Urša Marn

2. 3. 2012  |  Mladina 9  |  Politika  |  Ekonomija

Janševa terapija s šokom

Prenaglo in pretirano krčenje javne porabe, ki ga je po nemškem varčevalnem diktatu napovedala vlada Janeza Janše, lahko prej škodi kot koristi

Janez Janša na zasedanju ekonomsko socialnega sveta na Brdu, kjer je vlada socialnim partnerjem predstavila svoje varčevalne namere

Janez Janša na zasedanju ekonomsko socialnega sveta na Brdu, kjer je vlada socialnim partnerjem predstavila svoje varčevalne namere
© Borut Peterlin

»Glavne žrtve krize so tisti, ki za njo niso bili krivi. To so delavci, upokojenci in mladi ljudje. Krize niso povzročile plače ali socialni transferji,« pravi sindikalist Dušan Semolič. Politika strogega varčevanja, ki jo zagovarjajo predsedniki vlad držav članic EU kot edini možni izhod iz krize, ne deluje in ne prispeva k oživitvi gospodarstva, trdi prvi sindikalist. In v tem mnenju ni osamljen. Vse več ekonomistov opozarja, da je čas za drugačen pristop k reševanju krize. »Oživljanje gospodarstva je trenutno edini ključ za fiskalno razbremenitev države. Kajti sicer bomo prišli v začaran krog, ko bo pretirano varčevanje še pospešilo zniževanje gospodarske rasti,« trdi ekonomist dr. Bogomir Kovač.

Ekonomska politika, ki je bolj zavezana notranjemu uravnoteženju proračuna in manj pospešitvi gospodarske rasti, je po Kovačevem mnenju preveč enostranska in bo letos tako na evropski kot slovenski ravni pripeljala do recesije. Drastično varčevanje, ki ga je napovedala Janševa vlada, je res na neki način logično, pravi Kovač. Težava je, da se nesporno premalo pozornosti namenja zagonu gospodarstva. »To se vidi po dosedanjih napovedih, ko se veliko več govori o tem, kako velike so takšne in drugačne luknje in kje vse moramo varčevati, manj pa o tem, kako pospešiti oziroma financirati gospodarsko rast.« Še bolj neposreden je ekonomist dr. Jože Mencinger: »Najbrž bi bil že čas za ugotovitev, da zdajšnja evroobsedenost z varčevanjem v gospodarstvih, v katerih je gospodarska aktivnost določena s povpraševanjem, kaže na predkeynesijansko razumevanje gospodarskega mehanizma. Nedvomno vodi v katastrofo. Zdi se, da Mednarodni denarni sklad to končno razume mnogo bolje od evropskih politikov.« Mednarodni denarni sklad je namreč že novembra lani pozval k postopnemu, namesto k enkratnemu in velikemu zmanjšanju javnofinančnega primanjkljaja, saj veliki in sunkoviti rezi v javno porabo prinašajo nevarnost velikega krčenja povpraševanja, zdrsa v globoko recesijo, rasti brezposelnosti, zmanjšanja proračunskih prihodkov in skoka zahtevanih obrestnih mer na državno tveganje, kar lahko privede do še večjega javnofinančnega primanjkljaja in še višje ravni javnega dolga glede na BDP.

Minister Žiga Turk med razlaganjem varčevalnih rezov

Minister Žiga Turk med razlaganjem varčevalnih rezov
© Borut Peterlin

Da mora biti gospodarska rast prednost, je prepričan tudi raziskovalec in publicist dr. Marko Kos. »To je predvsem kriza produktivnosti. Zato je varčevanje ne more obvladati. Z odpovedjo napredku ne bomo rešili sveta.« Pravi pa tudi: »Fiskalni radikalci zahtevajo konec rasti in vztrajajo pri svojem varčevalnem diktatu, ki ni nič drugega kot prepoved keynesijanstva, spodbujanja rasti z državnimi subvencijami. Prihajajoča generacija bo morala plačati ta zapitek: visoko stopnjo brezposelnosti, izgubljeno generacijo brez stanovanj in brez zasnovanja svojih družin, brez prakse ter delovnih izkušenj. Frustrirana generacija.« Preobsežna fiskalna konsolidacija se mu zdi nesmiselna. »Manjša rast povzroča javne dolgove, in ne obratno. Slovenije ni mogoče primerjati z Grčijo, ki je štirikrat bolj zadolžena in tako rekoč nima industrije. S Slovenijo se še ne dogaja nič usodnega.« In pa še: »Zadolžitve javnega proračuna ne smemo demonizirati. Stroške za infrastrukturne projekte lahko država deli s prihodnjimi generacijami, ki bodo uživale njihove sadove. Problem ni zadolžitev, ampak je to, da investicije niso produktivne.«

Število zaposlenih v javnem sektorju in njegov delež v BDP-ju povsod v razvitih državah naraščata. Odpuščali so v vzhodnoevropskih državah. Če nam je Romunija zgled, smo res v veliki krizi, meni sindikalist Branimir Štrukelj.

To seveda ne pomeni, da proračuna ni treba uravnotežiti. Vprašanje je le, ali je res pametno, da bi javno porabo že letos porezali za skoraj 800 milijonov evrov, kot napoveduje premier Janez Janša. Sploh še, če bodo prva tarča takšnega naglega varčevanja zaposleni v javnem sektorju. In vse kaže, da bodo. »Odpuščanja niso le možna, ampak so realnost in nujnost,« pravi minister za notranje zadeve Vinko Gorenak. Kako hitro in kako daleč naj bi šli, za zdaj ostaja odprto. Je pa takšen ukrep dvorezen meč, kajti ni poceni. Treba je namreč upoštevati, da pri odpuščanju ne gre le za nadomestilo za čas brezposelnosti, temveč tudi za odpravnine. Odpravnina pa denimo pri profesorju na univerzi lahko doseže tudi od 15 tisoč do 20 tisoč evrov. Janšev protiargument je, da so odpravnine enkraten strošek, ki ne bremeni naslednjih proračunov. To drži. Vendar ekonomisti opozarjajo, da kakšnega vidnejšega prihranka vsaj prvi dve leti ne bo, ti dve leti pa sta sodeč po izjavah finančnega ministra Janeza Šušteršiča ključni za uravnoteženje javnih financ. Šušteršič namreč pravi: »Resno moramo prilagoditi javne finance in to moramo narediti letos, saj so nas po svetu prepoznali kot tiste, ki veliko govorijo, da bodo nekaj naredili, in nič ne naredijo.« Janša sicer zagotavlja, da nameravajo odpuščanje izvesti na mehak način, torej predvsem z upokojevanjem. Toda ali je res smiselno, da se ljudi sili v upokojitev? Ali ni bistvo pokojninske reforme prav v tem, da se dela dlje, da se torej dvigne starost ob upokojitvi? »Vsak upokojenec izprazni samo eno delovno mesto, za njegovo pokojnino pa morajo potem delati trije, se pravi, da to finančno nikakor ni vzdržno,« opozarja bivši minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik. O smiselnosti varčevanja s prisilnim upokojevanjem dvomi tudi dr. Grega Strban z ljubljanske Pravne fakultete: »Policisti se lahko upokojijo že pri starosti 45 let (moški) oz. 40 let (ženske), tako da če bi prisilili policiste, da bi se upokojili pri tako nizki starosti, verjetno to ne bi bil razumen ukrep.« Poleg tega je vprašljivo, ali je smiselno v upokojitev siliti ljudi, ki so še pri močeh in jih delo motivira. »Če takšne ljudi upokojujemo, obstaja nevarnost, da bodo šli v sivo ekonomijo in ne bodo sproščali, temveč še dodatno zmanjševali možnosti zaposlovanja,« pravi Svetlik. »Ideja o odpuščanju v javnem sektorju najbrž temelji na predpostavki, da se bodo odpuščeni zaposlili v privatnem sektorju. A očitno se v privatnem sektorju ne morejo zaposliti vsi, ki so že zdaj med brezposelnimi,« je realen Mencinger. Krčenje javnega sektorja naj bi bilo nujno, ker da je preobsežen. Pa je res? Ne. Statistika kaže, da smo po deležu javnega sektorja v BDP-ju v evropskem povprečju in da smo v tem pogledu povsem normalna evropska država. »Najbrž pa to ne bo prepričalo tistih, ki ’vedo’, da je pri nas prej ko slej vse narobe in slabše kot v drugih državah sedemindvajseterice ter da je javni sektor nujno neučinkovit, privatni pa učinkovit,« pravi Mencinger. »Zgražanje ’zaradi zapravljanja davkoplačevalskega denarja’ je privlačno. Prav pride, ko govorimo o proračunskem primanjkljaju, javnem dolgu, preveč zaposlenih ali previsokih plačah v javnem sektorju.« Toda, opozarja Mencinger, razlikovanje med realnim in javnim sektorjem je nesmiselno, saj tudi v zasebnem sektorju delež storitev močno presega delež produktov. »Mešetarjenje borznika ni nič bolj realno od pisanja odločb uradnika. BDP je po definiciji vsota dohodkov, ustvarjenih v zasebnem in javnem sektorju države. Povečuje ga vsak, ki dobiva plačo.«

116 tisoč
Po prognozi urada vlade za makroekonomske analize in razvoj bo letos v Sloveniji 116 tisoč brezposelnih.
720 mio
Za letos vlada načrtuje zmanjšanje izdatkov za dva odstotka BDP, kar pomeni okoli 720 milijonov evrov varčevalnih ukrepov v okviru državnega proračuna.

Janša se pri napovedi o zmanjšanju števila zaposlenih v javnem sektorju sklicuje na prakso drugih evropskih držav, ki da so v času te krize javni sektor zmanjšale za 10, 15 in celo več odstotkov. Slovenija pa, da je ravnala prav nasprotno. Med letoma 2008 in 2010 naj bi število javnih uslužbencev povečala za 4,4 odstotka ali 8000 zaposlenih, kar se Janši zdi čudno, saj država v tem obdobju ni prevzela »nobenih resnih obveznosti, ki bi to povečanje upravičevale«. Drži, da so druge države odpuščale. Toda vprašati se je treba, katere, in predvsem, kakšna bo od tega korist. »Število zaposlenih v javnem sektorju in njegov delež v BDP-ju povsod v razvitih državah naraščata. Odpuščali so v vzhodnoevropskih državah, v zahodnoevropskih ne. Če nam je Romunija zgled, smo res v veliki krizi,« pravi sindikalist Branimir Štrukelj. Janša seveda po svoji stari navadi spet zavaja. Ne drži namreč, da se je število javnih uslužbencev v času krize povečalo za 8000 oseb. Po podatkih ministrstva za javno upravo je bilo decembra 2008 v javnem sektorju zaposlenih 155.935 oseb, novembra 2011 pa 160.631. To pomeni, da se je število zaposlenih povečalo za 4696 oseb ali za tri odstotke, največ na račun dodatnih zaposlitev v zdravstvu, šolstvu in sociali, tu tudi zaradi uvedbe novega sistema dodeljevanja socialne pomoči, ki je zahteval dodatne kadrovske okrepitve na centrih za socialno delo. Po mnenju Helene Kamnar, nekdanje generalne sekretarke vlade, bi bilo smotrneje razmisliti o tem, da bi nekatere javne storitve v večji meri financirali neposredno iz žepa davkoplačevalcev, se pravi, da ne bi bile več v celoti krite iz javnih virov, kot pa da bi rezali plače javnim uslužbencem ali jih celo množično odpuščali.

Ko so novinarji ministra Gorenaka vprašali o stroških selitve nacionalnega preiskovalnega urada, jim je ta arogantno odgovoril: »Trideset tisoč evrov, je to strošek?«

Ko so novinarji ministra Gorenaka vprašali o stroških selitve nacionalnega preiskovalnega urada, jim je ta arogantno odgovoril: »Trideset tisoč evrov, je to strošek?«
© Borut Krajnc

Po podatkih konfederacije evropskih sindikatov naj bi zaradi pretirane varčevalne politike službe v državah EU izgubilo vsaj milijon javnih uslužbencev, kar se bo v ekonomiji odrazilo v upadu povpraševanja in nižji potrošnji, posledica tega pa bo dodatna, posredna izguba delovnih mest. Torej, potem ko je bilo v recesiji v evropskih državah že izgubljenih pet milijonov delovnih mest, naj bi jih zdaj izgubili še dodatnih 1,5 do 2 milijona, pri čemer v konfederaciji evropskih sindikatov opozarjajo, da gre za konservativno oceno, ki ne upošteva vseh negativnih učinkov rezanja plač in odpuščanja. »Na delovna mesta v javnem sektorju ne bi smeli gledati kot na zapravljanje javnega denarja, ampak kot na investicijo v prihodnost ekonomije in družbe. Če se zaprejo šole in bolnišnice, porežejo investicije v izobraževanje, skrčijo oddelki za planiranje javne infrastrukture, če imamo eksodus kvalificiranega kadra, od učiteljev, zdravnikov, medicinskih sester do inženirjev, v druge države in regije sveta, potem je jasno, da bo na dolgi rok posledice trpela tudi ekonomija,« opozarjajo evropski sindikalisti. »Življenja ne moremo gledati samo skozi številke. Ti ljudje, ki naj bi izgubili delo, imajo otroke,« pravi Semolič. Dodaja pa: »Na hrbtih delavcev se vse lomi. Plače niso sovražnik gospodarstva. Brez rasti plač in krepitve delavskih pravic ne bo izhoda iz krize, temveč le spirala, ki bo potapljala vse.«

Treba se je zavedati, da je socialni sporazum, ki ga je Janševa vlada ponudila socialnim partnerjem, namenjen predvsem enemu cilju: prepričati sindikate, da brez večjega upiranja privolijo v vitkejšo socialno državo. V nižje plače, v manj zaposlenih v javnem sektorju, v manj socialnih pravic. Absurdno pri tem je, da namerava vlada po eni strani varčevati pri javnih uslužbencih, po drugi strani pa napoveduje znižanje davkov in uvedbo socialne kapice na prispevke za socialno varnost. »Uvedba socialne kapice je eden od ukrepov, ki zmanjšujejo solidarnost na nacionalni ravni, kar je v skladu z neoliberalno teorijo,« opozarja dr. Mitja Novak, direktor Inštituta za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kritičen je tudi Mencinger: »Pri socialni kapici gre za prerazdelitev od revnih k bogatim, kar naj bi preprečilo beg sposobnih v tujino. Ne razumem, kako lahko v zdajšnji situaciji kdo sploh pride na takšno idejo. Podobno je z idejo o znižanju stopnje davka na dobiček, saj je ta že zdaj med najnižjimi v EU. Empirično pa je takoj mogoče pokazati, da večji dobički ne implicirajo vlaganj v razvoj.«

Če je res treba nemudoma, že letos, prihraniti skoraj 800 milijonov evrov, naj vlada raje razmisli o pobudi Mladine o ukinitvi vojske. Na ta način bi z enim zamahom in brez ostrega rezanja pokojnin, plač v javnem sektorju in socialnih transferjev dosegla uravnotežen proračun. Zdi se logično, da bi namesto socialne države raje ukinili vojsko. S tem se strinja tudi Mencinger, seveda v zanj značilnem ironičnem slogu: »Sam bi poklicno vojsko takoj ukinil, a kako bomo potem branili demokracijo v Afganistanu? Pa še: tudi za odpuščene vojake in trikrat večje število oficirjev in podoficirjev od števila vojakov bi morali najti delo.«

Najbrž bi bil že čas za ugotovitev, da zdajšnja evroobsedenost z varčevanjem v gospodarstvih, v katerih je gospodarska aktivnost določena s povpraševanjem, nedvomno vodi v katastrofo, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger.

Janša straši, da bo proti koncu leta v proračunu zmanjkalo denarja za plače učiteljev, policistov, pa tudi več kot sto milijonov evrov za socialne transferje. Mencinger pa pravi: »Do tretjega četrtletja je še daleč. Zdajšnje strašenje je zato del taktike, ki naj prestraši sindikate, in opravičilo za morebiten polom, ki ga je treba pripisati predhodnikom.« Dodaja pa: »Dobivam občutek, da se vsaj retorika finančnega ministra spreminja, kar je razumljivo; lahko je vse vedeti, če ne odgovarjaš za dogajanja, ko dobiš odgovornost, se stvari spremenijo.«

Če je Slovenija res že skoraj Grčija ali vsaj na dobri poti, da to postane, o čemer nas skuša prepričati Janša, in če je zategovanje pasu res tako urgentno, zakaj se potem še kar zapravlja? Navedimo nekaj primerov: tvegano, kar 440 milijonov evrov težko poroštvo države za gradnjo TEŠ 6, nakup patrij, nakup prenosnih računalnikov za državni zbor, podrtje cestninskih postaj, kar bo po izračunih Darsa stalo kar 28 milijonov evrov oz. 17 odstotkov zneska prodanih vinjet, ali pa denimo selitev ministrstva za notranje zadeve, policije in nacionalnega preiskovalnega urada z Dimičeve na Litostrojsko, kar naj bi stalo 30 tisoč evrov. In še bi lahko naštevali. Ko so novinarji ministra Gorenaka vprašali o stroških selitve, jim je ta arogantno odgovoril: »Trideset tisoč evrov, je to strošek?« Na očitek, da se uradniki, ki so danes v stavbi na Litostrojski, nočejo seliti, pa je odvrnil: »Mislite, da bomo uradnike vprašali, kam se bodo selili? Vlada bo odločila.« Ko gre za načela, za Janševo ekipo ni nič predrago. Tudi če bo treba v zameno za tovrstne ’načelne’ poteze odpustiti nekaj učiteljev, zdravnikov, policistov in drugih javnih uslužbencev. To bo le kolateralna škoda za dosego glavnega cilja – večje blaginje ljudi, ki jo napoveduje Janševa vlada. Bo že držalo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.