Urša Marn

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Nujno zlo

Davek na nepremičnine prinaša solidarnejšo porazdelitev bremen krize

Davek naj bi državi prinesel dodatnih 205 milijonov evrov

Davek naj bi državi prinesel dodatnih 205 milijonov evrov
© Uroš Abram

Če ne bo šlo kaj hudo narobe, bo Slovenija z novim letom končno, po več kot desetletju omahovanja, dobila sodoben davek na nepremičnine. Ta ne prinaša samo dodatnih 205 milijonov evrov v javno blagajno, temveč tudi pravičnejšo in solidarnejšo porazdelitev bremen krize med bogate in revne. V obdavčitev bo zajetih bistveno več nepremičnin kot doslej, med drugim tudi sakralni objekti in uradno evidentirane črne gradnje.

Poleg tega bodo stanovanjske nepremičnine, katerih ocenjena vrednost presega 500 tisoč evrov, obdavčene z 0,25-odstotne točke višjo davčno stopnjo. Višje bodo obdavčena tudi prazna stanovanja, to so tista, v katerih lastnik nima prijavljenega stalnega prebivališča oziroma v njih nima prijavljenega vsaj polletnega najema. Zakon je v tem delu resda mogoče izigrati tako, da se lastništvo nad stanovanji in hišami razdeli med družinske člane in druge sorodnike, vendar je z dobrim davčnim nadzorom takšno izigravanje mogoče preprečiti, denimo tako, da davčna uprava preveri, ali oseba, ki ima v stanovanju prijavljeno stalno prebivališče, v njem dejansko biva. Kako se to dela, si lahko ogledamo pri Švicarjih.

Edini namen tega davka je polnjenje proračuna, kričijo kritiki. Ampak kaj ni namen vsakega davka polnjenje proračuna? Tako država dobi denar za zagotavljanje javnih storitev, od zdravstva, šolstva, kulture, policije do vojske, pri čemer te storitve, vsaj načeloma, zagotavlja vsem, celo tistim, ki se plačilu davkov izogibajo. Tudi tri dosedanje dajatve, nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, davek na premoženje in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest, ki se nadomeščajo z davkom na nepremičnine, so namenjene polnjenju proračuna.

Višji davki niso všeč nikomur. Kdo pa želi plačevati še enkrat toliko davka za družinsko hišo ali stanovanje, kot ga je plačeval do zdaj? Tako solidaren ni nihče, še najmanj tisti, ki jim nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč doslej sploh ni bilo treba plačevati, ker jim ga občina preprosto ni odmerila, ali pa so ga plačevali občutno manj od sosedov, ki živijo v isti ulici in v enako veliki hiši …

Davki so nujno zlo, brez njih ni socialne države. To najbolje vedo Skandinavci, zlasti Danci, tam je davčno breme astronomsko visoko, pa se najmanj med vsemi Evropejci izogibajo plačilu. Vztrajanje obrtnikov, malih podjetnikov in kmetov je izsiljevanje. Vlada jim je že ustregla in davčne stopnje znižala. Tako je denimo davčno stopnjo za poslovne in industrijske nepremičnine znižala na 0,75 odstotne točke, kar je približno toliko, kot znaša sedanja raven obdavčitve.

Verske skupnosti imajo sicer prav, ko trdijo, da sakralni objekti drugod po Evropi praviloma niso obdavčeni, težko pa bodo javnost prepričale, da je ta davek zanje pretiran finančni zalogaj. Po izračunu ministrstva za finance bodo verske skupnosti pri 0,5-odstotni davčni stopnji plačale dobrih 232 tisoč evrov nepremičninskega davka na leto. Recimo, da bo rimskokatoliška cerkev, največja verska skupnost v državi, davkariji dolžna plačati 200 tisoč evrov. Če vsaka od njenih 786 župnij prispeva le 260 evrov na leto, bo davčno breme pokrito. 260 evrov je toliko, kot bo davka moral plačati lastnik 85 kvadratnih metrov velikega stanovanja v Ljubljani. Kje je torej krivica, zaradi katere verske skupnosti grozijo z ustavno presojo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.