Obvezni pogoj: član SDS

V tednu, ko je protikorupcijska komisija objavila poročilo o premoženjskem stanju Janeza Janše in Zorana Jankovića, je vladna komisija za kadrovske in administrativne zadeve obravnavala le dve, razmeroma nedolžni zadevi. Minister za kmetijstvo Franc Bogovič je vladi predlagal, da bi imenovala generalnega direktorja agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, zunanji minister Karl Erjavec pa je želel, da vlada imenuje generalnega direktorja direktorata za mednarodno pravo. Čez teden dni, ko je koalicija začela razpadati, je zavladala panika.

Razpadajoča koalicija, predvsem stranka SDS, se od tedaj ukvarja le še s kadriranjem ali z iskanjem služb za svoje člane in druge zaslužne. Ihto, ki vlada na sestankih vladne kadrovske komisije, je čutiti že na dnevnem redu. Sredi januarja je komisija obravnavala že 11 kadrovskih zadev, teden za tem, konec januarja in v začetku februarja, pa po 16. Večina najpomembnejših koalicijskih politikov je svoje nagrade dobila že pred letom dni. Tokrat visoke položaje dobivajo tisti iz druge bojne linije, vršilci dolžnosti, člani stranke z lokalne ravni, iz Pivke, Brežic, seniorji …

Celo pomočniki v lokalnem komunalnem podjetju imajo sedaj priložnost prevzeti vodenje kakšne neodvisne, državne agencije. Zdi se, da to poteka približno takole: »Imamo enega geodeta. Kaj z njim? Pa naj prevzame geodetsko upravo!« Dolgoletnega generalnega direktorja geodetske uprave Aleša Seliškarja je vlada razrešila in namesto njega za vršilca dolžnosti postavila Gregorja Klemenčiča. Kdo je Gregor Klemenčič? Seliškar, do nedavna prvi geodet v Sloveniji, zanj še ni slišal. Bil je presenečen, kajti v Sloveniji je še kar nekaj strokovnjakov, ki bi bili primernejši za takšen položaj. A v vladi so ob Klemenčičevem imenovanju zapisali zgolj, da izpolnjuje vse zakonske pogoje. Kakšne? Klemenčič je resda diplomirani geodet. A še bolj mu je očitno koristilo, da je delal kot pomočnik direktorja komunalnega podjetja v Novem mestu. Omenjeno komunalno podjetje je namreč vodil Bojan Kekec, predsednik novomeškega lokalnega odbora SDS. In ko je Kekec, član SDS, kandidiral na zadnjih županskih volitvah, je Klemenčič vodil njegov volilni štab. Zaradi tega je sedaj dobil darilo: agencijo.

Še huje, v bistvu že kar tragikomično, je kadrovanje v precej pomembnem svetu agencije za varnost prometa, katere naloga je snovanje nacionalne politike na področju prometne varnosti. Še do nedavna so bili člani te agencije vrhunski prometni strokovnjaki. Verjetno najboljši, kar jih je mogoče najti v Sloveniji. To so bili recimo profesor z ljubljanske Fakultete za strojništvo dr. Ivan Prebil, verjetno največji strokovnjak na področju trkov vozil. Pa verjetno najboljša specialistka za poškodbe v prometu dr. Vesna Kerstin Petrič. Ali dr. Tomaž Tollazzi z mariborske Fakultete za gradbeništvo. Omenjeni ekipi je tudi s svojimi projekti uspelo prepoloviti število nesreč v zadnjih letih, kljub temu jih je vlada, domnevno zaradi slabega dela ali premajhnega števila inšpekcijskih pregledov, odstavila. Na njihova mesta so po novem prišli: Mirko Brnič Jager, ljubljanski mestni svetnik iz SDS, Franc Slak, predsednik zveze seniorjev pri NSi, Borut Kurmanšek iz SDS Domžale, Damjan Meško iz občinskega odbora SDS Žalec in Robert Sever iz SDS Pivka. Omenjeni so seveda s prometno varnostjo povezani približno toliko kot vsak drug udeleženec prometa.

Visoke položaje zdaj dobivajo tisti iz druge bojne linije. Člani stranke iz lokalnih odborov, iz Pivke, Brežic, seniorji ...

»Smejal sem se od sreče, ko sem izvedel, da so nas zamenjali. Za novico sem izvedel v Italiji, kamor sem bil povabljen na eminentno univerzo kot gostujoči profesor, da predavam njihovim doktorskim študentom o krožnih križiščih in prometni varnosti. In moram priznati, da sem ponosen na to, da me je ta vlada zamenjala. To si štejem kot plus točko v svoji karieri, skoraj tako pomembno kot to, da so me kot gostujočega profesorja povabili v Italijo,« pravi dr. Tollazzi iz Maribora. Tollazzi se s prometno varnostjo ukvarja že več kot 20 let. Eden njegovih pomembnejših dosežkov je recimo popularizacija danes že precej razširjenih krožišč, ki jih je kot idejo »uvozil« leta 1992 iz Nizozemske. Pravi, da je apolitičen. Nikoli ni bil član nobene stranke, saj je prepričan, da to ni naloga univerzitetnih profesorjev. Ali ve, kdo so novi člani sveta agencije za varnost prometa? »V Sloveniji se v stroki seveda vsi poznamo, ker nas ni veliko. A za te, ki so bili sedaj imenovani, žal še nisem slišal. Morda delam komu krivico, a žal nobenega od teh imen ne poznam iz znanstvenih revij, strokovnih študij ali prometnovarnostnih ekspertiz,« pravi dr. Tollazzi.

Seveda pa je bil tudi za direktorja agencije, potem ko se je moral od nje posloviti predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Ljubo Zajc, ta mesec imenovan nov vršilec dolžnosti. Ime ni posebno presenečenje, to namreč ni nihče drug kot Franc Pojbič, član SDS, brat poslanca SDS Marjana Pojbiča in predsednik območnega združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, ki ga je med drugimi ustanovil Janez Janša. Razen tega, da se predstavlja kot »menedžer obrambne dejavnosti«, izkušenj iz varnosti v cestnem prometu – razen tistih, vsakodnevnih – nima. Lahko gremo še naprej, od agencije do agencije: Javno agencijo za civilno letalstvo je prevzel »SDS«, so nam ta mesec pisali zaposleni, spet so dobili direktorja iz prve Janševe vlade, Mirka Komaca. Direktor Eko sklada je 16. januarja recimo postal Milenko Ziherl, bivši poslanec SDS. Ziherl je bil kot poslanec aktiven predvsem v odboru za mednarodno politiko, ena izmed njegovih redkih izjav na temo »ekologije«, iz katere lahko razberemo tudi raven strokovnosti, pa bi lahko bila tista o gensko spremenjenih organizmih. Sam si namreč gensko spremenjene organizme predstavlja »na nekih ogromnih ameriških njivah, ko v bistvu cel šiht v eno smer voziš, potem pa drug šiht nazaj«, kot je dejal ob zaključku svojega zadnjega poslanskega mandata leta 2009. Pred tem je delal v nabavi izolacijskega materiala podjetja Knauf.

V Sloveniji smo resda lahko o političnem kadrovanju prebrali marsikaj, a takšnega padca standardov doslej še nismo doživeli. Če se omejimo na državno birokracijo – ko je Slovenija vstopala v EU, je postalo politično neodvisno uradništvo ena izmed pomembnejših zahtev Evropske unije. Zaradi tega je tedaj Slovenija tudi sprejela zahodnoevropsko ureditev, po kateri naj bi bil vrhnji sloj uradništva, to so predvsem direktorji organov v sestavi ali direktorji vladnih služb, politično neodvisni. Tudi iz teh razlogov je bila prva generacija najpomembnejših slovenskih uradnikov po vstopu v EU bolj ali manj strokovna in politično neodvisna. Kasneje so ti standardi začeli padati. Prva Janševa vlada je zamenjala praktično vse generalne sekretarje in direktorje direktoratov. A na njihova mesta si še ni upala postavljati strankinih najpomembnejših članov. Pahorjeva vlada je v prvem letu zamenjala približno polovico »plena«, 22 direktorjev od skupaj 54, in recimo zgolj šest predstojnikov vladnih služb od skupaj 16. Zadnja Janševa vlada pa zavor praktično ne pozna več.

»Moram priznati, da sem ponosen na to, da me je ta vlada zamenjala. To si štejem kot plus točko v svoji karieri.« – Zamenjani dr. Tomaž Tollazzi z mariborske Fakultete za gradbeništvo.

Značilni primer je prav ministrstvo za kulturo, šolstvo in šport Žige Turka. V njegovem ministrstvu je direktorat za medije prvič doslej prevzel kak politik, in sicer Miro Petek, bivši poslanec SDS v vlogi vršilca dolžnosti. Vse doslej so na tem občutljivem direktoratu, kjer nastajajo tudi medijski zakoni, ministri poskušali obdržati višjo raven strokovnosti. Tudi direktorat za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo je prevzel član SDS, in sicer Alen Kofol iz strankinega izvršnega odbora z Bleda. Borut Rončević, član odbora SDS za visoko šolstvo, je postal vršilec dolžnosti direktorata za visoko šolstvo, vodenje arhiva pa je, kot je znano, prevzel Jože Dežman. Poleg tega je aktualna vlada našla še en trik. Da bi ti kadri ja čim dlje ostali na svojih mestih, so bili vse do pred nekaj tedni vršilci dolžnosti. Ker so lahko to delo opravljali za največ šest mesecev, so jim mandat vršilca dolžnosti vmes podaljšali. Teden dni za tem, ko je protikorupcijska komisija objavila svoje poročilo, pa je vlada vsem omenjenim podelila polni mandat. Seveda ne zato, kot je dejal Janez Janša, češ da želijo s tem zagotoviti normalno delovanje vlade. Ampak zato, da bodo čim dlje na položajih in da bodo v primeru predčasne razrešitve dobili toliko višjo odpravnino.

Ljubljanski klinični center bodo po novem nadzorovali upokojeni zdravnik France Cukjati (SDS), podjetnica Darja Galun iz ptujske SLS in ptujski svetnik Boštjan Kolarič (SDS).

Širitev razrešitve najpomembnejših »birokratov«, vodij državnih služb, je pod prvo Janševo vlado Gregor Virant branil, češ da morajo biti vrhovni državni uslužbenci »kompatibilni« z vsakokratno vladajočo garnituro. To je morda še razumljivo na začetku mandata. A zakaj je praktično že mrtva Janševa druga vlada, na zadnji dan, ko je to bilo po zakonu še mogoče, na dopisni seji razrešila dolgoletno direktorico vladne službe za zakonodajo Ksenijo Mihovar Globokar? Tudi odgovor na to vprašanje je očiten. Na njeno mesto so namreč imenovali Gašperja Dovžana. Tistega pravnika, ki je pomagal Alešu Primcu, vodji Civilne iniciative za družino, pred ustavnim sodiščem napisati argumentacijo o potrebi po referendumu o družinskem zakoniku. Dovžan in Primc sta se tedaj hvalila, da je bilo delo opravljeno prostovoljno, a je plačilo sedaj vendarle prišlo. Če bo Dovžana naslednja garnitura razrešila, bo dobil odpravnino do največ enoletne plače – tam okrog 40 tisoč evrov. Še celo Ljudmila Novak, predsednica NSi, je na tej dopisni seji glasovala proti. Saj, kot je dejala »zadeve niso usklajene in ker SDS kadruje popolnoma po svoje«.

Če to slišimo od predsednice NSi, ki se je doslej s kadrovanjem po političnem ključu načeloma strinjala, mora res biti hudo. In tudi je. V svet ljubljanskega kliničnega centra je vlada minuli teden imenovala kar pet politikov brez izkušenj v zdravstvu. Poleg upokojenega zdravnika Franceta Cukjatija (SDS), samostojne podjetnice Darje Galun iz ptujske SLS in Marije Pukl, domžalske občinske svetnice iz DeSUS, pomeni višek »strokovnosti« ptujski svetnik Boštjan Kolarič (SDS) iz Študijskega centra za narodno spravo, ki se je doslej ukvarjal z vprašanjem komunističnih zločinov. A vse to so zgolj najbolj očitne menjave pri vrhu. Temu kot domine sledijo podrejeni. Nedavno pismo zaposlenih iz ministrstva za infrastrukturo in prostor pod vodstvom Zvoneta Černača (SDS) razkriva, kako je Černač v enem letu politiziral svoj upravni aparat. Gre za primer politizacije, ki je svetlobna leta oddaljen od nekakšnih »københavnskih« pravil, ki naj bi jim po vstopu v EU sledila Slovenija.

Ob tem trenutku se namreč na Černačevem ministrstvu praktično vsi zelo dobro poznajo. Vodja službe ministrstva za mednarodne zadeve je Vlasta Kampoš Jerenec, predsednica ženskega odbora SDS v Vojniku. Generalni direktor direktorata za promet Miloš Pregl je bil še do nedavna predsednik občinskega odbora SDS Žirovnica, Silvo Škornik, vodja področja učinkovite rabe in obnovljivih virov energije, je član izvršilnega odbora SDS Šmarje pri Jelšah, podsekretar v sektorju za prostorsko načrtovanje Marijan Hrvatin pa je predsednik občinskega odbora SDS Koper. Ogorčeni zaposleni na ministrstvu za infrastrukturo opozarjajo, da naj bi Černač kar 13 zaposlenih nedavno premestil na višje funkcije ali jih na novo imenoval zato, ker naj bi imeli intimne, strankarske povezave z SDS. Takšnih, ogorčenih pisem so mediji v zadnjih tednih dobili še kar nekaj. Do političnega kadrovanja in mobinga naj bi prihajalo na ministrstvu za delo in družino pod vodstvom ministra Andreja Vizjaka, na zavodu za zaposlovanje, v Slovenski obveščevalni službi (SOVA), v Elesu. V nadzorni svet Slovenske odškodninske družbe (SOD) je vlada nedavno imenovala Martina Bratanića, sodelavca ministra Andreja Vizjaka, in Radivoja Nardina, izolskega svetnika iz stranke SDS.

Verjetno najbolj razvpit je bil primer Alenke Koren Gomboc, sestrične predsednikove žene Urške Bačovnik. Gombočeva, predsednica koroške regije stranke SDS, je v parlament kot nadomestna poslanka prišla tako, da je vlada Ljuba Žnidarja, poslanca SDS, imenovala kar za državnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Žnidarja, ki ima šesto stopnjo izobrazbe, je sicer pred leti SDS postavila na vrh »Darsove« inženirske družbe DDC, a dejansko si je delovne izkušnje nabiral predvsem kot župan Polzele. Tudi ob imenovanju presenečeni Žnidar ni znal novinarjem prav natančno razložiti, kaj bo na ministrstvu počel. Ko se je izkazalo, da je Gombočeva ponaredila spričevalo in priporočilo, je Janez Janša sicer javno dejal, da bodo v SDS »ugotavljali materialno resnico«. A to se ni zgodilo. Zato da bi se v SDS izognili nadomestnim volitvam po odstopu poslanke Gombočeve, se je Žnidar, domnevno »prostovoljno«, vrnil v poslanske klopi.

»Pred tem je bil od 1. 10. 2001 do 30. 9. 2004 v podjetju Knauf Insulations vodja nabave.« – Argumentacija vlade, zakaj je bivši poslanec SDS Milenko Ziherl najboljši za vodenje Eko sklada

Skladi, agencije, direktorati, celo domovi starejših, recimo v Grosuplju, Črnomlju, Domžalah, v Loki pri Zidanem Mostu. Zakaj mora neka stranka svoje člane pošiljati v res vsak kot Slovenije? To je v resnici kraja javnega denarja pri belem dnevu. Ta denar gre v zasebne žepe strankarskih veljakov.

Kako nizkotno ravnanje, brez dostojanstva in sramu.