Borut Mekina  |  foto: Borut Peterlin

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Politika  |  Intervju

Ta vlada bo iz tujine pobrala čisto vse slabe prakse, ki so mogoče. Ker se želi znebiti motečega javnega sektorja. Vsega, kjer ima javnost neko vlogo.

Janez Posedi: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Res si ne želim situacije, ko bo to ljudstvo ugotovilo, da so mu oblast vzeli.«

organizator bližajoče se stavke

Janez Posedi je po poklicu veterinar. Na inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo vodi laboratorij za parazite. Najnovejše globalne podnebne spremembe, nam razlaga, bodo še kako vplivale na Slovenijo. Ne zaradi dviga gladine vode ali zaradi neurij, manj snega in podobno, ampak recimo zaradi sprememb v populacijah zajedavcev. Klopi bodo v Sloveniji kmalu dobili še en razmnoževalni cikel. Stroški za Slovenijo so lahko, če se na to ne pripravimo, ogromni. A sedanja vlada, ki je razpustila tudi službo za podnebne spremembe, teh razsežnosti ne razume, govori sindikalist Posedi. Ki je tudi vodja konfederacije sindikatov Pergam in sedaj vodja koordinacije stavkovnih odborov, ki za 23. januarja napovedujejo stavko javnega sektorja. Posedi pravi, da stavkajo za vse.

Odnos med sindikati in politiko se po letu 2008 vse bolj zaostruje. V kateri smeri gre ta vaša zveza?

Gre v smeri, za katero so v Evropi že ugotovili, da ni pravilna. Odprta vprašanja, ki jih dobivamo na mizo, se vse hitreje gibljejo proti graditvi nekakšnega javno-zasebnega partnerstva oziroma upoštevanja zasebnega interesa na račun javnega sektorja. Gre za problematiziranje vseh tistih področij našega življenja, ki smo jih pred letom 1991 šteli za javna.

Na primer?

Primerov je ogromno. Sam sem veterinar in se še dobro spomnim, kako so konec devetdesetih let privatizirali primarno mrežo veterinarskih ambulant. Sedaj se isto dogaja že tako rekoč vsepovsod. Tipično gre za zamisli, kako bi nekatere dejavnosti v obliki koncesij prepustili v upravljanje zasebnikom. Kje se bo to končalo, ne vemo, kajti ponekod, na drugih celinah, lahko zasebniki dobijo v koncesijsko last celo vodne izvire. V tej smeri gremo, čeprav so negativne posledice dobro znane. Ne samo v Veliki Britaniji, tudi v Nemčiji državljani z javno-zasebnimi partnerstvi niso dobili boljših storitev, ampak zgolj dražje.

V Sloveniji smo morda še korak naprej, po novem je mogoče dobiti koncesijo celo za radarje.

Da, tudi to je zanimivo področje, ampak tukaj nismo avantgarda. V Avstriji in Nemčiji je nemalo malih samostojnih podjetnikov, organiziranih v obliki redarskih služb, ki to storitev izvajajo za lokalne skupnosti. Ti zasebniki se popoldne s svojim kombijem postavijo ob cesti in slikajo prehitre voznike. Kolikor vem, so plačani ’po kosu’, to pomeni, da pri njih na prvem mestu ni varnost, temveč zaslužek. Samo čakal sem, da se bo tega domislil še kdo v Sloveniji. In sem dočakal. V Mariboru so projekt res zastavili megalomansko, mediji pa na začetku težave sploh niso zaznali. Ravno tako se nisem začudil, ker je koncesijo dobila Iskra, ki je v pretežni lasti nekdanjega finančnega ministra Dušana Šešoka.

Pravkar se zbirajo podpisi proti privatizaciji zdravstva, o privatizaciji visokega šolstva govorijo na univerzah, v Veliki Britaniji pa so znani celo primeri najemanja zasebnih zunanjih izvajalcev dejavnosti lokalne uprave. Na te zamisli ste že naleteli?

Moje osebno mnenje je, da bo ta vlada iz tujine pobrala čisto vse slabe prakse, ki so mogoče. Ker se želi znebiti motečega javnega sektorja. Vsega, kjer ima javnost neko vlogo. Seveda pod pretvezo, da bo potem boljše. Res je, za del visokega šolstva že obstajajo koncesije, malce manj znano je, da država tudi dejavnost raziskovanja financira zunaj javnih inštitutov, torej v podjetjih ali zasebnih zavodih. Še več je takšnih premikov na manj znanih področjih. Celotna svetovalna kmetijska služba bo morala začeti zaračunavati svoje storitve, ker jih država ne misli več plačevati. Varčevanje v javnem sektorju že po definiciji pomeni privatizacijo. Recimo, tudi če bomo morali sedaj državljani dodatno plačevati za nekatere zdravstvene storitve, koraka nazaj ni več. Ali pa, če se bo na fakultetah vpeljal vavčerski način plačevanja šolanja.

Sedaj ste vodja koordinacije stavkovnih odborov javnega sektorja, za 23. januar napovedujete splošno stavko. Ste pa hkrati vodja sindikata Pergam, v katerem zastopate predvsem delavce v zasebnih podjetjih. Kje je za vas meja med javnim in zasebnim? Oziroma kako velik naj bo javni sektor?

To je statistično vprašanje. Vsebinski odgovor je tak: sam sem vodja laboratorija za parazite. To delo v kakšnih manj razvitih deželah opravlja morda neka verska skupnost, v Aziji je to verjetno del programa OZN, na Zahodu je ta dejavnost nemara v rokah nekega zasebnega zavoda, pri nas pa je del javne službe. Vse je mogoče, le dogovoriti se moramo. Temeljno vprašanje je, katere storitve so tiste, ki jih vsi potrebujemo, in katere so tiste, ki jih ne potrebujemo. Samo za to gre, ne gre za nikakršno krčenje in rezanje. Ali kdo verjame, da lahko pri nas zasebniki organizirajo boljše in cenejše šolstvo? Če ne, potem naj ostane javno. Ista dilema se pojavlja tudi znotraj podjetij, ki so razdeljena na neposredno proizvodnjo in na režijo. Najbolj perverzno je, ko se tisti iz režije oglašajo, češ da dajejo kruh javnemu sektorju. Če gledamo tako, so tudi uprave podjetij skupaj z javnim sektorjem tiste, ki živijo od primarne proizvodnje, torej od delavca. A to ni res, primer le kaže, kako neumno je takšno statistično razlikovanje med javnim in zasebnim sektorjem. Neki računovodja v podjetju ni nič kaj manj vpet v neposredno proizvodnjo kot nekdo, ki je zaposlen v davčni upravi.

Če si ne moremo več pomagati z referendumi, bomo pač radikalizirali druge oblike pritiska. Če ne moremo po institucionalni poti, bomo šli po poti klasičnega pritiska.

Toda zdi se, da se zadnja leta z vlado pogovarjate le še o statistiki. Na kakšni ravni so navadno pogajanja? Kako profesionalno, recimo utemeljeno na analizah, se vlada loteva reform, gledano iz vaše perspektive?

Pri nas je državna birokracija spolitizirana. Nekoč ste še imeli direktorje direktoratov, najvišje strokovnjake v upravnem aparatu, ki so v neki službi pridobivali izkušnje in razvili lojalnost do države, politika pa se ni smela vmešavati v strokovno operativno delo mimo direktorjev. A kot veste, so vlade zadnja leta svoje ljudi začele nastavljati tudi na te položaje. Ti politično nastavljeni kadri na vrhu birokracije, če karikiram, pogosto svojega področja ne poznajo, včasih pa so celo škodljivi in delajo slabo. Posledica tega je še nekaj drugega. To je, da dejansko vsebino nazadnje določajo tisti stalni, nižji uradniki. Številni ukrepi, kar zadeva politiko plač v javnem sektorju, ki so bili implementirani v zakonu o uravnoteženju javnih financ, so bili pripravljeni oziroma predlagani že pod ministrico Krebsovo. Vladne pogajalske skupine, ki se z nami sestajajo, tako večinoma razpolagajo le z dvema faktorjema. Z maso za plače in z nekom, ki ve, koliko je en odstotek, koliko sta dva odstotka in koliko so trije odstotki. Doživeli smo že marsikaj. Največji vladni analitični fiasko je recimo bil, ko je vlada ob pripravah rebalansa proračuna za leto 2012 in pripravi proračunov za leti 2013 in 2014 popolnoma nepravilno napovedala spremembe pri masi za plače po različnih dejavnostih in za celoten javni sektor. Ker je izhajala iz nekih pavšalnih ocen, so recimo številni javni zavodi, med njimi tudi univerze, bistveno težje prenesli lansko fiskalno leto, saj so bili izračuni glede potrebnih sredstev za plače pripravljeni na podlagi pavšalnih ocen. Posledica tega pa so dodatni ostri rezi pri javnih zavodih in predvsem javnih univerzah v letih 2013 in 2014, kar bo imelo neslutene posledice za vsakega državljana. A žal ljudje, tako kot vladni analitiki, ne bodo vedeli, kje je bistvo težave. Razlog je v slabem načrtovanju dogovorjenih politik. In to ne samo plačnih.

Hkrati vlada sindikatom očita, da izsiljujete državo.

To je res lahko le subjektivni vtis kakega ministra, ki pa nima podlage v nobenem objektivnem dejstvu. Dejstvo je, da smo se od konca pogajanj za spremembe v plačnem sistemu sestali le enkrat, 29. novembra. Pa še to zaradi protesta sindikatov pri predsedniku vlade. Drugih vabil ni bilo. Če minister pravi, da bi se z nami rad pogajal, to še nič ne pomeni.

Kljub temu je marsikdo tej vladi vsaj na začetku pripisoval večjo sposobnost doseganja kompromisov kot Pahorjevi. Zakon o uravnoteženju financ naj bi bil recimo tipičen takšen dosežek, kjer je vlada s sindikati dosegla kompromis.

To je zavajanje. S kom pa se je ta vlada resnično dogovorila, s katerim sindikatom? Dogovorila se je samo s sindikati javnega sektorja glede plač, toda ta zakon je veliko veliko širši, udaril je veliko množico ljudi, s katerimi ni bilo nobenega dogovora. Težko boste našli sindikat, ki se bo strinjal s tem, kar se je zgodilo z upokojenci ali s kulturniki. Res pa je, da se nismo odzvali z radikalizacijo.

Pravkar potekajo pogajanja o trgu dela in o delovnih razmerjih, torej o dveh za sindikate temeljnih dokumentih. Toda glavno vprašanje morda niso več delavske pravice, ampak zakaj v Sloveniji ni več dela. Delodajalci seveda radi poudarijo, da ima manj ljudi delo, ker so sindikati premočni.

Preprosto, marsikdo je v Sloveniji še nedavno živel sredi gozda, kuril pa je z nafto, namesto z lesom, ki ga je obdajal. Očitno so bili pri nas v nekem obdobju dobički od odpiranja tovarn premajhni, da bi se kapitalu to izplačalo. Zadnja leta smo recimo zabredli v financializacijo. Neka tovarna je z dobrim finančnim inženiringom zaslužila več kot s svojo primarno dejavnostjo, številna podjetja pa so se širila z dolžniškim kapitalom. Upam, da bomo kmalu spet razumeli, da moramo hrano proizvajati sami, ne da jo vozimo iz tujine. V živilski industriji smo izgubili nekaj deset tisoč delovnih mest, hrano pa moramo sedaj uvažati.

 

Kako fleksibilen je slovenski trg dela?

Sam osebno ne bi imel težav s krajšimi odpovednimi roki in z nižjimi odpravninami, če bi ljudje na zavodu za zaposlovanje imeli več pravic, ki bi jih lahko uveljavljali dlje časa. Žal sedaj pogajanja ne gredo v tej smeri. Bojim se, da se je tukaj vlada prenaglila. Morala bi si vzeti več časa za analizo. Pri pokojninski reformi je bilo recimo teh analiz bistveno več, pri zakonu o delovnih razmerjih in trgu dela, ki sta za sindikate temeljna zakona in kjer sindikati ne moremo popuščati, pa ni tako. Vlada je tukaj prišla z novim zakonom, brez analiz, študij in brez razprave na ravni strokovnih skupin.

Na tem področju je najnaprednejša Danska. Tam lahko hitro odpuščajo, hkrati pa imajo delavci socialno varnost zagotovljeno veliko let. Kakšno je na tem področju izhodišče vladnih pogajalcev, po čem se zgledujejo?

Zgledujejo se bolj po Vietnamu. Ali Kitajski. Izhajajo iz tega, da če je delavec poceni in če ga je mogoče hitro odpustiti, ga bodo podjetja tudi prej zaposlila. A to je seveda veliko premalo in enostransko. Če hočete koga zaposliti, potrebujete najprej delo, delavec pa hkrati potrebuje socialno varnost.

Ampak kljub vsemu, sindikati ste nasprotovali Svetlikovemu malemu delu. Novo začasno in občasno delo, kot ga sedaj predlaga vlada, pa ni več stvar, v zvezi s katero bi predlagali referendum?

Načeloma smo proti vsaki prekarizaciji, smo torej proti širjenju različnih novih oblik dela, ki temelji na pogodbeni zaposlitvi. Naše stališče je, da pri nas bistveno premalo izkoriščamo možnost delnega zaposlovanja, torej zaposlitev za 20 ali 30 odstotkov. Vsi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s trgom dela, ugotavljajo, da bomo imeli čez 10 ali 15 let vsaj dve ali tri službe. Zaradi tega si marsikdo že danes pomaga z različnimi avtorskimi ali podjemnimi pogodbami, celo z navideznimi s. p.-ji ali prek študentskega dela, kar pa so vse velike anomalije na trgu in bi morale biti popolnoma nesprejemljive. Novinarstvo je recimo danes po mojem uničeno s prekarizacijo, s temi navideznimi s. p.-ji. To so vse stvari, ki slabo vplivajo na razvoj neke države.

Zato imamo recimo populistične medije.

Seveda, ker takšni, socialno nezaščiteni delavci, novinarji, pač pišejo to, kar nekateri želijo od njih slišati. Posledica tega pa je, da izpade ves tisti element, ki je v javnem interesu, to pa je obveščenost, potrebna, da se ljudje znajo odločati. Škoda je veliko večja, kot je videti celo na prvi pogled.

Dejansko so številne zamisli in rešitve že znane. Vi govorite o delnih zaposlitvah, lahko bi omenili še odpravninski sklad, ki je svojo vlogo v krizi odlično odigral v Avstriji ali Italiji, potem zaposlovanje več ljudi, a za krajši delovni čas, in podobno. Zakaj tega ni na pogajalski mizi?

Razlogi za to so različni. Glede zaposlitve za manj ur na teden se nam poraja vprašanje, ali bodo denimo nekateri delavci lahko preživeli s 30 urami dela na teden. Od 440 tisoč zaposlenih jih že kakšnih deset odstotkov prejema minimalno plačo za 174 ur na mesec, za nočno delo in podobno. Sklad za odpravnine pa podpiramo, to je po našem edina prava rešitev za t. i. fleksibilizacijo, kakršno si želi gospodarstvo. A tukaj se delodajalci med seboj ne morejo dogovoriti. Ker ima ta sklad elemente solidarnosti, ker bi vanj vplačevala vsa podjetja, uporabljala pa bi ga le tista, ki morajo v nekem trenutku odpuščati, ga tako imenovani dobri delodajalci ne podpirajo. Sam sicer menim, da bi se to moralo vsem splačati, ker bi tudi država za javni sektor lahko prispevala v ta sklad, koristi od njega pa bi imela vsa podjetja, saj še najboljša kakšen mesec težko zvozijo.

Vse to pomeni zgolj, da tisti, ki imajo kapitalske interese, usmerjajo našo državo. Dajejo nam znake, kaj je prav in kaj ni prav, politiki pa jim lepo sledijo.

To torej pomeni, da se z vlado spet pogajate o statističnih vprašanjih. Pogajate se o višini odpravnin in podobno, ni pa to noben korak naprej?

Ja, žal so najpomembnejša tema pogajanj postopki odpuščanja. Gledano od daleč smo res čudaki, bolj nam je všeč, če nam sosed reče, da imamo lepo ženo, kot če to vemo sami. Naša vlada ima rada različne indekse, točkovne sisteme, in eden takšnih je tudi indeks varovanja zaposlitve, kjer, če prestaviš tri vejice in dva in, napreduješ na lestvici. Temu vlada posveča precej pozornosti. S temi mednarodnimi indeksi naj bi privabili tuje investitorje, tako da pogajanja dejansko tečejo o teh zadevah. Torej o formulacijah. Da bo podjetniška klima v Sloveniji videti čim bolje. Sam sicer dvomim, da prihajajo tuja podjetja v Slovenijo zaradi indeksov.

Potem so tudi rešitve absurdne?

Absurdne morda niti ne, gotovo pa niso vsebinske. Če smo nezadovoljni sami s seboj, pa ne vemo zakaj, se zgolj s šminkanjem ne bomo rešili.

Kakšna pa je po vašem prava pot?

Po mojem je ta v omogočanju delnih zaposlitev namesto uvedbe začasnega in občasnega dela. Ta dela bodo na trgu vsekakor povzročila pretres v negativni smeri. To se je zgodilo celo v Nemčiji, kjer imajo štirikrat višje plače in so občasno delo omejili z največ 400 evri na mesec, v Sloveniji pa želi vlada obseg tega dela ravno tako zakoličiti tam pri 400 evrih na mesec. To nas bi pripeljalo v novo segmentacijo trga in v izkoriščanje. Mi pa sedaj trg dela reformiramo prav zato, ker imamo segmentiran trg dela, torej preveč zaposlitev za določen čas, predvsem pri mladih.

Toda Nemčija je znana kot dežela, kjer jim je z reformo trga dela uspelo nemogoče.

Nemci imajo sedaj pravzaprav dva trga dela. Visoko zaščitenega, z močnimi sindikati in nezaščitenega, kjer so delavci popolnoma nezaščiteni. Zato se od leta 2005 stopnja tveganja revščine v Nemčiji nadpovprečno hitro zvišuje, zrasla je s 4,8 odstotka na 7,2 odstotka. Ni čarobne rešitve, manj ko dobi kapitalist, več dobi delavec. Vemo pa, da danes v primerjavi s kapitalisti delavci izredno slabo živijo.

Kaj pa javni sektor? Tam sedaj napovedujete stavko, ker je vlada maso za plače enostransko znižala za pet odstotkov. Vlada pravi, če karikiram, da mora tako razbremeniti delavca.

Za začetek – nihče ne ve, za koliko so znižali maso za plače, ker so v javnem sektorju plače delno vezane na proračun, delno pa na druge vire in blagajne. Vlada še sama ne ve, kako bo ta ukrep prizadel recimo zaposlene v lekarnah ali na univerzah, ker so jim s tem preprosto prepovedali tržno dejavnost. V laboratoriju, ki ga sam vodim, so znižali plače za kar 12,5 odstotka. S temi ukrepi nas dejansko prisiljujejo v odpuščanje delavcev. In sicer kar tako, počez. Tako sva spet na začetku. Če že, bi morali sprva ugotoviti, katerih storitev ne potrebujemo in katere javne storitve morajo ostati javne. Vlada je imela do zdaj že dovolj časa, da bi premislila o tem. Ne pa da sedaj pričakuje krajše vrste za okenci, čeprav je zaposlenih manj, ali krajše čakalne vrste pri rezanju zdravstva. Javni sektor se mora prestrukturirati po merilih kadrovske stroke, ne po merilih finančnega ministrstva. V dobronamernost pa tudi ne verjamem več. Če vlada na začetku meseca reče, da je treba ljudem znižati stroške, in za 20 centov poceni RTV prispevek, nato pa dovoli zvišanje cen komunalnih storitev za 30 odstotkov, je to zame vsaj shizofrena politika.

In če niso dobronamerni, kaj je potem njihov namen?

Ne bom špekuliral, lahko pa opišem svoje izkušnje. Ko smo se pogajali o zakonu o uravnoteženju javnih financ, sem ves čas opozarjal na tako imenovano bilanco b. Torej na sredstva, ki jih dajemo bankam in podjetjem. Decembra se je zgodilo to, kar smo pričakovali že aprila. Vlada je 360 milijonov evrov dala bankam in podjetjem za dokapitalizacijo. Vse to je lahko legitimno, a ne moremo se otresti občutka, da nas vse leto potiskajo navzdol, uničujejo javni sektor, da ima lahko politika nato prostor v bilanci b. In to po mojem netransparentno. Zakaj je bolj upravičeno popravljati napake neke uprave kot pa dati plačo davčnemu inšpektorju?

Sindikati ste doslej imeli močno orožje, referendum. Sedaj vam je ustavno sodišče to sredstvo odvzelo. Kaj to pomeni?

V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Res si ne želim situacije, ko bo to ljudstvo ugotovilo, da so mu oblast vzeli.

Konkretno to pomeni, da se je pribitek na slovenske obresti zmanjšal in predsednik vlade in predsednik ustavnega sodišča sta se pohvalila, da se je s to razumno potezo državi privarčevalo nekaj milijonov evrov.

Pa vi veste, kako se pribitki oblikujejo? Ti pribitki so relevantni le, če obstaja promet z našimi papirji, torej z državnimi obveznicami. Če tega prometa ni, je irelevantno, kakšen je pribitek. Vse to pomeni zgolj, da tisti, ki imajo kapitalske interese, usmerjajo našo državo. Dajejo nam znake, kaj je prav in kaj ni prav, in politiki jim lepo sledijo. Nekoč smo plačevali več kot 12 odstotkov obresti, a se ni nihče vznemirjal, država pa je sedaj dala sto milijonov evrov NKBM po desetodstotni obrestni meri. Ne vem, kam bo NKBM ta denar plasirala, da ga bo dobila nazaj. To je skrajno neresno in škodljivo početje države. Tako se kreditni krči ne odpravljajo, pa tudi bilance bank se ne popravljajo tako.

Pa se vam zdi, da ste zdaj sindikati šibkejši?

Doslej svojega akcijskega potenciala na referendumih nismo gradili. Oblik delovanja je več. Če si ne moremo več pomagati z referendumskimi grožnjami, bomo pač radikalizirali druge oblike pritiska. Če ne moremo več po pravni, institucionalni poti, bomo šli po poti klasičnega pritiska. Zaostritev referendumske zakonodaje nas v resnici ne omejuje, ker bomo v vsakem primeru lahko zbrali dovolj podpisov. To omejuje predvsem manjše civilnodružbene organizacije. V Sloveniji bosta tako samo še dve skupini, ki bosta sposobni organizirati referendum. Ena bomo mi, sindikati, druga skupina pa je tista, ki je organizirala referendum o družinskem zakoniku.

Torej sindikati in cerkev. Kaj pa tretja skupina, Facebook?

Ljudje se znajo vedno organizirati sami. Vendar sindikati z neformalnimi skupinami ne moremo sodelovati. Ko se bo to gibanje formaliziralo, sam pričakujem, da v kakšnem letu, pa se utegne marsikaj premakniti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.