Urša Marn

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Ekonomija  |  Politika

Voda v grlu

Se bo morala tudi Slovenija priklopiti na rešilno pipo pomoči?

Ilustracija Titanik.

Ilustracija Titanik.
© Meta Kutin

 Kriza evroobmočja je na vrhuncu, zato lahko državo vsaka nespretna izjava vodilnih politikov drago stane. Napoved predsednika vlade Janeza Janše, da bi tudi Slovenija utegnila potrebovati mednarodno pomoč, če se bodo negativni trendi nadaljevali, bo našo državo stala vsaj 1,2 milijona evrov. Toliko dodatnih obresti bo namreč Slovenija morala odplačati za na novo izdane zakladne menice. »Stroški so še višji, če upoštevamo, da so se finančni trgi nemudoma odzvali tudi z zvišanjem zahtevanega donosa na desetletne obveznice. K temu pa je treba dodati še širše in težje merljive stroške, kot so ustvarjanje negativnega razpoloženja med mednarodnimi investitorji, ki se bodo še bolj izogibali naložbam v Sloveniji,« pravi ekonomist dr. Jože P. Damijan, ki se je lotil izračuna stroškov te škodljive Janševe izjave.

Toda nespretno izrečene besede predsednika vlade, ki so vznemirile finančne trge, še ne pomenijo, da je z njimi pretiraval in zunanje pomoči sploh ne bomo potrebovali.

»Verjetnost, da bo Slovenija potrebovala mednarodno pomoč, je zelo velika,« pravi Jaime Reusche, analitik bonitetne hiše Moody’s, ki je bonitetno oceno naše države pred kratkim znižala kar za tri stopnje, za naprej pa ohranila negativne obete. Kot glavni razlog za znižanje ocene pri agenciji navajajo težave slovenskih bank, ki potrebujejo dodatno dokapitalizacijo. Da bo Slovenija za Grčijo, Portugalsko, Irsko, Španijo in Ciprom naslednja evropska država, ki bo zaprosila za zunanjo pomoč, napoveduje tudi nemški Spiegel.

V državi vlada mrtvilo. Trošenje prebivalstva se občutno krči, kreditna aktivnost vse bolj peša, masa plač za zaposlene v javnem sektorju se kljub vladni varčevalni ihti povečuje, delež javnega dolga in dolga, za katerega jamči država, se približuje polovici celotnega bruto dolga, komaj četrtino povečanja javnega dolga do tujine pa gre pripisati primarnemu proračunskemu primanjkljaju, opozarjajo v zadnji številki Gospodarskih gibanj. Kdor je torej mislil, da ne more iti na slabše, se je krepko motil. »Še pred kratkim je kazalo, da bo Slovenija potrebovala pomoč EU le pri sanaciji bank, zdaj kaže, da jo bo potrebovala že za financiranje tekočega proračuna,« pravi Damijan. Dodaja pa: »Vlada mora nujno pripraviti obsežen New Deal za zagon gospodarstva, saj lahko samo ta Slovenijo potegne iz dolžniške spirale.«

Stroga dieta

Najprej razčistimo, kaj mednarodna finančna pomoč sploh je. »Gre za to, da posebne mednarodne finančne institucije zagotovijo kreditiranje države, saj je kreditiranje na trgu predrago. V zameno za ta korak država sprejme nekatere shujševalne programe: lahko je predpisana privatizacija, obvladovanje stroška javne uprave in podobno. Skratka, deluje, kot da bi dobili zdravnika, ki nam sicer da zdravilo, toda hkrati predpiše strogo dieto,« pojasnjuje Matej Tomažin iz KD Skladov. Precej zoprno, saj samo še sprejemaš in izpolnjuješ zakone in dekrete, ki ti jih pošiljajo iz Bruslja in Frankfurta. A po svoje tudi zanimivo, seveda v negativnem pomenu besede, kajti opozicija ne bi več mogla kritizirati vlade, ta pa tudi ne bi imela več veliko dela. Mednarodna pomoč namreč pomeni tudi zelo strog nadzor. Nevarno pri takšni pomoči je, da se je zlepa ne rešiš. Že ekonomist Milton Friedman, ta prerok svobodnega trga, je dejal: »Nič ni tako stalnega kot začasni vladni programi.« Ekonomist dr. Igor Masten pa danes svari: »Če se priklopimo na rešilno pipo pomoči, se od te pomoči zlepa ne bomo odklopili.«

S prošnjo za zunanjo pomoč bi se zadolževanje Slovenije še podražilo. Za Grčijo, Portugalsko, Irsko in Španijo se je cena zadolževanja mesec po tem, ko so zaprosile za pomoč, zvišala še za približno eno odstotno točko.

»Zunanja pomoč zahteva samo, da sprejmemo strožje nadzorne mehanizme, kar je stara praksa Mednarodnega denarnega sklada, ki jo je nato v okviru trojke prevzela tudi Evropska unija. Ne gre za neposrednega upravitelja, temveč za nadzor nad programi prilagajanja in reformnega spreminjanja, pri čemer so nove tranše pomoči vezane na izpolnjevanje pogojev,« pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač. Finančna pomoč je torej pogojena s pritiski glede učinkovitega izvajanja sprememb. »V nobenem primeru, niti pri Grčiji, ni šlo za neposredno prevzemanje odgovornosti nekakšnega prisilnega upravitelja ali celo nekakšne vlade v senci, kar se skuša prikazati v slovenskem primeru. Gre za popolnoma napihnjeno in izkrivljeno sliko, da se bo Slovenija jeseni odločala o svoji suverenosti.« Po Kovačevem mnenju problem Slovenije ni ekonomska suverenost, temveč politični suvereni, ki ne obvladujejo svojega posla in vodijo državo na ekonomsko vse manj vzdržna brezpotja. »Če že kaj, potem bo Slovenija jeseni morda zrela za novo vlado, torej zamenjavo političnega suverena, da bi potem toliko lažje ohranila in razvila ekonomsko suverenost, ki jo EU do zdaj ni niti ogrožala niti reševala.«

Dr. Bogomir Kovač: »Če že kaj, potem bo Slovenija jeseni morda zrela za novo vlado, torej zamenjavo političnega suverena, da bi potem toliko lažje ohranila in razvila ekonomsko suverenost, ki jo EU do zdaj ni niti ogrožala niti reševala.«

Dr. Bogomir Kovač: »Če že kaj, potem bo Slovenija jeseni morda zrela za novo vlado, torej zamenjavo političnega suverena, da bi potem toliko lažje ohranila in razvila ekonomsko suverenost, ki jo EU do zdaj ni niti ogrožala niti reševala.«
© Borut Peterlin

Ekonomist dr. Jože Mencinger je realist: »Prave mednarodne pomoči, razen humanitarne, ki pa je navadno precej mizerna, kakšnih deset evrov na prebivalca, ki ga prizadenejo ujme ali lakota, dejansko ni prav veliko in bolj koristi tistemu, ki jo da, kot tistemu, ki jo dobi. Recimo, da gre za odpis dela dolga – to gotovo je pomoč, ki pa jo dolžnik dobi, ko upniki ugotovijo, da vsega dolga niti teoretično ne more odplačati, del pa ga morda bo. Posojila ali tuje naložbe najbrž tudi niso pomoč; prva naj bi vrnili z obrestmi, pri drugih najpogosteje poceni prodamo del premoženja. Posegi Evropske centralne banke na trge državnih obveznic ali evroobveznice bi bile koristna oblika pomoči, saj bi precej zmanjšale obrestne mere zelo zadolženim državam in jih le malo zvišale denimo Nemčiji, predvsem pa bi onemogočile ’finančne trge’. A pri tem ne gre spregledati, da so ’finančni trgi’ del finančnega sistema držav, ki dajejo ’pomoč’, ta pa se prek teh trgov vrne tistim, ki jo dajejo.«

Dr. Jože Mencinger: »Dokler bodo podjetja propadala, se bodo slabe terjatve bank povečevale; podjetja pa bodo propadala, dokler ne bo več povpraševanja, tega pa z varčevanjem le še zmanjšujemo.«

Dr. Jože Mencinger: »Dokler bodo podjetja propadala, se bodo slabe terjatve bank povečevale; podjetja pa bodo propadala, dokler ne bo več povpraševanja, tega pa z varčevanjem le še zmanjšujemo.«
© Borut Peterlin

Morebitne pasti

Država za mednarodno pomoč v splošnem zaprosi, ko ima težave s proračunom, tekočim računom bilance, se pravi, da je uvoz prevelik glede na izvoz in glede na moč valute, ali pa ko ima težave z bankami.

Prave mednarodne pomoči, razen humanitarne, ni prav veliko in bolj koristi tistemu, ki jo da, kot tistemu, ki jo dobi, pravi ekonomist Jože Mencinger.

Slovenija doslej ni imela težav s tekočim delom plačilne bilance, iz česar lahko sklepamo, da je naše gospodarstvo vsaj za silo v ravnovesju. Približno toliko, kot izvozimo, tudi uvozimo. Problem Slovenije so proračunski primanjkljaj in pa težave bank, pri čemer je primanjkljaj vsaj teoretično lažje rešljiva težava kot težave bank. Če želiš uravnotežiti proračun, moraš ali zmanjšati odhodke ali povečati prihodke, mera pa je seveda predvsem stvar političnih preferenc. Nekoliko težje je uravnotežiti proračun, ko je država v položaju, v kakršnem je danes Slovenija, saj nima centralne banke, ki bi lahko neposredno krila primanjkljaje, kot jih denimo v ZDA, Veliki Britaniji ali pa jih je v nekdanji Jugoslaviji. Če primanjkljajev ne moreš pokrivati s tiskanjem denarja, si obsojen na milost in nemilost finančnih trgov, ki denar posojajo. Tu pa je Slovenija v slabem položaju, saj jo trgi skoraj popolnoma ignorirajo.

Druga težava so banke. Tudi njim brez tiskanja denarja težko pomagaš, ker država nima denarja, da bi jih dokapitalizirala oziroma likvidnostno podpirala. Po mnenju slovenskih ekonomistov je težave s proračunom mogoče rešiti brez zaprosila za finančno pomoč. To bi bilo dobro že zato, ker vsaka takšna pomoč prinese kup administrativnih stroškov z raznimi birokrati, nazadnje pa vsi vemo, kaj je treba storiti. Kar zadeva banke, je položaj manj predvidljiv in zelo odvisen od razmer v slovenskem gospodarstvu ter gibanja depozitov. Slovenski bančni sistem je močno odvisen od nekaj velikih gospodarskih sistemov, ki pa so zdaj v težavah. Ali bo torej Slovenija potrebovala pomoč, je odvisno od tega, ali ji bo uspelo sami zagotoviti sredstva za dokapitalizacijo državnih bank. Pa je to realno? Ne, pravi ekonomist dr. Marko Jaklič. »Slovenska država se ne more sama zadolžiti. Po mojih informacijah ne more zbrati niti milijarde, kaj šele šest milijard – kolikor jih potrebuje za dolgoročno rešitev težav.« Ne gre le za primanjkljaj v bančnem sektorju. Veliko breme je tudi zadolženost sicer zdravih podjetij, takih z naročili in s projekti, in to je tisto, kar povzroča kreditni krč. Jaklič zato meni, da bi morala hitro poseči po mehanizmu evropske pomoči. S čakanjem se bo naš javni dolg le še povečal, tako kot se je zgodilo Špancem.

»Slovenija ima poleg majhnosti in plitkega trga še dve bistveni težavi. Prva je prezadolženost podjetij, druga, ki je s tem povezana, pa je velik delež slabih terjatev v bilancah bank,« pravi ekonomist in nekdanji gospodarski minister dr. Matej Lahovnik. Po njegovem Slovenija še ni v položaju, ko bi morala zaprositi za pomoč, saj v tem trenutku težave še obvladujemo. Bi se pa v velikih težavah lahko znašli ob refinanciranju obveznosti do tujine. »Leta 2014 zapade v plačilo pomemben delež slovenskih obveznic, tako da se takrat lahko znajdemo v težavah, če se nam ne bi uspelo zadolžiti po dolgoročno vzdržni obrestni meri.«

Drugi izziv je sanacija bančno-finančnega sistema. Glede na zadnje podatke o obsegu slabih terjatev bank bo morala država do konca leta zagotoviti dodatne dokapitalizacije. Ker je bonitetna hiša Moody’s znova znižala bonitetne ocene NLB, NKBM in Abanki, se bodo te banke v tujini dražje zadolževale, če jim bo to sploh uspelo. Po Lahovnikovem mnenju ima država na razpolago tri možnosti. Prvič, da najprej kratkoročno sama dokapitalizira državne banke, pri čemer je pogoj, da se ji uspe zadolžiti sami ali prek evropskega reševalnega mehanizma, če se ji sami ne bi uspelo neposredno zadolžiti po vzdržni obrestni meri – tedaj bi za pomoč morala zaprositi že jeseni. Da takoj nato banke po zgledu drugih razvitih držav skuša prodati na javnih mednarodnih razpisih, s čimer izstopi iz gospodarstva ter s kupnino zmanjša javni dolg. Drugič, da ustanovi slabo banko, nato pa očiščene banke proda tujim vlagateljem in s kupnino zmanjša javni dolg. Tretjič, da izpelje celovito sanacijo bančnega sistema s kapitalom strateških vlagateljev, ki bi vstopili v državne banke v obliki dokapitalizacije in postali večinski lastniki. Prav sanacija bančnega sistema je tisto, zaradi česar Lahovnik ne izključuje, da bo Slovenija morala zaprositi za pomoč v okviru evropskega reševalnega mehanizma. »Ali se bo to zgodilo in kdaj, je odvisno od tega, koliko zaupanja uživa v očeh tujih vlagateljev. Tisti trenutek, ko bodo vlagatelji presodili, da je izpolnitev slovenskih obveznosti tvegana, ne bodo več kupovali slovenskih obveznic oziroma bodo zahtevani donosi na naše obveznice presegli zgornjo, še vzdržno mejo, ki pri desetletnih obveznicah znaša okrog sedem odstotkov.« V začetku novembra lani smo se tej meji že nevarno približali, zdaj smo spet tik pod njo.

Je torej klic na pomoč le še vprašanje časa? »Ni nujno,« meni Tomažin. »Če se vlada odloči za privatizacijo nekaterih podjetij, bi lahko v tem kritičnem obdobju, ko trg zahteva razmeroma visoke obresti za denar, posojen Sloveniji, poslala pomemben signal, namreč da je denar sposobna najti tudi drugje, ne samo z zadolževanjem.« Opozarja, da je NLB le eden od kamenčkov v mozaiku, ki lahko pripeljejo do tega, da se bomo morali priklopiti na pipo pomoči. »Do tega lahko pripelje skupek različnih dogodkov: neodločnost vlade, denimo da ne bi bilo privatizacije, prešibke reforme, da torej nova delovna zakonodaja in pokojninska reforma ne bi odpravili glavnih težav, vse višje obrestne mere, ki bi jih zahtevali vlagatelji za posojilo Sloveniji, pa seveda tudi neuspešna sanacija bančnega sistema.«

Pa je množična privatizacija res pametna? Bivši finančni minister dr. France Križanič meni, da bi Slovenija z razprodajo svojih mrežnih podjetij, se pravi večjih poslovnih bank, zavarovalnic, energetike, telekomunikacij, vodnega in komunalnega gospodarstva, pristanišča, letališča, avtocestnega omrežja in še česa zdrknila na raven kolonije. »Eksodus bo podoben tistemu s konca 19. stoletja.« Tu je še dodatna težava: tudi če se vlada odloči za množično prodajo podjetij v svoji večinski ali pretežni lasti, je vprašanje, ali bi ji v teh kriznih časih sploh uspelo najti kupce, celo če prodajna cena ne bi bila pretirano visoka.

Po Križaničevem mnenju bi si Slovenija morala pomagati sama, češ da ima za to dovolj sredstev in znanja. »V sedanjih razmerah, ko na ravni evroobmočja ni institucije, ki bi v vsakem primeru posodila potrebna sredstva državam in poslovnim bankam, pomeni prošnja za pomoč ožigosanje države in njenega gospodarstva kot nesolidnega partnerja, zmanjšanje suverenosti države in ukrepe z učinki, nasprotnimi od pričakovanih. Prošnja za pomoč bi Slovenijo stigmatizirala,« opozarja. Pa ne le to. Pomenila bi tudi konkretne stroške, saj bi se po vsej verjetnosti naše zadolževanje v tujini še podražilo. Za Grčijo, Portugalsko, Irsko in Španijo se je cena zadolževanja mesec po tem, ko so zaprosile za pomoč, zvišala še za dodatno približno eno odstotno točko, pravi ekonomist David Benedek.

Dr. France Križanič: »Prošnja za pomoč pomeni ožigosanje države in njenega gospodarstva kot nesolidnega partnerja, zmanjšanje suverenosti države in ukrepe z učinki, nasprotnimi od pričakovanih.«

Dr. France Križanič: »Prošnja za pomoč pomeni ožigosanje države in njenega gospodarstva kot nesolidnega partnerja, zmanjšanje suverenosti države in ukrepe z učinki, nasprotnimi od pričakovanih.«
© Borut Krajnc

Janševo zavajanje

»Odločitve slovenske vlade so nepredvidljive,« na vprašanje, ali bo Slovenija zaprosila za zunanjo pomoč, odgovarja Mencinger. »Sicer pa ni vse odvisno od Slovenije, pomembneje je, kaj bosta počeli EU in ECB oziroma kako se bosta lotili reševanja Španije, pri čemer z unovčljivim jamstvom sodeluje tudi Slovenija. Španske številke so stokrat večje od slovenskih.« Po njegovem mnenju je v tem času iskati zasebnega investitorja za NLB nesmisel. »Mar res kdo misli, da bo prevzel banko z vsem, kar jo bremeni, s hrvaškimi varčevalci vred? Breme slabih terjatev bo dejansko prej ali slej ostalo državi, pa naj naredimo slabo banko ali pa NLB dokapitaliziramo. Gre le za dva različna prenosa na ramena davkoplačevalcev.« Opozarja pa tudi: »Misliti, da se bo s prenosom terjatev na slabo banko ali z dokapitalizacijo kreditna aktivnost bank kar vrnila na ravni pred krizo, je narobe. Dokler bodo podjetja propadala, se bodo slabe terjatve bank povečevale; podjetja pa bodo propadala, dokler ne bo več povpraševanja, tega pa z varčevanjem le še zmanjšujemo. Zdaj vsi pravijo, da so domače banke zanič, tuje pa dobre. A zakaj potem tuje banke ne izkoristijo priložnosti in s kreditiranjem podjetij ne prevzamejo bančnega trga?!«

Mednarodna pomoč deluje, kot da bi dobili zdravnika, ki nam sicer da zdravilo, toda hkrati predpiše strogo dieto, pravi analitik Matej Tomažin.

Slovenska potreba po finančni pomoči bo v prihodnjih mesecih posledica dveh dejavnikov: načina reševanja evropske dolžniške krize in domačih razmer, meni Kovač. »Predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi napoveduje, da bo ECB z monetarno politiko dejavneje in neposredno posegla v bančno in dolžniško krizo. Tudi za ceno morda višje in diferencirane inflacije. Če bo ECB jeseni res neposredno posegala na trge obveznic, to pomeni, da se bodo v prihodnjih mesecih spremenili pogoji reševanja krize. To slovenske potrebe postavlja v nov koordinatni sistem, ki bo manj odvisen od znamenitih finančnih trgov in manj od silnega političnega pritiska, ki ga je trojček tako neuspešno demonstriral na grškem primeru. S Španijo in z Italijo tako ni mogoče ravnati in podobno velja tudi za manjše članice, kot je Slovenija. Grška učna ura je v tej grobi obliki zadosten opomin za vse strani. ECB stopa v nov krog brez pogojevanja, podobno pa bodo tudi pritiski na prilagoditvene programe v članicah manj brutalni.«

Izredne razmere

Kaj pa domače razmere? Slovenija za normalno refinanciranje in tekoče financiranje države in bank na letni ravni potrebuje dve do tri milijarde evrov. Pri tej stopnji skupne zadolženosti javnega in zasebnega sektorja je torej potrebno tekoče prilagajanje. »Načeloma obstajata dva mehanizma, ki ju moramo spoštovati glede uravnoteženja, in sicer notranja fiskalna konsolidacija in zunanje ravnotežje, ki ga kaže plačilna bilanca. Oba sta povezana in oba poganjajo tri temeljne usmeritve: konkurenčnost usmerja plačilno bilanco, reforme usmerjajo vse tri državne blagajne, zaupanje pa utrjuje možnosti gospodarske rasti in zaposlenosti. Če torej Slovenija želi rešiti svoj problem zadolževanja, velja takle vrstni red: spodbujanje rasti kot primarni cilj, reforme kot sistemske spremembe na srednji rok ter fiskalna in bančna konsolidacija, pri čemer bi slednja morala biti kratkoročno eden glavnih ciljev.« Po Kovačevem mnenju banke same niso sposobne rešiti tega, saj so zapleti s stečaji podjetij in holdingov, portfelj slabih kreditov pa se s poglabljanjem recesije le še širi in ne zmanjšuje. Ker banke za zdaj nimajo težav z likvidnostjo in s solventnostjo, je manevrski prostor dovolj velik, a le, če bodo ključni akterji delovali usklajeno. Banka Slovenije, vlada, združenje bank in poslovne banke morajo čim hitreje najti skupno rešitev. »Če upoštevamo oboje, potem Slovenija ni v položaju, da bi zaprosila za pomoč. Lahko pa pomoč v prihodnjem letu dobi kot del normalnega mehanizma financiranja članic evroobmočja, ki ne bo posebej sankcionirano in spolitizirano kakor nekakšen bankrot države. EU se namreč rešuje tudi s tem, da se postopki refinanciranja prek obeh evropskih reševalnih skladov, pa tudi prek ECB doživljajo kot normalni mehanizmi financiranja članic in ne kot nekakšen prisilni jopič, ki ga potem paranoični politiki prodajajo na domačem političnem trgu kot izgubo suverenosti, potop in podobno, kar skuša storiti Janševa vlada. Manever je namreč očiten. Vse je podrejeno temu, kako prerazdeliti politično odgovornost na druge oziroma vzpostaviti izredne razmere v državi, da bi jo lažje obvladovali.«

Slovenija še ni v položaju, ko bi morala zaprositi za mednarodno pomoč, saj v tem trenutku težave še obvladujemo, meni ekonomist Matej Lahovnik.

Vnovično znižanje bonitetne ocene po Kovačevem mnenju kaže realno stanje v državi. »Bonitetne ocene so se znižale že sedaj, in to zaradi slabega stanja treh največjih bank, negativne gospodarske rasti, pomanjkanja jasne ekonomske politike in strategije, splošnega politično-ekonomskega nezaupanja v državi in predvsem paničnih in sila nespretnih javnih izjav visokih vladnih funkcionarjev. Gre za zanko, v katero se je ujela Slovenija. Vladi in zlasti predsedniku vlade ustreza zaostrovanje notranjih izrednih razmer, ker v tem kaosu lažje uveljavlja svoje politične interese, uporablja zunanji pritisk z morebitno pomočjo, grškim scenarijem in s tezami o izgubi suverenosti kot orožje za boj proti opoziciji. Bonitetne hiše in zunanji investitorji samo vrednotijo te politične neumnosti. Škoda je že tu in cena zanjo je preverljiva.« Odgovornost nosi tudi finančni minister dr. Janez Šušteršič. »Pred meseci bi se lahko bistveno ceneje zadolžil, pa se ni želel ali upal, ker je računal na drugačne rešitve. Preprosto je napačno ocenil finančni položaj države in bank, in tudi to čakanje že ima svojo ceno.«

Dvojec brez: Janez Janša, predsednik vlade, in Janez Šušteršič, finančni  minister

Dvojec brez: Janez Janša, predsednik vlade, in Janez Šušteršič, finančni minister
© Borut Krajnc

Mi obračamo, ECB obrne

Evropa si mora naliti čistega vina. Odkrito mora priznati, da sedanje krize ni mogoče rešiti drugače kot s tiskanjem denarja, čeprav se to zelo upira nekaterim državam severa, saj ne želijo socializirati preveč lagodnega življenja držav, ki živijo prek svojih zmožnosti. Toda nazadnje lahko problem, tudi slovenski, reši samo centralna banka, kot je bilo vedno v zgodovini in kot se dogaja drugod po svetu. Je pa to mogoče samo pod pogojem, da bi ECB pridobila bistveno več pooblastil. Slovenija je v precepu. Mora se dobrikati finančnim trgom, posredno s tem tudi severnim državam, predvsem Nemčiji, in prositi za miloščino, da se bo sploh še lahko zadolževala in tako plačevala svoje državne uradnike, učitelje, zdravnike …, hkrati pa bi morala zavzeti stališče, da je rešitev težav ECB, kar pa je bilo doslej bogokletno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.