ki je na pomlad tresla na veliko. Eden od razlogov je zagotovo ekipa Bad Company na mešalki, ki vsekakor hočejo dokazati, da jih Freshev odhod ni iztiril iz orbite zvezd, ampak da satelit še kroži.

Dieselboy: Dungeonmaster's Guide

Že maja je izšel trojni vinil remiksov, ki je napovedoval vrnitev ameriškega bobenbas prvaka, zdaj pa sledi dvojni disk. Prvi prinaša pet komadov, s tem da ni majskega poustvarjanja Soul On Fire od Concord Dawn, tako da izmed posamičnih ubijalcev plesišč lahko poudarim samo še Studio 54. Je pa toliko bolj rajcajoč oni drugi disk, kjer marsikateri glasbenik samo demonstrira, tale pa kreira; že od starih dni...

Anavrin: Juice!

Anavrin so najbolj globok, natančneje najbolj patetičen slovenski bend. Anavrin so bend, ki pod svojo muziko kopiči najbolj nora besedila, ki jih lahko slišite na naši obubožani rock sceni. Anavrini recimo pravijo: "Mi veter je mrzel, se mi samo zdi? A sem le subjekt, na katerem nič ne temelji!" Neverjetno, seveda pa pravijo tudi: "Miren kot kamen na stolu sedim / iščem resnico, a je ne...

Total Science: Audioworks 06

Ob kopicah novih in starih imen, ki širijo zvokovne meje bobenbasa, so tu še tisti, ki vztrajajo pri arzenalu primarnih zvokov in vzorcev. Nekateri, kot Zinc ali Nicky Blackmarket, pri tem še vedno sveže zazibajo ali stresejo, potem pa so še taki kot tale laser. Duo je bil eno prvih velikih imen, ki so zvijala tako v mehkih kot trdih prijemih, danes zveni, kot bi ga pravkar teleportirali iz leta 1995 in mu napačno...

Grave: Fiendish Regression

Na šestem albumu prvakov švedskega death metala, Grave, lahko poleg novega bobnarja zasledimo tudi novega producenta ( Peter Tagtgren ), ki je za zgoščenko Fiendish Regression opravil resnično dober posel. Tako dobimo tehnično preprost in mračen death metal stare šole, ki ne pozna sintetičnih zvočnih vložkov, da bi se lahko lažje označil kot moderna in napredna godba.

Bepop: Bepop

Tele nove Bepope Menart prodaja res na vse možne načine. Po časopisih, po veleblagovnicah, po znižano znižanih cenah... Očitno je lažje posnemati razne prodajne trike kot popraviti koncept glasbenega ustvarjanja prek oglasov in avdicij nabranih lepotic in lepotca. Bepop nimajo česa povedati, in to povedo zelo slabo.

Različni izvajalci: Months Exposed Mixed by Generation Dub

Lansko leto so, v kopicah bobenbaserskih izdaj singlov, vsak mesec pozornost zbujale skrivnostne "unknown" izdaje založbe Months, ki so jih preprosto poimenovali po imenih mesecev. Komadi, katerih najmarkantnejša skupna karakteristika je gruleče-rohneča basovska premica, so navsezadnje izšli na mešanki, ki omogoča groovajoč pregled zaključenih producentskih prispevkov (komaj sedaj razkritih) Zena, Twisted...

Različni izvajalci: Ghost in the Shell: Stand Alone Complex O.S.T.

Čeprav nam je japonska kultura načeloma precej tuja, pa je eni njeni drugačnosti uspel konkreten predor v svet - animam. In najbolj znana med njimi, Ghost in the Shell, je nedavno dobila teve serijo s prilepljenim soundtrackom. Najprej je treba omeniti, da originalni soundtrack za film odlikuje izjemna simfonična glasba z občasnimi tehno podpoudarki skladatelja Kenjija Kawaija in da mu ta cede ni niti malo podoben.

Lamb of God: As the Palaces Burn

Ker se je verjetno veliki večini slušateljev že zdavnaj uprl množicam všečni pristop do godbe prežvečenih nu metal zasedb, je najbrž skrajni čas, da nam ponudijo žvečilko z drugačnim okusom. Namesto tetoviranih in prepirsanih mišičastih manekenskih teles Lamb Of God ponuja močno in agresivno kitarsko godbo, ki se uspešno spogleduje z izročilom hard core, metal, industrial, sludge zasedb devetdesetih let...

Lara P. Jankovič: Pred vami stojim gola

Evo, takole včasih, v poletni samoti, ko novih Bepopov še ni in ko se mi ne da poslušati pomladnih Shyamov, v plejer vtaknem takole šansonjado. Jankovičeva kakopak ni rokerica, korenine tegale cedeja so bolj gledališke kot popevkarske. Med hudo nevtralnimi besedili (domačih avtorjev in nekaj prirejenih tujcev) tako rekoč ni najti nobenih neumnosti, kakršne navadno krasijo popevkarska in rokerska besedila.

Zemine: How to DrumAndBass in Megapolis

Po tej plošči nekaj časa ne želim slišati manipulacije, da piratstvo uničuje glasbeno industrijo - prej jo promovira, saj servira kakovostne izdelke na globalni ravni. Kot pričujočega, ki reprezentira DJ Zemine, prvo rusko drum and bass didžejko, solastnico založbe družinice Respect, pri kateri izhaja ruska produkcija in je izšla tale sveža mešanka na laserju.

Kings of Convenience: Quiet is the New Loud

Kings of Convenience je trenutno eden izmed glavnih norveških glasbenih izvoznih artiklov. Ti sicer niso prav pogosti. Akustični kitarski duet, ki na novem izdelku Quiet is The New Loud z vokalnimi sposobnostmi na trenutke nenavadno, morda le po naključju, spominja na najplodnejše obdobje Simona & Garfunkla, svojo melanholijo opravičuje s tem, da je tako pač pri njih do...

Disgorge: Necroholocaust

V poplavi najrazličnejših kruležev in brundavcev lahko slušatelj kaj kmalu dobi občutek, da gre vedno znova za isto ponavljajočo se krulečo zadevo. Vendar pa tako kot pri vsakem drugem godbenem žanru tudi v death gore grindu od časa do časa iz morja povprečnežev na površje naplavi kaj obetavnejšega in zanimivejšega.

Alya: Alya

Ko takole ena plošča osvoji slovenske lestvice, jo moramo hočeš ali nočeš omeniti tudi v naši rubriki. Alya razturava. Z nekakšnim komercialnim pop rockom, z imidžem zelo pohotne napol nage najstnice, ki je pripravljena na vse. Med soliranjem kitar in visokoletečimi besedili oblečena v spodnje hlačke in rožnat modrc osvaja prave možakarje. No ja, če da beseda besedo tamle v Reformatorju, se družba hitro ohladi.

Velvet Revolver - Contraband

Rock'n'roll je sicer mrtev, so pa v modi zombiji. Z zombiji ni načeloma nič narobe. Tole nam sicer skušajo prodati kot nekaj, kar je po dolgem času še najbolj podobno superskupinam, ki so carovale v pocastih rifov bogatejših erah, a v bistvu nam prodajajo superduo: popolnoma jasno mora namreč biti, da je Duff McKagan zgolj zanimiva statistika, Matt Sorum pa celo nekoliko manj kot to.

Blame: 720 Revolution Part 1

Nekdo je zadnja leta hodil na tehno partije; beseda teče o Blamu, ki je na novi laserski mešanki svoje založbe postregel s počasno rafaliranim potovalnim asortimanom, ki Blama vse bolj odmika od nekdanjega ambientnega zvoka Good Looking Records, koder je ondan onkraj milenija pričel pohode po bobenbaserskih planjavah ter kjer je postopoma vse pogosteje znal zdrseti v globočin...

Scarlet: Cult Classic

Ker pri Roadrunnerju že kar nekaj časa vztrajajo pri izdajanju plehkih nu metal žvečilk, je že prav čudno, da so se odločili pod okrilje vzeti zasedbo, kot je Scarlet. Scarlet nudijo slušatelju ritmično precej raznoliko in razgibano agresivno kitarsko godbo, ki se je na trenutke ne bi sramoval niti psihopatski Steve Austin iz zasedbe Today Is The Day.

Mnemic: The Audio Injected Soul

Danska zasedba Mnemic, ki je lansko leto izdala album prvenec, se je očitno odločila za ustaljeno prakso metal biznisa, in to na sicer najbolj potrošniški način, vsako leto vsaj en album. Tako plošček The Audio Injected Soul prinaša malce bolj tehnično dodelan sintetični trash metal (kot prvenec) z lahkotnimi cvilečimi vokalnimi izlivi, ki so jih že davno izumili Fear Factory.

Kino: Noč ima svojo moč

Takile bendi so pa že kar redkost. Odkar je nastala Siddharta, so SLO rokerji prevzemali njene darkersko-najstniške klišeje. Kino pa niso takšni: lagani stari rock, soliranje kitar, rahlo trapasti ljubavni teksti... Kino so pravi rokerji, na kakršne smo že kar malo pozabili. Da pa ne bi s svojim rockom preveč zatežili, so mu dodali nekaj popevkarskih primesi.

Fabio in Grooverider: Drum and Bass Arena

Fabio in Grooverider sta v slabih dveh letih oddajanja na BBC-ju postala najvplivnejša radijska bobenbas DJ-ja sodobnega časa, ki absorbira neznanske količine internetnega radia, zapisov živih nastopov in produkcije posamičnih komadov za vinilne izdaje širom po zemeljski obli. Posledična ekspanzija dostopa do konstantnega internetnega okna v svet pomeni, da se v noči s petka na soboto (po greenwiškem času) svet...

Dom & Roland: Chronology

Nekaj zadnjih mesecev je vsa temačno-globoka bobenbas produkcija eno samo tekmovanje v razbijanju, tako da je bila tale tretja studijska izdaja velikega formata Dominica Angusa (skupaj z duhom njegovega sinta Rolanda) pošten odmik od tečnobe trušča. Resda se ni oddaljil od mehaničnih obrazcev, umazanega basa in trdega koraka, a je poskrbel za hudo dinamiko slišnih dogodkov.

Ministry: Houses of the Mole

Že s ploščkom Animositisomania so Ministry nakazali ustvarjalno vrnitev v stare dobre čase, z izdelkom Houses Of The Mole pa so dokončno vstali od mrtvih in očitno opustili pečanje z rjavim sladkorjem. Tako že v otvoritveni skladbici drzno združijo klasično delo Carmina Burana, Busheve paranoidne govore in energični industrial metal rock v uničevalno zvočno gmoto, ki se ne ...

United Colours of Gore

Ob nenehni poplavi novih in novih skupin je povprečnemu konzumentu že finančno skorajda nemogoče slediti dandanašnji ponudbi godbe, tako da so kompilacije kot informativno sredstvo lahko več kot dobrodošle. Kompilacija United Colours Of Gore prinaša lepo zbirko nove generacije bolnih porno/death/gore/grind core skupin, ki poleg klasičnih tolkal in brenkal povečini pridno izkoriščajo digitalne pripomočke in se že...

Kaptein Kaliber: LP! Digitalt Remastret

Kot je obče znano, jih je le malo, ki bi se z muziko delali norca in še manj, ki bi se norca delali s šlifom in katerih početje bi zdržalo dlje od priložnostnega gaga. Za trajnejši rezget in tudi vadbo plesnih figur pa bi kaj lahko poskrbel dvojec s samega severa Norveške, ki si je za maskoto izbral pingvina in z njim, kakor je videti na posnetku z lanskega Sonarja (sonar.emisiondigital.

Orbital: Blue Album

Če se je ob prejšnjem albumu, The Altogether, marsikdo spraševal, koliko časa se nameravata brata Hartnoll še mučiti v svoji vlogi, je sedaj situacija jasna: družinsko podjetje Orbital je ravnokar (nepreklicno?) razpadlo in za seboj, na repu od začetka devetdesetih izdajanih ploščkov, pustilo še zadnji suvenir. Sta se prvoborca elektronike, ki se ju je vedno dalo ločevati od drugih zaradi edinstvenega sloga,...

Menu B: Beatification

Ob elektrofonski beatifikaciji nas ne grabi ne tehnofobija niti ne goni tehnoapologija. Najprvo ob albumu domače godbotvornosti za dunajsko neodvisnico velja pohvala za "preboj", kakor se reče. Dunajske srenje ne kaže fetišizirati, še najmanj tako, da bi govorili kar o sceni. A izid tega albuma Menu B, elektrofonskega podjetja muzika-skoz-poslušalsko-upravljanje z mašinerijo, Saša Kalana, je vsaj indic, da se...

Žabjak bend: Aristokrat

Najprej sem pomislil, da gre (zaradi zasedbe glasbil in imena benda) za kak ciganski bend, kakršnih je v zadnjem času kar veliko. Pa ne, obratno. Žabjak bend (menda so nastali iz Žabjak tria in gre za Žabjak v Ljubljani, ne v Novem mestu) so pravi Slovenci, ki imajo prave velike slovenske težave. Bend za referendume. Bend, ki ima komad z naslovom Rasist.

Patti Scialfa: 23rd Street Lullaby

Ja, to je tista gospodična, za katero Bruce Springsteen na monumentalnem petornem live albumu prepeva zimzeleno Waitsovo Jersey Girl. Patti Scialfa se je po diplomi na newyorški univerzi posvetila glasbi. Začetek osemdesetih je pričakala v Greenwich Villageu, križarila po tamkajšnji klubski sceni, se leta 1984 pridružila E-Street Bandu kot spremljevalna vokalistka na turneji Born In The USA in štiri leta...

Shimon: Ram Raiders - The Mix

Letošnje vinilke iz založbe ovnov (po horoskopskem znaku Andy C.-ja) trgajo plesišča bolj kot ponavadi - ultimativna fuzija glasbenih žanrov preprosto gre na roko veliki producentski trojici Andy C.-Ant Miles-Shimon, ki je tokratni DJ. Fantje nizajo bobenbas hite z vsako zaporedno vinilno izdajo Ram Raiders (trenutno so pri številki 6), večina komadov na pričujočem disku pa tudi izhaja iz njih.