Urša Marn

1. 2. 2013  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Plenilska doktrina

Kako je dolžniška kriza postala alibi za privatizacijo skupnega dobrega

© Tomi Vegan

Doktrina varčevanja, ki jo evropskim državam v težavah že četrto leto vsiljuje razvpita trojka, torej Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska komisija, je dokazano škodljiva. Drastično varčevanje na račun javnega sektorja in socialne države ni prineslo gospodarske rasti, temveč je recesijo poglobilo in povečalo brezposelnost. A najbolj diabolična sestavina te doktrine je zahteva po masovni privatizaciji, s katero naj bi države zmanjšale proračunske primanjkljaje in preprečile monopole.

Isti ljudje, ki so nekoč vodili razprodajo javnih storitev in dobrin v Latinski Ameriki, zdaj to počno v Grčiji in drugih evropskih državah, ki jih je finančna in gospodarska kriza najbolj prizadela. Enaka je ostala tudi procedura: najprej vlada grobo napade javne uslužbence. Predstavi jih kot zajedavce in ključne krivce za javnofinančne težave. Pri čemer mit o preobsežnem javnem sektorju utemelji na prikrojenih podatkih. Tako slovenska vlada vztrajno ponavlja, da je javni sektor prevelik, v resnici pa je v Sloveniji delež zaposlenosti v standardnih javnih panogah, torej v širši javni upravi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu, med najnižjimi v Evropi.

Ta proces »reševanja iz krize« se konča s prodajo javnih podjetij, celo najbolj dobičkonosnih, in to po ceni, ki pomeni samo delček njihove realne vrednosti. Ironično je, da države po koncu tega procesa niso kaj bistveno manj zadolžene. Njihove javne finance so še vedno v razsulu. Medtem ko plenilske zasebne korporacije na račun privatizacije služijo milijardne dobičke.

Katastrojka

V času Borisa Jelcina je Rusija izvedla verjetno največji in najmanj uspešen privatizacijski eksperiment v zgodovini človeštva. Novinarji liberalnega britanskega časnika Guardian so ga poimenovali katastrojka. Beseda katastrojka je postala sinonim za razprodajo javne lastnine, dramatično poslabšanje življenjskega standarda prebivalstva in rojstvo nove kaste oligarhov, ki si je uzurpirala oblast v državi. Ta katastrojka zdaj eksperimentira v perifernih evropskih gospodarstvih.

Teoretično je možno privatizirati skoraj vse, kar danes spada med javne storitve. A treba se je zavedati, da privatizacija storitve skoraj vedno podraži, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger.

Korporativni lobiji sicer že desetletja vodijo kampanje za privatizacijo vsega, kar se da privatizirati, od transporta, energetike, telekomunikacij, zdravstva, šolstva do pitne vode. Njihovo opravičilo je vedno enako: privatizacija preprečuje monopole, zagotavlja večjo učinkovitost poslovanja, višjo kakovost storitev in nižje cene. Toda praksa kaže, da so posledice ravno nasprotne. Ko javne storitve ali dobrine preidejo v zasebne roke, cene narastejo, kakovost pa praviloma pade. Konkurenčnost ni večja, saj javne storitve prek koncesij prevzame nekaj velikih podjetij, ki z dampinškimi cenami s trga izrinejo manjša podjetja. Ti zasebni monopolisti nato neovirano dražijo storitve.

Najbolj je znan, a še vedno poučen primer obsežne privatizacije v Veliki Britaniji, ki jo je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja izvedla vlada Margaret Thatcher. Privatizacija železnic je podražila prevoz, poleg tega pa je zaradi slabšega vzdrževanja železniške infrastrukture vodilo v porast nesreč s smrtnimi žrtvami.

Za zgrešeno se je izkazala tudi privatizacija komunalnih storitev. V osmih letih po privatizaciji so cene narasle za več kot 50 odstotkov, čisti dobiček zasebnih komunalnih podjetij se je v povprečju povečal za 142 odstotkov, število zaposlenih v desetih največjih komunalnih podjetjih se je zmanjšalo za dobro petino, kakovost pitne vode v Veliki Britaniji pa pogosto sploh ne ustreza več evropskim predpisom, saj velika podjetja v lovu za dobičkom manj vlagajo v vodovodno omrežje.

Voda – pravica ali tržno blago?

Še posebej priročen izgovor za privatizacijo javnih storitev je dolžniška kriza. Kako naj močno zadolžene države poplačajo svoje dolgove, če ne tako, da privatizirajo? Razvpita trojka je od Grčije, Portugalske in Španije v zameno za pridobitev mednarodne finančne pomoči zahtevala celo privatizacijo oskrbe z vodo. V ozadju so seveda interesi zasebnega kapitala, ki je tesno prepleten s politiki v vrhu EU. Ni denimo naključje, da je bil Etienne Davignon, ki sedi v upravnem odboru korporacije Suez, svetovalec Louisa Michela, ko je bil ta še evropski komisar za razvoj in človekoljubno pomoč. »Evropska komisija pogosto pomaga evropskim korporacijam pri njihovem preboju na svetovni trg, tudi glede vode. S tem so podjetjem zagotovljeni ogromni dobički. Predvsem francoske in britanske korporacije sodijo med največje na svetu, kar zadeva trgovanja z vodo,« pravi japonska aktivistka Satoko Kišimoto, članica mednarodnega raziskovalnega inštituta Transnational Institute, ki na globalni ravni povezuje različne strokovnjake in predstavnike civilne družbe.

Javni sistem oskrbe z vodo ni bil vzpostavljen zato, da bi pohlepne zasebne korporacije kovale dobičke. Vzpostavljen je bil, da bi iz zdravstvenih razlogov vsi državljani prišli do čiste vode. Zagotavljanje čiste vode je ena od najpomembnejših javnih storitev, toda to Evropske komisije ni ustavilo, da si v zadnjem desetletju ne bi prizadevala za njeno privatizacijo in s tem celo pogojevala finančno pomoč. Z dolžniško krizo te pritiske le še stopnjuje, pa čeprav s tem neposredno krši evropsko pogodbo, ki ji zapoveduje, da mora glede lastništva podjetij zavzeti nevtralno stališče.

Srečujemo se s paradoksom: zaradi krize se banke nacionalizirajo, voda pa privatizira. Pod udarom niso samo krizne evropske države. Po najnovejši evropski direktivi bodo morale občine, ki so oskrbo z vodo delno že privatizirale ali pa to načrtujejo, podelitev koncesije razpisati na evropski ravni. Iz tega bodo izvzeta samo podjetja, ki so povsem v mestni ali občinski lasti in delujejo le za potrebe občine. Težava je, da bodo na teh razpisih zmagovali predvsem veliki koncerni, ki bodo ceno za vodo takoj dvignili. »Pitna voda kot predmet finančnih špekulacij bi bila milijardni posel. Pravica do pitne vode je človekova pravica in zato ne more podlegati merilom konkurenčnosti, odgovornost za oskrbo s pitno vodo pa se ne sme prepustiti v roke nekaj monopolistov,« svari poslanka evropskega parlamenta Sabine Wils, članica Zelene nordijske levice.

Marca lani je bila objavljena raziskava o varčevalnih ukrepih in privatizaciji v Evropi z naslovom Our Right to Water (Naša pravica do vode). Naročilo jo je gibanje Blue Planet Project s sedežem v Kanadi, osredotoča pa se na rezultate delne privatizacije na Portugalskem, v Grčiji, Italiji, Španiji in Bolgariji. Podatki so šokantni. V Italiji so se morali javni dobavitelji vode v začetku 90. let reorganizirati v delniške družbe, od katerih so nekatere postale povsem zasebne, druge pa so ostale v javni lasti. V obeh primerih vode niso več dojemali kot javne dobrine, temveč zgolj kot tržno blago. In posledice? Od leta 1997 do leta 2006 so cene vode narasle za 60 odstotkov, investicije v vodno infrastrukturo pa so padle za debelih 70 odstotkov. V zadnjih letih so se pritiski po privatizaciji vode spet stopnjevali, a so se jim Italijani odločno uprli. Julija leta 2011 so se na referendumu kar s 96-odstotno večino izrekli proti privatizaciji vode, italijansko ustavno sodišče pa je odločilo, da bo vsak bodoči poskus privatizacije javnih storitev obravnavalo kot neustaven.

V Grčiji je bila voda delno privatizirana v Solunu in Atenah. Ko je korporacija Suez odkupila delež solunskega vodovoda, so cene narasle kar za tristo odstotkov, medtem ko se je kakovost vode tako poslabšala, da je postala nevarna za zdravje in je moralo veliko ljudi poseči po ustekleničeni vodi za pitje. Zdaj se pod pritiskom trojke nadaljuje privatizacija vodovodnih podjetij v Grčiji. Enako se dogaja v Španiji in na Portugalskem. Res je sicer, da so nekatera javna vodovodna podjetja v rdečih številkah. A ne vsa. Javno podjetje Canal Isabel II, ki z vodo oskrbuje prebivalce Madrida, posluje z dobičkom in med prebivalstvom velja za zgled kakovosti in učinkovitosti. Zdaj naj bi pod pritiskom trojke to uspešno podjetje za bagatelno ceno prodali španski družbi Agbar, ki je od januarja 2008 v lasti francoske korporacije Suez.

»Voda je javno dobro, do katerega moramo dostopati vsi. Je še veliko pomembnejša kot nafta ali ostale dobrine. V tej smeri je privatizacija za trženje te najpomembnejše dobrine absolutno nedopustna,« pravi Gregor Valentič iz sindikata Rižanskega vodovoda Koper. Ta sindikat se je že lani pridružil mednarodni akciji proti privatizaciji vode. »Cilj je doseči univerzalni dostop do vode in komunalne ureditve ter zavarovati omejene javne vodne vire za prihodnje generacije.«

Sloveniji sicer še ne grozi vsesplošna privatizacija pitne vode, toda to se lahko spremeni, če bomo morali zaprositi za zunanjo finančno pomoč, zato previdnost ni odveč. Nekaj slabih izkušenj že imamo. V Mariboru je mestna oblast pod vodstvom nekdanjega župana Franca Kanglerja zasebnikom prodala pomemben del javnih storitev, od potniškega prometa do komunalne in pokopališke dejavnosti, zato Mariborčani za te storitve plačujejo precej višjo tarifo kot Ljubljančani.

Srečujemo se z bizarnim paradoksom: zaradi krize se banke nacionalizirajo, voda pa privatizira.

Če bo Slovenija morala zaprositi za zunanjo pomoč, ji bo trojka postavila ostre pogoje, izključena ni niti privatizacija vode. »Teoretično je seveda možno privatizirati skoraj vse, kar danes spada med javne storitve. Toda treba se je zavedati, da privatizacija storitve skoraj vedno podraži,« opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger. Mednarodne inštitucije niso dobrodelne organizacije, njihova pomoč ni brezplačna. Krediti, ki jih Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka ponujata državam, so pogosto pogojeni prav s privatizacijo javnih storitev. Klasičen primer je Bolivija. Leta 1999 je Svetovna banka podaljšanje kredita tej državi pogojevala s privatizacijo javnega sistema za oskrbo z vodo v Cochabambi, tretjem največjem bolivijskem mestu. Sistem oskrbe z vodo v Cochabambi je bil nato res prodan podružnici ameriškega gradbenega podjetja Bechtel, ki je takoj dvignilo lokalne cene vode za 35 odstotkov, da bi zadovoljilo svoje delničarje. Lokalnemu prebivalstvu so zaračunali celo zbiranje deževnice, se pravi, da so pravzaprav privatizirali dež! Spomladi leta 2000 so se prebivalci Cochabambe tej plenilski logiki uprli z množičnimi demonstracijami. Ko je policija aretirala vodjo protestnikov Oscarja Olivero, so se protesti razširili po vsej državi in oblast je bila prisiljena preklicati posel. Uslužbenci Bechtela so zapustili Bolivijo, vodno omrežje pa je bilo vrnjeno lokalni skupnosti. Toda kmalu nato je Bechtel izkoristil priložnost, ki jo je nudil sporazum o naložbah med Nizozemsko in Bolivijo ter zaradi izgube bodočih prihodkov in dobičkov tožil bolivijsko vlado za 25 milijonov dolarjev.

Absurdno je že to, da ameriško podjetje lahko uporabi bilateralni sporazum o naložbah, ki vključuje drugo državo, zato da terja odškodnino od najrevnejše latinskoameriške države, še bolj absurdno pa je, da voda sploh lahko postane predmet trgovanja in kovanja dobička.

Voda je sicer najbolj občutljivo področje, ni pa edino, ki je na udaru. Tu so tudi zdravstvo, šolstvo, skratka vsa področja, ki so potencialni vir zaslužka. »Nadnacionalne korporacije s svojimi metodami ciljajo na javni sektor kot na nove potencialne trge in razvijajo strategije za prevzem teh trgov,« pravi Tony Clarke, direktor inštituta Polaris, nevladne organizacije s sedežem v kanadskem Ontariu, ki civilnim gibanjem po vsem svetu pomaga v boju za demokratične družbene spremembe. »Javni sektor obstaja predvsem zato, da bi ohranili in zaščitili tisto, čemur pravimo skupno dobro, ali z drugimi besedami, tiste neprofitne prostore našega skupnega življenja, ki ne bi smeli biti predmet ponudbe in povpraševanja na trgu. V te prostore spadajo zrak, ki ga dihamo, voda, ki jo pijemo, semena, iz katerih zrastejo hranljive in druge rastline ter genetski gradniki življenja samega. V mnogih državah mednje spadajo tudi zdravstveno varstvo, izobraževanje, transport in mnoge druge javne storitve. V imenu ekonomske globalizacije so nadnacionalne korporacije, ki jim pomagajo in jih podpirajo njihove vlade, aktivno vpletene v privatizacijo teh javnih prostorov in storitev, spreminjajo skupno dobro v tržno, kar dobesedno pomeni, da se vse nameni za prodajo. (… ) Ko javno postane privatno, mehanizem za razdelitev postane trg, ta pa seveda odloča na podlagi zmožnosti plačevanja: tisti, ki lahko plača storitev, mu je storitev omogočena, tisti pa, ki ne zmore, ostane brez nje.«

Nazaj v prihodnost

V Parizu sta primat nad vodo kar 25 let držali francoski korporaciji Suez in Veolia. V tem obdobju se je cena za vodo realno, se pravi upoštevajoč inflacijo, skoraj podvojila, saj je zaupna pogodbena klavzula korporacijama omogočala avtomatičen dvig cene vsake tri mesece. Leta 2010, po izteku 25-letne koncesijske pogodbe in seriji študij, ki so dokazovale, da je javno lastništvo učinkovitejše, je bila oskrba z vodo vrnjena lokalni skupnosti. Kljub začetnim stroškom reorganizacije so bili ekonomski prihranki te poteze nad pričakovanimi. Mesto je že v prvem letu prihranilo okoli 35 milijonov evrov, kar je omogočilo znižanje cene za osem odstotkov. Pariškemu zgledu je do lani sledilo še štirideset lokalnih skupnosti po vsej Franciji. Korporacija Suez je ta val skušala ustaviti tudi tako, da je najela drage svetovalce, ki so prek lažnih blogov, pod pretvezo, da so običajni državljani, propagirali privatizacijo in diskreditirali zagovornike nacionalizacije.

Vrnitev različnih javnih storitev v roke lokalnim skupnostim ni le francoska kaprica. Enak trend je v zadnjih letih opaziti tudi v Nemčiji, Veliki Britaniji, na Finskem in še v nekaterih evropskih državah. Na Nizozemskem so leta 2004 sprejeli zakon, ki izrecno prepoveduje privatizacijo oskrbe z vodo. V Londonu so prekinili več koncesijskih pogodb s področja potniškega prometa. V Berlinu pa si mestna oblast prizadeva, da bi spet prevzela oskrbo z vodo, ki jo je leta 1999 kljub ostremu nasprotovanju javnosti privatizirala zato, da bi lahko vsaj delno poplačala visoke dolgove. 49,9-odstotni delež javnega vodovodnega podjetja je prodala konzorciju, ki sta ga ustanovili francoska korporacija Veolia in nemška korporacija RWE, mestni svet pa je šel celo tako daleč, da je konzorciju s pogodbo jamčil visok dobiček, kar so javnosti zamolčali. Do leta 2011 se je cena za vodo v Berlinu realno dvignila za več kot tretjino, javnost pa je na referendumu zahtevala razkritje do tedaj tajne koncesijske pogodbe. Januarja lani je nemški državni urad za konkurenčnost ugotovil, da je pogodba v nasprotju z nacionalno zakonodajo o konkurenčnosti in od konzorcija zahteval znižanje tarife za 19 odstotkov. Od takrat v Berlinu poteka postopek vrnitve oskrbe z vodo lokalni skupnosti.

»Privatizacija ni rešiteljica krize. Številne težave se s privatizacijo nadaljujejo ali celo poglabljajo,« opozarja ekonomist dr. Bogomir Kovač.

Dvolično je, da bruseljski birokrati Grkom, Špancem in Portugalcem vsiljujejo privatizacijo javnih storitev prav v času, ko se številna zahodnoevropska mesta odločajo za nasproten proces. Takšna politika lahko vodi samo v Evropo dveh hitrosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.