Peter Petrovčič  |  foto: Uroš Abram

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Politika  |  Intervju

»Protestiral bom tudi, če bodo neutemeljeno kazensko preganjali Janšo, čeprav nisem njegov somišljenik.«

Dr. Ljubo Bavcon

upokojeni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani

Ljubo Bavcon je profesor kazenskega prava, ki ga desnica oziroma Janez Janša prišteva h komunistični kontinuiteti. Bavcon je res dobršen del svojega življenja preživel v času prejšnjega sistema, saj bo spomladi dopolnil 90 let. Ker je že dolgo na svetu, pravi, se spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih ponavljali sedanji politiki. Predvsem glede povečevanja represije, ki vedno vodi v totalitarizem. Meni, da bi lahko imel nepremišljen lov za storilci gospodarske kriminalitete na dolgi rok slabe posledice za družbo.

Pred dnevi ste v Pravni praksi zapisali, da ne morete biti tiho, ko se v Sloveniji pospešeno povečuje kazenska represija. Gre za nezaslišano misel v času, ko vsi govorijo zgolj o kazenskem pregonu »vseh, ki so pokradli državo«.

Vem, da so moji pogledi na kaznovalno represijo drugačni, kar heretični, a nekdo pač mora vsaj poskusiti, da bi zasejal seme dvoma o nekaterih samoumevnih »resnicah«. Krizne razmere, ki so se pojavile tudi pri nas, po mojem prepričanju niso posledica tega, da so nekateri pokradli državo, marveč gre za posledico globoke krize kapitalizma oziroma neoliberalističnega poskusa reševanja družbenopolitične ureditve, ki ji rečemo kapitalizem. Ta sistem nosi s seboj odpravo vseh elementov socialne države in s tem revščino, brezposelnost ter socialne konflikte in možnost socialnih nemirov. To pa se da obvladovati samo z nasiljem različnih vrst oziroma še zlasti s kazensko represijo. In od tod izvira ideja o krepitvi represije, ali če hočete, večje povpraševanje po represiji. To se je prvič resneje začutilo z nastopom Thatcherjeve v Veliki Britaniji in Reagana v ZDA, v Evropi pa po letu 2001, ko smo tudi tu začutili naraščanje represivnosti. Zanimivo, ta zdaj ne prihaja več iz Beograda kot nekoč, marveč iz Bruslja in Strasbourga v obliki konvencij in direktiv, ki se nanašajo na kazenskopravno področje. Obenem je gospodarska kriza še pospešila zmago neoliberalistične ideologije in z njo začetek konca pravne in socialne države ter z njima zaton idealov strpnosti ter spoštovanja in varstva človekovega dostojanstva in njegovih pravic.

Do nedavna občudovani najuspešnejši kapitalisti pa so postali zavrženi tajkuni in prioriteta za pravosodje.

V takšnih razmerah je za revščino, brezposelnost, skratka, za konec socialne države treba poiskati krivce. In »krivci« se brž najdejo, trenutno sta to gospodarska kriminaliteta in korupcija, in to zato, ker je to ena najbolj imenitnih priložnosti za politiko, da kompenzira svojo popolno neučinkovitost primerno ukrepati na področju gospodarstva ali javnih storitev. Obenem z identifikacijo krivcev določijo kot krivca še pravosodje in tako pokažejo razočaranemu ljudstvu svojo navidezno učinkovitost, ko zahtevajo večjo učinkovitost na področju delovanja policije, tožilstva in pravosodja. Pomemben spremljevalec tega pa sta populizem in hujskanje množic v medijih, ki so tudi prepričane, da je vse to, kar se nam hudega dogaja, posledica tega, da je nekaj deset tajkunov, ki sedijo ali bodo sedeli po zaporih, pokradlo državo. Vsak pameten človek pa ve, ali bi vsaj moral vedeti, da je to bedarija. Ampak množice seveda želijo najstrožje kazni, in to je za oblast, ki zvrača krivdo na neučinkovitost pravosodja, lepa priložnost. Pa imamo zaprt krog vzrokov in posledic.

Devet od desetih vprašanih bo odgovorilo, da moramo najprej očistiti državo škodljivcev in da še niti začeli nismo.

Imate prav, a ta prepričanja so posledica deset ali petnajst let nenehnega hujskanja ljudi in razodevajo tudi stanje duha na Slovenskem. Vsakokrat, ko se v javnosti oglasim s pozivom k razumnosti, odmerjenosti in strokovnosti kriminalitetne politike, se najprej trikrat opravičim za svoje drugačno stališče. In zatrjujem, da moji pozivi ne pomenijo, da nasprotujem odkrivanju, obtožbi in obsodbi storilcev kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete, če jim sodišče zakonito in po poštenem postopku izreče pravično kazen. Zelo pa se čudim, kako je mogoče biti razumen politik ter na podlagi govoric in posplošenih trditev o preplavljenosti Slovenije z gospodarskim kriminalom in sistemsko korupcijo domnevati, da je kaznovalna represija najprimernejše sredstvo za reševanje ekonomskih in socialnih problemov in protislovij, in v ta namen med drugim ustanavljati tudi posebne institucije, kot so: nacionalni preiskovali urad, posebne tožilske skupine in celo posebne skupine sodnikov. Statistika in razumska presoja pa povesta, da je več kot 95 odstotkov kaznivih dejanj, ki jih vsako leto presodijo naša kazenska sodišča, tistih, ki napadejo vašo, mojo, ljudsko človeško varnost, premoženje, telesno ali spolno integriteto. To je za počutje ljudi, da živijo v varni državi, neprimerljivo pomembnejše kot kaznovalna represija zoper kakih dvajset malo hujših goljufov ali tajkunov na leto ali kakor se že reče takim »junakom našega časa«. Glede na moje že zelo dolgo življenje pa morda ne bo odveč povedati, da je med postulati vladavine prava tudi strogo pravilo, da država, poleg z ustavo določenih in omejenih pravosodnih institucij, ne sme ustanavljati kakih posebnih sodišč ali kakih drugih parapolicijskih ali parasodnih ustanov. Izkušnje s posebnimi režimskimi policijami in sodišči, z zlorabami kazenskega prava za politične namene, so »prebogate« krvi in človeškega trpljenja, da bi jih smeli pozabiti.

Krizne razmere niso posledica tega, da so nekateri pokradli državo, marveč posledica globoke krize kapitalizma oziroma neoliberalističnega poskusa reševanja te družbenopolitične ureditve.

Težave z gospodarsko kriminaliteto in korupcijo imamo gotovo tudi v Sloveniji.

Seveda, o tem, da imamo takšne pojave tudi pri nas in da povzročajo nekaj težav, ni dvoma. Za kriminaliteto imamo verodostojne statistične podatke, za korupcijo pa bolj ali manj ugibanja na podlagi javnomnenjskih anket in tako imenovana logična sklepanja. Problem je v napihovanju obsega in nevarnosti nekaterih pojavov in zato pretiravanje z represijo, česar se ne da narediti drugače kot s postopnim in pospešenim omejevanje človekovih pravic v kazenski, zlasti postopkovni zakonodaji. Vse to pa neizogibno vodi v avtoritarno represijo in avtoritarno družbo.

Je bistveno vprašanje predvsem, čemu vsemu smo se danes in v prihodnje pripravljeni odreči za potrebe pregona storilcev gospodarske kriminalitete?

Na to vprašanje bom raje odgovoril tako, da bom omenil tiste vrednote, katerim se tudi za ceno manjše učinkovitosti pregona ne bi smeli odreči. Zdi se mi razumljivo, da je policija v prvih vrstah preprečevanja in zatiranja kriminalitete, in zato je logično, da policisti zahtevajo večja pooblastila, več sredstev in tudi več politične moči. Ni pa logično, da nimamo razumnega zakonodajalca in razumne vlade, ki bi bila sposobna gasiti ogenj s pametjo po receptu godca Radovana iz romana Pod svobodnim soncem. Morda naivno, a predstavljal sem si, da bo opozicija v državnem zboru mirila strasti, zahtevala, da pristojni organi delajo v miru, po zakonu in ustavi ter zagotavljajo poštene postopke, pošteno sojenje, skratka, si prizadevala za to, da organi pravosodja lahko opravljajo obenem svojo varstveno in jamstveno funkcijo. Da bo torej opozicija tudi varuh vladavine prava in varstva človekovih pravic, ne pa narobe, da bo priganjač vlade k vse večji represiji in najglasnejša z obtožbami o neučinkovitosti in drugih, zlasti ideološkopolitičnih »grehih« sodstva in tožilstva.

 

Poleg tega je pri pregonu gospodarske kriminalitete odprto tudi vprašanje, kaj je kaznivo dejanje, kaj pa ravnanje, ki ga oziroma ga je zakonodaja dopuščala.

To vprašanje je bilo odprto že v prejšnjem režimu in je še danes. Vprašanje je, kaj so dovoljena ali vsaj ne prepovedana gospodarska poslovna ravnanja in kdaj prerastejo v kaznivo ravnanje. To se nekaterim zdi skrajno preprosto, a vam zagotavljam, da ni tako. Če se na tožilstvih in sodiščih zadeve vlečejo, se vlečejo tudi zato, ker se pristojni tožilec ali sodnik v konkretni zadevi muči na vso moč, da bi nesporno ugotovil, ali gre za kaznivo dejanje ali za ravnanje, ki je lahko grdo, pohlepno, špekulativno, nemoralno ali celo nečlovečno, ki pa nima z zakonom določenih znakov kaznivega dejanja. Še celo več, nekatera z eno besedo rečeno grda ravnanja so lastnost kapitalističnega sistema, zlasti v njegovi zdaj veljavni finančno špekulativni neoliberalistični različici. Zato ni naključje, da v sodobni sociologiji in kriminologiji ta sistem imenujejo rizična družba. Kapitalizma ne podpiram, a če smo zdaj v tak sistem vključeni, če smo rizična družba, potem neuspešne finančne, borzne in podobne špekulacije, privatizacije, prodaje in nakupi, investicije z izgubo, in kar je še podobnih poslovnih potez ali manipulacij, ne morejo biti kaznive. Tudi za državnega tožilca in sodnika utegne biti to silno težavno vprašanje. Vsaj sam bi se lažje pomiril z nekoliko daljšim, a zakonitim in poštenim sojenjem kot z obsojanjem vsepovprek, krivih in nedolžnih, s po možnosti kar se le da strogimi kaznimi.

Kriminalen je torej sistem?

Lahko tako rečemo, saj gre za sistem, v katerem so ravnanja, ki sem jih omenil, dovoljena in zaželena. Zanimivo bi bilo razmišljati o tem, zakaj so nekateri tako ogorčeni, ko vidijo ali celo doživljajo neizogibne posledice sistema, ki so ga izbrali kot boljšega. Seveda pa so tudi znotraj takšnega sistema dejanja in ravnanja, ki so kazniva že od vekomaj in jih je treba kazensko preganjati.

Zakaj se slabo gospodarsko stanje rešuje s kazenskim pravom? Ker je to najlažje, ker se s tem politika razbremeni odgovornosti?

Ne vem, ali ste opazili, toda še vsaka ekonomsko-politična in socialna zaostritev v človeški zgodovini se je izrazila najprej na področju nasilja oziroma kaznovalne represije. Kot sem že rekel, to je imenitna priložnost za kompenzacijo za lastno neučinkovitost politike in gospodarstva, in če organi represije ne izpolnjujejo nalog političnega vodstva, potem oblast to svojo krivdo udobno preloži na pravosodje. In potem se zgodi celo to, da izvršilna oblast prisili predsednika vrhovnega sodišča, da podpiše nekakšno zaobljubo o hitrem in učinkovitem sojenju v zadevah gospodarske kriminalitete in korupcije. Ljudje ali mediji, ki jih o tem prepričujejo pa so nasedli in ploskajo vladi, da je s to zaobljubo zbudila sodnike in preostale organe pravosodja, da so začeli delati. Sam pa se bojim, da se dogaja to, kar smo že doživeli. In sicer lov na čarovnice, in da se že dogaja, da sodišče ne sprejme ali ne dovoli izvedbe dokaza, ki bi zrušil kriminalistično-politično hipotezo.

Kapitalizma ne podpiram, a če imamo tak sistem, potem neuspešne finančne, borzne in podobne špekulacije, privatizacije, prodaje in nakupi, investicije z izgubo, in kar je še podobnih poslovnih potez ali manipulacij, ne morejo biti kaznive.

Na kaj ciljate?

V času dahavskih procesov so bili obdolženci med drugim obtoženi povzročanja požarov in eksplozij v kemičnih tovarnah. Zadnji hip je vojaško sodišče imenovalo nekaj odvetnikov, da bi ustvarili videz legitimnega procesa. In tistim par odvetnikom je uspelo v kratkem času pridobiti strokovne ekspertize, iz katerih je bilo jasno, da eksplozije in požari v kemičnih tovarnah niso nastali zaradi sabotaže, temveč zaradi politične zahteve po povečanju proizvodnje, zaradi katere so tako preobremenjevali stroje, peči in naprave, da je prišlo do eksplozij in požarov. Ko je predsednik senata dobil te ekspertize, se je posvetoval s svojim senatom, dobil njihovo soglasje in izvedbe dokaza ni dovolil. Posledica je bila deset ustreljenih in pet obsojenih na dolge zaporne kazni. Zdaj, petinšestdeset let pozneje, sem dobil pismo nekega obsojenca, v katerem mi pripoveduje točno to. Da je odvetnik pridobil strokovno ekspertizo, ki razbremenjuje obdolženca, a sodišče ni dovolilo izvedbe dokaza, zaradi katerega bi padla celotna hipoteza o njegovi krivdi. Ne vem, ali je to res, dopuščam možnost, da si je obsojenec to izmislil. Toda to pismo ni edini vir moje informacije, da sodišča včasih ne dovolijo dokaza, ki ga ponuja obramba.

Ampak sodnik to možnost ima.

Če se to zgodi v takšnih, silno dvoreznih in dvoumnih primerih, se mi nehote porodi dvom, povezan s spominom na preteklost in na posledice takih ravnanj. Zelo mi je žal, toda dokler bom zmogel, se bom upiral temu in svaril kolege tožilce in sodnike, naj bodo previdni, da ne bomo končali tam, kjer smo nekoč že bili.

Ljudje pa v odločnemu sodniku, ki ne cinca, pač pa obsodi kriminalca, vidijo ideal.

Vem, žal imate prav. Toda pomislite na znano povezavo med nezadovoljnimi, lačnimi, brezposelnimi množicami, ki huronsko vzklikajo voditelju, ki jim obljublja, da bo našel krivce. Na takšne prizore spominjajo Hitlerjeva zborovanja pred vojno v Nemčiji, kar je morda že ušlo iz zgodovinskega spomina mlajših generacij, zato naj spomnim na po letih bližje Miloševićeve nastope in njegove vzklike o tem, da bodo krivci, Albanci s Kosova, kaznovani in aretirani. Tudi v Sloveniji imamo krivce za krizo in za vse hudo, tajkune. Če pa pogledamo statistiko, so se do leta 2011 v razponu od pet do trideset let zapora zvrstili okoli štirje odstotki vseh izrečenih kazni. V te štiri odstotke so poleg tajkunov všteti vsi morilci, posiljevalci, roparji , preprodajalci drog … Gre torej za nekaj deset ljudi, pa še od teh je polovica storilcev gospodarske kriminalitete z manj usodnimi posledicami in zato tudi milejšimi kaznimi.

To me spomni na čas protestov, vseslovenskih ljudskih vstaj, gibanja, ki naj bi omogočilo pogled naprej. Ena izmed osnovnih zahtev dobršnega dela vstajniškega gibanja je bila, da se z zakonom za nazaj odpravi zastaranje za vsa gospodarska kazniva dejanja, tudi privatizacijo v devetdesetih.

Da, to je res povsem nenavadno in nelogično, a to vse izhaja iz prepričanja, da so »nas pokradli«. To pa, vsaj v pretežni meri, ne drži. Večina denarja ni bila pokradena, pač pa je izpuhtel, ker je to v novejši različici kapitalizmu pač možno, ker je sistem tako zastavljen. Ko vrednost delnice s sto pade na deset, preostanek izpuhti, ker je to virtualen, ne pa realen denar. Poleg tega spoštovani kolega Jože Mencinger lepo pove, da danes celotno svetovno gospodarstvo ne živi več na lastnem kapitalu, pač pa na dolgovih, pomembno pa je zgolj še to, ali je država sposobna odplačevati obresti. S tem se je treba sprijazniti, to je del sistema. Nova, poosamosvojitvena oblast je premagala prejšnji sistem v imenu strpnosti, človekove svobode, vladavine prava, človekovih pravic. Toda danes je jasno, da so vsaj nekateri osamosvojitelji vedeli, da je v teh lepo zvenečih geslih zavit in skrit kapitalizem, in to v njegovi roparski različici.

 

Je politika izkoristila klic z ulice in začela povečevati represijo ali je ulici te zahteve položila v usta? Ljudje si načeloma ne bi smeli želeti vedno bolj represivne družbe.

To je proces, ki teče sočasno, ne da se reči, kdo je s tem začel, to gre vzajemno. In pri tem ne smemo pozabiti na medije. Podpora, ki jo ima tovrstna represivna politika v medijih, je katastrofalna za demokratično družbo. Ker prepričanost ljudi, da si želijo bolj represivne družbe, prihaja prav od tod. To ne pomeni, da nasprotujem t. i. raziskovalnemu novinarstvu in razkrivanju vsakovrstnega kriminala, pač pa je le poziv k več razumnosti, umirjenosti, pa tudi znanja, na primer o razmerjih med policijo, tožilstvom in sodiščem in o izjemnem poslanstvu neodvisnih sodišč za usodo naših pravic in svoboščin.

Do nedavna je vsaj med sodniki veljalo, da je frajer tisti sodnik, ki navkljub pritisku javnosti izreče oprostilno sodbo, kadar tako kažejo dokazi. In ne tisti, ki ima za pasom več obsodilnih sodb v odmevnih zadevah.

Drži. In vse priznanje sodnicam in sodnikom za pogum in strokovnost, izrekel sem ga že večkrat. A ker pritiski, politične diskvalifikacije, zanikanje verodostojnosti in podobne nedopustne kvalifikacije našega sodstva nikakor niso ponehale, me skrbi, da tega ne bodo zmogli zdržati v nedogled. Ker so ljudje, ker gre navsezadnje tudi za njihovo eksistenco. Naj povem samo za ponazoritev. Med gesli osamosvojitve je bila tudi zahteva, da je treba zagotoviti sodnikom trajni mandat, kar je pomemben pogoj za njihovo neodvisnost in nepristranskost. A skoraj od prvega dne osamosvojitve je trajni mandat napadan, ne samo s strani Jelinčičeve SNS, pač pa tudi drugih strank, zlasti SDS. Da bi pritiske vsaj omejili, so vodilni ljudje našega pravosodja poudarjali, da nad delom sodnikov obstaja nadzor in tudi možnost razrešitve, če nadzor ugotovi za delo sodnika relevantne napake. A vse skupaj ni nič pomagalo, diskvalifikacije se še kar nadaljujejo. Človeško je, da sodnik ne postavi na kocko svoje eksistence, svoje družine zaradi javno razvpitega in že vnaprej obsojenega enega primera. Raziskovalca s fakultete za varnostne vede profesorja Flander in Meško sta nedavno ugotovila, da je bilo lani izrečenih 20 odstotkov več zapornih kazni kot leto poprej. Ugotovila pa sta tudi to, da je edino področje, kjer sta bili enotni politična desnica kot levica, utrjevanje zasnove penalne družbe in države. In potem se človeku utrne preblisk, seveda, dve nazorsko na videz tako različni vladi, minister za pravosodje pa ostane isti.

Večinsko mnenje je, da zdaj pravosodje deluje bolje kot pred časom.

Takšno mnenje je možno samo, če je za koga dvajset odstotkov večje število obsodilnih sodb opazno zvišanje izrečenih kazni in če so prenatrpani zapori merilo uspešnosti pravosodja. Nekoč, še ne tako davno, smo v Evropi sloveli po majhnem številu obsojencev in še manjšem številu obsojencev v zaporih. Penologi, kriminologi in sociologi, pa tudi kakšen socialistično usmerjen politik so nam zavidali.

Malo prej ste omenili, da prihajajo represivni signali iz Bruslja.

Za to, da bi to misel obširneje razvil in utemeljil, tu ni priložnosti. Dejstvo pa je, da kriminalno območje širijo na pripravljalna dejanja, na področju korupcije celo na verbalna, na samo obljubo. Območje kriminalnosti še širi tudi s spreminjanjem doslej poškodbenih v ogrozitvena kazniva dejanja. Tudi številni tuji avtorji med drugim ugotavljajo prevladovanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja nad objektivnimi.

Želite morda povedati, da Zoran Thaler in Janez Janša, ki sta bila spoznana za kriva sprejemanja takšne obljube, ne bi smela biti obsojena?

Ne, tega seveda ne trdim, le opozarjam na spornost določb novejšega kazenskega prava, ki preveč spominjajo na čase, za katere sem bil prepričan, da so za nami. Sicer pa, če sem protestiral, ko so v osemdesetih letih kazensko preganjali skupino bosanskih muslimanov z Alijo Izetbegovićem na čelu, in če sem diskretno in javno nasprotoval obsodbi sodnika Miklavčiča in novinarja Blažiča v Sloveniji, bom protestiral tudi, če bodo neutemeljeno kazensko preganjali Janšo, čeprav nisem njegov somišljenik.

Nasploh se zdi, kot da je nemogoče ustvariti red na nekem področju, ne da bi ustanovili dodaten represivni organ. Mar niso prav mestni redarji in davčni inšpektorji s skoraj policijskimi pooblastili dokaz tega?

O tem sem že prej povedal nekaj besed, ki jih vi zdaj utemeljeno dopolnjujete. Če peljeva stvar do absurda, pridemo do točke, ko bo imel vsak državljan za hrbtom enega policista oziroma bodo izkoristili možnosti nadzorovanja, ki jih že zdaj ponuja sodobna elektronska tehnologija. To pa je totalitarizem, kot je v Stalinovem času vladal v Sovjetski zvezi in v nacifašističnih režimih.

Razumljivo je, da policija, ki je v prvih vrstah preprečevanja in zatiranja kriminalitete, zahteva večja pooblastila. Ni pa logično, da nimamo razumnega zakonodajalca in razumne vlade, ki bi te apetite omejeval.

Nihče si ne želi živeti v Sovjetski zvezi. Zakaj potem podpiramo politiko, ki povečuje represijo?

Po mojem mnenju zato, ker zaradi resničnih stisk in jeze, ki jih ta krizna resničnost povzroča, večina ljudi ni sposobna predvideti jutrišnjih posledic svojih današnjih ravnanj. Tu in tam kdo kaj reče ali zapiše o tem, a tega nihče ne prebere ali pa ne upošteva. Bojim pa se, da je med politiki, a žal tudi med nekaterimi pravniki, premalo znanja in izkušenj. Nikoli nisem mogel razumeti, kako so lahko nekateri pravniki privolili v prenos državnega tožilstva pod ministrstvo za notranje zadeve. Ob veljavnem geslu o delitvi oblasti je izvršni oblasti uspelo prisiliti predsednika vrhovnega sodišča, da je podpisal že prej omenjeno zaobljubo. Poznam kar nekaj zgodovine kazenskega prava, nisem pa še slišal, da bi vsaj po 18. stoletju in v demokratičnih državah katerakoli izvršilna oblast prisilila predsednika vrhovnega sodišča, da mora podpisati kaj takšnega. Predsednik vrhovnega sodišča sploh ni hierarhični šef sodnikov, že to veliko pove o ministru, ki si zamišlja, da je tudi sodstvo piramidalni sistem, v katerem lahko višji sodniki ukazujejo nižjim, kako naj sodijo. Zelo me moti, ko vidim, da najvišji politični funkcionarji ne razumejo mehanizma pravosodja, nujnosti ločenosti treh funkcij odkrivanja, obtoževanja in sojenja. Začuden sem, kako more komu, ki je bil deležen vsaj minimalne pravne, politološke ali sociološke izobrazbe, pasti na misel zahteva po združitvi vseh treh funkcij v boju zoper kriminaliteto.

Kaj se bo zgodilo, ko bomo ugotovili, da smo s ploskanjem za več represije dejansko dobili bolj represivno družbo?

Ne vem, kaj se bo zgodilo. Vem pa, kaj se je zgodilo nekoč. V šestdesetih letih so, zanimivo, v Udbi napisali kritične analize dahavskih procesov, ki sem jih prej omenil. Iz njih je bilo razvidno, da so bile vse obtožbe izmišljene. Kot raziskovalec sem iz zapisnikov ugotovil, da je po urah in urah sej na centralnem komiteju Kardelj odločil, da je treba obsojene rehabilitirati, a na tak način, da partija ne bo prizadeta. Tako ni bilo mogoče obnoviti postopka, kar bi seveda vrglo slabo luč na partijo, zato pa so iznašli metodo, da je tožilec umaknil obtožbo in potem je sodišče zadevo zaključilo. Mimogrede, prvi državni tožilec po osamosvojitvi, gospod Drobnič, je to metodo uporabil za rehabilitacijo premnogih po vojni obsojenih nasprotnikov NOB. In lahko se zgodi, da se bo lepega dne, v nekih drugih časih, ko ne bo potrebe po represiji, dogajalo kaj podobnega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.