Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Politika  |  Komentar

    Ta  strašni čas

    V Sloveniji se vsak dan zgodi kaj starega. »Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« Tako je pred skoraj stotimi leti pisal Srečko Kosovel. V Pravici, zbirki njegovih misli, ki jih je nedavno ponatisnila založba Sanje, popisuje »ta strašni čas, neurejeni čas«, »temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva«, čas »nizkotnega boj za nizkotne cilje«, čas »malenkostnih, sebičnih idej«, čas, ko »z vseh strani grozijo stranke«, čas, ko so politiki »zamenjali državo in stranko«. Vidite, pred stotimi leti je bilo tako kot danes. »Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev.« In tudi tedaj je Slovenija zastala – tako kot sedaj. Jasno, tudi razlogi za zastoj so isti, kot so bili tedaj. »Zastoj naše družbe izvira iz njenih bistvenih kali – obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti«, iz našega »slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope«, iz »naše pasivnosti, ki sicer usposablja človeka, da dolgo prenaša okove«. V Sloveniji se dogajajo le stare reči. »Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost.« Več

  • Kultura  |  Film

    Larina izbira – Izgubljeni princ

    Lara (Doris Pinčić) – naivna, preprosta, revna glasbenica, ki se preživlja kot kuharica – se poroči v premožno splitsko dinastijo Zlatar, toda še preden Jakovu (Ivan Herceg), perspektivnemu kapitanu, reče da, že vsi – na čelu s taščo – delajo vse, da njeni agoniji ne bi bilo ne konca ne kraja. Več

  • Kultura  |  Film

    2 dni v New Yorku

    In vi ste mislili, da so s telesnimi funkcijami – z izločanjem, iztrebljanjem, sranjem, drkanjem, prdenjem ipd., okej, s straniščnim humorjem – obsedeni junaki infantilnih, vulgarnih, analnih holivudskih fars: čakajte, da v Ameriko pridejo Francozi. Več

  • Kultura  |  Film

    Kraljestvo vzhajajoče lune

    Sam (Jared Gilman), zaočaljeni, rahlo asocialni, introvertirani fant zagleda fatalno punco, Suzy (Kara Hayward), maskirano v krokarja – ljubezen na prvi pogled. Začneta si dopisovati, kar počneta precej zarotniško. Mesece. Kmalu skleneta, da bosta skupaj zbežala. Fant ji da napotke: pridi tja, naredi toliko in toliko korakov – dobiva se na travniku! In se dobita. In zbežita. Amour fou. Lahko bi postala Bonnie in Clyde. Lahko bi postala serijska morilca – kot oni parček v Rojenih morilcih. Več

  • Kultura  |  Film

    Madagaskar 3

    Tako ganljivo kot znajo o domu peti slovenski narodno-zabavni ansambli, znajo o domu peti le še afriške živali, ki v grozi ugotovijo, da so obtičale v Afriki. Na vsak način se hočejo vrniti domov, v Centralni park – v cirkus. Več

  • Kultura  |  Film

    Popolni spomin

    Leta 2084 od sveta ostaneta le dva megapolisa, Federacija in Kolonija. Federacija je tam, kjer je bila nekoč Britanija, Kolonija pa tam, kjer je bila nekoč Avstralija. V Federaciji živi elita, v Koloniji pa revno, brezpravno, deklasirano, suženjsko ljudstvo, podrejeno Federaciji. Več

  • Kultura  |  Film

    Torinski konj

    Nemški filozof Friedrich Nietzsche je leta 1889 stopil na torinsko ulico in zagledal konjsko vprego – konj se ni hotel premakniti, zato ga je začel pohabljeni, enoroki kočijaž (János Derzsi), njegov gospodar, tolči in bičati. Nietzsche je planil proti vpregi, kričeč: Nehajte! Konja je celo objel, da bi ga zaščitil pred bičanjem. Potem je odšel domov, dva dni nemo ležal in končno dahnil: »Mati, znorel sem!« Več

  • Kultura  |  Film

    Ted

    Seth MacFarlane, režiser obešenjaške komedije Ted, je bil ena izmed tistih velikih »človeških zgodb« 11. septembra 2001. Zjutraj ob 7.45 bi moral iz Bostona odleteti v Los Angeles, toda potovalni agent mu je rekel, da bo letalo odletelo ob 8.15, tako da je prišel prepozno in letalo zamudil – moral je počakati na naslednje. Tisto, na katerega naj bi se izvirno vkrcal, so kakopak ugrabili teroristi in ga potem raztreščili ob severni stolp Svetovnega trgovinskega centra. Več

  • Kultura  |  Film

    Če hočem žvižgati, žvižgam

    Romunski filmi nam zdaj že nekaj let kažejo, da Romuni s prehodom v kapitalizem niso veliko pridobili – depresivno, represivno okolje je ostalo, le da jih ne tlači več komunizem, ampak kapitalizem. Več

  • Družba  |  Komentar

    Igralec

    Matjaž Klopčič je leta 1978 posnel Norega malarja, enega izmed najboljših slovenskih TV-filmov. Glavno vlogo – vrhniškega »norega malarja«, Jožefa Petkovška, avtodestruktivnega slikarja, ki je na sloviti sliki Doma svoji materi »pozabil« naslikati roko, s čimer je povedal vse o Ivanu Cankarju (preden ni Cankar v noveli Petkovškov obraz vsega povedal o njem) – je igral Polde Bibič, ki je imel tedaj za sabo že kopico Klopčičevih filmov, od Papirnatih avionov in Cvetja v jeseni do Strahu in Vdovstva Karoline Žašler. Ko je osem let kasneje objavil knjigo Igralec, je imel za sabo še več Klopčičevih filmov, od Iskanj do Dediščine, toda za sabo je imel še več nečesa drugega: dolgih polemik z oblastjo in njeno fiksno idejo, da je igranje nekaj ljubiteljskega, nezahtevnega in družbeno nekoristnega, da je igralsko delo ničvredno, da so igralci družbi in gospodarstvu le v breme (in da naj tiste, ki izpolnijo pogoje za upokojitev, takoj upokojijo!), da je igranje le guncanje afen, da igralci niso ustvarjalci ali delavci, da ničesar ne delajo, proizvajajo ali ustvarjajo, da so pravzaprav lenobe in paraziti. Nekateri politiki – »butci, uradniki, malomeščani, birokrati, politikastri«, če naj uporabim njegov izraz – so bili zgroženi in ogorčeni, ko so ugotovili, da igralce za to, kar počnejo, celo plačujejo. Več