Vitka država

Zakaj ustvarjanje vitke države in rezanje socialne države nista ekonomska nujnost, ampak ideološki konstrukt finančne elite, in zakaj so ljudje tako neumni, da kar sami zahtevajo ukinitev socialne države.

© Marko Pigac

Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država.

In Janševa vlada zdaj počne natanko to: državo manjša in tanjša, reže in klesti. Združuje ministrstva, ukinja agencije in urade, znižuje socialne prejemke, porodniške, plače v javnem sektorju, jubilejne nagrade, dnevnice in boleznine, ukinja dodatke, nadomestila, regrese in brezplačnost vrtca za drugega otroka, spreminja normative v šolstvu in zdravstvu. Cilj: vitka država. Čista država. Ljudstvo je navdušeno. Manjša ko bo država, manj bo korupcije. Ljudje so pač prepričani, da vlada s tem izpolnjuje njihove želje. Problem je seveda v tem, da s tem izpolnjuje le želje kapitala, le pričakovanja finančnih trgov, le zahteve mogočnih finančnih institucij, recimo Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, stebrov neoliberalne ideologije, ki so prej take reči – radikalno kleščenje države – zahtevale od držav tretjega sveta.

Bo država z »novo politiko« zmanjšala brezposelnost? Ne. In zakaj ne? Ker to ni v interesu kapitala. Kapital hoče čim večjo brezposelnost – »rezervno industrijsko armado«.

Janez Janša sporoča: če ne bomo varčevali, sekali in klestili, se lahko poslovimo od socialne države. Mar to pomeni, da varčujemo, da bi rešili socialno državo? Ne, ravno nasprotno: ko varčujemo, se odpovedujemo socialni državi. Varčevanje namreč pomeni prav rezanje socialne države. Ali bolje rečeno: socialno državo moramo uničiti, da bi jo rešili. Kar seveda spominja na dobro znano retoriko ameriških generalov iz časa vietnamske vojne. Ko so uničili kako vietnamsko mesto, so rekli: Da bi ga rešili, smo ga morali uničiti! To so kasneje storili tudi z iraško Faludžo: da bi jo rešili, so jo morali uničiti. Neoliberalci – ekonomski liberalci, tržni fundamentalisti, ideologi parazitskega kapitalizma – bi temu rekli »kreativna destrukcija«.

Toda paralela med vojaško in neoliberalno retoriko ni naključna: tudi demontaža socialne države ima vse značilnosti vojne – laži, dezinformacije, zastraševanje, šokiranje in prezir do »kolateralne škode«. Janševa vlada, ki se obnaša kot tehnična (»bruseljska«), pravi, da socialno državo klesti in reže zato, da bi jo prilagodila novim časom. Tudi ameriška vojska je Vietnam in Irak oklestila in porezala zato, da bi ju prilagodila novim časom. Ljudstvu, ki ne ve, kaj si je zaželelo, in ki zdaj naivno sprašuje, ali bo po enoletnem varčevanju, ki ga napoveduje Janša, kaj bolje (češ, saj bo bolje, ne), je treba odločno reči: ne, folk, to je to! Te izredne razmere bodo normalno stanje. Ta askeza je vaša prihodnost. Vprašanje je le, ali je to varčevanje, sekanje, rezanje in kleščenje ustavno – in ali je ustavna ta militantna demontaža socialne države. V slovenski ustavi namreč piše, da je Slovenija socialna država.

Protesti proti varčevalnim ukrepom v Italiji

Protesti proti varčevalnim ukrepom v Italiji
© Profimedia

Univerzalna država

Ko se je socialna država pojavila, je bila nekaj prelomnega, tektonskega, zgodovinskega. Ni bila le korak naprej, ampak skok – velik skok za človeštvo. Ljudem je v razmeroma kratkem času izboljšala življenjske in delovne razmere, dvignila jim je življenjski standard – in to dramatično. Ljudje so bili bolj zdravi, pričakovana življenjska doba se jim je podaljšala, dobili so brezplačno izobrazbo in socialno zavarovanje. Bili so zaščiteni pred nesrečami, boleznimi in brezposelnostjo, ki se je drastično zmanjšala. Znebili so se tiste strašne, umazane, odvratne revščine, bede in brezpravnosti. Dobili so pokojnine, plačane dopuste, bolniške in porodniške. Trg dela se je zreguliral in civiliziral, prepad med bogatimi in revnimi se je vidno zmanjšal. Individualno tveganje je bilo poslej kolektivno – socialna država je nastopila kot najbolj demokratična oblika kolektivne varnosti. Vse to je bilo brez primere. Zgodovina česa takega ni pomnila. Socialna država je bila univerzalna država.

Le ljudje, ki živijo v socialni negotovosti, strahu in pomanjkanju, so voljni sprejeti vsako, še tako slabo plačano delo, delati pod ceno in fleksibilno.

A to še ni vse. Socialna država je ljudem omogočila tudi svobodo, kakršne prej niso imeli, ali bolje rečeno, svobodo sta omogočili šele solidarnost in enakopravnost, temelja socialne države, ki je ljudi zaščitila pred tiranijo trga in kapitala. Kot veste, neoliberalci trdijo ravno nasprotno: da osebna svoboda in kolektivna solidarnost ne gresta skupaj, da kolektivizem onemogoča svobodo, da solidarnost ljudi le zasužnjuje, da socialna država jemlje svobodo, da je vsaka oblika kolektivizma, s socialno državo in davki vred, le navadna tiranija, »pot v hlapčevstvo« in da lahko pot v svobodo tlakujejo le popolna deregulacija kapitala, liberalizacija trga, privatizacija in vitka država, ki svoje socialne funkcije prepusti prostemu trgu, toda prav socialna država je bila praktični dokaz, da svobode ni brez solidarnosti in brez kolektivne varnosti. Neoliberalci socialne države ne trpijo: ker je bolj pravična, bolj demokratična, bolj perfektna in bolj nevtralna od prostega trga – ker torej družbo ureja in upravlja bolje kot prosti trg, božji delec neoliberalnega evangelija.

Socialna država je ljudi zaščitila pred trgom – pred njegovimi motnjami, pred njegovimi kapricami, pred njegovim pohlepom, pred njegovimi kriznimi krči, pred njegovimi zlomi, pred njegovo kruto nevidno roko. Ljudem je omogočila, da so bili nad prostim trgom. Ker so bili nad prostim trgom, so bili svobodni. Kapital jih ni mogel zlorabljati in izsiljevati. Nobena oblika kolektivne varnosti, pravi Asbjørn Wahl, norveški sociolog in sindikalist, avtor knjige Vzpon in propad socialne države, ni še nikoli osvobodila toliko ljudi kot socialna država. Nikjer in nikoli ni še toliko ljudi živelo v svobodi kot v socialni državi. Neoliberalce, pravi Wahl, motijo socialna država, kolektivna varnost in sindikalni boj za delavske pravice, ker naj bi ogrožali našo osebno svobodo, ne moti pa jih silovita koncentracija kapitala v rokah elite – prav to najbolj ogroža našo osebno svobodo. Nič naše svobode ne ogroža tako kot koncentracija kapitala v rokah peščice ljudi – nič! Nič je ne ogroža tako kot revščina in brezposelnost, najbolj direktni in očitni posledici koncentracije kapitala v rokah peščice – nič! Revščina in brezposelnost sta nasprotje svobode, njeno zanikanje. Če je 90 % ali pa 99 % družbenega bogastva v rokah enega odstotka, potem za svobodo ne ostane nič.

Neoliberalci slavijo osebno svobodo, osebno odgovornost, nevmešavanje politike in države – davki so le vmešavanje države v osebno svobodo človeka. Nižji ko so davki, bolj si svoboden – in vitkejša je država. Kapitalu dajte svobodo, vpijejo neoliberalci: bogataše je treba razdavčiti, ker bodo le tako lahko dobičke oz. presežke kapitala investirali v biznis, proizvodnjo in nove produkte ter s tem ustvarjali nova delovna mesta in povečevali gospodarsko rast! Kar je le neoliberalna laž: bogataši vse razdavčene dobičke mečejo v jahte, nepremičnine, luksuz, umetnine, delnice, opcije. In od tega družba in gospodarska rast nimata nič. Zakaj bi dajali svobodo nekomu, ki potem to svojo svobodo zlorablja?

Neoliberalci zelo radi poudarjajo, da so socialna država, kolektivizem, solidarnost in plansko gospodarstvo represivni, češ da ljudi peljejo v hlapčevstvo in nesvobodo – je kaj bolj represivnega in nesvobodnega od revščine in brezposelnosti? Ali natančneje: revščina in brezposelnost sta tako represivni kot totalitarni režimi. Kdor se utaplja v brezposelnosti in revščini, ima povsem upravičeno občutek, da živi v gulagu. Sovjetski gulagi so bili odlagališča odvečnega prebivalstva – pač prebivalstva, ki je »motilo« socializem. Odlagališči odvečnega prebivalstva, ki »moti« kapitalizem, pa sta revščina in brezposelnost, kapitalistični verziji gulaga. Socialna država je afirmacija svobode – prosti trg brez socialne države je zanikanje svobode. Gulag.

Skandinavske države nimajo ravno vitkih držav, imajo pa zelo vitko korupcijo.

Komunizem je v gulage tlačil družbene »parazite« – disidente, heretike, antikomuniste. Neoliberalni kapitalizem v svoje gulage prav tako tlači družbene »parazite« – revne in brezposelne. Ne pozabite: za neoliberalce so revni sami krivi, da so revni. In brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Če naj bodo revni konkurenčni, morajo postati še bolj revni – da bi pa bili še bolj revni, jim je treba vzeti vse socialne pravice, vse socialne prejemke, vso socialno podporo. Češ: revnega lahko motivira le še hujša revščina. Če ni tako reven, da bi ga to motiviralo, potem si socialne podpore in socialne države ne zasluži, kar pomeni, da je le parazit, ki izkorišča in zlorablja socialno državo, le lenoba, ki se ji ne ljubi delati in ki jo je treba disciplinirati – z represijo. Parazite socialne države je treba kaznovati – in kaznovali so jih.

Spomnite se: socialno podporo so vse bolj nižali, dokler ni bila pod pragom revščine. Naj brezposelni – te lenobe! ti paraziti! – izkusijo vso bedo brezposelnosti! Naj živijo pod pragom revščine! Ko je socialna podpora enkrat tako nizka, lahko kapital s pridom zlorablja »najšibkejše člene« družbe, ali bolje rečeno: ljudje, ki živijo od socialne podpore oz. pod pragom revščine, bodo takoj sprejeli najslabše plačano delo, samo da bodo lahko živeli eno stopnjo višje – v revščini. Ljudje, ki so navdušeni nad discipliniranjem brezposelnih, in država, ki to discipliniranje izvaja, očitno ne razumejo bistva socialne države: misija socialne države je, da socialno podporo spravi na raven plač, s čimer prepreči vsa izkoriščanja, izigravanja in izsiljevanja brezposelnih delavcev. Navdušenje ljudstva nad discipliniranjem brezposelnih »lenob«, »parazitov« socialne države, se lepo ujema z neoliberalno mantro: manjša ko je socialna država, manj je parazitov! Rekel bom le to: odpravljanje socialne države je tako stalinistično in tako represivno kot postavljanje gulaga. Zakaj so Slovenci tako neumni, da sami zahtevajo ukinitev socialne države?

Protesti proti varčevalnim ukrepom v Nemčiji lani maja, ki pa so edini dosegli svoj namen

Protesti proti varčevalnim ukrepom v Nemčiji lani maja, ki pa so edini dosegli svoj namen
© Profimedia

Kaj že pravijo neoliberalci, da je odgovor na revščino in brezposelnost? Točno: več trga – večja konkurenca – večja kompeticija – vitkejša država – manjši javni sektor – nižji davki. Javno trošenje ter vzdrževanje velike države in močne socialne države naj bi ubijali gospodarsko rast, inovativnost, dodano vrednost in tako dalje. Toda če to drži, pravi Wahl, kako to, da so potem tako uspešne prav skandinavske države, ki imajo močno socialno državo in visoke davke? Kako to, da je v skandinavskih državah proporcialno manj revnih, da imajo ljudje tam višje pokojnine, da je družbeno bogastvo tam razporejeno bolj enakopravno, da je BDP tam višji, da je ekonomska varnost tam večja, da je pričakovana življenjska doba tam višja, da je zaupanje med ljudmi tam večje, da je zaupanje v državne institucije tam večje, da je inovativnost tam večja in da imajo ljudje tam več prostega časa? In kako to, da je zlata doba kapitalizma – družba blaginje, od konca II. svetovne vojne do sredine sedemdesetih let – temeljila prav na visokih davkih, reguliranem trgu in zelo aktivni vlogi niti malo vitke države? Neoliberalci obenem mantrajo, da je zadolževanje smrt, da se torej država ne sme zadolževati in da mora imeti vzdržne finance (zlato fiskalno pravilo), kar je seveda dvojna laž, če pomislimo, da sam finančni kapitalizem temelji prav na večnem zadolževanju in dolgovih, ki niso nikoli odplačani (kapitalizem temelji na kreditiranju, pričakovanjih, zaupanju, željah, veri, hja, čisti veri), in da nas je v to krizo pahnila prav nevzdržnost samega finančnega kapitalizma.

Raziskave, ki jih je opravila univerza Greenwich, jasno kažejo, da s privatizacijo in deregulacijo pride tudi korupcija. In vsak privatizacijski val je v Slovenijo prinesel nov val korupcije.

Da socialna država zavira razvoj, inovativnost in produktivnost, je torej le tipična neoliberalna laž – socialna država je še kako produktivna, kar dokazujejo skandinavske države in zlata doba kapitalizma. In še nekaj: stalno nam govorijo, da je naš trg dela premalo fleksibilen in da je treba zato nujno sprejeti neoliberalni model (deregulacija financ, liberalizacija trga, fleksibilizacija trga dela, privatizacija javnega sektorja, outsourcing, offshoring, vitka država). To je še ena tipična neoliberalna laž: skandinavske države imajo močno socialno državo in obenem zelo fleksibilen trg dela. Ne le, da se socialna država in fleksibilni trg dela ne izključujeta, ampak je prav močna socialna država pogoj za fleksibilni trg dela. Le država z močno socialno državo si lahko privošči fleksibilni trg dela, ker je tveganje majhno – kdor izgubi službo, lahko namreč vedno računa na socialno državo, ali bolje rečeno, vedno lahko računa, da mu brezposelnemu ne bo nič slabše kot zaposlenemu in da mu bo socialna država s svojo mehkobo in blažilno prožnostjo omogočila mirno premagovanje stiske in nestresen prehod v novo obdobje.

Strah pred komunizmom

Kako in zakaj je nastala socialna država? Ja, brez razmaha delavskega gibanja in politične demokracije v 19. in 20. stoletju je ne bi bilo, pravi Wahl, toda dejansko ni produkt delavskega gibanja, ampak produkt velikega zgodovinskega kompromisa med delom in kapitalom. Ni šlo torej za zmago enega nad drugim, ampak za kompromis. Socialna država je bila v interesu obeh strani, tako dela kot kapitala, tako delavcev kot kapitalistov. Tako kot so delavci hoteli socialno in ekonomsko varnost (pred izkoriščanjem, razčlovečenjem, boleznijo, invalidnostjo, brezposelnostjo, starostjo), boljše delovne razmere, stabilnost, višji življenjski standard in blaginjo, so tudi kapitalisti hoteli imeti delavce, ki bodo čili in zdravi, čim bolje usposobljeni in izšolani, mentalno stabilni – dobro javno šolstvo, dober zdravstveni sistem in druge institucije socialne države so bili v interesu kapitala, ki je za svoje nemoteno funkcioniranje in za svojo »neskončno« rast potreboval čilo, zdravo, sito in kvalificirano delovno silo.

Zgodovinski kompromis je pomenil, da sta se obe strani nečemu odrekli: kapital se je odrekel delu dobička in prerazporejanju družbenega bogastva le navzgor, delavci pa so se odrekli nasilju, revoluciji, razredni vojni. Socialna država je postala – ne nujno vedno stabilno, toda obvladljivo – stičišče nasprotnih razrednih interesov. In to je bila cena, ki sta jo obe strani plačevali za življenje v civilizirani družbi. Delavci so privolili, da kapitalist še naprej žanje sadove njihovega dela, kapitalisti pa so pristali na to, da se družbeno bogastvo deli drugače, kot bi to počel prosti trg – prerazporejanje družbenega bogastva so prenesli na socialno državo. Delavec je bil plačan za svoje delo, ni pa bil plačan za svoje emocionalno investiranje v produkt, za svojo dušo – in socialna država je bila, kot opozarja Boris Groys, nekakšna kompenzacija za to, substitut za razredno vojno. Če ne bi bilo socialne države, bi imeli razredno vojno. In revolucijo. In teror.

Kapital si pač razredne vojne, revolucije in terorja ne more privoščiti – to družbo in kapitalistični ustroj preveč destabilizira in obenem tudi preveč stane. Socialna država je cenejša. In res: ko se je začelo nemško delavsko gibanje v drugi polovici 19. stoletja vse bolj radikalizirati in militarizirati in ko je začelo koketirati s socialističnimi idejami, ni Ottu von Bismarcku, pruskemu ministrskemu predsedniku, preostalo nič drugega, kot da je vpeljal prve temelje socialne države – socialno zavarovanje, pokojnine, javno zdravstvo in tako dalje. Iz strahu pred socializmom, s katerim je vse bolj koketiralo ljudstvo, je vpeljal socialno državo, ki je ljudstvo odvrnila od razredne vojne, revolucije in terorja. Bismarck je z vpeljavo socialne države ogromno privarčeval.

Toda to je bil šele »primitivni« začetek. Boj za socialne reforme, še posebej za krajši, osemurni delovnik, se je nadaljeval – in kapital je leta 1919 končno pristal tudi na prelomno reformo, skrajšanje delovnega časa, osemurni delovnik. Jasno, ni naključje, da se je to zgodilo le dve leti po ruski revoluciji, v času, ko so delavci na zahodu vse bolj koketirali in simpatizirali z idejami ruske revolucije in ko so po vsej zahodni Evropi ustanavljali »sovjetske republike«. Vpeljava osemurnega delovnika, enega izmed temeljev sodobne socialne države, je bila cenejša od razredne vojne, revolucije, nasilne konfrontacije in terorja. Kapitalistični strah pred alternativo – pred komunizmom, ultimativno destabilizacijo kapitalizma – je bil torej še enkrat motor socialne države. Kapital je privolil v »manjše zlo« od komunizma, v razredni kompromis, socialno državo, ki je bila alternativa tako komunizmu kot visokim stroškom destabilizacije kapitalizma – delavski razred pa je privolil v odločnejšo integracijo v obstoječi družbeni in ekonomski red. In močnejša ko je bila socialna država, legitimnejši je bil obstoječi družbeni in ekonomski red.

Po II. svetovni vojni, v katero se je izrodila velika finančna in gospodarska kriza tridesetih let, je razredni kompromis doživel popolni vihar: ker so se zahodne vlade ustrašile, da bodo začeli ljudje zaradi povojnega kaosa, obupa in pomanjkanja koketirati s komunizmom, da bodo torej zahtevali sovjetizacijo zahodne Evrope in da bo zahodna Evropa – od Sredozemlja do Skandinavije in Britanije – padla pod komunizem, so storile dvoje. Prvič, v Bretton Woodsu so sklenile, da bodo kapitalizem, ki je svet pred vojno pahnil v apokaliptično krizo, podvrgle strogim regulacijam (stroga kontrola pretoka kapitala, še zlasti finančnega, reguliranje energetskega in nepremičninskega trga, reguliranje kreditne politike, fiksni tečaj, visoki davki, nacionalizacija vitalne infrastrukture, ločitev zasebnega in javnega sektorja, aktivna vloga države), kar pomeni, da so moč kapitala omejile, s čimer so preprečile, pravi Wahl, da bi bogataši moč svojega kapitala prelevili v politično silo, v orodje špekuliranja, izsiljevanja in represije. In drugič, ustvarile so to, čemur pravimo sodobna socialna država, ki je torej prišla v paketu s politično, državno regulacijo trga in kapitala. V skandinavskih državah so 50 % BDP-ja namenjali socialni državi, preostalih 50 % pa prepustili zasebnemu sektorju, trgu, ki pa je bil pod strogo kontrolo. In skandinavske države so postale pojem držav blaginje.

Vlade, posrednice med delom in kapitalom, so po vojni z obema »taktičnima« manevroma kapitalizmu in obstoječemu družbenemu redu vrnile legitimnost. Kapitalizem so humanizirale, socializirale – če bi bil kapitalizem tedaj preveč nečloveški, bi ljudi dobesedno vabil v objem alternativ, nasilne konfrontacije, revolucije, terorja. Socialna država, ki je ne bi bilo brez regulacije kapitalizma, je sama postala najboljši regulator kapitalizma. Brez socialne države je kapitalizem brez legitimnosti – brez strahu pred komunizmom ni socialne države. Socialna država – zaščita pred potencialno sovjetizacijo zahodne Evrope – ni bila, pravi Wahl, le vsota socialnih institucij, javnih proračunov in socialnih beneficij, ampak pravi razredni kompromis: tako kot cilj kapitalizma nikoli ni bila socialna država (vedno je meril nižje, na totalni, asocialni, nečloveški, deregulirani kapitalizem), tudi cilj delavskega gibanja v resnici ni bila (vedno je meril višje, na socializem).

Orgija finančnega kapitala

Do prvega obstreljevanja socialne države je prišlo na začetku sedemdesetih, v času monetarne in naftne krize, ko je neoliberalizem, gnan s tržno-fundamentalističnim evangelijem Miltona Friedmana, čikaške šole in neoliberalnih inštitutov, ki so rasli kot gobe po dežju, krenil v svojo prvo veliko ofenzivo in oznanil: za krizo je kriva prevelika, preveč rigidna, preveč birokratska, preveč neučinkovita, antipodjetniško nastrojena država, ki trg preveč regulira, stiska in duši! Trg stiska in duši tako represivno kot komunizem stiska in duši svobodo! Potem ko sta na oblast prišla Margaret Thatcher in Ronald Reagan (in še malce prej diktator Augusto Pinochet v Čilu), so izpeljali prve velike deregulacije kapitalizma, prve velike deregulacije financ, prve večje demontaže javnega sektorja in prve demontaže socialne države (naloga države je bila, da zatre sindikate, kar so Pinochet, Thatcherjeva in Reagan z veseljem storili!). Vitka, minimalna država je postala simbol in ideal svobode. Kapitalizem je mizo obrnil: zdaj se ni več bal komunizma, ampak je začel ljudi s komunizmom strašiti: država počne to, kar v Sovjetski zvezi počne komunizem! Če bo država ostala tako velika, boste ostali brez vsega! Obubožali boste kot ljudje v komunizmu! Ljudje so dobili občutek, da država ni rešitev, ampak problem, pa četudi jim je prav država – velika država – omogočila blaginjo, v kateri so živeli vse povojno obdobje. Zakaj so ljudje tako neumni, da sami zahtevajo ukinitev socialne države?

Kleščenje socialne države je dobilo pospešek po padcu komunizma. Strahu pred komunizmom, pred alternativo kapitalizmu, ni bilo več. Kapitalizem je ostal sam, zato je lahko počel, kar je hotel. Kapital je lahko potoval, kamor je hotel, lahko je zapuščal državo, kadar je hotel, napadal in lomil je realno ekonomijo, valute in države, se globaliziral, prevzemal nemočna podjetja, jih vampirsko razbijal oz. »restrukturiral«, sesal in potem prodajal po kosih, maksimiral profite, spreminjal zakonodajo, si podrejal kreditne trge in pokojninske sklade, talil sindikate in kolektivne pogodbe, delovno silo prepuščal fleksibilnosti in posredniškim agencijam, višal brezposelnost, ustvarjal povsem fiktivno vrednost.

Ker ni bilo nobenih omejitev več, se je začela deregulacijska, kazinojska, špekulativna orgija finančnega kapitalizma, »izvedenih« finančnih instrumentov, mističnih finančnih »produktov«, skladov hedge in balonov, orgija »finančnega orožja za množično uničevanje« (kot bi temu rekel ameriški magnat Warren Buffett), orgija, ki je brez primere v zgodovini, orgija, ki se je leta 2008 končala s hudo finančno in gospodarsko krizo, po kateri so se neoliberalci najprej taktično potuhnili, potem pa – ob impotenci in defenzivnosti sindikatov, delavskega gibanja, levice in socialne demokracije, ki so bili nesposobni artikulirati kakršnokoli kredibilno alternativo – prešli v ponovno ofenzivo in predvidljivo oznanili, da je za krizo v resnici kriva država, ki se preveč vmešava v gospodarstvo, da je nujno potrebna deregulacija in da naj družbo poslej regulira izključno trg.

Finančni sektor, ki živi zunaj demokracije in ki ni bil nikoli izvoljen, je ta, ki bo discipliniral države – ne pa obratno.

Zakaj so finančne institucije sploh počele tako hazarderske, tako destruktivne in tako iracionalne reči? Iz preprostega razloga: ker vedo, da se nimajo česa bati in da ničesar ne tvegajo. Vse tja od Thatcher-Reaganove neoliberalne »revolucije« ima namreč država le še eno nalogo: da ščiti finančne institucije (banke ipd.), finančni sektor, finančne trge. Kar pomeni, da lahko finančne institucije vedno računajo na podružbljanje izgub – in privatizacijo dobičkov. Država jim to jamči, pa naj se obnašajo še tako hazardersko, iracionalno in destruktivno.

Pred nami je torej finančni kapital, ki družbo spreminja in oblikuje po svoji podobi. In to počne pučistično. Ker pač ni več komunizma, razredni kompromis ni več potreben. Finančni kapitalizem je lahko prešel v napad, ki pa ni le napad, ampak maščevanje bogatih, elite, enega odstotka. Neoliberalci pravijo, da deregulacije, privatizacije, kleščenja socialne države in druge »strukturne prilagoditve« zahtevajo globalizacija, velike tehnološke spremembe in postindustrijski čas, toda v resnici ne gre za ekonomsko nujnost, ampak le za diktat kapitala, za ozke ekonomske interese kapitalistične elite, ki jo v »pogajanjih« z Evropsko unijo predstavljajo Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, OECD, Banka za mednarodne poravnave in Evropska centralna banka, novi stebri tržnega fundamentalizma, in ki potrebuje nove trge, na katere bi lahko plasirala svoj presežni finančni kapital.

10 %
Znižanje plač v javnem sektorju, kot ga predlaga slovenska vlada
6  %
Dvig plač v javnem sektorju kot ga predlaga nemška vlada

Pred leti je presežni kapital našel novo priložnost za investiranje, novi trg – revne, tiste z nižjimi in negotovimi dohodki, ki si kreditov niso mogli privoščiti. Zasul jih je s subprime hipotekarnimi krediti, kar je bilo sicer hudo tvegano, toda na voljo so imeli »čudežne« finančne instrumente in mistične finančne produkte, ki jih ni nihče razumel. Ker jih ni nihče razumel, jih ni nihče reguliral. In ker jih ni nihče razumel in reguliral, se je ustvaril vtis, da tveganja ni. Potem je nepremičninski balon počil – in svet je zgrmel v krizo. Zdaj, nekaj let kasneje, skuša finančni kapital vse tiste »mistične« presežke, ki jih je ustvaril (ko je izbruhnila kriza, je bilo globalno premoženje finančnega sektorja trikrat večje od globalnega BDP-ja!), nekam plasirati – in socialna država oz. javni sektor je edini trg, ki je še preostal. In privatizaciji je zdaj na voljo vse, kar je v državni, javni, skupni lasti: od podjetij do bank, od elektrogospodarstva do telekomunikacij, od pošte do železnic, od zdravstva do šolstva. To, kar bo ostalo od socialne države in javnega sektorja, pa bodo preuredili tako, da bo čim bolj podobno zasebnemu sektorju, kar bo kasneje, v naslednji privatizacijski ofenzivi, omogočilo lažjo privatizacijo. Ne, varčevanje – in »strukturno prilagajanje« – ni stvar ekonomske nujnosti (da varčevanje le blokira razvoj, vidimo v Grčiji), ampak stvar politične odločitve, kakor tudi poglobitev krize ni stvar ekonomske nujnosti, ampak stvar politične odločitve (kar spet vidimo v Grčiji, pa tudi na Irskem in drugod). Nič neizogibnega ni bilo v tej neoliberalni varčevalni »revoluciji« (v tej politični odločitvi), kakor tudi ni bilo nič neizogibnega v Thatcher-Reaganovi neoliberalni »revoluciji«. Le kapital se hoče enkrat za vselej razbremeniti svoje družbene odgovornosti, pravi David Harvey, avtor knjige Enigma kapitala.

Protesti proti varčevalnim ukrepom v Španiji

Protesti proti varčevalnim ukrepom v Španiji
© Profimedia

Masivna deindustrializacija, epidemična brezposelnost, migracije vse cenejše delovne sile, offshoring, tehnološke spremembe in organizacijske inovacije (»podizvajalci«) so v vseh teh letih poskrbeli, da je finančni kapital povsem zasenčil sindikate in države. Postal je premočan – ogrožati ni začel le socialne države, ampak tudi življenje samo: varčevanje, odpovedovanje, odrekanje, rezanje, sekanje, kleščenje, socialna askeza. Zdaj, v času hude krize, ko je bila idealna priložnost, da bi se socialna država – in demokracijo, prerazporejanje družbenega bogastva navzgor, regulacijo ter obdavčitev kapitala in finančnih transakcij – okrepilo, so vsi pristajali na taljenje socialne države. Ljudje zahtevajo referendum o družinskem zakoniku, referenduma o socialni državi pa ne. Borijo se za tradicionalno družino, obenem pa povsem mirno pristajajo na kleščenje socialne države, ki je družini sploh šele omogočila, da je postala družina. Socialno državo spreminjajo v njeno nasprotje, v orodje za prerazporejanje družbenega bogastva navzgor, pa četudi ni nikjer videti razjarjenih množic, ki bi zahtevale deregulacijo, privatizacijo, fleksibilne delovne razmere in odpuščanje.

Toda finančni kapital ni postal premočan le po svoji zaslugi, ampak tudi po zaslugi sindikatov, socialne demokracije in levice, ki so s svojo kombinacijo deradikalizacije, minimalističnih zahtev in stalnega popuščanja pustili, da je socialna država postala sama sebi namen, ne pa emancipacijska stopnja v postopni demokratizaciji družbe, da sta se kapital in politična moč skoncentrirala v rokah finančne elite in da je finančni sektor postal bolj agresiven in konfrontacijski od njih. Pravijo nam, da so vse te strukturne reforme »nujne prilagoditve«, brez katerih ne bomo preživeli, v resnici pa ne bomo preživeli prav zaradi teh »prilagoditev,« ki nas vračajo v čas pred socialno državo, češ, prišli smo do točke, ko socialne države ne potrebujemo več. Toda na tej točki je človeštvo že bilo – pred nastopom socialne države. In socialno državo je potem ustanovilo prav zato, ker ni hotelo obtičati na tej mučni, strašni, neznosni, eksplozivni točki – na točki brutalne socialne razslojenosti in krute neenakosti, odvratne revščine, mizernih plač in delovnih razmer, apokaliptične brezposelnosti, srhljivega izkoriščanja, izsiljevanja in zlorabljanja, vrtoglavega prepada med magnatskimi palačami in lumpenproletarskimi slumi, negotovosti, nestabilnosti, nasilnosti in samomorilnosti ter prerazporejanja družbenega bogastva navzgor, ki se zdaj vrača. Blaginja se koncentrira pri eliti, davčne luknje za elito se večajo, tveganje spet postaja individualno, mreža zaščit pred boleznijo, starostjo, brezposelnostjo, dampingom, izkoriščanjem, plačilno nedisciplino in močjo kapitala pa izginja.

Solidarnost s finančnimi trgi

Konec socialne države pomeni konec razrednega kompromisa – in konec demokracije. Tržni fundamentalizem demokracijo in »odprto družbo« ogroža bolj kot katerakoli totalitarna ideologija, pravi magnat George Soros. Vsekakor, neoliberalizem skuša demokracijo na vsak način zlomiti in paralizirati, toda ne brez razloga: prav demokracija je namreč ta, ki lahko kontrolira in regulira kapital in kapitalizem. Edina. Po novem ni več politika ta, ki kontrolira in regulira ekonomijo, ampak je ekonomija ta, ki kontrolira in regulira politiko – in demokracijo. Politika je izgubila oblast – prevzel jo je trg. Trg je zdaj ta, ki načrtuje nacionalne ekonomije. Finančni sektor, ki živi zunaj demokracije in ki ni bil nikoli izvoljen, je ta, ki bo discipliniral države – ne pa obratno.

Da imajo ljudje nezaupanje v politiko, državne institucije in demokracijo, ni čudno – to je itak cilj: povečati nezaupanje v državo, da bi bili lahko finančni trgi čim bolj free. Z vsako deregulacijo in vsako privatizacijo je demokracije – in zaupanja v demokracijo – manj. Finančni kapital s tem dobiva politično moč, kakršne še ni imel. Odtod tudi stalna skrb politikov, da ne bi razočarali finančnih trgov – vlade kar tekmujejo, katera bo bolj fanatično izpolnjevala pričakovanja in zahteve finančnih trgov. Privatizacija, deregulacija, fleksibilna delovna zakonodaja, razdavčitev kapitala, »nepopularne« reforme in tako dalje. Koncept solidarnosti se je spremenil: zdaj od nas zahtevajo solidarnost s finančnimi trgi. To je dokončna legalizacija prerazporejanja družbenega bogastva od spodaj navzgor.

Kapital spet obvladuje obe strani enačbe, ponudbo delovne sile in povpraševanje po delovni sili – tako kot v času industrijske revolucije, v času najhujše delavske bede.

Denarja ni, pravijo. Seveda ga ni. Z reševanjem finančnega sektorja krizo stalno poglabljajo, ob tem pa mirno ustvarjajo vtis, da je do krize prišlo zato, ker so ljudje živeli prek svojih finančnih zmožnosti in ker so imeli socialne privilegije brez ekonomske osnove – ne, do krize je prišlo, ker je finančni sektor živel prek svojih finančnih zmožnosti! In brez ekonomske osnove! Edini sektor družbe, v katerem pred krizo ni prišlo do povečevanja dolga, opozarja Wahl, je bil prav javni sektor. Banke so bile pred krizo – pred letom 2008 – bolj zadolžene od držav, ki so se zares zadolžile šele, ko so začele reševati finančni sektor. In nekatere, recimo Grčija, so pri tem skoraj bankrotirale: hej, če lahko zlomimo Grčijo, v kateri je bila produktivnost med letoma 1999 in 2009 dvakrat večja kot v Nemčiji (in v kateri delajo ljudje več kot Nemci), lahko zlomimo tudi vas! Da je javno zadolževanje smrtni greh, je tipična neoliberalna laž: finančnemu sektorju se najbolj izplača zadolžiti prav države. Zakaj? Vedno veš, kje jih boš našel – ne izginejo kot drugi dolžniki, pravi Walter Wriston, šef Citibanke. Jasno, države potem s »strukturnimi reformami« oz. »prilagoditvami« prisiliš v drastično varčevanje, da bi bile lahko tuje banke poplačane – in tako nacije varčujejo in tezgarijo za tuje banke.

Tudi nujnost pokojninske reforme je le neoliberalna laž. Ne pozabite: zaradi vse bolj stresnega, intenzivnega, izsiljevalskega in šokantnega kapitalizma, ki ljudi mentalno uničuje in fizično izčrpava, se bo pričakovana življenjska doba skrajšala. Toda delovno dobo hočejo podaljšati prav zato, ker naj bi se življenjska doba zaradi »demografske bombe« podaljševala. Očitna laž! Ne, delovno dobo bodo podaljšali izključno zaradi potreb finančnih trgov, ki bodo tako dobili še več prostora za špekuliranje in bogatenje. Kot pravi ameriški ekonomist Michael Hudson: »EU vstopa v dobo totalitarne neoliberalne vladavine.« V dobo discipliniranja ljudstva. Vlada ljudstvu ne zaupa več.

Konec zadolževanja, pravijo – zdaj moramo varčevati! Kar je kakopak le trik. Reagan je Ameriko – v imenu tekme s Sovjetsko zvezo – mastno zadolžil. In David Stockman, njegov direktor proračuna, je kasneje razkril, v čem je bil štos: morali smo se čim bolj zadolžiti, da bi potem lažje upravičili varčevanje – rezanje in manjšanje države, klestenje socialnih zaščit in socialnih programov. Javno zadolževanje – vojna proti komunizmu! – je bilo le pretveza za demontažo socialne države.

Vsiljujejo nam torej odpovedovanje, ki ga populistično prikazujejo kot varčevanje, obenem pa ne povedo, kaj pride po tem varčevanju. Zdaj bomo eno leto varčevali, pravijo: in kaj se bo zgodilo po tem? Kaj nas čaka po enem letu? Nič – le vsemu se bomo odpovedali. Eno leto bomo varčevali – in po enem letu varčevanja, sekanja, okleščenja in rezanja bomo tako utrujeni, tako šokirani, tako posekani, tako porezani, tako okleščeni in tako ukleščeni, da bomo vsako še tako neznatno miloščino sprejeli kot nagrado in znak dobre volje. Socialno državo bo zamenjala filantropija. En odstotek bo lahko končno sam odločal, kdo si zasluži socialno pomoč – končno bo lahko sam filantropsko določil, komu naj gre njegov denar. Tako kot so to nekoč počeli ameriški »roparski baroni«, recimo Carnegie, Mellon, Gould in Vanderbilt.

Država je po novem le še dobavitelj cenene, vljudne, pridne, ubogljive, voljne, disciplinirane, fleksibilne delovne sile – in nič več. To je njena edina naloga. Bo država z »novo politiko« zmanjšala brezposelnost? Ne. In zakaj ne? Ker to ni v interesu kapitala. Kapital hoče čim večjo brezposelnost – »rezervno industrijsko armado«. Le ljudje, ki živijo v socialni negotovosti, strahu in pomanjkanju, so voljni sprejeti vsako, še tako slabo plačano delo, delati pod ceno in fleksibilno. Ljudje, ki so v stalni medsebojni tekmi (in ki so drug drugemu stavkokaz), zmanjšujejo moč sindikatov in delovne sile, obenem pa povečujejo profite. Točno: čaka nas reproletarizacija sveta. Kapital spet obvladuje obe strani enačbe, ponudbo delovne sile in povpraševanje po delovni sili – tako kot v času industrijske revolucije, v času najhujše delavske bede. Ne, brezposelnost se ne bo zmanjšala. Niti to ni cilj.

In ko se bomo zbudili, bomo živeli v vitki državi. Tako vitki, da bo imela le še tri okenca, na katerih bosta zaposlena dva človeka in pol. Na prvem okencu bodo prijavili vaše rojstvo, na drugem vašo smrt, na tretjem pa boste prijavljali korupcijo, toda ker bo v vitki državi korupcije bistveno manj kot v socialni državi, bo uslužbenec tega okenca zaposlen le honorarno in fleksibilno. Problem je le v tem, da v vitki državi korupcije ne bo manj, ampak več. Raziskave, ki jih je opravila britanska univerza Greenwich (Public Services Internationl Research Unit), namreč povsem jasno kažejo, da s privatizacijo in deregulacijo pride tudi korupcija, da se korupcija s privatizacijo in deregulacijo dramatično poveča in da je korupcija – s podkupovanji, kartelnimi dogovori, lažnimi licitacijami za javna naročila, uničevanjem konkurence in netransparentnostjo vred – integralni del same privatizacijske politike. Vsak privatizacijski val je v Slovenijo prinesel nov val korupcije. Z vsako privatizacijo je bilo več korupcije. In ne pozabite: skandinavske države nimajo ravno vitkih držav, imajo pa zelo vitko korupcijo. Manjša ko bo torej socialna država, več bo korupcije. In večja bo možnost razredne vojne, nasilja in morda celo revolucije, ki utegnejo biti dražje od socialne države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Robert Ivanc, Ljubljana

    Vitka država

    Vlada je v začetku mandata pretresla slovensko strokovno in občo javnost z varčevalnimi ukrepi. Lahko da je namen tega manevra v odvračanju pozornosti, da se v miru spelje določene zakulisne načrte. Vendar se je vsaj na področju izobraževanja in znanosti potrebno dotakniti nekaterih podrobnosti „varčevalnih ukrepov“. Kot poročajo mediji, je Ministrstvo za finance marca 2012 pripravilo dokument z... Več