Urša Marn

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Kako ven iz brezna?

Ekonomista dr. Jože Mencinger in dr. Marjan Senjur o ključnih nalogah, ki bi jih morala izvesti nova vlada

Demonstracije prebivalcev Rogaške Slatine ob slavnostni akademiji stranke SDS ob 24. obletnici ustanovitve stranke.

Demonstracije prebivalcev Rogaške Slatine ob slavnostni akademiji stranke SDS ob 24. obletnici ustanovitve stranke.
© Blaž Samec, DELO

»Slovenija je zašla; gospodarstvo se je zaustavilo, vse več ljudi se sooča z revščino, v politiki je popolno zmeda,« razmere v državi opisuje ekonomist dr. Jože Mencinger. »Velika večina prebivalstva ve, da vsak dan trajanja zdajšnjega stanja povzroča vse več nepopravljive škode, nič pa ne kaže, da bi vlada sama ugotovila, da je škodljiva.« Stanje je tako akutno, da razpravljanje o razlogih, kdaj in zakaj smo prišli do sem, kjer smo, ni smiselno. Časa za iskanje krivcev ni več.

Slovenija potrebuje alternativno vlado, četudi zgolj tehnično in začasno, ki bo na novo zastavila ekonomsko politiko. A kako? Katere ukrepe naj sprejme nova vlada, da zaustavi tonjenje gospodarstva, da prepreči povečevanje armade brezposelnih in razraščanje revščine? Je reforma trga dela res tako nujna ali pa so nekatere naloge vendarle nujnejše, denimo reševanje podjetij pred stečaji?

»Če je dogovor o reformi trga dela blizu, ni nič narobe, da se reforma sprejme, le vedeti je treba, da od tega v kratkem ni pričakovati pozitivnih gospodarskih učinkov – neravnotežje na trgu dela med ponudbo in povpraševanjem je preveliko,« pravi Mencinger. »Reforma trga dela spremembe prinese šele v oddaljeni prihodnosti, na kratek rok pa prinaša le težave in večje stroške.« Če se uvede večja prožnost, ki je koristna za delodajalce, je treba hkrati zagotoviti večjo varnost oziroma večjo socialno mrežo, kar pa ni mogoče brez dodatnega denarja. Resnična reforma trga dela, pri kateri ne gre zgolj za to, da delavce bolj ekspresno mečejo na cesto, je izvedljiva samo ob višjih javnih izdatkih, tega pa Janševa vlada ne zagotavlja. »Danski primer kaže, da je varna prožnost sistem, ki potrebuje neko stabilno finančno zaledje. To pa je v tem trenutku – če pogledamo samo, kako velik je padec davka za dobiček – zelo vprašljivo. Seveda je osnovno vprašanje, kako najti ravnotežje med prožnostjo in varnostjo. Danci so ta sistem gradili sto let, mi pa ga hočemo prekopirati v dveh letih in pričakujemo rezultate. Hkrati režemo še prihodkovne vire, ki omogočajo stabilnost tega sistema. To se enostavno ne izide,« pravi sindikalist Goran Lukič. Kaj slovenska reforma trga dela sploh prinaša? Delo za določen čas, ta rak rana slovenske družbe, ostaja. Spremenjeno je le, da naj bi delavec lahko po novem delo za določen čas pri enem delodajalcu opravljal največ dve leti. Po izteku tega obdobja ima delodajalec na izbiro dvoje – da delavca zaposli za določen čas ali da ga pošlje na zavod. Odpuščanje bo po novem bistveno lažje, odpravnine bodo padle na minimum ali pa jih sploh ne bo, malica bo sicer ostala, a bo od delodajalca odvisno, ali jo bo hotel tudi plačati. Skoraj nič pa se reforma ne ukvarja s sankcioniranjem delodajalcev, ki kršijo dolžnosti do delavcev. Ironično je, da nam takšno reformo vsiljuje vlada, ki doslej ni ustvarila še nobenega delovnega mesta (razen tistih, ki jih je namenila političnim somišljenikom, sorodnikom in znancem), obenem pa je s svojo pasivnostjo dopustila, da je veliko delovnih mest propadlo. Ko se pri nas govori o premajhni prožnosti trga delovne sile, se običajno misli na obrtnike in male podjetnike. Vprašajmo se: je premajhna prožnost res tudi problem velikih podjetij? Iz prakse vemo, da ni. Velika podjetja delavce vedno odpustijo, če to želijo, to je del poslovnega načrtovanja.

Jože Mencinger: »Nujna kratkoročna naloga vlade je s sodelovanjem bank in Banke Slovenije ustaviti verižno propadanje podjetij, ki ne morejo najti dovolj povpraševanja za svoje produkte in storitve.«

Jože Mencinger: »Nujna kratkoročna naloga vlade je s sodelovanjem bank in Banke Slovenije ustaviti verižno propadanje podjetij, ki ne morejo najti dovolj povpraševanja za svoje produkte in storitve.«
© Borut Peterlin

Mencinger zato pravilno ugotavlja, da je reforma trga dela v tem trenutku irelevantna in bi jo morali začasno pospravili v predal. Novo vlado čakajo pomembnejše naloge. Za začetek mora ustaviti varčevalno histerijo, ki jo je zganjala Janševa vlada in zaradi katere Slovenija tone v vse hujšo recesijo.

Najtežja in obenem najbolj nujna kratkoročna naloga vlade je s sodelovanjem bank in Banke Slovenije ustaviti verižno propadanje podjetij.

Dovolj šok terapije

»Nova vlada mora korigirati napačne odločitve Janševe vlade, predvsem glede konsolidacije javnih financ,« pravi ekonomist prof. dr. Marjan Senjur, nekdanji predsednik fiskalnega sveta, ki je s te funkcije odstopil lani spomladi, potem ko je postalo jasno, da Janševa vlada na mnenje izkušenih ekonomistov ne da nič. »Javnofinančne odhodke, predvidene v proračunu za leto 2014, mora zamrzniti na raven javnofinančnih odhodkov v letu 2013.« Zdaj namreč proračun za leto 2014 predvideva znižanje proračunskih odhodkov za približno tristo milijonov ali skoraj za odstotek. Po mnenju Senjurja je takšno ekstremno krčenje izdatkov nepotrebno, še več, takšna šok terapija je za gospodarstvo dokazano škodljiva. Konsolidacija javnih financ, kot jo je zastavila Janševa vlada, je vodila v krčenje javne in zasebne potrošnje, posledica pa je bil občuten padec BDP-ja. V lanskem letu je vlada z varčevalnimi ukrepi sicer resda prihranila približno 600 milijonov evrov, toda hkrati je zaradi padca BDP-ja izgubila približno milijardo evrov, saj se je BDP v lanskem letu skrčil skoraj za tri in ne le za dva odstotka. »Šlo je za subjektivno napako ekonomske politike. Takšnega drastičnega varčevanja ni mogoče zagovarjati z argumentom, češ da ni denarja, ko pa se je vendar vnaprej vedelo, da bo to povzročilo znižanje BDP-ja,« je oster Senjur. »Čeprav radi kritiziramo nekdanjega finančnega ministra Križaniča, je treba povedati, da je proti koncu mandata pripravil program, po katerem bi javne finance stabilizirali v daljšem obdobju, tja do leta 2015. Če bi Janševa vlada ta program nadaljevala, namesto da je šla v radikalno krčenje javnih izdatkov, bi danes verjetno vozili boljše.« Naloga nove vlade je zato jasna: »Pripraviti mora kredibilen načrt, kako javne finance konsolidirati v roku štirih let, se pravi, kako jih urediti na zmernejši način, ki ne bo škodoval gospodarstvu,« pravi Senjur. Nujno se mu tudi zdi, da nova vlada ukine zakon o znižanju davčne stopnje na dobiček podjetij, se pravi, da davčno stopnjo vrne s 15 na 20 odstotkov. »S tem ne bi nič izstopali iz evropskega povprečja, prav nasprotno, bili bi povsem normalna evropska država.« Janševa vlada je z znižanjem davka na dobiček lanski proračun prikrajšala za skoraj sto milijonov evrov, gospodarstvu pa s tem ukrepom ni v ničemer koristila. »Treba je vedeti, da se slovenska podjetja ne pritožujejo nad previsoko obdavčitvijo dobička, kar jih tare, je obdavčitev dela.« Kar bi resnično potrebovali, je takšna sprememba strukture davkov, kot jo je pred časom predlagal fiskalni svet. »Morali bi razbremeniti obdavčitev dela, dodatna sredstva pa proračunu zagotoviti s posrednimi davki, na primer z dvigom davka na dodano vrednost,« pravi Senjur. »Sedanja vlada se dvigu DDV-ja izogiba in namesto tega raje dviguje trošarine, vendar nisem prepričan, ali je to res boljše. Če dvigneš trošarine na energente, s tem sicer zadovoljiš okoljevarstvenike, a hkrati prizadeneš gospodarstvo, saj se industriji povečajo stroški za energijo.«

Čeprav Senjur ni naklonjen pretiranemu varčevanju, poudarja, da to še ne pomeni, da lahko brez zadržkov zapravljamo. »Javne izdatke, tudi plače, je treba držati na vajetih, saj sicer naše gospodarstvo ne bo konkurenčno v evroobmočju. Če bi se BDP v letu 2014 realno povečal denimo za odstotek, bi bilo sicer mogoče dopustiti nominalno rast proračunskih izdatkov, vendar pa bi morala rast izdatkov v vsakem primeru zaostajati za rastjo BDP-ja.« Ne zdi se mu smiselno, da bi vlada enormno povečala javne izdatke zato, da bi financirala velike infrastrukturne projekte. Če povečanje javne potrošnje ni rešitev za zagon gospodarstva, kaj potem je? »Enostavnega odgovora na to vprašanje ni,« pravi Senjur. »Če se bo okrepilo evropsko gospodarstvo, nas bo naprej vlekel izvoz. Predvsem pa je treba v domačem gospodarstvu ustvariti pozitivno vzdušje.«

Reševanje podjetij in bank

»Najtežja in obenem najbolj nujna kratkoročna naloga vlade je s sodelovanjem bank in Banke Slovenije ustaviti verižno propadanje podjetij, ki ne morejo najti dovolj povpraševanja za svoje produkte in storitve. Pri odločanju o reševanju je treba upoštevati ne le neposredne, temveč tudi posredne stroške propada ali rešitve podjetij,« pravi Mencinger. Propadanje podjetij, sploh večjih, za državo pomeni občutne socialne stroške zaradi nadomestil za čas brezposelnosti, pa tudi zaradi izpada priliva iz prispevkov in davkov. Stečaj je vedno najslabša rešitev, če ima podjetje ustrezne tehnologije, znanje in potencialno tudi trge. Ohranitev obstoječih delovnih mest je za državno blagajno veliko cenejše od odpiranja novih. Poglejmo primer Primorja. Če bi sedanja vlada to gradbeno podjetje vsaj minimalno dokapitalizirala, banke pa bi mu odobrile kredit za obratna sredstva, bi iz ustvarjenega denarnega lahko servisiralo zapadle obveznosti in preživelo. Ohranili bi vsaj tisoč delovnih mest, državo pa bi sanacija stala bistveno manj kot stečaj. Po mnenju Mencingerja je reševanje podjetij mogoče s sprostitvijo kreditne aktivnosti, čeprav bi šlo pretežno za reprogramiranje kreditov oziroma odlaganje odplačila glavnice. »Sprostitev kreditne aktivnosti je mogoče doseči z razumnimi ukrepi nadzora in v okviru že opravljenih analiz Banke Slovenije ter z državnimi garancijami.«

Nova vlada mora narediti načrt, kako javne finance konsolidirati v roku štirih let, ne pa s šok terapijo, ki dokazano škoduje gospodarstvu.

Za reševanje gradbeništva je verjetno prepozno, še vedno pa je možno rešiti mnoga druga podjetja. »Vlada bi morala imeti izdelano jasno industrijsko politiko, kar pomeni, da bi lahko intervenirala tudi na ravni podjetij,« meni Senjur. Res je sicer, da bi EU takšno intervencijo obravnavala kot nedovoljeno državno pomoč, toda Senjur domneva, da bi si Slovenija lahko izborila pravico do izjeme z argumentom, da je majhno in odprto gospodarstvo brez intervencije države preveč izpostavljeno gospodarskim nihanjem, ki izhajajo od zunaj. Poleg tega pa: če lahko svoja ključna podjetja rešujeta nemška in francoska vlada, zakaj jih ne bi reševala tudi slovenska? »Državni holding, kjer je zbrano vse premoženje države, bi morali zastaviti tako, da bi lahko vlada prek holdinga intervenirala in sanirala podjetja. Se pravi, da denar za sanacijo ne bi šel iz proračuna, temveč iz holdinga,« predlaga Senjur. Holding bi sredstva lahko pridobil tako, da bi prodal nekatera državna podjetja, ali pa tako, da bi dobiček uspešnih državnih podjetij preusmeril v reševanje podjetij v težavah. Če je npr. potrebna intervencija v Adrii Airways, bi jo lahko izvedli znotraj holdinga. »Žal je sedanja vlada državni holding že v startu zastavila narobe, zaradi česar ga javnost dojema le kot vmesno postajo do totalne razprodaje državnih podjetij namesto kot institucijo, ki bi omogočala boljše upravljanje državnega premoženja,« pravi Senjur.

Podobno razmišlja Mencinger: »Centralizacija upravljanja državnega premoženja je mogoča tudi v okviru že sprejetega Slovenskega državnega holdinga, treba pa je zavreči idejo, da je njegov cilj razprodaja premoženja. Namesto imenovanj po strankarskem ključu je zato v organe holdinga treba imenovati ugledne, strankarsko neopredeljene strokovnjake različnih poklicev, ki jim ’nacionalni interes’ ni psovka ali izgovor.« Reševanje podjetij je tesno povezano z reševanjem bank. Mencinger vladi svetuje, da zakon o ’slabi banki’ zamrzne in se vrne k ideji o zdravljenju bančnega sistema v okviru bank ter s potrebnimi državnimi dokapitalizacijami državnih bank, kot sta to predlagala ekonomista mag. Velimir Bole in dr. Ivan Ribnikar. Za to ni potreben noben nov zakon, sploh pa ne tak, ki je bolj namenjen lovu na čarovnice oz. obračunavanju s političnimi nasprotniki kot pa reševanju bančnega sistema in ki je bil deležen ostre kritike trojke, torej Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije.

Marjan Senjur: »Državni holding, kjer je zbrano vse premoženje države, bi morali zastaviti tako, da bi lahko vlada prek holdinga intervenirala in sanirala podjetja, ne pa kot vmesno postajo do totalne razprodaje državnih podjetij.«

Marjan Senjur: »Državni holding, kjer je zbrano vse premoženje države, bi morali zastaviti tako, da bi lahko vlada prek holdinga intervenirala in sanirala podjetja, ne pa kot vmesno postajo do totalne razprodaje državnih podjetij.«
© Borut Krajnc

Nasprotno od Mencingerja se Senjurju slaba banka ne zdi nujno slaba rešitev, a samo pod pogojem, da bi bila dobro izvedena. »Vsekakor pa namen slabe banke ne bi smel biti politični pogrom, kajti če se bodo iskali krivci, bo Janševa vlada tako ali tako hitro ugotovila, da je bilo največ slabih kreditov podeljenih v času njenega prvega mandata. Poleg tega pa: kako bodo sploh kriminalizirali neko poslovno odločitev, saj takrat, ko so banke te kredite odobrile, nihče ni vedel, kaj bo sledilo. Ne nazadnje bi lahko po isti logiki obdolžili državo, ker je leta 2008 v napovedi gospodarske rasti za leto 2009 zgrešila za nekaj odstotnih točk – kar je res velika napaka. Na podlagi te napačne napovedi so podjetja naredila načrte in danes lahko ta podjetja državi očitajo, da jih je zavedla z napačno napovedjo gospodarskih gibanj.« Smiselno se mu zdi predvsem, da bi Slovenija ustanovila lasten mehanizem za stabilnost bank. »Če bi naše banke potrebovale pomoč, zanje ne bi zaprosile državo, pač pa ta sklad, ki bi nato za finančno pomoč zaprosil stalni evropski mehanizem za stabilnost ESM. Tako bi se izognili posredništvu države.«

Preprečiti razprodajo

Krpanje proračunske luknje z razprodajo lastniških deležev države v podjetij je kratkovidno dejanje, saj je v času krize nemogoče iztržiti dobro ceno, predvsem pa se je treba zavedati, da je privatizacija enkratno dejanje. Če država proda vse ali vsaj večino svojega premoženja zdaj, s čim se bo reševala ob naslednji krizi?

»Vlada verjetno računa, da bo s privatizacijo bolj pritegnila tuji kapital. Ampak ne gre se zanašati na to, da bi v času krize državo prišli reševati tuji investitorji. V krizi tuji kapital praviloma beži, prihaja pa v času konjunkture. Zato moramo najprej oživiti gospodarstvo, potem pa bo prišel tudi tuji kapital,« meni Senjur. Skeptičen je tudi do velikih besed o javno-zasebnem partnerstvu, saj zasebni kapital praviloma izkoristi državnega. »Če se podjetja v državni lasti slabo upravljajo, je treba izboljšati upravljanje, na pa tega problema reševati s prodajo. Morda res ni smiselno, da država ostaja lastnica v bankah. Povsem drugačna pa je zgodba, ko gre za podjetja, kot sta Krka in Gorenje, kjer ima država do 25-odstotni lastniški delež. Menedžerji teh podjetij si želijo, da država ohrani svoj delež, saj s tem podjetja varuje pred sovražnimi prevzemi. Dokler država v Krki in Gorenju ne ovira razvoja, ni nobene potrebe po njenem umiku,« pravi Senjur.

Mencinger novi vladi svetuje, da razprodajo preostalega državnega premoženja prepreči. »Dokazovanje o njegovi popolni neuspešnosti z nizkimi donosi v obdobju gospodarske krize je nesmiselno. V tem obdobju tudi zasebnemu sektorju ni šlo bolje; propadlo je mnogo zasebnih gospodarskih družb.« Problem likvidnosti proračuna je mogoče reševati drugače. Vlada bi se morala po mnenju Mencingerja dodatno zadolžiti, in sicer za vsoto, ki zagotavlja pokrivanje vsaj dveh letnih proračunskih lukenj, nato pa ta sredstva uporabiti kot rezervo v obliki bančnih depozitov. S tem bi si Slovenija zmanjšala potrebo po nenehnem pojavljanju na kapitalskem trgu in ’odvisnost’ od bonitetnih agencij. »Uspešna prodaja obveznic v ZDA je nedvomno pokazala, da Slovenija na svetovnem kapitalskem trgu lahko pridobi kapital, ki ga velja iskati tudi v delih sveta (Aziji), ki jih je svetovna kriza prizadela manj kot EU. Nobenega razloga, razen nepremišljene obljube EU, ni, da se triodstotni proračunski primanjkljaj dosega ob sočasnem hiranju gospodarske aktivnosti, ki jo povzroča zdajšnje ’varčevanje’,« opozarja Mencinger.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.