Urša Marn  |  foto: Borut Krajnc

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Boletovo poročilo

Ta teden je ekonomist in analitik mag. Velimir Bole objavil natančno analizo ekonomskega stanja Slovenije. Zakaj tonemo, katere so ključne napake in kako jih popraviti.

Velimir Bole je eden najvplivnejših slovenskih makroekonomskih analitikov. Svoje analize redno objavlja v Gospodarskih gibanjih, biltenu, ki ga izdaja EIPF, Ekonomski inštitut v Ljubljani, kjer je tudi zaposlen.

Velimir Bole je eden najvplivnejših slovenskih makroekonomskih analitikov. Svoje analize redno objavlja v Gospodarskih gibanjih, biltenu, ki ga izdaja EIPF, Ekonomski inštitut v Ljubljani, kjer je tudi zaposlen.

»Ko je stanje bolnika urgentno, ko krvavi, je zdravnikova prva naloga, da mu zašije žilo, ne pa da se ukvarja s tem, ali mu bo po posegu ostala brazgotina,« vladi svetuje ekonomist Velimir Bole z Ekonomskega inštituta EIPF v Ljubljani. Reforma trga dela, s katero se vlada pospešeno ukvarja, je potrebna, a je v tem trenutku sekundarnega pomena. Bistveno bolj urgentna je zagotovitev likvidnosti proračuna. Ključna težava Slovenije namreč ni solventnost proračuna oziroma zmožnost države, da poplača svoje prihodnje obveznosti, ta je solidna. Ključna težava je likvidnost proračuna. Treba je zagotoviti sredstva za letošnje in prihodnje leto.

Slovenija se na trgih javnega dolga že od sredine lanskega leta praktično ne more več zadolževati. Vlada mora zato takoj poiskati alternativne rešitve. Ena od možnih je izdaja državnih obveznic, zavarovanih s premoženjem države. Namesto da vlada razmišlja o prodaji državnega premoženja, naj to premoženje uporabi za zavarovanje. Ne gre se zanašati, da nam bo likvidnost zagotavljala Evropska centralna banka, neposredno ali posredno prek bank. ECB po svoji sedanji institucionalni ureditvi načeloma sploh ne more poseči na trg javnega dolga, kot to lahko delajo centralne banke v drugih gospodarstvih, denimo kot to počne ameriška centralna banka. ECB je sicer res pripravila načrt, po katerem namerava odkupovati dolžniške vrednostne papirje najbolj problematičnih članic evroobmočja, a samo tistih držav, ki se bodo strinjale s pogoji fiskalne politike. Bole opozarja, da Sloveniji zmanjkuje časa in si ne more privoščiti čakanja na uresničitev načrta ECB, predvsem pa je pametnejše, da težave rešimo sami, kajti »če bomo zaprosili za zunanjo pomoč, bo naslednjih 15 let izgubljenih. Vlada mora zato narediti vse, da ji za pomoč ne bo treba zaprositi«.

Napačna diagnoza

Treba je ločiti med fikcijo in ekonomsko stvarnostjo. Eksplicitne obveznosti naše države, torej tiste, ki so brezpogojne (vračilo dolga zaradi izdanih obveznic države), so opazno manjše kot v povprečju evroobmočja. Še več, manjše so celo od obveznosti najuspešnejših članic, torej Nemčije, Finske, Nizozemske in Luksemburga. Bole na to opozarja v zadnji številki Gospodarskih gibanj, biltena Ekonomskega inštituta. »Raven našega javnega dolga je tretja najnižja v evroobmočju. Sredstva, ki so potrebna za plačila skupnih zapadlih obveznosti iz dolga ter verjetnega tekočega deficita, so druga najmanjša v evroobmočju. Po povprečni ročnosti do zapadlosti dolga, ki kaže dinamiko povečevanja pritiska servisa dolga, je Slovenija v prvi tretjini najboljših. Glede na povprečno ročnost, ki kaže dolgoročnost porazdelitev servisa dolga, je drugi najmanjši oz. najbolj ugoden v evroobmočju. Nemčija, kot glavna reševalka evroobmočja in glavna financerka evropskega mehanizma stabilnosti, je po vseh navedenih kazalcih slabša kot Slovenija,« pravi Bole. »Ko gre za implicitne obveznosti, pri katerih največji del predstavljajo obveznosti do pokojninske in zdravstvene blagajne, je položaj Slovenije glede na ostale članice evroobmočja sicer opazno slabši. Še vedno pa smo po skupnih implicitnih obveznostih do leta 2030 v sredini evroobmočja.«

Povečanje kapitala bank z odkupom terjatev prek slabe banke bi bila bistveno dražja rešitev kot neposredna dokapitalizacija. Irski astronomski primanjkljaj države je bil posledica prav takšne napake.

Poglejmo še eno pomembno merilo, in sicer celotno zadolžitev gospodarstva, torej države, podjetij, finančnih korporacij in prebivalstva. Tudi tu je Slovenija precej, skoraj pol manj obremenjena od povprečja držav z evrom. »Le Estonija in Slovaška imata celotno zadolžitev nižjo,« pravi Bole. Tudi v prihodnje nam glede solventnosti države kaže »bolje kot v povprečju evroobmočja«. Ključni kazalci potenciala rasti so pri nas na vzdržni ravni in se izboljšujejo relativno glede na evroobmočje. Stroški dela se namreč od začetka krize v Sloveniji v povprečju gibljejo počasneje kot v evroobmočju, relativna konkurenčnost se torej izboljšuje. »Torej se odpravljajo posledice drastičnega poslabšanja konkurenčnosti, ki ga je povzročila davčna reforma leta 2006, v času ekstremnega pregrevanja gospodarstva in eksplozije plač zaradi Virantove plačne reforme leta 2008.« Mimogrede: Janševa davčna reforma je proračun na letni ravni oskubila za okoli 700 milijonov, torej za toliko, kolikor ima namen privarčevati sedanja vlada!

Velika pozornost, ki jo vlada posveča konkurenčnosti in trgu dela, se zdi Boletu v tem obdobju, ko ji teče voda v grlo, nerazumljiva. Kajti tudi če bo reforma trga dela optimalno izvedena, bodo njeni učinki dolgoročni, za sedanji ključni problem – likvidnost države – pa so praktično irelevantni, poleg tega pa bo vsaka manjša stranska škoda povečala težave z likvidnostjo.

Kolateralna škoda varčevanja

Kritičen je do ekonomskih potez tako prejšnje kot sedanje vlade: »Slovensko gospodarstvo je pri okrevanju dodatno oslabljeno glede na ostale države evroobmočja zaradi neustrezne makroekonomske politike po začetku krize, ki je naprej veliko razpravljala in malo ter počasi implementirala, sedaj pa z veliko ihto in počez lansira slabo pripravljene poteze, ne da bi natančneje sploh identificirala ključne probleme.« Ena večjih napak vlade je bil spomladanski paket pavšalnega rezanja stroškov države. Bole opozarja, da ni pomembna le pravilna diagnoza. »Seveda je slabo, če je diagnoza napačna, a slabše je, če je še implementacija neustrezna, kot se je zgodilo z letošnjo mini davčno reformo.«

Del spomladanskega paketa je bilo tudi t. i. davčno povečanje konkurenčnosti, namreč zmanjšanje davka na dobiček in dohodnine. »Ukrep, ki bi potencialno učinkoval ugodno na daljši rok, zaradi na primer večjih investicij, je imel po pričakovanju opazne in takojšnje negativne posledice na likvidnost proračuna.« Ker je bil povrh tega zakon sprejet z veljavnostjo za nazaj, od začetka leta, so uvedene olajšave odnesle skoraj 200 milijonov prepotrebnih letošnjih likvidnih sredstev. »Še hujše so bile posledice toče groženj o tem, kaj vse bo in koliko ’porezano’, ki je spremljala spomladanski paket. Že sicer piškavo domače trošenje je dobilo tako na začetku letošnjega leta od nosilcev ekonomske politike enako močan udarec, kot ga je prejelo na začetku leta 2009 ob izbruhu krize.« Statistični podatki kažejo, da se je pričakovano trošenje prebivalstva po izbruhu krize počasi krepilo vse do februarja letos, ko je strmoglavilo tako globoko kot ob izbruhu krize. Škodljivih posledic pavšalnega rezanja trošenja države je veliko. Bole omenja stiskanje univerz in pospešeno upokojevanje zdravnikov. V Sloveniji primanjkuje okoli 800 zdravnikov. Še pred kratkim je država skušala stimulirati prihod zdravnikov iz bližnjih držav, saj obema fakultetama ne uspe izobraziti dovolj kadra za hitro nadomeščanje primanjkljaja, nato pa se je s spomladanskim rezom na hitro in počez upokojila tudi množica zdravnikov.

Sedanja vlada z veliko ihto in kar počez lansira slabo pripravljene poteze, meni ekonomist Velimir Bole.

Veliko škodo, ki jo povzroči hitro in improvizirano zmanjšanje kakovosti in obsega ključnih storitev države, bi bilo mogoče omiliti, če bi sedanja vlada nadaljevala pripravo projektno orientiranega proračuna, ki ga je začela že Pahorjeva vlada, a tega ni storila. Nasprotno. »Letos in naslednji dve leti, ko bi prednosti takšnega obvladovanja proračuna prišle do izraza, saj bo treba dodatno, hitro in opazno krčiti trošenje javnofinančnega sektorja, so na ministrstvu projektno usmeritev proračuna odstranili iz svojega instrumentarija in ponovno prešli na ’tavanje’ med več tisoč postavkami.« Zato sklepa, da se bodo nesmisli in škode, kot smo jim bili priča pri pomladnem varčevanju, zelo verjetno nadaljevali.

Bolj papeški od papeža

Ena večjih težav Slovenije je naglo usihanje kreditnega napajanja gospodarstva, za kar so po mnenju Boleta krivi tudi bančni regulatorji. Ti so z novo ureditvijo obvladovanja tveganja v bankah začeli zaostrovati kapitalske standarde bank, pri tem pa je slovenski regulator celo prehiteval evropskega. Banka Slovenije je kapitalske zahteve začela zaostrovati že v sredini leta 2010, medtem ko je evropski regulator (EBA) s podobnimi zahtevami začel v tretjem četrtletju lani. »Poteze enega in drugega so imele enake posledice – najprej zaustavljanje rasti kreditov in nato ponovno padanje kreditov,« pravi Bole. Povečane zahteve za kapitalsko ustreznost so banke zaradi majhne ponudbe kapitala prisiljene vse pogosteje izpolnjevati s krčenjem kreditov. Posledica hitre uvedbe novih standardov varnosti je vidna v vse manjši aktivnosti bank pri prestrukturiranju kreditov podjetij v težavah. »Zaradi napetih rokov za kapitalsko izboljšanje si banke ne morejo privoščiti niti kratkoročnega zmanjšanja kapitalske ustreznosti, ki je neizogibno pri ukvarjanju s problematičnimi dolžniki. Zato ni čudno, da se v bankah namesto oddelkov za problematične komitente krepijo predvsem pravni oddelki, ki se ukvarjajo s kreditno ’izterjavo’ prek prisilk in stečajev.« Banke problematična podjetja pošiljajo v stečaj, namesto da bi se z njimi ukvarjale in morda kateremu celo omogočile preživetje. Ključna posledica tega početja je uničevanje množice dobaviteljev, ki so tudi stranke bank. Bole zato meni, da bi morala Banka Slovenije od poslovnih bank nemudoma zahtevati, da ustanovijo oddelke za prestrukturiranje posojil. To bi sicer morala zahtevati že leta 2009, pa ni. Pravi pa tudi, da so banke v Sloveniji danes kapitalsko bistveno močnejše, kot so bile leta 2008, a da iz tega premalo naredijo.

Nasprotnikom dokapitalizacije bank z davkoplačevalskim denarjem sporoča: »Države praviloma rešujejo banke prav zaradi tega, da zmanjšajo porabo davkoplačevalskega denarja. Saj je stečaj banke zaradi državne garancije vlog za davkoplačevalce precej dražji od reševanja z dokapitalizacijo. Če gre za veliko sistemsko banko, ki ima v svojem portfelju velik del največjih podjetij, ki so vključena v ključne gospodarske mreže, je dokapitalizacija banke potrebna že zaradi normalnega delovanja ostalih bank.« Pomenljiv je podatek, da je naša država dokapitalizaciji bank po začetku krize namenila razmeroma malo denarja glede na razvite države. Slovenija je namreč v ta namen porabila približno 600 milijonov, medtem ko so efektivni vložki v banke v Veliki Britaniji dosegli 5,7 odstotka BDP-ja, v ZDA 3,2 odstotka, na Nizozemskem 5 odstotkov, v Belgiji 6,7 odstotka, v Nemčiji pa kar 11 odstotkov BDP-ja. »Če bi naša država banke dokapitalizirala v enakem obsegu kot npr. Belgija, bi porabila okoli 2,4 milijarde, v primeru, da bi bil obseg enak kot v Veliki Britaniji, pa 2,1 milijarde.«

Slaba banka je dražja ideja

Banke je treba reševati, saj so žila, ki napaja gospodarstvo. Ni pa vseeno, kako jih rešujejo, saj vse rešitve niso enako drage. Bole meni, da bi bilo povečanje kapitala bank z odkupom slabih terjatev prek slabe banke bistveno dražja rešitev kot pa neposredna dokapitalizacija bank. »Irski astronomski deficit države je bil posledica prav takšne napake.« Irska je bančni sistem reševala z ustanovitvijo posebnega sklada v višini 90 milijard, ki je z diskontom od bank odkupoval nepremičnine in jih tako rešil bremena hipotekarnih kreditov. Toda ta rešitev se je na Irskem izkazala kot izjemno draga, saj se je proračunski primanjkljaj v prvem letu dvignil na prek 30 odstotkov BDP-ja, javni dolg pa za več kot 53 odstotkov BDP-ja. Zato bi nas moralo zaskrbeti ob novici, da premier Janez Janša nasvete, kako zagotoviti stabilnost slovenskega bančnega sistema, išče prav na Irskem.

Povečanje kapitala bank prek slabe banke ima več bistvenih pomanjkljivosti v primerjavi z neposrednim vplačilom kapitala. »Že samo tehnične težave bi bile velike. Administrativni postopki bi trajali neprimerno dlje kot neposredna dokapitalizacija.« Največje težave bi povzročilo vrednotenje prevzetih terjatev. »Te bi bile namreč že v načelu več vredne za banke kot za agencijo (državo), ki bi jih prevzemala.« Tudi v ZDA so sprva razmišljali, da bi banke kapitalsko okrepili z odkupom toksičnih vrednostnih papirjev, a so hitro ugotovili, da se zna zaplesti prav pri oceni njihove vrednosti, zato so ta pristop opustili. Dejstvo je, da banke o terjatvah vedo veliko več kot zunanji administratorji, kar dobro ilustrira podatek, da izkupiček bank iz slabih terjatev običajno znaša okoli 50 odstotkov vrednosti. »Nobena nova birokratska institucija ne bo dosegla tega rezultata,« je prepričan Bole.

Daleč najpomembnejši argument proti prenosu terjatev na slabo banko je razlika v obremenitvi javnofinančne blagajne. Treba je vedeti, da bi bil prevzem terjatev financiran z obveznicami države ali z obveznicami agencije z državnim jamstvom. »V vsakem primeru bi prišlo do povečanja javnega dolga in v enakem znesku tudi do povečanja tekočega in strukturnega deficita širše države. Seveda bi bilo podobno tudi pri neposrednem vplačilu kapitala, vendar s to razliko, da bi se v primeru čiščenja aktive fiskalna obremenitev povečala za bruto znesek, pri vplačilu kapitala pa za neto znesek. Prvi znesek bi bil najmanj še enkrat, verjetno pa nekajkrat večji od drugega.«

Nauki za naprej

Bole meni, da se mora ekonomska politika zaradi časovne stiske in potencialnih stranskih učinkov usmeriti le v en, trenutno ključen problem okrevanja, to je likvidnost proračuna. »Idealno bi bilo doseči vsaj enoletno presežno likvidnost, ki bi jo zakladnica zadrževala v bankah. Tako bi se zmanjšal pritisk na boniteto države in bank, pa tudi potencialna zasvojenost bank z likvidnostno podporo ECB.« Poleg tega je treba vzpostaviti projektno strukturiran proračun in nato krčiti trošenje države po projektih, kajti »stihijsko krčenje trošenja lahko zaradi nepredvidljivih oportunitetnih stroškov drastično zmanjša dolgoročni razvojni potencial in solventnost države«.

Sedanja vlada z veliko ihto in kar počez lansira slabo pripravljene poteze, meni ekonomist Velimir Bole.

Bolj kot signali, ki jih nosilci naše ekonomske politike pošiljajo v mednarodno javnost, se mu zdijo pomembne dejanske poteze. »Umeščanje zlatega pravila v ustavo verjetno vsebinsko ne bo dosti spremenilo.« Bolj smiselna je takojšnja uresničitev zlatega pravila, namreč dvig davkov in zapiranje izpada prihodkov, ki je nastal z mini davčno reformo. Predlaga tudi zaostritev referendumskih pogojev, saj ne gre pozabiti, da se je Sloveniji zadolževanje drastično podražilo takoj po padcu pokojninske reforme na referendumu. »Prav padec pokojninske reforme je ogromno prispeval k sedanjim težavam z likvidnostjo.«

Ko gre za banke, predlaga, da jim Banka Slovenije postavi zahtevano dokončno kapitalsko ustreznost. »Vsaka banka naj pripravi plan in rok, v katerem bo dosegla ciljno kapitalsko ustreznost.« Dokler banke tega cilja ne dosežejo, ne smejo izplačevati dividend, višina nagrad upravam pa mora biti omejena. »Če regulator ocenjuje, da državne banke še vedno potrebujejo dodatni kapital, naj država neposredno vplača kapital v potrebnem obsegu (če nima gotovine, lahko to stori z obveznicami) ali pa dobi drugega investitorja.« Predlaga pa tudi, da se znova aktivira jamstvena shema za kredite podjetjem. »Časa za poizkušanje in ad hoc poteze ter nato za popravljanje napak je vsak dan manj, saj se posledice ekonomsko-političnih napak hitro povečujejo,« opozarja Bole.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.