Borut Mekina

18. 1. 2013  |  Mladina 3  |  Politika

Obsojeni politični direktorji

Ceno političnega kadrovanja plačuje družba, ne pa politične stranke

Robert Časar na kongresu stranke SDS

Robert Časar na kongresu stranke SDS
© Borut Krajnc

Rad je v družbi nasmejanih ljudi s pristnim smislom za humor. Zaveda se, da je ključ do uspeha v sodelovanju. Koprsko pristanišče je pod njim dobilo nov zagon, postalo je motor razvoja Slovenije. Robert Časar, »zagovornik zdravega podjetništva«, ki je leta 2008 kandidiral za poslanca SDS, je tedaj v predstavitvenem videospotu dejal, da lahko svoje »bogate gospodarske izkušnje dobro unovčim v korist države. Z mesta predsednika uprave Luke Koper sem veliko naredil za promocijo Slovenije v svetu, doma pa sem si prizadeval za gospodarski razvoj Kopra in širšega zaledja.«

Robert Časar, vidni politični kader stranke SDS, je minuli teden pokazal svoj drugi, oblastniški in arogantni obraz. Raje je šel na kavo, kot da bi poslušal obrazložitev sodnice, ki ga ja obsodila na šest let zapora zaradi zlorabe položaja in jemanja podkupnine. Za ta drugi obraz so mnogi vedeli že leta 2005, ko ga je prva vlada Janeza Janše kot vidnega člana SDS imenovala za vodilnega Luke Koper. »Najprej se boš naučila obnašati, ne pa da me nenehno klicariš,« je Časar tedaj zabrusil novinarki, ki je z njim hotela opraviti pogovor. Marsikdo je takrat opozarjal, kako slabo je Časar pred tem vodil piransko komunalno podjetje, ga zadolžil in s tem povzročil zvišanje cen komunalnih storitev za več kot sto odstotkov. In kako veliko je v službi dal na svojo veljavo.

Robert Časar, obsojen korupcije, ki mu je uspelo še celo v času konjunkture zadolžiti Luko Koper, ni edini takšen primer. Pred sodišče bi moral kmalu stopiti tudi Andrej Lovšin, ki je bil ravno tako zaradi partijske knjižice imenovan na čelo Intereurope. Zgolj ena Lovšinova odločitev, gradnja logističnega centra v Rusiji, kjer je Intereuropa izgubila skoraj sto milijonov evrov, je državo stala približno toliko, kolikor naj bi znašala celotna škoda, nastala v začetku devetdesetih let pri lastninjenju podjetij. Tudi v njegovem primeru so se napovedi uresničile: mnogi so leta 2005 opozarjali, da gre za človeka brez menedžerskih izkušenj, katerega edina prednost je bila politična lojalnost do Janeza Janše, ki je izvirala še iz časa trgovine z orožjem.

Če smo vse to že vedeli in pričakovali – kaj se potem sploh lahko naučimo iz teh primerov? V sedanji vladajoči koaliciji brezsramno politično kadrovanje spet opravičujejo s transparentnim prevzemanjem politične odgovornosti. S tem argumentom so napisali zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki politično kadrovanje uzakonja, še pred tem so si zaradi večjega »nadzora« politike nad kadrovanjem pokorili Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN). A kot vidimo, tako odgovornosti ni mogoče prevzemati. Ceno za koruptne in slabe menedžerske odločitve na koncu plačuje vsa družba, politične stranke pa ne. Te svojo ceno plačujejo na volitvah, kjer pa računajo na kratek spomin volivcev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Rudi Kropivnik, Ljubljana

    Obsojeni politični direktorji

    Ob obsodbi bivšega direktorja Luke Koper Roberta Časarja kaže nekoliko spregovoriti o stalnih trditvah, da je upravljanje z državnim premoženjem neučinkovito in da je edina racionalna lastnina, privatna lastnina. Potrebno je tudi spomniti, da denar, ki se prelije v zasebne žepe s pomočjo korupcije, umanjka za razvoj in povečanje blagostanja prebivalstva, zato moramo biti skrajno dosledni pri preganjanju korupcije,... Več