Billy's Private Parking: Modra pravljica

Šit, kako ima tale sicer prelepa punca po imenu Urška Majdič, ki sodeluje v bendu kot pevka, podoben vokal kot Lara Baruca. Vplivi primorskih ženskih poprokeric so razmetani po celi plošči, in kadar se BPP izvlečejo iz objema Barucinih krempljev, jih zgrabi Tinkara Kovač.

The Berzerker: Dissimulate

Ko je že kazalo, da založba Earache ne more profiliranemu konzumentu ponuditi skoraj nič več zanimivega, so se nekje iz avstralskega podzemlja prikradli Berzerker. Štiri besneče pošasti strežejo na zgoščenki z ultra hitro godbo, ki bi jo na hitro lahko opredalčkali kot techno grind.

Bitch Boys: Behind The Hound Dog Walls

Tale plošča bi morda ostala zgolj demo ali zafrkancija, toda med pripravo ovitka se je zaprl klub Hound Dog, med drugim dolgoletna baza rockabillyjevske - in sorodne surferske - kolone v Ljubljani. V posvetilo času in prostoru je zadnji CD (iz domače pekarne) ljubljanskih surf-fanatikov postal prvi spominek na šišenski klub. Glasbeno Bitch Boysi ne presenečajo in odlično izvajajo surf'a'billy kompozicije, dokaz...

Victory: Metulj

Victory je rahlo pozabljen slovenski pop bend, ki je pred časom kazal celo nekaj več ambicij za sodobno glasbo kot v zadnjem obdobju. Po mojem je bila prelomnica v času komada Land of green, kot se imenuje največji hit te skupine, preveden v esperanto. Na žalost jim je ta hit vzel še tisto malo šusa, kar so ga imeli prej. Fantje so postali rahlo patetični in predvidljivi.

Moveknowledgement: Sun Sun

Čezžanrsko, na funku temelječe muziciranje, v naši domovini ni ravno pogost pojav, a zanimivo je, da skoraj vse zasedbe, ki se spopadejo z urbanim šprudlanjem, kaj kmalu pridobijo kultni status pri 20+ stari mestni mladeži. Žal je zanimivo tudi to, da se skoraj vsi tovrstni pogoni (denimo Miladojka Youneed, Heavy Les Wanted in Planet Groove) slej ko prej zaciklajo sami vase, izgubijo stik z asfaltno / plesno bazo,...

Samo Šalamon Quartet: Ornethology

Pri tem albumu gre v več rečeh za izjemo v pojmovanju in prakticiranju jazza v domačih logih. Največja je kajpada skrita kar v naslovu albuma, saj nedvoumno izdaja navdih, študiozna poslušanja, učenje in navsezadnje spopad z regelci, ki jih dandanes mlademu glasbeniku vcepljajo jazzovske šole, revije, mediji, mainstreamovska jazzovska poslušalska skupnost.

Skinless: Foreshadowing Our Demise

Skinless so lep dokaz, da vsi death metal bendi vendar le niso čisto enaki. Newyorška čupava tolpa popelje slušatelja preko sofisticiranih in obenem maloumnih nasnetih uvodov v svoj svet groze in nasilja, v bistvu kar simpatično mešanico death metala in grind cora. Brez elektronskih olepšav in nepotrebnih kitarskih solaž, a zato z brzečo ritem sekcijo, s satanom obsedenim zamolklim brundavcem, primerno efektiranim...

Marvin Dash: Model Turned Programmer

Visokokaloričen odmerek skočnega in obenem nežnega, kot v spomin na prvi E ustvarjenega housa prihaja iz delavnice vzhodnonemškega didžeja Ronalda Reuterja, ki se kljub milini sporeda ni spustil tako nizko, da bi prodajanosti ploščka v dobro priobčil tudi kak sluzav, najraje vokalen, na prvo žogo zvijačen kompromis. Namesto fukotožnih, na zadovoljevanje kar najširših množic tempiranih popevk in bebavih lalala...

Ken Ishii: Future Light

Kosti se nekaterim z leti hudo zmehčajo in tako ni nikakršno čudo, da se ambasador Japonske Ken Ishii, ki je s svojimi sončnimi motivi že vseskozi hodil po robu tanka s saharinom, v prvi polovici pričujočega ploščka predstavlja tudi s takimi, da jih pred neugodno primerjavo s Claydermanovim prebiranjem klavirskih tipk ne reši še tako muzikalično vijačenje in skrbno programiranje ne še tako izboren aranžma.

Willie Nelson: The Essential

Ena od stvari, ki si jih zagotovo ne bi upal narediti, je the best of kompilacija (kaj šele da bi si jo potem drznil krstiti za esencialno) trdožive legende ameriške glasbe Willieja Nelsona, ki ga dejstvo, da je 30. aprila letos dopolnil 70 let, prav nič ne ovira pri ustvarjanju novih markantnih albumov - in to v tempu, ki bi pošteno oznojil pol mlajše brate po orožju.

Gotta Serve Somebody: The Gospel Songs of Bob Dylan

Vsakemu se slej ko prej tako ali drugače pripeti, da sreča Jezusa. Bobu Dylanu se je to zgodilo po koncu turneje leta 1978. V hotelski sobi je začutil neko prezenco, ki ni mogla biti nič drugega kot prav On. Zato je Bob prve tri mesece leta 1979 v lastni režiji porabil za intenziven študij Biblije s poudarkom na Stari zavezi. Spoznanja, občutke in asociacije je nato strnil na bazično odličnem albumu Slow Train...

Dying Fetus: Stop at Nothing

Kljub popolnoma prenovljeni postavi benda je gospodu J. Gallagherju uspelo sestaviti novo ploščo death/grinda, ki se obenem ne spogleduje z trenutnimi modnimi trendi. Na zgoščenki Stop At Nothing, Dying Fetus po svoji stari navadi, poleg ultra hitre ritem sekcije in hripavca na mikrofonu, postrežejo nič hudega slutečemu slušatelju še z nekaj sekundnimi, bizarnimi solažami, ki si jih spretno podajata peklenska...

Sound Attack: 24/7

Ne vem, zakaj se mi zdi, da je Sound attack s tem izdelkom bližje tistemu, kar si pod attack predstavlja slovenski poslušalec. Več raznovrstnih sodobnih zvokov, nekaj vrnitev v standardni disko zvok, simpatičnejša pevka. Sound attack zdaj več napadajo in se več vrtijo.

David S. Ware Quartet: Freedom Suite

Freedom Suite velja - suho enciklopedično vzeto! - za "prvo eksplicitno protestno inštrumentalno skladbo v zgodovini jazza". Devetnajstminutni izvirnik je leta 1958 družno z basistom Oscarjem Pettifordom in bobnarjem Maxom Roachem posnel Sonny Rollins. Bilo je dve leti zatem, ko je izdal produktivna albuma Saxophone Colossus in Tenor Madness in se z njima vpisal med najprepoznavnejše pihalce svojega časa.

Eurovision song contest Riga 2003

Evo še CD-ja z letošnje Evrovizije. Neverjetne štiri jurje košta, na ploščku pa je toliko šita, da se vam res ni treba truditi in jo kupovati. Največji feni ste lahko itak posneli zgodbo na video, kvaliteten zvok pa je pri takšnem brezvezju, kot ga je ponujal letošnji festival, povsem neumesten kriterij. Tako kot ni nobenega kriterija pri tem, zakaj kateri komad dobi več, kater...

Darryl Worley: Have You Forgotten?

Daleč od tega, da bi nadebudnemu domoljubu Darrylu Worleyju odrekal popevkarski talent in žanrsko razgledanost pri pacanju tradicionalne ameriške govedine, toda tale plošček dejansko predstavlja 24-karatni specimen vulgarnega oportunizma in učno uro (okej, dve sekundi manj) o neznosni transparenci glasbenega okusa Busheve nacije. Ne, dragi moji, Amerika ne ljubi pajacev in pajacinj tipa Madonna, ki guncajo afne po...

Metallica: St. Anger

Joj, prejoj, tecimo, bežimo, fantje iz podjetja Metallica so jezni. Ja, kaj pa se jim je hudega zgodilo, kakšne krivice jih pestijo? So jezni, ker je zmanjkalo koncertnih posnetkov, demotov, B-strani in ostale krame, ki so jo zadnjih šest let basali v ekskluzivne bokse za tanjšanje fenovskih denarnic?

Barry Guy: Symmetries

Načinu, kako je angleški avant-kontrabasist, skladatelj, improvizator, strunar Barry Guy dominiral na več koncertih minulega ljubljanskega jazzovskega festivala, lahko pripnemo le izraz - popolna predanost godbi. Tu ni blefa, ni priznavanja rutine, ki se še kako rada zavleče pod prste, tudi muziku, kakršen je Guy. A veličina improvizatorjev je, da zanjo vejo, se včasih z njo tudi rešujejo, toda vsak trenutek jo...

M.O.D.: The Rebel You Love To Hate

Ko je Billy Milano pred sedemnajstimi leti, po razpadu S.O.D., ostal brez glasbene zaposlitve, je ustanovil skupino M.O.D., ki zagovarja resnični ameriški primitivizem. Na srečo pa se Billy ne ozira na glasbene trende, ostaja zvest samemu sebi in ne odobrava profitnega uporništva današnje potrošniške družbe. The Rebel You Love To Hate je produkcijsko in glasbeno preprosta plošča, ki ne prinaša nikakršnega...

E.N.I.: Da capo

Enijevke so nov poskus nekakšnega hišnega benda, tokrat Dallasovega. Glede na imena, s katerimi sodelujejo, so verjetno kar drag projekt, v primerjavi s podobnimi dekliškimi ali najstniškimi bendi pa so njihovi komadi zaranžirani in posneti na veliko višjem nivoju, pa tudi besedila in imidž so veliko bolj duhoviti od tistih, ki jih izumljajo pri Menartu.

Tobias Schmidt: Hooray For Everything

Je crknil feršeterkeraj, ali preskakuje plošček? Niti ne, šumi in distorzija, ki bi v hipu povzročili zgago vsakemu spoliranih elektronskih zvokov vajenemu konzumentu, so le posetnica založbe Disko B in njenega gojenca Tobiasa Schmidta (prej pri: Tresor ). Schimdt, ki si je na ovitku ploščka omislil do-it-yourself kolaž, in katerega sekvencerskih orgij se drži razločen pečat razbrzdanih kitarijad, je seveda...

Dalaj: red'a'red

Dalaj (prej: Ramiz Džafić, Ali En, Dalaj Egol), bivši prvak slovenskega hip-hopa, je na dobri poti, da izgubi še tista ušesa, ki jih je uspel obdržati z redkimi cvetkami prejšnjega albuma Smetana za frende, čemur bo krivo dejstvo, da po vsem sodeč nima več kaj povedati. Ne z besedo, ki je tu pretežno v službi naštevank, mantranja niti ne tako iskrivih asociacij, ne z muziko, ki zveni, kot da je Dalaj prvič in...

Animals Of Africa: Sounds of the Jungle, Plain & Bush

Sklepni posluh ponatisov afriške Nonesuchove serije, ki smo ji vestno sledili zadnje mesece, je prav poseben. Na začetku sedemdesetih so se v naravne kenijske, tanzanijske in ugandske parke podali afriški tonski mojstri in snemali glasove različnih živalskih družb, njihove prvake, osamelce in čelnice rodov. Spisek ni ravno impozanten. Je ravno dovolj radoveden, a še vedno preveč skop, da bi pričaral izjemno...

D'kwaschen Retashy: Tak, pa nikak nači!

Lokalci. V vsaki slovenski pokrajini so bendi, ki lahko napolnijo dvorano samo v svoji okolici ali predvsem razturijo na veselicah v svojih občinah. Tako so recimo Zmelkoow šefi na Obali, Zaklonišče prepeva držijo Goriško in Kras, MI2 so najjači na Štajerskem, Ana Pupedan držijo svoj del zgodbe na postonjskem, Dan D ali DMP na Dolenjskem.

Hi-Fidelity Dub Sessions Chapter 4

Kolikor smo že davno opustili vsakršno upanje, da od plesnega oddelka založbe Guidance - katere zaščiteno geslo, "music is our spiritual guide through life", se v tej luči sliši le kot grozljivo svarilo pred novodobno duhovnostjo - slišimo kaj drugega razen sladkobne žolice, pa se je doslej še dalo potrpeti ob njenih dubovskih izdajah in tudi ob kompilacijski nadaljevanki, kat...

The Modern Downhome Blues Sessions: Arkansas & Mississippi (1951-1952)

Eden nujnih pogojev za razcvet povojnega urbanega (elektrificiranega) bluesa so bile majhne neodvisne založbe plošč. Brez njih se ne bi razširil in pronical v vse pore ameriškega življa. Popoli poslovneži popoli zaljubljenci v blues so bili v glavnem beli migrantje in Judje z nosom za godbe. Mala založba Modern, ki sta jo vodila brata Bihari, je bila med njimi.

Eislermaterial - Heiner Goebbels, Ensemble Modern, Josef Bierbichler

Ja, Hanns Eisler. Sin filozofa in industrijske delavke; strasten, umen bralec Starih in Hegla; bojevnik proti "pasivnim glasbenim specialistom"; zagovornik delavskih godb in levih pouličnih zborov; grdi raček "druge" dunajske šole; vsaj tako nadarjen Schoenbergov učenec je bil kakor danes veliko slavnejša Anton Webern in Alban Berg, a je mahoma obveljal za "grdega račka", češ da je ideološko skrenil s poti,...

Burundi: Music From the Heart of Africa

Literatura o afriških godbah niha med opisovanjem "relativno strnjenega glasbenega območja z visoko stopnjo stilistične podobnosti" in "razprostranjenosti z raznolikostjo". Prvi pogled je evrocentričen, saj je zanj podsaharska Afrika geografska in etnološka enota. K utrjevanju drugega sta prispevala razmah glasbenoantropoloških raziskav "tradicionalnih glasb"...

X-Ecutioners: Scratchology

Že kar nekaj časa ima kvalitetno naprej-nazaj pomikanje vinilne plošče pod gramofonsko iglo - po domače scratchanje, še bolj po domače skrečanje - staus kreativnega umetniškega izraza ali celo inštrumentiranja. Predalčkarji so na skrečanju temelječo glasbo poimenovali turntablism in ga tako ločili od didžejanja, ki je pač namenjeno razveseljevanju množic na kaj raznorodnih elektronsko-glasbenih dogodkih, da ne...

Pika Božič: Pika Style

Kako nerodno je, če praktično edinega hita, ki ga proizvedeš, ne moreš ali ne smeš vreči na ploščo. Piki Božič bodo največkrat zavrteli komad, ki ga poje Čukom, sama pa bo še naprej glumila skoraj golo stajliš oblečeno/slečeno pevko.