Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Družba  |  Profil

Matej Mohorič, svetovni kolesarski prvak med mlajšimi člani

Kolesarski fenomen, ki že z 18 leti piše zgodovino in ki se je odločil, da bo v tem življenju navdihoval s športnimi uspehi

Kolesarski inovator

Kolesarski inovator

»Ne skrbi, v soboto sem bil na dirki, v nedeljo pa sem naredil 120 kilometrov, tako da se mi danes prileže zelo lahek trening,« me pomiri Matej Mohorič, ko mu hitim razlagati, da so bile moje kondicijske priprave v zadnjih letih sestavljene iz potiskanja vozičkov in nošenja otrok. A mu vseeno le s težavo sledim v slalomu med avtomobili po kranjskih ulicah. »Čez pet minut se bova morala ustaviti, ker se moram v živo javiti na Val 202,« me opozori. Medijsko obleganje, ki ga je deležen po zmagi na cestni dirki na svetovnem prvenstvu v Firencah, prenaša kot profesionalec. Razume želje fotografa, ki želi, da petkrat prevozi isti odsek z lepim ozadjem, in ni mu težko pri 12 stopinjah pozirati v kratkih hlačah in majici, ker smo si pač zaželeli, da bi bil oblečen v dres svetovnega prvaka. »Pozornost sprejemam kot del poklica. Nisem najbolj navdušen nad njo, hkrati pa rad pomislim, da koga s pomočjo tega navdihnem, da komu polepšam dan.«

Ko zavijeva na nekoliko manj prometno cesto, se zapeljem vzporedno z njim, da bi imela priložnost za pogovor. Že vozniku prvega avtomobila, ki naju prehiti, pa se zdi to nesprejemljivo, na kar naju opozori s hupanjem. »Kar navadi se,« se nasmehne moj sogovornik. »Enkrat nas je neki besni voznik počakal in se hotel nad mojega kolega spraviti z velikim železnim stojalom. Če smo tisto preživeli ...«

18-letnemu, 64 kilogramov težkemu in 186 centimetrov visokemu novopečenemu članu profesionalne ekipe Cannondale je uspel podvig, ki ga pred njim ni zmogel še nihče. Lani je zmagal na cestni dirki za svetovno prvenstvo mladincev, že letos pa je uspeh ponovil v konkurenci mlajših članov, pri katerih imajo pravico nastopa kolesarji, ki so mlajši od 23 let in še ne nastopajo za profesionalne ekipe najvišjega ranga. Ker drugega pogoja že prihodnje leto ne bo več izpolnjeval, je bila to njegova zadnja priložnost za nastop v tej konkurenci. In kljub temu, da je bil tretji najmlajši na dirki, je zmagal v slogu najbolj izkušenih kolesarjev. »Med dirko sem videl, da na klancih nimam dovolj moči, da bi ušel konkurentom, vedel pa sem, da sem zelo dober v vzdrževanju visoke hitrosti na ravnini. Zato sem se odločil, da napadem že pred klanci in nato vzdržujem prednost. In vedel sem, da me bodo težko ujeli, če naredim pol minute razlike.« Prednost pred zasledovalci dejansko ni bila v nobenem trenutku večja od pol minute, pa mu je po 20 kilometrih samostojne vožnje kljub temu uspelo v cilj priti z zmanjšano hitrostjo in visoko dvignjenimi rokami. Za to se lahko zahvali predvsem dvema svojima odlikama – izjemni hitrosti na spustih in pa že omenjeni sposobnosti dolgotrajnega vzdrževanja visoke hitrosti na ravnini. To mu uspeva tudi s pomočjo posebnega položaja na kolesu (na sliki), ki je njegov izum. Usede se namreč na »štango«, telo pa povsem približa krmilu, s čimer mu zaradi izboljšane aerodinamike uspe enako hitrost ohranjati ob manjši porabi moči. Ta drža, ki je pritegnila izjemno veliko pozornosti in zaradi katere mu nekateri že pripisujejo status kolesarskega inovatorja, sicer izhaja iz njegovih mladostniških dirk po klancu v domači vasi.

Na zmagovalnem odru

Na zmagovalnem odru
© Kolesarska zveza Slovenije

Pri podoživljanju uspeha pa ne pozabiti omeniti ekipe. Kolesarstvo je namreč v prvi vrsti ekipni šport in brez pomoči ekipe je skoraj nemogoče zmagati na dirki. »Ker smo imeli med dirko vedno kolesarje med ubežniki, smo lahko ostali v glavnini povsem mirni in varčevali z močmi. Ni se nam splačalo loviti ubežnikov, druge ekipe so morale to početi namesto nas.« Zaradi enega ubežnika lahko vsi ostali v ekipi varčujejo z močmi. Če ubežnikov glavnina ne ujame, se bo ubežnik boril za zmago, če jih ujamejo, pa lahko preostali člani ekipe sveži napadejo. »Na koncu pač ostaneš sam. In takrat imaš, kar je potrebno za zmago, ali pa tega nimaš.«

V svojih nogah ima izjemno vzdržljiv in varčen motor. »Sem peugeot 1,4 diesel. Ob nizki porabi lahko dolgo vzdržujem hitrost,« uporabi avtomobilsko primerjavo. »Šprinterji pa so lamborghiniji. Ne morem jim konkurirati v hitrosti, a kurijo 30 litrov in se hitro iztrošijo.« Kljub vsemu se zaveda, da mu do ravni profesionalcev, med katerimi bo nastopal v prihodnji sezoni, še precej manjka. »Mi smo razred Moto 2, oni so Moto GP,« spet poseže po bencinski primerjavi. Kot pravi, bo potreboval vsaj kaki dve leti mučenja v glavninah, da bo pridobil dovolj moči in se približal ravni najboljših. Najboljša leta pa kolesarji tako ali tako dočakajo nekoliko pozneje kot večina drugih športnikov. »Za Tour de France še nisem pripravljen. Najboljša leta za to pridejo blizu tridesetim. Pri kolesarstvu pa sta poleg moči pomembni tudi vzdržljivost in ekonomičnost. To pa pridobivaš z leti. In če glava dela, si lahko vrhunski kolesar do 40. leta.«

Glava mu sicer zelo dobro služi že danes. Kljub pomanjkanju časa za učenje je maturo izdelal z odliko in bil zlati maturant. Vpisal se je že na študij strojništva, a se nato odločil, da ima popolna predanost kolesarstvu v tem trenutku prednost. In ko govorimo o popolni predanosti, ne pretiravamo. »Niti enkrat še nisem šel ven ponoči. Če je le mogoče, hodim spat ob devetih.« Nočno življenje ga preprosto ne mika in povsem prepričan je, da se to ne bo spremenilo. »Moji prijatelji iz vasi so zelo zgodaj poskusili marsikaj, pa me nikoli niso uspeli prepričati, čeprav so se na začetku zelo trudili. V življenju sem vsega skupaj spil kakšen deciliter alkohola.« Dobro, kako pa si nazdravil zmagi, me zanima. »Po navadi samo imitiram, da ga pijem. Do alkohola imam veliko distanco. Pa ne zaradi športa, ker vem, da kozarec vina ob večerji ne škodi. Problem je v moralnem pogledu na alkohol, ki ga v nobenem pogledu ne podpiram.«

Kot pravi, mu zaradi njegove drže marsikdo očita togost, a to je njegov način življenja in v njem uživa do zadnjega trenutka. »Drugi pravijo, da je kolesarstvo šport trpljenja, ampak meni to ni trpljenje. Vsako minuto na kolesu uživam. Vsako jutro grem z veseljem na trening, zvečer pa rad utrujen zaspim. Nato pa se zjutraj zbudim poln energije in tako hudo lačen, da za zajtrk pojem vse, kar ni privito.«

»Sem peugeot 1,4 diesel. Ob nizki porabi lahko dolgo vzdržujem hitrost.«

Stroga disciplina velja tudi pri prehrani. »Večina kolesarjev uživa prehranska dopolnila, jaz pa sem si jedilnik sestavil tako, da po njih nimam potrebe.« Za zajtrk najprej spije liter vode, nato poje kos sadja, potem pa so na vrsti ovseni kosmiči, lanena in sončnična semena, suho sadje, oreščki, zdrobljeni pšenični kalčki in otrobi, skupaj z vodo in cimetom. Nato pa še malo domače kozje skute z lanenim oljem. Za kosilo so na primer makaroni s paradižnikovo omako »ali kakšna podobna jed z nizkim glikemičnim indeksom«. Večerja je omejena na meso in zelenjavo. »Mišice za nočno obnavljanje potrebujejo beljakovine,« pojasni. Sladkorja praktično ne uživa. »Za pol leta sem se mu popolnoma odpovedal in telo se je tako navadilo, da mi danes sladko sploh več ne diši.«

Ko sva že pri različnih substancah, se spomnim najpogostejšega vprašanja za mladega kolesarja: Koliko tvojih vzornikov so že ujeli na dopingu? »Nimam vzornikov,« mi pokvari veselje, a nato nadaljuje. »Kolesarstvo je bil včasih zelo umazan šport, verjetno najbolj umazan med vsemi. A dandanes je to najbolj nadzorovan šport in po mojem mnenju je tudi med najbolj čistimi.« Težko skrivam skepso. »Imamo tako toga pravila in tako strog nadzor, da je praktično nemogoče še kaj ’mutiti’,« utemeljuje svojo trditev. Vsi kolesarji morajo vsak dan sporočati svojo lokacijo. »Trenutno pri meni piše KRANJ. Če me pokličejo po telefonu, se moram v uri in pol zglasiti na naslovu, ki sem ga navedel. Obstaja pa še ena ura v dnevu, ki si jo izbereš sam. Takrat moraš biti točno na naslovu, ki si ga navedel. Če pozvonijo, pa ne odpreš, si že v prekršku. Neprestano vedo, kje sem. Vzamejo ti kri in urin, včasih tudi lase.«

Vztraja, da je doping izkoreninjen iz kolesarstva. Če ne bi bil, ga ne bi bilo zraven. »To se vidi tudi pri samih dirkah. Hitrosti so se zmanjšale. Včasih, kot poslušamo zgodbe, se nisi mogel držati glavnine, če nisi bil ’pod gasom’.« Prav zato kolesarjev iz ’zlate dobe’ kolesarstva, z Lanceom Armstrongom vred, ne obsoja.

»Armstrong mi ni bil nikoli simpatičen, bil je pol stroj, pol žival, a je bil le najboljši med enakimi. Te kolesarje pravzaprav občudujem. Zaradi dopinga so morali še bolj trdo trenirati, trpeti so morali na treningih.« Res? Doping naj bi pomagal k lažjemu doseganju vrhunskih rezultatov, se začudim.

»Doping ti pomaga, da si hitreje opomoreš po naporih in da lahko preneseš večje napore. A če hočeš biti vedno boljši, moraš še vedno trenirati. Treniraš pa le tako, da se ženeš do roba svojih zmožnosti. In če so te zmožnosti vedno večje, moraš na koncu tudi za pet ur na trening po dežju. Nikoli ni konca, vedno lahko ’dotankaš’. Kar so oni počeli, je bilo brutalno.«

Ko je pri 12 letih doma predstavil idejo o treningu kolesarstva, si je moral pravico do tega šele izboriti. »Tudi jaz bi svojega otroka težko spustil na naše ceste,« je razumevajoč do staršev. Ne brez razloga.

Z novinarjem Mladine

Z novinarjem Mladine

»Tukaj me je letos zadel avto,« pokaže na točko v križišču sredi manjše vasi, skozi katero se peljeva. S precejšnjo hitrostjo je namreč zapeljal v ovinek in za nekaj centimetrov zapeljal čez sredinsko črto. Ravno dovolj, da ga je v stegno zadelo stransko ogledalo nasproti vozečega avtomobila. Po nekajtedenskem okrevanju pa se je na prvi dirki po vrnitvi vanj od zadaj zaletel spremljevalni motor. So bile to tvoje prve nesreče, me zanima. »Ne, te so bile letošnje.« Dirko je že končal z izpahnjeno ramo, potem ko je priletel v odbojno ograjo ob cesti. »Nisem vedel, da je bila izpahnjena, saj me je zelo bolela druga roka, ker sem imel na njej dve veliki zarezi.« Odrgnin in hematomov niti ne šteje več. To je pač del kolesarstva. V katerem mu večina napoveduje še svetlo prihodnost. Tudi italijanski mediji. Pri sloviti Gazzetti dello Sport so pri opisovanju njegovega talenta našteli polovico vseh dragih kamnov. Ni čudno, da je lahko izbiral, kateri profesionalni ekipi se bo pridružil. Med drugim je imel ponudbe od tako slovitih ekip, kot sta Astana in Sky. »Za Cannondale sem se odločil, ker res dobro delajo z mladimi kolesarji in ker sem prepričan, da se bom pri njih lahko razvil v dobrega kolesarja, ki bo mogoče kdaj na kakšni dirki tudi zmagal. Kje drugje bi verjetno lahko dobil več denarja, a je to pretehtalo.«

Čeprav je, kadar je le doma, reden obiskovalec nedeljske maše, pa pravi, da se njegov pogled na življenje ne ujema povsem s krščanskimi nauki. »Verjamem, da ima človek več priložnosti, da življenje ni eno samo. Odločil sem se, da v tem življenju poskusim, kako je biti dober profesionalni športnik in prek tega kakšnega sočloveka navdihniti za kaj večjega.«

Ko po zame mučnih zadnjih kilometrih prispeva na parkirišče in popijem še zadnje kapljice pijače iz bidona, se spomnim, da ga nisem videl popiti niti požirka, pa sem ga imel, ker sem se ’švercal v zavetrju’, vseskozi na očeh. »Pozabil sem si natočiti vodo,« skomigne z rameni. »Pa saj sva naredila le kakih 30 kilometrov, pa še hladno je.« Pa vseeno bi bilo pametno, vztrajam. Jaz sem popil pol litra. »Ja, ampak ti si se potil.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.