Razkriti ali ne?

Objava imen večjih davčnih dolžnikov je tvegana poteza

Po podatkih davčne uprave so imela slovenska podjetja konec junija za 823 milijonov evrov davčnega dolga. Neplačevanje davkov je brez dvoma vsega obsojanja vredno, saj ima neposreden učinek na proračun. Toda. „Zgolj zgražanje javnosti ne bo prineslo čudežne palice,“ je do vladne zamisli o objavi imen večjih dolžnikov, ki s plačilom davkov zamujajo daljši čas, kritična informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Dvomi, da bodo posamezniki in podjetja zaradi „javnega linča“ hitreje poravnavali svoje davčne obveznosti oziroma da se bo izboljšala plačilna disciplina, hkrati pa vlada z objavo imen tvega, da se bodo sredi javnega linča znašli tudi tisti, ki predpisov niso kršili.

Po sedanji zakonodaji so podatki o davčnih obveznostih posameznih davčnih zavezancev varovani kot davčna tajnost. Za javno razkritje je potrebna sprememba zakona. Toda predlog zakona, ki so ga pripravili na ministrstvu za finance, je po mnenju informacijske pooblaščenke popolnoma nedomišljen. Za začetek ne določa, kaj javna objava sploh pomeni: gre za objavo na oglasni deski davčnega organa, za posredovanje seznama medijem ali za objavo na spletni strani davčnega organa ..., pri čemer bi bila po mnenju Pirc Musarjeve spletna objava glede posledic najbolj invazivna, zato je pri njej potrebna največja previdnost. Poleg tega obstaja nevarnost napake predvsem pri t. i. delnih poplačilih, ko se višina davčne obveznosti, kot jo je izračunal davčni zavezanec, razlikuje od davčne obveznosti, ki jo odmerja država. „V teh primerih lahko javna stigmatizacija, preden sta bila v postopku ugotovljena dejanska davčna obveznost in s tem dejanski davčni dolg, pripelje do resnih poslovnih posledic tudi za zavezance, ki predpisov niso kršili,“ opozarja. Poleg tega ne gre spregledati, da je javna objava za zavezance oblika sankcije, te pa naj bi se v pravni državi izrekale po končanem predpisanem postopku, v katerem ima zavezanec možnost ugovorov. Informacijska pooblaščenka še posebej odločno nasprotuje objavi podatkov o dolgu fizičnih oseb, saj bi s tem v večini razgaljali hude socialne stiske ljudi. „Pri pravnih osebah ima vlada več manevrskega prostora, a tudi tam mora spoštovati načelo sorazmernosti in za bolj polno državno blagajno prej kaj postoriti sama.“ Če bi imela vlada resen namen izboljšati plačilno disciplino, bi se v predlogu zakona zavezala k dejanjem in javnosti sporočila, kaj vse bo storila, da se bo plačilna disciplina v državi izboljšala, namesto da breme svoje odgovornosti v postopkih izvršbe prevali na pleča javnosti. „Ne smemo pozabiti, da ima država v rokah zelo močno orožje, namreč da nobena pritožba v davčnih postopkih ne zadrži izvršbe. Kje je torej težava? V izvršbi. Težava pa je tudi v tem, da država ne išče drugih vzvodov, s katerimi bi povečala davčne prihodke, recimo davčne blagajne, ki bi onemogočale skrivanje realnih prihodkov,“ opozarja informacijska pooblaščenka.

Že res, da v Evropi obstajajo države, ki so glede davčnih podatkov izjemno odprte. Tako je denimo na Norveškem davčna napoved vsakega državljana javno dostopna. Vendar tudi tam ni vse razkrito. „V skandinavskih državah je kultura transparentnosti drugačna kot v Sloveniji in številnih drugih evropskih državah,“ pravi Pirc Musarjeva, „vprašanje pa je, ali takšna transparentnost dejansko pripomore k širšemu javnemu dobremu, kajti samo v tem primeru bi bila vredna razmisleka.“