Nobena oblast ne sme pozabiti, da vlada samo zaradi sprejemanja tistih, ki so vladani. Dolgo časa zoper voljo ljudi ne gre in tega ne bo mogla početi nobena vlada.

Z nekdanjim dekanom ljubljanske pravne fakultete in ministrom za pravosodje v prvi slovenski vladi po osamosvojitvi smo se pogovarjali o vladi in njenem razumevanju oblasti, prava, zakonov in ustave. O koalicijski histeriji, o varčevanju, o avtonomnih delih družbe in o Janezu Janši. Pa tudi o ideoloških obračunih in o podobnostih med totalitarnostjo vladanja pred dvajsetimi leti in današnjo.

Pred časom je vaš upokojeni kolega dr. Ivan Kristan dejal, da razmere, v katerih je večina postopkov sprejemanja zakonov hitrih in skrajšanih in večina sej nujnih in izrednih, vodijo v konec demokracije, kot jo poznamo. Se strinjate?

Vsekakor so to ukrepi, ki zelo zmanjšujejo pomen zakonodajne veje oblasti. Kajti čeprav ima vlada še nekaj časa, da razmisli o tem, kakšne predloge zakonov bo oblikovala, je potem zaradi nujnih postopkov, kjer rokov pravzaprav ni in gre zakon v štirinajstih dneh skozi zakonodajni postopek, tako rekoč nemogoče, da bi se poslanci res seznanili z materijo. To se lepo vidi na primeru 143. člena zakona o uravnoteženju javnih financ. Stvar je šla tako hitro, da nihče niti opazil ni, kaj člen pomeni. Zelo slabo je, da vlada vsaj v obrazložitvi zakona ni povedala, da se bo nekaterim ljudem za toliko in toliko zmanjšala pokojnina. Slabe obrazložitve zakonov, povezane z nujnimi postopki, skoraj demantirajo zakonodajno vejo oblasti.