Borut Mekina

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Politika

Nadzorovali bi tudi nedolžne

Virantove želje po širitvi policijskih pooblastil

Minister za več policijskega nadzora Gregor Virant

Minister za več policijskega nadzora Gregor Virant
© Borut Krajnc

Nedavno izginotje Hilde Tovšak so izkoristili tudi na notranjem ministrstvu – minister Gregor Virant je poudaril potrebo po širitvi policijskih pooblastil. Primer izginule Hilde Tovšak naj bi bil »osvetlil potrebo po sistemski ureditvi uporabe metod in sredstev, ki bi policiji olajšali delo pri tako zahtevnih nalogah«, kot je dejal Virant in nadaljeval, da bi se zakon o kazenskem postopku moral kar se da hitro spremeniti po zgledu nekaterih tujih držav.

Kot so pojasnili na notranjem ministrstvu, je policija v sklopu sprememb zakona o kazenskem postopku že nekajkrat predlagala razširitev uporabe t. i. prikritih preiskovalnih ukrepov na tretje osebe. To bi recimo pomenilo, da bi lahko policija določila položaj in prisluškovala tudi tistim, ki niso osumljeni, da bi prek njih prišla do iskane osebe. Ob izginotju Hilde Tovšak bi lahko na primer nadzorovali njene sorodnike ali prijatelje. Klasične metode iskanja ubežnikov naj bi bile namreč vse manj uspešne, pojasnjujejo na ministrstvu, zato naj bi policija najprej v Nemčiji in ZDA, zadnja leta pa tako rekoč v vseh državah EU začela »testirati« nove »kriminalistične strategije«.

Ta nova kriminalistična strategija se sicer zdi upravičena. Toda v predlogu zakona o kazenskem postopku policija ne predlaga le razširitve preiskovalnih ukrepov na ožje sorodnike tistega, ki beži, ampak je predlog veliko širši. Če bo zdaj predlagana rešitev uveljavljena, se bo lahko tajno opazovanje razširilo tudi na osebe, ki niso osumljenci, »če je mogoče utemeljeno sklepati, da bi opazovanje te osebe privedlo do identifikacije osumljenca«. Tako bo recimo policija lahko prisluškovala tako rekoč kateremukoli nedolžnemu človeku, če bo domnevala, da bo tako prišla do osumljenca. Je to še upravičeno?

Nekoč je bilo preprosto. Policija je lahko na primer prisluškovala le točno določenemu osumljencu na podlagi odredbe sodišča. A nato so na različnih področjih in v različnih zakonih nastale spremembe v smeri širitve policijskih pooblastil. Z letošnjim letom je denimo v veljavo stopil nov zakon o elektronskih komunikacijah, ki določa, da morajo mobilni operaterji po novem med drugim hraniti podatke o lokaciji opravljenih klicev, do katerih je seveda upravičena tudi policija. Ob poplavah v Železnikih leta 2007 je policija prišla do nove zamisli, ki so jo medtem ravno tako že uzakonili: po novem lahko policija locira pogrešane osebe brez odredbe sodišča, če domneva, da je ogroženo njihovo življenje in telo. Potem je tukaj še želja po množičnem nadzoru: pred približno štirimi leti je ob nekem ropu preiskovalna sodnica policiji že izdala dovoljenje, da pridobi vse podatke o mobilnem telefonskem prometu na celotnem območju.

Tedaj je policija takšno, množično metodo zbiranja podatkov že poskušala uzakoniti, a se je temu uprla informacijska pooblaščenka zaradi nesorazmernosti posega v komunikacijsko zasebnost. Tokrat želi policija očitno po drugi poti priti do podobnega cilja. Kajti pri sodobnih tehnologijah in z uporabo teh tehnologij sledenje, lociranje in zbiranje podatkov o tistih, ki niso osumljeni, »pa bi prek njih lahko prišli do iskane osebe«, utegne pomeniti tudi nadzor nad telefonskimi klici in gibanjem cele množice nedolžnih. To pa je po zdaj veljavni zakonodaji v Sloveniji seveda prepovedano.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Dr. Sergej Flere, Maribor

    Virant dobil eno okrog ušes

    Ni hvalevredno, da se je vlada lotila določanja nadomestila izbrisanim šele po poteku končnega roka, ki ga je odobrilo Sloveniji Evropsko sodišče za človekove pravice kot rok za sprejetje zadevnega zakona o ureditvi krivic izbrisanim. Sedanja pobuda vlade o nadomestilu izbrisanim pa nima, kar zadeva znesek, oporne točke v pravnem sistemu, se ne sklicuje za neke primerljive standarde v pravu. Več