Urša Marn

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Streznitev

Koliko je v resnici stal skrbni pregled bančnega sistema in kaj so nam zamolčali bankirji

Dobrih 21 milijonov evrov je za skrbni pregled bančnega sistema plačala Banka Slovenije, še približno deset milijonov pa so plačale državne banke NLB, NKBM in Abanka. (na fotografiji Banka Slovenije med protesti leta 2013)

Dobrih 21 milijonov evrov je za skrbni pregled bančnega sistema plačala Banka Slovenije, še približno deset milijonov pa so plačale državne banke NLB, NKBM in Abanka. (na fotografiji Banka Slovenije med protesti leta 2013)
© Miha Fras

Stresni testi in pregled kakovosti premoženja v bankah je dobičkonosen posel. Ameriška svetovalna družba Oliver Wyman je samo v Sloveniji s tem poslom lani zaslužila 11,2 milijona evrov, leto prej pa v Španiji 10,5 milijona evrov. Še bistveno večji zaslužek si družba Oliver Wyman obeta od letošnjega skrbnega pregleda vseh ključnih evropskih bank. Evropska centralna banka je namreč prav to družbo izbrala za glavno izvajalko posla. Koliko bo megalomanska operacija stala evropske davkoplačevalce, še ni znano, gotovo pa ne bo šlo za drobiž.

Pomenljivo je, da ima pogodba, ki jo je ECB sklenila z družbo Oliver Wyman, oznako zaupno in da so glavni deli te pogodbe, z dogovorjenimi zneski za svetovalce vred, cenzurirani. To je najmanj nespodobno, kajti strošek ugotavljanja razsežnosti kapitalske luknje v bankah bodo plačali evropski državljani. Strošek skrbnega pregleda bank je sicer malenkost v primerjavi s kapitalsko injekcijo, ki jo bodo evropske banke potrebovale zato, da ne bankrotirajo. Ni pa zanemarljiv.

Za kako zelo dobičkonosen posel gre, kaže slovenska izkušnja. Vsak svetovalec družbe Oliver Wyman, ki je bila ključna izvajalka lanskega skrbnega pregleda slovenskega bančnega sistema, je v povprečju stal skoraj štiri tisoč evrov na dan. Toliko na dan ne zasluži nihče v Sloveniji, ne predsednik vlade, ne predsednik države, ne vrhunski kirurg. Še celo dobro plačani izvršni direktorji Družbe za upravljanje terjatev bank ne dosegajo tega rekorda. Močno zasoljene so bile tudi urne postavke revizorjev, svetovalcev in cenilcev iz preostalih tujih družb, ki so izvajale skrbni pregled.

Celoten strošek skrbnega pregleda desetih bank, ki je vključeval stresne teste in pregled kakovosti sredstev v bankah, naj bi znašal dobrih 21 milijonov – tako so nam vsaj še nedavno govorili bankirji. V resnici pa je končni strošek znašal več kot 30 milijonov evrov – to je dvakrat toliko, kot znaša celoten letošnji proračun vrhovnega sodišča, in skoraj tretjino vsega, kar je v letošnjem proračunu na voljo ministrstvu za zdravje.

Ni res, da je strošek stresnih testov in pregleda kakovosti sredstev v bankah znašal dobrih 21 milijonov evrov. Dejanski končni strošek je znašal več kot 30 milijonov evrov.

Kako je mogoče, da je končni strošek skrbnega pregleda višji kar za 10 milijonov evrov? Treba je vedeti, da je Banka Slovenije objavila samo tisti del stroškov pregleda, ki jih je bankam krila iz lastnih sredstev, ne pa tudi stroškov, ki so jih morale nekatere izmed bank kriti same. Ker so bile NLB, NKBM in Abanka v postopku državne pomoči pred Evropsko komisijo, so bile dolžne same, iz lastnih sredstev, poravnati strošek pregleda kakovosti sredstev, preostalim sedmim bankam pa je vse stroške, tudi pregled kakovosti sredstev, poravnala Banka Slovenije.

Za NLB je pregled kakovosti sredstev opravljala družba Deloitte, pri cenitvah nepremičnin pa sta sodelovali tudi družbi Cusham & Wakefield in Jones Lang LaSalle. Pregled je potekal od maja do konca lanskega leta, celotni stroški pa so znašali 4,8 milijona evrov, skupaj z DDV. Za NKBM in Abanko je isto nalogo opravila družba Ernst & Young, vendar nam točnega zneska niso želeli razkriti, češ da gre za poslovno skrivnost – kar je absurdno, kajti banki bosta ta podatek morali javno razkrili že v kratkem, ob objavi letnega poročila. Nekaj pa vendarle vemo. Iz pogodbe, ki jo je Banka Slovenije sklenila z družbo Ernst &Young, je razvidno, da je ta družba NKBM in Abanki za pregled kakovosti premoženja zaračunala 4,2 milijona evrov neto. Če k temu prištejemo še 22-odstotni DDV in pa dodatne stroške, vključno z materialnimi, potnimi in nastanitvenimi stroški za tuje revizorje in cenilce nepremičnin, ki so po pogodbi lahko znašali največ do sedem odstotkov osnovne vrednosti posla, ugotovimo, da sta NKBM in Abanka za pregled kakovosti sredstev odšteli približno 5,4 milijona evrov. Skratka: tri državne banke so za pregled svojega premoženja tujim izvajalcem plačale vsaj 10 milijonov! O tem znesku se je doslej molčalo, kot da bi šlo za nepomemben drobiž. A gre za 10 milijonov, ki bodo obremenili davkoplačevalce, saj so NLB, NKBM in Abanka v stoodstotni lasti države. Nekateri so nas skušali prepričati, da se tovrstni pregled premoženja v bankah izvaja vsako leto, kar absolutno ne drži. NLB, NKBM in Abanka so to storile prvič. V bankah se vsako leto opravi samo redna revizija. V NLB je bil doslej redni revizor družba PricewaterhouseCoopers, po novem pa je družba Ernst & Young. Predvsem pa je ogromna razlika v ceni storitev: redna revizija stane NLB približno pol milijona evrov na leto, lanski izreden pregled kakovosti sredstev pa jo je stal skoraj pet milijonov evrov, torej kar desetkrat več. Verodostojen pregled stanja v bankah je bil pogoj, ki ga je Evropska komisija postavila za to, da je država sploh smela dokapitalizirati NLB, NKBM in Abanko. »To je tako, kot če zboliš in greš po zdravila, pa te v lekarni vprašajo, ali te je pregledal zdravnik, da bi ugotovil, kako resna je bolezen. Če rečeš, da si bil zadnjič na zdravniškem pregledu pred dvema letoma, ti zdravil ne bodo dali. Pregled kakovosti sredstev v resnici ni bil nepredvideni strošek. Vse tri banke so vedele, da se pregledu ne morejo izogniti, če želijo, da jih dokapitalizira država,« pojasnjujejo v centralni banki.

Zgovorna je primerjava slovenskih in španskih stroškov skrbnega pregleda bank. Španci so za to odšteli 31,39 milijona evrov, Slovenci pa približno 30 milijonov. Torej nas je ugotavljanje razsežnosti kapitalske luknje v bankah stalo le nekaj sto tisoč evrov manj kot Špance, in to kljub dejstvu, da je bilo v Španiji pregledanih14 bančnih skupin, katerih bilančna vsota je konec leta 2011 znašala 3643 milijard evrov, medtem ko je bilo pri nas pregledanih deset oziroma točneje osem bank (treba je upoštevati, da sta bili Probanka in Factor banka takrat že v postopku nadzorovane likvidacije in zato stresti testi zanju niso bili smiselni), njihova bilančna vsota pa je znašala 46 milijard evrov.

Ugotavljanje razsežnosti kapitalske luknje v bankah je Slovence stalo skoraj toliko kot Špance, čeprav je bilo pri nas pregledanih precej manj bank.

Razlika med velikostjo bančnih sistemov je ogromna, zato je toliko bolj nenavadno, da so bili stroški pregleda v obeh državah skoraj identični. Bankirji to razlagajo takole: pri nas je bil pregled premoženja bank veliko bolj natančen kot v Španiji. Šlo se je v podrobnosti, kar je pregled seveda podražilo. Poleg tega je bil strošek za Slovenijo visok tudi zato, ker se je izvedba pregleda zavlekla čez predvidene roke. Tuji izvajalci so vsak dodaten teden dela mastno zaračunali. Družba Oliver Wyman si je v pogodbi, ki jo je sklenila z Banko Slovenije, pridržala pravico, da za vsak dodaten teden dobi fiksni znesek v višini 279 tisoč evrov ter še do 16 tisoč evrov honorarja za sprotne stroške, kot so nastanitveni in potni stroški. Pa še en razlog je, da je bila cena pregleda pri nas tako visoka: v Španiji so cenitev nepremičnin opravili večinoma domači cenilci, v Sloveniji pa je cenitev izvajalo pet tujih družb: Jones Lang LaSalle, Cushman & Wakefield, Colliers International, Savills in CBRE. Ti cenilci so bili slabo seznanjeni z razmerami na slovenskem nepremičninskem trgu. Da so te družbe sploh lahko delovale enotno, jim je bilo treba določiti koordinatorja. To nalogo je prevzela družba Deloitte, za kar je Banki Slovenije zaračunala 520.344 evrov oziroma kar 11.491 evrov več, kot pa je stalo samo vrednotenje nepremičnin v bilancah pregledanih bank. »Koordinator cenilcev nepremičnin je poskrbel, da so bile pri vseh bankah, vključenih v pregled, upoštevani enaki standardi ocenjevanja, enake metode, pristopi, načini vzorčenja ter upoštevani istovrstni podatki, s čimer sta se zagotovili primerjava podatkov in enakopravna obravnava vseh bank,« pojasnjuje guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec.

Še ena nenavadna postavka na računu je ’normalizacija rezultatov vrednotenja nepremičnin’, ki jo je izvedla družba Oliver Wyman. Guverner Jazbec pojasnjuje, da gre pri normalizaciji »za proces, s katerim se izboljša kvaliteta podatkov, ki se jih kot ’vhodne podatke’ uporabi v nadaljnjih izračunih«. Samo za to nalogo je družba Oliver Wyman zaračunala 137.181,60 evra. Skrivnost ostaja tudi, kako je mogoče, da je znesek skrbnega pregleda, ki ga je plačala centralna banka, že od vsega začetka identičen, se pravi dobrih 21 milijonov evrov, in to kljub dejstvu, da se je izvedba postopkov zavlekla čez roke, predvidene v pogodbah, ki jih je Banka Slovenije že več mesecev pred izvedbo posla sklenila s tujimi izvajalci.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.