Borut Mekina

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Politika

Moteči trenirkarji

Ni vprašanje, ali so Jankovića izvolili »novi državljani«, temveč zakaj Slovenci ne želijo več izvoliti Janeza Janše

Primer uporabe športnih oblačil v vsakdanjem življenju: Nogomet.  Na sliki Milan Zver in Janez Janša proti Zoranu Jankovića leta 2007

Primer uporabe športnih oblačil v vsakdanjem življenju: Nogomet. Na sliki Milan Zver in Janez Janša proti Zoranu Jankovića leta 2007
© Nada Žgank

Kje je Tomaž Majer, ki je na spletni strani SDS naveden kot avtor besedila o pravih in nepravih državljanih? Bojda živi na Vrhniki. V svojem spisu, objavljenem na spletni strani SDS, omenja, da je imel Zoran Janković v vsakem mestu nekakšen oficirski štab, ki se je ukvarjal s klicanjem »novih državljanov«. V teh štabih, verjetno dobro zakamufliranih v vrhniških gozdovih, naj bi poveljniki imeli kopije volilnih imenikov: »Takšen štab so imeli celo pri nas na Vrhniki, v njem pa so bili v glavnem upokojeni oficirji in podoficirji nekdanje JLA,« poroča Majer. Na Vrhniki, kjer živi 17 tisoč prebivalcev, živi le ena družina Majer, sicer na več naslovih. A žal pri njih Tomaža nismo našli. Poznajo vse Majerje na Vrhniki, le Tomaža ne. »Sicer pa smo mi Jankovići,« pravi oče Majer.

Na Vrhniki Tomaža ni. Kje je potem? Morda na Jesenicah? Tomaž Majer z Jesenic, piše na spletni strani SDS, je pred leti tekmoval na nekih strankarskih športnih igrah. Ta Tomaž Majer res obstaja. Je vaditelj Tomaž Majer iz atletskega kluba Jesenice, a tudi on nam pravi, da ni avtor besedila, da ni član stranke SDS in da se politike ne gre. Poleg njega, v Radovljici, živi še njegov oče, ravno tako Tomaž Majer. A tudi on nam je dejal, da ni ne avtor besedila na spletni strani SDS, ne član SDS, še manj pa, da bi volil SDS. Vedno Pahorja. »Ko bi ga dobil, tega Majerja, kaj mi je naredil, bi mu glavo odtrgal,« pravi najstarejši med Tomaži Majerji.

Kdo je torej »Tomaž Majer«, ki je na spletni strani SDS domnevno pustil svoj »komentar obiskovalca«, kot so pojasnili v stranki, stranka pa sedaj le brani njegovo pravico do svobode izražanja? Tudi »Tomaž«, je dejal Janez Janša, ima pravico do svojega mnenja, tako »kot Zoran ali Danilo, in to pravico do izražanja različnih mnenj je treba braniti«. A Zoran Janković in Danilo Türk obstajata. Kje je pa Tomaž Majer, ki trdi, da je Zorana Jankovića izvolila množica »200-300 tisoč« t. i. novih državljanov, ki jim je bilo državljanstvo radodarno podarjeno? Ki svari pred »volivci s tujim naglasom« ali volivci, »ki sploh niso odprli ust, na volišča pa so prihajali v skupinah po 10 ali več«, in sicer v »športnih oblačilih (trenirkah)«, predvsem v blokovskih naseljih, kjer je telefonska mobilizacija za Jankovića potekala v »srbskem jeziku«?

»Na Hrvaškem je zmagal Srb, pri nas je zmagal Srb. Mogoče se osamosvojitvena vojna sploh še ni končala?« – Iz pisne zahvale volivcev slovenjgraškega kandidata na listi SDS Bojana Mestka

Ime mu je Ivan

Tega Tomaža seveda ni. Oziroma je. Ime mu je Ivan (Janez) Janša. Zapis Tomaža Majerja v novi »brezplačniški« obliki ni namreč nič drugega kot skupek že znanih Janševih misli o Neslovencih in njihovem vplivu na slovensko politiko. Iste misli, celo iste »podatke«, stavke ali interpretacije, kot jih je Tomaž Majer tokrat objavil na spletni strani stranke, je Janez Janša prvič objavil že leta 1993, v svojem znanem besedilu »Interpretacija volitev decembra 1992«, zadnjič pa dva dni pred »Majerjem«, v oddaji Pogledi Slovenije na RTV Slovenija.

Tako kot je leta 1992 po strahovitem porazu na volitvah Janša trdil, da so Združeno listo izvolili »novi državljani« in »državljani srbskega porekla«, je sedaj o zmagi Jankovića na RTV Slovenija dejal, da do njega prihaja vse več informacij, »da so pač klicali ljudi, ki so pridobili državljanstva v zadnjih 20 letih, in so jim govorili, če zmaga desnica, vam bodo vzeli državljanstvo«. Teh »novih državljanstev« je v Sloveniji »med 200 in 300 tisoč in očitno je bilo veliko ljudi zavedenih«, do mobilizacije pa naj bi prihajalo »v naseljih, kjer je pač veliko naših sodržavljanov, ki so dobili državljanstva v zadnjih 20 letih«, je dejal Janez, kar je nato zapisal Tomaž.

Da je to uradna analiza stranke, potrjuje tudi izjava podpredsednika SDS Milana Zvera, ki je v intervjuju za Večer isti teden poudaril, da je bila »po navedbah naših članov volilnih komisij in odborov v zadnjih urah volitev izjemno mobilizirana priseljenska populacija v blokovskih naseljih«. Ali ta analiza drži? Vzemimo na primer Idrijo. Glede na zadnji terenski popis prebivalstva iz leta 2002 v Idriji med 12 tisoč prebivalci ne živi niti en sam človek, katerega materni jezik bi bil srbščina. Pa je bila v Idriji kljub temu volilna udeležba letos za eno odstotno točko višja kot pred tremi leti, stranka SDS ni dobila 33 odstotkov podpore, ampak le še 27, Zoran Janković pa 20 odstotkov.

»Kdor bi rad, da nas ponovno zasužnjijo Srbi, naj se peš odpravi dol, na jug, kamor sodi. Slovenijo Slovencem.« – Samantha Seršen, kandidatka SDS iz Krškega, na Facebooku

Stvarno torej te trditve ne vzdržijo kritične presoje, a četudi bi zdržale, je vprašanje, zakaj je sploh treba problematizirati, če se volitev v nadpovprečnem številu udeležijo ljudje »v trenirkah« in v »blokovskih naseljih«, ni pa problem, če gredo Idrijci ali Štajerci na volitve v nadpovprečnem številu? Morda zato, ker so glasovi Idrijčanov legitimni, glasovi ljudi v trenirkah pa ne? Stranka SDS in Janez Janša teh svojih sporočil ne povesta naravnost, konkretizacija je prepuščena drugim, a je vendarle popolnoma jasno, za kaj gre. Vodstvo SDS ne govori o manjvrednih, drugorazrednih ljudeh, katerih glas na volitvah je dvomljiv, omenja pa »blokovska naselja«, diskriminira tiste, ki so »dobili državljanstva v zadnjih 20 letih« in imajo »nova državljanstva«.

Ponosni na svojo raso

Znana je Janševa predvolilna izjava, izrečena na zadnji seji Zbora za republiko, kjer je Janša svojim strankarskim kolegom spodbudno pravil: »Veselimo se! Ni daleč dan, ko bo prišlo do sprememb, ko bo na Ljubljanskem gradu ponovno zaplapolala slovenska zastava.« Ali pa Janšev komentar dogodkov po referendumu o arbitražnem sporazumu, ki je naperjen v isti smeri: Marsikdo, »ki se sprašuje po svojih koreninah«, se po referendumu sprašuje, »kam vse to vodi«. Prihodnost ni rožnata, a le če pa bo stranka SDS strnila svoje vrste in razširila svojo volilno bazo, naj bi se »po naslednjem glasovanju tudi v Ljubljani slišala slovenska pesem«.

Spontani upor »Trenirkarjev« na Prešernovem trgu v Ljubljani, ta teden.

Spontani upor »Trenirkarjev« na Prešernovem trgu v Ljubljani, ta teden.
© Borut Krajnc

Tudi Janšev odziv na Twitterju je na prvi pogled spodoben. Češ, »vsak naj bo ponosen na svoje nacionalno poreklo in naj ga ne taji. Ni več ali manj vrednih ras. V Sloveniji pa velja tudi 3. člen ustave«. A le na prvi pogled. Janez Janša verjetno ve, da se ljudje ne delijo na rase, pa tudi, da je v državi neorasistična ideja tipa »nacionalno poreklo« nadomeščena z državljanstvom. A kljub temu ponavlja: »Če mene nekdo imenuje Slovenec, to zame ni sovražni govor, če nekoga, ki je Srb, nekdo imenuje za Srba, to ni sovražni govor.« V protest proti takšnemu nacionalizmu so še v času pred razpadom Jugoslavije številni na uradnih dokumentih trdili, da so po narodni pripadnosti »pingvini«.

Janševi podrejeni te misli sedaj sporočajo mnogo bolj konkretno. Poslanec SDS Zvone Černač piše, da so na tokratnih volitvah »sodelovali tudi volivci, ki so v lokalnih okoljih neznani«, Samantha Seršen, kandidatka SDS iz Krškega, pa je bila bolj neposredna. Na svojem Facebook profilu je zapisala: »Vsi pro-Jankovići so najbrž že pozabili, da so bila potrebna tudi človeška življenja, da smo se osvobodili srbske nadvlade.« Ali pa: »Kdor bi rad, da nas ponovno zasužnjijo Srbi, naj se peš odpravi dol, na jug, kamor sodi. Slovenijo Slovencem.« Za slovenjgraškega kandidata na listi SDS Bojana Mestka pa so bile zadnje volitve »popis prebivalstva«, ki naj bi pokazal, »koliko nas je še Slovencev – vsekakor premalo«. Ker je v Sloveniji zmagal »Srb«, se mogoče »osamosvojitvena vojna sploh še ni končala?«.

Zmota o »novih« državljanih

Tokratna delitev SDS na »nove« in »sta­re« državljane ima v Sloveniji dolgo pred­zgodovino. Že leta 1991, ko izbris še ni bil znan, je Pavle Kogej, bivši vodja službe za kadrovske zadeve mesta Ljubljana, stranke predhodnice SDS, Slovenske demokratske zveze, katere ustanovitelj je bil tudi Janša, v uradnem dopisu zahteval, da se pri postavljanju direktorjev kulturnih ustanov v prestolnici postavi nacionalna pripadnost na prvo mesto.

»Po navedbah naših članov volilnih komisij in odborov je bila v zadnjih urah volitev izjemno mobilizirana priseljenska populacija v blokovskih naseljih.« – Milan Zver, podpredsednik SDS, v intervjuju za Večer

»Enotno mnenje je,« je zapisal, »da imamo tega preveč in bomo morali biti v bodoče zelo pozorni, da bodo mesta kulturnih, šolskih in zdravstvenih institucij zavzemali Slovenci. Ko bo naslednja reelekcija, Šunjić (tedaj vodja Lutkovnega gledališča – op. a.) ne bo več direktor, tudi če bo še ne vem kako uspešen. Mi ga tudi naslednjič ne bomo predlagali za potrditev. Ne bomo zagovarjali tega, da bi bili Neslovenci na direktorskih mestih.« Kriterij »Slovenstva« ni rojstvo v Sloveniji, je nadaljeval, »saj se Slovenci rodijo tudi drugje«, pa tudi državljanstvo ne, da bodo »državljani postali vsi mogoči ljudje«.

Temu je sledilo več poskusov, da bi t. i. novim državljanom odvzeli državljanstvo. Poslanec SNS Marjan Poljšak je recimo leta 1993 zahteval, da je treba opraviti revizijo že podeljenih državljanstev, in sicer tako, da »lahko postane priseljeni Neslovenec državljan RS le, če ni nikoli deloval proti interesom slovenskega naroda in s svojim delom in življenjem dokazuje, da se slovenizira. Verodostojnost slovenizacije morajo potrditi ustrezni državni in lokalni organi«. Leta 1995 je prišlo do nove pobude za referendum, na podlagi katerega bi Neslovencem odvzeli državljanstvo, ki ga je poleg Poljška delno podprla tudi SLS. Do referenduma bi skorajda prišlo, če ga ne bi prepovedalo ustavno sodišče. Kasneje se je zgodba z »novimi državljani« zavrtela okrog izbrisanih. Znan je primer Jožeta Kreuha, bivšega člana SDS, ki je v Mežici sprožil peticijo za odvzem državljanstva tedanjemu podpredsedniku izbrisanih Marku Peraku.

189 »Srbov« živi v Grosupljem.
4.880 glasov je dobila Jankovićeva lista v Grosupljem.

A to dvajsetletno razpihovanje delitev temelji na grobem zavajanju. Slovenija je po osamosvojitvi prebivalcem s slovenskim republiškim državljanstvom avtomatsko podelila slovensko državljanstvo, nato pa je v znanem 40. členu zakona o državljanstvu na podlagi t. i. priglasitve, ob izpolnjevanju določenih pogojev, podelila še okrog 180 tisoč državljanstev tistim, ki so v Sloveniji imeli stalno prebivališče, a drugo republiško državljanstvo. Nacionalistom je to vedno šlo v nos in tudi »Tomaž Majer« sedaj piše, da sta Jankovića dvignila »umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi«. A to ni bila slovenska radodarnost, temveč staro pravilo, ki je vedno veljalo v primeru razpada držav.

Konec koncev so podoben, 40. člen imele praktično vse države, ki so razpadle po letu 1990, od Rusije, Ukrajine, Češke, Slovaške, Makedonije do Bosne, Hrvaške ali Srbije. Najbolj liberalna na tem spisku je bila Bosna, najbolj restriktivna pa Hrvaška. Razlog je preprost: ob razpadu morajo nove države narediti vse, da bi bilo čim manj t. i. apatridov, ljudi brez državljanstva, zaradi tega so praviloma prehodna pravila v zakonih o državljanstvu bolj fleksibilna. Isto je veljalo že prej. Tudi Slovenci, t. i. optanti, so, ko je nastala Jugoslavija, dobili »opcijo,« torej pravico do izbire italijanskega ali jugoslovanskega državljanstva. V mednarodnih konvencijah, ki so nastale v okviru OZN, v primeru sukcesije in razpada držav celo piše, da naj nove države v primeru sukcesije kot temeljno merilo pri podeljevanju državljanstva upoštevajo stalno prebivališče.

Skregan z novimi in s starimi

Nacionalna pripadnost pri političnem opredeljevanju seveda šteje – nanjo se je konec koncev v svoji kampanji še najbolj naslonila SDS. A če je pri kakšni narodnostno razcepljeni Belgiji to ena izmed pomembnejših političnih cepitev, v Sloveniji, ki je poleg Japonske ena od narodnostno najbolj homogenih držav, to ostaja bolj ali manj teoretično vprašanje.

»Na tokratnih volitvah so sodelovali tudi volivci, ki so v lokalnih okoljih neznani in se prejšnjih volitev niso udeleževali. Mnogi med njimi niso vedeli, o čem pravzaprav odločajo.« – Zvone Černač, poslanec SDS, v sporočilu za javnost

Za Jankovićevo listo je na tokratnih volitvah denimo glasovalo 313 tisoč volivcev. Po zadnjem terenskem popisu prebivalstva leta 2002 pa se je v kategoriji tistih, katerih materni jezik je srbski, izreklo 31 tisoč vprašanih. Ker je stranki SDS do zmage manjkalo kar 26 tisoč glasov, se torej ta račun povsem očitno ne izide. Vzemimo za primer kraj, pri katerem se meje volilnega okraja ujemajo z mejo občine. Recimo Grosuplje. Po popisu prebivalstva naj bi v Grosupljem živelo 189 tistih, katerih materni jezik je bil srbski, in 269 tistih, katerih materni jezik je bil srbohrvaški. A lista Zorana Jankovića je v Grosupljem dobila 4880 glasov.

V resnici tako ni vprašanje, ali »Srbi« so ali niso izvolili Jankovića, niti ali so ali niso Jankovića izvolili t. i. novi državljani, temveč zakaj tolikšen delež tistih, katerih materni jezik je po zadnjem terenskem popisu prebivalstva »slovenski«, ni obkrožil stranke SDS. In to kljub Janševi »trenirka« strategiji. Prav Janša je namreč v soboto, tik pred volitvami, poslal svojim strankarskim kolegom pismo, v katerem jih je po oficirsko pozval, naj se organizirajo, aktivirajo, naj vzamejo telefon v roke, naj preverijo številke in naj vplivajo na »še neodločene rojake«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Zdenka Goriup, Ljubljana

    Moteči trenirkarji

    Spoštovani Več

  • Aleksander Nardin, Šempeter pri Gorici

    Moteči trenirkarji

    Ob trenirke na Dunaju se nihče ne zaletava, kajti na Dunaju je samo Turkov 50 tisoč, ki so prišli v našo bivšo cesarsko prestolnico, zaradi boljšega zaslužka in lažjega dela ter življenja kot ga jim je nudila domovina, zlasti puščava Anatolija. Več