Peter Petrovčič  |  foto: Borut Krajnc

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Politika  |  Intervju

Ni prvič, da je bilo ogromno časa in energije vloženo v to, da se najde način, kako se izogniti vsebinski obravnavi težko rešljivih ustavnopravnih vprašanj.

Dr. Ciril Ribičič: »Prvič sem resno zaskrbljen, ali ustavno sodišče ne izgublja svoje legitimnosti in avtoritete.«

Nekdanji ustavni sodnik in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Ciril Ribičič je v svojem mandatu zagovarjal ustavno sodišče, tudi kadar je bil med preglasovanimi. Zagovarjal ga je tudi po tem, ko je ustavno sodišče zapustil, tudi aktualno sestavo. A njegove besede so iz odločbe v odločbo bolj kritične. V aktualni, o družinskem zakoniku, ne vidi nič pozitivnega. Ustavno sodišče pa se samo umika s seznama uglednih in vplivnih evropskih ustavnih sodišč, na katerega so se vpisali z odločbo o izbrisanih.

Ko sva pred časom govorila, ste napovedali, da glede na sestavo ustavnega sodišča ne pričakujete dovolj poguma, da bi ustavili referendum o družinskem zakoniku, in imeli ste prav.

Res je, a vmes je prišlo do kompromisnega predloga družinskega zakonika. Ko sva govorila, je bila na mizi različica zakonika, ki je vsebovala pravico do posvojitve otrok za istospolne pare ter bolj ali manj popolno izenačitev zakonske zveze in istospolne partnerske skupnosti. Zoper te rešitve so bili ugovori, da gre za zlorabo, kadar državni zbor v širši zakonik vključi odpravo neustavnosti glede dedovanja zato, da bi preprečil referendum o celotnem zakoniku. Drugi ugovor se je nanašal na vprašanje, ali je posvojitev otrok res pravica ali le privilegij, pri katerem ni mogoče govoriti o diskriminaciji. S sprejemom kompromisnega predloga je vse to postalo brezpredmetno. V ospredje je stopilo vprašanje diskriminacije istospolno usmerjenih, če zakonik ne bo sprejet, in zato sem pričakoval, da se bo ustavno sodišče postavilo na stran varstva ranljive manjšinske skupnosti. Razočaranje nad odločitvijo ustavnega sodišča je veliko zaradi tega, ker kompromisna rešitev ne prinaša prevelikega koraka in ni pretirano liberalen, temveč gre zgolj za manjši korak v pravi smeri, v katero gredo številne tradicionalne demokracije v Evropi.

Ustavno sodišče pa ni imelo poguma, niti da bi se odločilo proti istospolnim, če je že takšno njegovo mnenje, ampak se je izognilo odločitvi. A z jasnim sporočilom enim in drugim, manjšini, da za njimi ne stojijo, in večini, da je usoda manjšine v njihovih rokah …

Ustavni sodniki pravijo, da bo vsebinska presoja mogoča kasneje; sam dodajam, da bo mogoča le, če bo zakonik prestal referendumsko preizkušnjo. Bojim pa se, da pri tem ne bo šlo za ustavne spore, ki bi jih sprožili tisti, ki kot LDS menijo, da je kompromisni predlog ustavno sporen, ker ne zagotavlja pravic istospolno usmerjenim. Prej lahko pričakujemo spore, ki jih bo sprožala nasprotna stran. Sam vidim ustavno sodišče kot varuha človekovih pravic, ki je na strani tistih, ki so v manjšini in slabotnejši, v slabšem položaju, nemočni, revni, in ne na strani močnih in vplivnih, ki imajo že tako dovolj drugih vzvodov, da si zagotovijo večinsko podporo v vladi in parlamentu.

Kako pa vidite izgovor o enoletnem vakacijskem roku uveljavitve zakonika? Mar se študentje prava ne učijo že v prvem letniku, da je dolžina tega roka premo sorazmerna s pomembnostjo oziroma usodnostjo predpisa in ne obratno?

Bojim se, da je izračun ustavnega sodišča napačen. In sicer je bil enoletni rok postavljen z namenom, da se izvedejo potrebne priprave na izvajanje zakonika, in ne zato, ker bi državni zbor menil, da gre za manj pomembne spremembe. Gre za pristop, ki ni le potreben, temveč je nujen. Med drugim iz številnih odločb ustavnega sodišča izhaja, da je treba prizadetim dati dovolj časa, da se prilagodijo novi ureditvi. Druga točka, v kateri je izračun napačen, pa je, da se bo, če zakonik na referendumu pade, novi zakonik lahko sprejel in uveljavil čez noč. To ni realno, tudi parlamentarno odločanje terja svoj čas. Prišlo bo do večletne zamude pri sprejemu zakonika. Poleg tega enoletnega roka, v katerem ne sme biti sprejeta odločitev, ki je nasprotna referendumski, ne gre razlagati tako, kot da je naslednji dan po poteku enega leta mogoče ali celo normalno pozabiti na referendumsko voljo ljudi in ravnati, kot da referenduma ni bilo. Če bo zakonik na referendumu padel, bo prišlo do resnega zastoja in Slovenija se bo znašla na repu držav, ki sedanjemu času primerno in civilizirano rešujejo to vprašanje.

In to v skladu z voljo ustavnega sodišča.

Tisto, kar me posebej skrbi, je, da se ne bi znašli tudi na repu evropskih držav glede vplivnosti ustavnega sodišča. Sam se zavzemam, da bi ustavno sodišče v Sloveniji ostalo vplivno, saj gre za varuha ustave in človekovih pravic. V Evropi poznamo bolj in manj vplivna ustavna sodišča, in sicer iz različnih razlogov. Nekaterim se moč zmanjšuje prisilno, kot na Madžarskem, kjer je to uveljavila nova ustava. Druga so prostovoljno preveč poslušna in podrejena politiki. Slovenija je nekje vmes: ne gre namreč pozabiti, da zaradi nasprotovanja opozicije v prejšnjem mandatnem obdobju ni bilo s spremembo ustave omogočeno učinkovitejše delovanje ustavnega sodišča. Ustavno sodišče in ustavni sodniki so s tega vidika žrtev kratkovidnih politikov, ki niso podprli ustavnih sprememb, ker so menili, da bodo v naslednjem obdobju na oblasti, in si niso želeli učinkovitega nadzora nad ustavnostjo lastnega delovanja. Tega, da je sodišče pod hudim pritiskom preobremenjenosti, ni zakrivilo samo.

Si pa vpliv jemljejo tudi sami, tudi z zadnjo odločbo.

Po mojem mnenju je mogoče govoriti o tem, da se sodišče večkrat napačno odzove na preobremenjenost. Mislim na negativno selekcijo, pri kateri se v imenu preobremenjenosti izogiba obravnave najbolj zahtevnih ustavnih problemov. Tako se je zgodilo tudi tokrat, vendar ne zato, ker bi imelo sodišče zaradi preobremenjenosti premalo časa za vsebinsko odločanje. Ustavno sodišče je odločalo dolgo, 97 dni, odločitev pa je bila bolj ali manj procesne narave, tehnična. Ni prvič, da je bilo ogromno časa in energije vloženo v to, da se najde način, kako se izogniti vsebinski obravnavi težko rešljivih ustavnopravnih vprašanj.

In kdo jih bo še jemal resno v željah po prosti izbiri zadev, da bi lahko odločali o res pomembnih temah? Če pa se še takrat, ko bi lahko, izognejo odločanju?

Nisem privrženec tako ostrih ocen. Žal pa je res, da je sodišče zapravilo priložnost, da bi kljub preobremenjenosti presenetilo z vsebinsko odločitvijo, vsaj takšno, kakršno je zmoglo sprejeti čez noč, ko je šlo za izpodbijanje nove ureditve o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije.

Napačen je izračun ustavnih sodnikov, da se bo, če zakonik na referendumu pade, novi zakonik lahko sprejel in uveljavil čez noč. Prišlo bo do večletne zamude.

Kako bi namesto javnosti povsem neznanih imen dobili sestave velikih imen kot nekoč?

Problem ni v tem, da so na ustavnem sodišču sodniki, ki so celotno kariero posvetili delu v rednem sodstvu. Spomnimo se samo enega najuspešnejših predsednikov ustavnega sodišča, Franca Testena. Problem je, da ob njih tam ne sodijo več najboljši ustavnopravni strokovnjaki, univerzitetni profesorji, ki se s temi vprašanji posebej poglobljeno ukvarjajo. Očitno je, da najboljši ustavnopravni strokovnjaki ne želijo na ustavno sodišče. Gre za začarani krog: če ne sprejmemo ustavnih sprememb, ki bi razbremenile ustavno sodišče, ne bo tudi spremembe v sestavi ustavnega sodišča. Že med mojimi kolegi tukaj na pravni fakulteti bi lahko našli vrsto ustreznih kandidatov ...

Kateri so to?

Marijan Pavčnik, Rajko Pirnat, Igor Kaučič, Bojan Bugarič, Miro Cerar, Franc Grad, Albin Igličar, Janez Kranjc, pa Rajko Knez z mariborske fakultete itd. Vsi se v svojih raziskavah in člankih ukvarjajo z ustavnopravnimi dilemami in radi kdaj pa kdaj kritično ocenijo tudi kakšno od odločb ustavnega sodišča. In ko jih vprašate, zakaj ne bi sami kot ustavni sodniki prispevali k večji kakovosti ustavosodnega odločanja, je odgovor prepričljiv: kdo bo žrtvoval desetletje najbolj ustvarjalnega znanstvenega dela, da se bo prisiljen ukvarjat s tisoči manj pomembnih zadev, ki so v pristojnosti ustavnega sodišča.

Če bi te ljudi dobili na ustavno sodišče, ne bi bili več priča izogibanju vsebinski presoji?

Z drugačno sestavo bi se gotovo izognili negativni selekciji. Preobremenjenost bi se lahko reševala drugače, kot so se tega lotili na ustavnem sodišču. Zgled je lahko Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer imajo odprtih 160 tisoč zadev, pa kljub temu ustvarjalno in razvojno razlagajo konvencijske pravice in tako rekoč vsakodnevno dograjujejo standarde varstva človekovih pravic, razvijajo nove načine soočanja s sistemskimi kršitvami pravic s pilotnimi sodbami itd. Tudi v preteklosti sem bil kritičen do posameznih odločitev ustavnega sodišča. Toda zdaj sem prvič resno zaskrbljen, ali ustavno sodišče ne izgublja svoje legitimnosti in avtoritete, ki ju bo nujno potrebovalo, če bo hotelo stopiti na pot pozitivne selekcije zadev.

Ne gre več za to, ali je ustavno sodišče v danem trenutku bolj levo ali bolj desno, pač pa ali je strokovno na zadovoljivi ravni, ali ne?

V več kot 90 odstotkih zadev svetovni nazor in politična usmeritev sodnikov ne igrata nobene vloge, in tudi ko gre za pravice istospolno usmerjenih, ne gre za neko vnaprejšnjo delitev na levo in desno usmerjene. V ustavnem sodišču se je na primer pokazalo, da imajo ustavne sodnice očitno več empatije, sočutja in razumevanja za probleme ranljive manjšine od ustavnih sodnikov ...

 

Ustavni sodniki že dlje časa namigujejo, da je referendumsko polje preveč površno urejeno, in se sprašujejo, ali je res njihova naloga, da rešujejo vse težave, ki jih ta neurejenost prinaša …

Strinjam se s tistimi ustavnimi sodniki, ki zatrjujejo, da ima ustavno sodišče preveliko vlogo pri prepovedi referendumov in da sedanja ureditev ni dobra. Bremena bi morala biti bolj enakomerno porazdeljena, tako da ne bi bilo vse odvisno le od ustavnega sodišča, temveč tudi od ustavnih omejitev in zakonske ureditve. Ustavne spremembe glede referenduma so sicer pripravljene. Bojim pa se, da se lahko zgodi enako kot s tistimi glede ustavnega sodišča: da bomo dobili novo knjigo strokovnih argumentov, ki bo kot pogrebni križ opozarjala na še eno zamujeno priložnost. Bistveno vprašanje je, kako naj ravna ustavno sodišče, dokler se ustava ne spremeni. Po mojem mnenju so slabosti veljavne ureditve dodatni razlog in motiv za to, da ustavno sodišče odločneje varuje človekove in manjšinske pravice in ne obratno. Če drugi ne opravljajo svojih nalog, kot bi bilo prav, se ne sme samo–omejevati še ustavno sodišče.

Bi lahko rekli, da ustavno sodišče danes, v tej sestavi, ne bi spisalo takšne odločbe o izbrisanih, kot je bila tista osnovna pred leti, pri kateri ste sodelovali tudi vi?

S takimi odločitvami, kot je bila ta o izbrisanih, se je naše ustavno sodišče vpisalo na seznam uglednih in vplivnih ustavnih sodišč v Evropi. Z vprašanjem, kaj bi bilo, če ne bi bilo, se nima smisla ukvarjati, velja pa kot pozitivno oceniti dejstvo, da ustavno sodišče ne revidira, če za to ni zelo prepričljivih razlogov, odločitev, sprejetih v prejšnjih sestavah. Tako je na primer sedanja sestava prepovedala referendum o pravicah izbrisanih. Na žalost pa kaže, da je ustavno sodišče spregledalo dve drugi veličastni odločitvi prejšnjih sestav: tisto iz leta 1995, ko je preprečilo zbiranje podpisov za referendum o odvzemu državljanstva, pridobljenega na podlagi osamosvojitvene obljube (takrat je Boštjan M. Zupančič napisal, da ne more biti nič bolj protiustavno kot jemati državljanstvo tistim, ki jih je Slovenija priznala za ustanovitelje samostojne slovenske države), in tisto, ki je preprečila referendum o gradnji džamije v Ljubljani. Ta odločba je zbudila tudi mednarodno zanimanje, potem ko je v Švici referendum preprečil gradnjo minaretov. V njej je ustavno sodišče ugotovilo, da pravica manjšinske verske skupnosti, da dobi objekt, ki ga potrebuje za svobodno izražanje svoje vere, z ničimer ne posega v pravice pripadnikov drugih verskih skupnosti. In natanko tako je tudi v primeru pravic, ki jih družinski zakonik daje istospolno usmerjenim. Podobnost z izbrisanimi pa je morda tudi v tem, da se je ustavno sodišče pogumno postavilo na njihovo stran, čeprav so bili predsodki glede njihovih pravic enako široko zastopani v javnosti, kot so danes pomisleki v zvezi s pravicami istospolno usmerjenih. Tokratne odločitve ustavnega sodišča pač ne bomo mogli uvrstiti med veličastne.

Zavedajoč se politike SDS o selektivnem spoštovanju ustavnih odločb, sprašujem, ali si ustavno sodišče morda samo ne jemlje moči in nam daje pravico, da rečemo dovolj, ne pristajamo na takšno odločitev, ne bomo je spoštovali.

Tega ne podpiram. Seveda, tudi sam sem bil in še bom nezadovoljen s konkretnimi odločitvami ustavnega sodišča, vendar zaradi tega ne nameravam odstopiti od zavzemanja za ustavno demokracijo, tako kot se zaradi ekonomske krize ne bom vrnil med revolucionarje. Bil sem tudi poslanec in vem, da se pri varstvu človekovih pravic na parlamentarno večino ne gre preveč zanašati. Za to, da je glede družinskega zakonika pokazala več občutljivosti za pravice istospolno usmerjenih kot ustavno sodišče, je vendarle izjema in ne pravilo. V konkretnem primeru so na eni strani ustava, evropska konvencija in listina EU o temeljnih pravicah ter odločitev državnega zbora, na drugi strani pa so nasprotniki varstva istospolno usmerjenih, ki jim odločitev ustavnega sodišča omogoča odločati o usodi ranljive manjšinske skupnosti na referendumu. Čeprav ne mislim, da je referendumski rezultat znan vnaprej, se načelno ne strinjam s tem, da o pravicah manjšine odloča večina na referendumu.

Če bo Državljanska lista Gregorja Viranta držala besedo, bo tudi po volitvah v državnem zboru sicer drugačna, a še vedno večina podpirala družinski zakonik. Kako naj ta pade na referendumu, če gre za iste volivce, ki so izvolili to isto večino, ki zakonik podpira?

Prepričan sem, da bo Virantovo stališče ostalo enako, saj se njegova lista sklicuje na liberalne vrednote. Načeloma bi večina v državnem zboru morala pomeniti tudi večino na referendumu. Vendar pa je, ko gre za pravice istospolno usmerjenih, med volivci več predsodkov kot med poslanci ali ministri, zato je na referendumu tudi lažje dobiti večinsko podporo proti družinskemu zakoniku kot v vladi ali parlamentu. Nekoliko me je presenetilo povolilno nadaljevanje polarizacije političnega prostora (afera trenirke), ker so nekateri elementi kazali, da se uveljavljajo bolj umirjena stališča v SDS.

 

Res? Kateri so bili ti elementi?

Če ostanemo pri pravicah istospolnih, je Janševa vlada predlagala zakon o registraciji istospolnih skupnosti in zanj zagotovila tudi večinsko podporo desnosredinskih strank v parlamentu. Drugi tak primer je bil, ko je bila marca lani sprejeta deklaracija glede pravic tistih, ki živijo v Sloveniji in so prišli k nam v zadnjih sto letih iz drugih delov bivših skupnih držav. To se je sicer dogajalo v času, ko je takratna opozicija na čelu s SDS že videla pred seboj zanesljivo volilno zmago in je razmišljala, kako voditi državotvorno politiko. Zato upam, da so nekatere poteze v zadnjem času trenutni izraz razočaranosti in užaljenosti zaradi volilnega poraza, ne pa neka dolgoročna napoved nadaljnje polarizacije.

Nasploh je druga velika tema te dni povolilno sestavljanje nove vlade. Kako ste vi videli volitve in njene izide?

Predvsem mediji ste veliko prispevali, da so se proporcionalne volitve sprevrgle v tekmovanje kandidatov za predsednika vlade. Glede tega je bil izid povsem jasen, zmagal je Zoran Janković, zelo presenetljivo, vendar prepričljivo. Seveda je veliko hujših poražencev na teh volitvah, kot je Janez Janša, toda dejstvo je, da je v boju za predsednika vlade izgubil. Ko gre za drugo, temeljno funkcijo volitev, to je določitev sestave parlamenta, pa rezultat ni tako jasen. Že drugič se nam dogaja, da so volivci dali skoraj povsem enako podporo levo- in desnosredinskim strankam oziroma listam. Ko se je to zgodilo prvič, sta odločila predstavnika madžarske in italijanske narodne skupnosti, kar je bilo razumljivo, saj jim je desnica želela odvzeti dvojno volilno pravico in omejiti mandat manjšinskima poslancema ter jima preprečiti glasovanje o vladi. Danes levica ne more več avtomatično računati na ta dva glasova, saj se je v odnosu do teh dveh skupnosti tudi desnosredinska politika izboljšala.

Volilni rezultat vidite kot bipolaren, kako pa komentirate pozive k tehnični vladi ali k vladi narodne enotnosti, ki začuda prihajajo kar iz iste politične stranke?

Tehnična, torej ekspertna oziroma prehodna ali celo manjšinska vlada so zasilne rešitve za primer, ko »normalne« vlade ni mogoče oblikovati. To pa ne pomeni, da negativno ocenjujem prizadevanja za širšo vladno koalicijo. Ne bi govoril o vladi narodne enotnosti, razen če želi kdo s tem poimenovanjem dramatično opozoriti, da smo zaradi ekonomske krize pravzaprav v izrednih razmerah. Imenoval bi jo vlado ustavnega loka, s to posebnostjo, da bi večina, ki bi jo podpirala, omogočila sprejem najbolj nujnih ustavnih sprememb (način oblikovanja vlade in volitev sodnikov, spremembe glede ustavnega sodišča, spremembe glede referenduma). Če bi bilo mogoče sestaviti dvotretjinsko vladno koalicijo, bi bilo to pozitivno. Nekaj podobnega je z veliko koalicijo treh največjih strank uspelo Janezu Drnovšku leta 1992 in je prispevalo, da se je država izvila iz stare polarizacije in se usmerila v prihodnost.

Meni se pa je zdelo, da predlogi o vladah za izredne razmere zgolj podaljšujejo čas nastajanja vlade.

Mislim, da ni tako. Ni namreč bistveno, kako dolgo bo trajalo sestavljanje vlade, bistveno je, koliko mesecev ali let bo ta vlada zdržala in ali se bo lahko uspešno spopadala z gospodarsko krizo. Če je to odvisno od tega, ali bo sestavljena teden prej ali kasneje, potem je bolje, da je sestavljena pozneje. Primerjave s Hrvaško niso korektne. Vlado je resda hitro sestavila, ampak to je vlada »proti« HDZ-ju, nekaj podobnega, kot je bila Demosova vlada »proti« prejšnji Partiji. Takrat sem vodil prenoviteljsko stranko, in če je bila kaj zasluga prenoviteljev, je bila to, da smo likvidirali Partijo in s tem odpravili podlago za poenotenje Demosovih strank. Tako Demosova vlada kot sedanja vlada Kukuriku koalicije sta posledica predvolilnega povezovanja strank »proti«. Če pa tega ni in če se ne oblikuje vlada proti, temveč vlada »za« skupen pozitivni program, potem pa to ne gre čez noč. Tudi danes je razmeroma lahko oblikovati proti-Janševo ali proti-Jankovićevo koalicijo, težje pa se je dogovoriti za skupni program reševanja krize v naslednjih štirih letih. Zato nimam pomislekov proti širšim koalicijam, niti proti temu, da se nekaj tednov več porabi za usklajevanje koalicijske pogodbe. Med drugim tudi za to, da ne bi pozneje preizkušali, ali je širša koalicija realna ali ne. Če bo, skratka, ta čas konstruktivno porabljen, je lahko koristno naložen v učinkovito delo prihodnje vlade.

A zdaj so razmere sestavljanja vlade precej bolj zapletene, saj je že pred številnimi volitvami obstajala koalicija, ki je po njih potrebovala zgolj še eno stranko in večina v državnem zboru je bila dosežena …

Ko sem pred 12 leti odhajal iz državnega zbora, sem opazil, da namesto 90 poslancev vse bolj dobivamo skupnost nekaj vsemogočnih predsednikov strank in njihovih poslušnih ovčic. Pozneje so bili v državnem zboru zelo redki univerzitetni profesorji, zdravniki, pisatelji, iz njega so bili izgnani župani. Vse manj je bilo ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, na pohodu je bila strankokracija. Stranke seveda potrebujemo, drugače niti državni zbor niti vlada sploh ne bi mogla uspešno delovati, a potrebujemo tudi poslance, ki se pri odločanju zanesejo tudi na svojo vest in razum, ne samo na inštrukcije vsemogočnega predsednika stranke. Zdi se mi, da se v dneh po predčasnih volitvah nekaj premika na boljše ...

Slabosti veljavne referendumske ureditve so dodatni razlog in motiv za to, da ustavno sodišče odločneje varuje človekove in manjšinske pravice in ne obratno.

S tem ciljate na koalicijska pogajanja?

Da, opažam, da je predsednikom strank težje, kot jim je bilo. Ne morejo se več požvižgati na stališča svojih poslanskih skupin. To ocenjujem kot pozitiven premik, ki omejuje samovoljno ravnanje predsednikov strank, ko zaradi osebne odbojnosti in vsakršnih kapric nočejo medsebojno sodelovati. Odločitev slovenskega volilnega telesa pa je, da morajo stranke sodelovati, razporeditev glasov je takšna, da jih v sodelovanje sili. In zdi se mi, da so zdaj poslanci, deloma zaradi svojih egoističnih interesov, deloma pa zaradi svojega prepričanja, bolj nagnjeni k sodelovanju kot predsedniki njihovih strank. Kljub temu svetujem bodočemu predsedniku vlade, kdorkoli to že bo, da naj predsednikov strank ne odriva na obrobje in naj z njimi deli odgovornost za delo vlade, parlamenta in koalicije, če si ne želi razpada koalicije, kakršnemu smo bili priča pred nekaj meseci.

Naj ima svoje sovražnike blizu?

To ne, pač pa naj ne ustvarja razmer, da se bodo naravni zavezniki prelevili v nasprotnike, ker ne bodo imeli odgovornosti za delo vlade, pač pa veliko časa za netenje prestižnih sporov.

Male stranke so sesule že prejšnjo vlado, potem pa pogrnile na predčasnih volitvah.

Te volitve so prinesle novo spoznanje, za katero sem sam vseskozi trdil, da izhaja iz ustave: predčasne volitve so izhod v skrajni sili, če ni uspešna nobena druga možnost (konstruktivna nezaupnica, prehodna ekspertna vlada, manjšinska vlada), ne pa čarobna paličica za rešitev medstrankarskih nasprotij. Če pogledam na to izkušnjo optimistično, bodo zaradi negativnih izkušenj s predčasnimi volitvami vsaj manjše stranke odigrale bolj konstruktivno vlogo, kot bi jo, če bi lahko računale na uspeh na morebitnih novih predčasnih volitvah.

Ampak pred letošnjimi strankami se je vloga predsednikov strank le še krepila. Pri SDS, SD in Desusu je predsednik že dolgo enako stranka, novi listi sta se sicer nekako logično poimenovali po predsednikih, potem pa je še SLS za potrebe volitev postala »SLS Radovana Žerjava« …

Strinjam se s kritiko, ki jo je prvi izrekel Andraž Teršek, da poimenovanje stranke po njenem predsedniku ni sprejemljiva rešitev, vsaj dolgoročno ne, temveč morda samo takrat, ko zaradi predčasnih volitev zmanjka časa in boljših idej. To, kar je naredila SLS, pa je ne le sprejemljivo, temveč tudi spretno. Na volilni listič je poleg imena in simbola stranke ter pogosto manj znanega kandidata vrinila še ime predsednika stranke. Temu bodo tako ali drugače sledile vse stranke, v katerih ima predsednik bistveno višji rating od stranke. Takšnih predsednikov pa je zadnje čase vse manj, zato se obetajo kadrovske zamenjave. Sicer pa se je absolutna oblast predsednika vsem strankam maščevala, manjše stranke, za katere je bila značilna takšna vloga predsednika, pa so celo izpadle iz parlamenta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.