Vesna Teržan

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Družba

Jurij Hübscher, urarski mojster

Stare ure nam govorijo o tem, kako se je življenje spremenilo

Urarski mojster Jurij Hübscher v svoji delavnici na Bregu v Ljubljani

Urarski mojster Jurij Hübscher v svoji delavnici na Bregu v Ljubljani
© Borut Krajnc

Na Bregu v Ljubljani, v Hübscherjevi urarni, izmenično odzvanja bitje ur, nekatere od njih napovedujejo čas tudi z melodijo. Ure iz različnih zgodovinskih obdobij s svojimi mehanizmi in umetelnim dizajnom kažejo, kako so nekoč imeli poseben odnos do časa in do naprav, ki ga merijo.

Aristotel in Newton sta verjela v absolutni čas. Verjela sta, da lahko nedvoumno izmerimo časovni interval med dvema dogodkoma. Pogoj, da bi bil ta čas enak, ne glede na to, kdo bi ga meril, pa je dobra naprava – ura. Vendar je s tezo o absolutnem času pometla relativnostna teorija, zanjo sta prostor in čas dinamični kvantiteti. »Čas je težko definirati, najbrž ga niti ni. Čas je tisto, kar preteče od enega do drugega dogodka, in če ni dogodka, ni časa. Ti se morajo zgoditi, da sploh lahko govorimo o času. Na primer – pot Zemlje okoli Sonca, pa periodično pojavljanje Lune na našem nebu, to sta dogodka, zaradi katerih so že davno v zgodovini ljudje začeli razmišljati o času. Potrebovali so neko napravo, s katero bi razdelili dogodke. Bolj ko se je civilizacija razvijala, bolj je človek razvijal mehanična in tehnična znanja ter spoznanja o vesolju, vštric s tem so tudi rasle potrebe, saj je bilo treba čas meriti vedno bolj natančno,« razmišlja Jurij Hübscher, eden redkih urarskih mojstrov v Sloveniji. Čas je kategorija, čas je ’materija’, ki jo merijo ure, te pa natančno umerja urar.

Urarstvo je široko polje, ki se spreminja, podobno, kot se danes z razvojem novih tehnologij spreminja veliko področij. Kljub temu klasično urarstvo, ki je šlo skozi več obdobij, po 400 letih še vedno vztraja. »Najbolj plodno je bilo tisto ob koncu 18. stoletja, takrat so začeli delati že kar dovolj natančne hišne ure, a še zmeraj bolj ali manj ročno, prav unikatno. Z industrijsko revolucijo pride drugi vrhunec – čas med letoma 1850 in 1900 je bil izreden za urarstvo, prav tekmovali so, kdo bo naredil kakovostnejši in vzdržljivejši mehanizem. Še vedno je po hišah in stanovanjih veliko ur iz tega obdobja, saj so bile narejene, da vzdržijo vsaj 200 let. Pri nas najdemo največ ur, narejenih okoli leta 1900, v času altdeutscha in secesije, pa v poznem biedermeierju, te ure so narejene vrhunsko. Danes takih ur ne delajo več, četudi bi jih kakšen mojster še znal narediti.« Hübscher tudi poudari, da je kakovost ure odvisna od njene konstrukcije in obdelave materialov. Včasih so s poliranjem in postopki kaljenja stremeli za čim večjo obstojnost urnih mehanizmov. Zdaj si za to ne prizadevajo več, saj bi urarska industrija propadla. »Danes je tudi ura potrošno blago. Prevladuje miselnost, da naj se vse staro zavrže in zmeče v smeti. Vsi ponavljajo le mantro – napredek, napredek, pa nihče prav dobro ne pomisli, kaj ta napredek zares pomeni. Prepričan sem, da brez preteklosti ni prihodnosti, kdor zna pogledati v preteklost, lahko vidi prihodnost. In smo spet pri pojmu časa in dogodkih, ki ga opredeljujejo. Te stare ure nam govorijo o tem, kako so ljudje včasih živeli in kako se je življenje spremenilo. Ampak mehanika bo zmeraj obstajala! Mehanske, analogne ure so nam, živim bitjem, bližje kot elektronske in digitalne.« Danes marsikdo pogleda, koliko je ura, na svoj mobilni telefon in nič več na ročno uro, morda še na kakšen cerkveni zvonik ali urbane digitalne displeje. Sicer pa v Sloveniji nikoli ni bilo kakšne prave kulture nošenja ročnih ur. Običaji so seveda povezani z mentaliteto, z ravnijo splošne kulture in pri urah še posebej z meščanstvom. Že v Trstu je drugače, pravi Hübscher: »Tam ima ročna ura svoje mesto v družbi, sicer vsak krepko razmisli, kaj si želi in kaj si lahko privošči. Ura ima svoj pomen, ni le statusni simbol, sploh ne. Saj tudi lep nakit pri ženski ni nujno le statusni simbol. Tudi nepremožne lahko nosijo izbran nakit, ki ni nujno drag, a je kljub temu lep. In podobno je z urami.«

Popravlja vse ure, razen tistih, ki jih ni več mogoče popraviti zaradi nove politike urarske industrije. V zadnjem obdobju je namreč urarska industrija urarje povsem izključila iz verige svojega posla. Včasih je urar lahko popravljal vse ure, ker je od tovarn redno dobival rezervne dele. Sedaj urarji nimajo več dostopa do rezervnih delov, v interesu proizvajalcev je, da lastniki uro pošljejo na popravilo nazaj v tovarno. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj urarski poklic izumira.

Hübscher se je specializiral za popravila in restavriranje starih analognih hišnih - stenskih ur, s tem tudi ohranja kulturno in tehniško dediščino. Med lepšimi urami, ki jih je restavriral, je tudi ura, ki je nastala na Dunaju leta 1830 in jo stroka slogovno uvršča v »Napoleonov« empir

Hübscher se je specializiral za popravila in restavriranje starih analognih hišnih - stenskih ur, s tem tudi ohranja kulturno in tehniško dediščino. Med lepšimi urami, ki jih je restavriral, je tudi ura, ki je nastala na Dunaju leta 1830 in jo stroka slogovno uvršča v »Napoleonov« empir
© Hübscherjev arhiv

Hübscher se je specializiral za popravila in restavriranje starih analognih hišnih/stenskih ur, s tem tudi ohranja kulturno in tehniško dediščino. Sicer pa je v Sloveniji pravih urarskih mojstrov morda še največ okoli pet. Delo mu je v veselje in zadovoljstvo, in zdi se, da mu je poklic skoraj kot konjiček, v katerem nadvse uživa. »Pri restavriranju poskrbim za urarski del, prevzamem pa celotni projekt restavriranja stare ure. Sodelujem z restavratorji, mojstri galvanske pozlate, obdelave kovin, pozlate lesa, z mizarji in restavratorji poslikav, saj je poslikano marsikatero leseno ohišje ure. V 35 letih dela sem nabral lep krog mojstrov, s katerimi sodelujem. Sicer so razkropljeni po Sloveniji, a dobro sodelujemo, ker sem soliden, kar se tiče plačila, tako da vse štima.«

V njegovo delavnico stranke prinesejo marsikaj, poleg meščanskih ur iz različnih zgodovinskih obdobij pogosto prinesejo v popravilo tudi kakšno ’kukavico’, klasično uro z alpskega območja, ki je pri nas priljubljena. A popravljanje ’kukavice’ je zelo zamudno in je zaradi tega skoraj finančna zguba. »Zanje gre veliko časa, najprej je treba vse razdreti, piščali, kazalec, mehanizem, verige, najde se tudi kakšna, ki ima dva ptiča ... tako je delavnica polna delov, pa še čas gre. Sicer pa nobene ure ni mogoče popraviti in restavrirati na hitro.«

Poleg rednega dela v delavnici ima na mizi vedno kak poseben projekt. Eden izmed njih je bila tudi replika Plečnikove samostoječe ure, za katero se je odločil, da jo naredi. »Ena od ur stoji v Bruslju v evropskem parlamentu. Podarila jo je Republika Slovenija v času svojega predsedovanja EU. To je bila serija za zbiralce, pa tudi nekaj podjetij v Sloveniji jo ima. Izdelava te male serije je trajala dve leti, same priprave in študij, da sem ta projekt lahko izpeljal, pa so trajale kar štiri leta. To je bila ena taka polna petletka!« Naredil je tudi nekaj unikatnih ur, med njimi je tudi talna ura, njen sistem je analogen in po njej se lahko hodi. Zanimiva je, na neki način abstraktna in skrivnostna, v njej se kar naprej nekaj dogaja, vrtijo se jedkane plošče, menjujejo se risbe, ujedkane v ogledalo. Eden njegovih večjih projektov je bila obnova stolpne ure v cerkvi na Blejskem otoku. »To je bil krasen projekt, z njim sem se ukvarjal pol leta in to uro je treba videti; tehta več sto kilogramov, ima ogromno, 2,5 metra dolgo kovano konstrukcijo, sam mehanizem in železje tehtata 300 kilogramov plus uteži, nihalo je dolgo štiri metre in bije na tri zvonove. Ura je stara približno 200 let in vse kaže, da so jo skovali v Kropi. Je lep kovaški izdelek. Ima tudi manjšo kontrolno uro, kajti ko si v zvoniku, ne vidiš, koliko kažejo kazalci zunaj na zvoniku, zato je takšna kontrolna ura dobrodošla.« Hübscher je popravljal uro na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter tam opazil kontrolno uro, ki ni bila več v uporabi. Na njej je našel podpis mojstra iz Krope, Podnart. Uro je restavriral in SAZU jo je dal na voljo. Tako so jo umestili v zvonik na Blejskem otoku. Kadar gre za dober projekt, so ljudje zmeraj za, pravi Hübscher.

Poleg rednega dela ima Hübscher na mizi vedno kakšen poseben projekt. Tudi odločitev, da se loti replike Plečnikove samostoječe ure je bil zelo poseben projekt. »Izdelava te male serije je trajala dve leti, same priprave in študij, da sem ta projekt lahko izpeljal, pa so trajale kar štiri leta. To je bila ena taka polna petletka!«

Poleg rednega dela ima Hübscher na mizi vedno kakšen poseben projekt. Tudi odločitev, da se loti replike Plečnikove samostoječe ure je bil zelo poseben projekt. »Izdelava te male serije je trajala dve leti, same priprave in študij, da sem ta projekt lahko izpeljal, pa so trajale kar štiri leta. To je bila ena taka polna petletka!«
© Hübscherjev arhiv

Njegova delavnica je opremljena starinsko, večina opreme in orodij je še očetova in dedova. »Družinskega drevesa prav daleč nazaj nisem raziskoval, sem pa tretja generacija Hübscherjev, ki se ukvarja z urarstvom. Smo stara ljubljanska familija, že moj praded je bil rojen v Ljubljani, rodbina pa bi naj po nekaterih podatkih prišla iz Alzacije tam nekje v prvi polovici 19. stoletja, a pravih podatkov nimam.« Njegov ded je začel z urarstvom okoli leta 1920. Najprej je delal v velikih nemških firmah v Ljubljani, bil je dober urar, sposoben in marljiv. Kmalu je šel na svoje in tik pred drugo svetovno vojno sta z neko draguljarko odprla zlatarno in urarno na Čopovi ulici v Ljubljani. Na Breg se je preselil okoli leta 1956, ko je v delavnici začel delati tudi Juretov oče. »V zgodnji mladosti sem imel povsem druge načrte, hotel sem biti glasbenik, a na koncu sem se odločil za urarstvo. Oče se je najprej strinjal, da si izberem drug poklic, saj je urarstvo naporno. Žal sta oba, ded in oče, hitro umrla drug za drugim in pri 22 letih sem moral prevzeti urarsko delavnico. Priznam, ni mi bilo lahko, učil sem se na lastnih napakah in izkušnjah.«

Danes z veseljem razlaga o različnih vrstah ur in natančno prikaže, zakaj se potrebuje pinceta, zakaj izvijač, povrtalo, krtače, različne klešče ... in seveda pregovorna urarska lupa. »Pri uri je pomembno, kakšen je njen pogon – se pravi, ali je to pero ali utež. Torej je potrebna sila teže. Drugo, kar je pomembno, je zapreka. Kolesa se vrtijo. Če ne bi bilo zapreke, bi se ura z veliko hitrostjo odvrtela v nekaj sekundah. Skratka, zapreka spušča kolesa naprej zob za zobom. Dolžina nihala oziroma nemirka pa določa hitrost ure. Torej potrebujemo tri sklope – silo, prenos sile, zapreko in nekaj, kar določa hitrost zapreke, in to sta ali nihalo ali nemirka.« Hübscher bi bil dober učitelj. Tako si je tudi zamislil, da bi v prihodnosti svojo delavnico odprl za javnost, kjer bi se meščani in meščanke, mladina in tudi posamezni lastniki starinskih ur lahko seznanjali z osnovami urarstva, prirejal bi tečaje in delavnice. A za tak projekt potrebuje podporo lokalne skupnosti, sam nima dovolj finančnih sredstev. Projekt je že predstavil županu, za zdaj pa so ostali le pri tem, da jim je Hübscherjev projekt všeč, a njegova odprta delavnica bi za mesto pomenila veliko več kot le turistično atrakcijo.

Še vedno pa nekje v ozadju ostaja ljubezen do glasbe, četudi je v zadnjem času glasbo zamenjal z morjem in malo športno jadrnico. »Že od malega sem igral v različnih ansamblih, imel sem tudi svojega. Igral sem vse inštrumente s tipkami – klavir, sintesajzer ... Nekega dne sem se priključil rock skupini Martin Krpan in z Vladom igral dobrih 20 let. Vmes sem tudi komponiral, delal glasbo za različne predstave, največ za plesne skupine. Glasba je bila bistveni del mene, a sedaj se je to obdobje končalo.« Pravzaprav je dvajset let opravljal dva poklica hkrati – glasbenika in urarja. In dober urar potrebuje tudi ritmičen posluh. »Hehe, ampak posluh ni ključen pri urarstvu, kje pa, druge stvari so pomembnejše, prsti, fizika, finomehanika, tehnika ...«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.