Urša Marn

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Vzpon in padec Trima

Kako se je tik pred stečajem znašlo eno najuspešnejših slovenskih izvoznih podjetij in kaj je treba narediti, da bi ga rešili

Malo slovenskih podjetij ima tako ugledne reference kot jih ima Trimo. Ena od novejših je tudi nogometni stadion v Gdansku na Poljskem, kjer se je leta 2012 odvijalo evropsko nogometno prvenstvo.

Malo slovenskih podjetij ima tako ugledne reference kot jih ima Trimo. Ena od novejših je tudi nogometni stadion v Gdansku na Poljskem, kjer se je leta 2012 odvijalo evropsko nogometno prvenstvo.

»Pred krizo so Trimo kovali v zvezde. Razglašali so ga za eno najuspešnejših izvoznih podjetij. Dolgoletna direktorica Tatjana Fink je bila menedžerka leta. Danes doživljamo nasprotno: podjetje se demonizira, predstavljajo ga le še v negativni luči. Gre za dve skrajnosti, pa nobena ni točna. Resnica je vmes,« pravi nekdanji uslužbenec Trima, ki želi ostati anonimen. V vrhu Trima je bil več kot deset let, odšel je leta 2010, ko je spoznal, da drvijo v prepad.

Pred krizo je Trimo v povprečju rasel s skoraj 20-odstotno stopnjo, dodana vrednost na zaposlenega v matični družbi je dosegala 50 tisoč evrov, prihodki celotne skupine so znašali več kot dvesto milijonov evrov, čisti dobiček skupine pa je še v letu 2007 znašal 7,7 milijona. V začetku krize se je Trimu še uspelo držati nad vodo, nato se je začel utapljati v vse večjih dolgovih. »Ko podjetje vso energijo in vse svoje zmogljivosti usmeri v lastninjenje in pozabi na trg, zaradi katerega sploh obstaja, to neizbežno vodi v resne težave. Gospodarska kriza je prizadela tudi konkurente Trima. Prodaja jim je precej upadla. Toda v nasprotju s Trimom so težke čase hitro prebrodili in se danes spet vzpenjajo. Tako je irska družba Kingspan, glavna tekmica Trima pri fasadnih elementih, v zadnjih dveh letih prevzela nekaj večjih podjetij v Nemčiji, denimo družbo ThiessenKrupp.«

Medtem ko je Trimo vse moči usmeril v lastninjenje, so njegovi konkurenti iskali nove priložnosti na trgu.

»Trimo posluje v kapitalsko intenzivni panogi. Če je proizvodna zmogljivost podjetja dva milijona kvadratnih metrov fasadnih panelov na leto, ga bo vsak izgubljen kvadratni meter drago stal. Če si majhen in dobaviteljem materialov ne plačuješ redno, se z njimi težko pogajaš o popustu pri ceni proizvodnega materiala. V tej branži pa material pomeni tri četrtine celotnih stroškov izdelka!« Če podjetje začne zamujati s plačili, izgublja pogajalsko moč. Še hujše. Ker s plačili zamuja, mu dobavitelji material dostavijo z zamudo, zaradi česar zamuja tudi pri proizvodnji. »Trimo je nekoč veljal za zelo zanesljivega poslovnega partnerja, s kakovostnimi proizvodi, ki jih je pravočasno dostavljal naročnikom. Zdaj pa ugled pospešeno izgublja. Vendar vse še ni izgubljeno, napake je še mogoče popraviti. Trimo je še vedno med dvajsetimi slovenskimi podjetji z resničnim potencialom. V zadnjih letih je sicer veliko izgubil, a to je mogoče nadomestiti, če bo pravočasno dobil podporo.«

Tatjana Fink je Trimo vodila 22 let, dokler je niso z vodstvenega položaja februarja letos odnesle banke, pri katerih se je Trimo brezglavo zadolžil

Tatjana Fink je Trimo vodila 22 let, dokler je niso z vodstvenega položaja februarja letos odnesle banke, pri katerih se je Trimo brezglavo zadolžil
© Borut Peterlin

Vendar nič ne kaže, da bo podporo dobil. Škoda, ki jo je v zadnjih letih imel Trimo, ni samo posledica gospodarske krize, propada domačega gradbeništva (na domači trg Trimo tako ali tako ni vezan, saj več kot 70 odstotkov svoje proizvodnje izvozi), menedžerskega prevzema družbe in nepremišljenega vlaganja v tvegane izvedene finančne instrumente. Vse našteto je Trimo sicer izčrpalo in ga spravilo na rob, ni pa ga pahnilo čez njega. Kar Trimo lahko dokončno pokoplje, sta nezaupljivost bank, ki so prevzele lastništvo družbe, in javno blatenje. Če se podjetje v medijih pojavlja samo še v povezavi s špekulacijami in umazanimi posli, je to za njegov ugled katastrofalno. Slabe novice prej ali slej odvrnejo tudi najbolj lojalne naročnike. »Bolj ko se po Trimu udriha, bolj zgublja mednarodni ugled,« opozarja nekdanji uslužbenec.

Trimo je že dve leti v negativni spirali. Kar petnajst mesecev, od septembra 2012 pa do decembra lani, so se vlekla pogajanja med bankami upnicami in upravo Trima o finančnem prestrukturiranju družbe. »To je škandalozno dolgo, kajti ves ta čas je bil Trimo v mrtvem teku.« Šele ko je konec lanskega leta prišlo do pretvorbe terjatev v lastniški kapital družbe, so banke končno prevzele lastniški nadzor nad Trimom in razlastile njegove menedžerje. Vendar pa banke Trimu ves ta čas niso zagotovile niti evra likvidnostnih sredstev, kar zelo ovira proizvodnjo, saj Trimu primanjkuje denarja za nakup osnovnega proizvodnega materiala. Banke so sicer postale večinske lastnice Trima, ne opravljajo pa svoje lastniške vloge. S pogodbo o krovnem prestrukturiranju družbe so se zavezale, da bodo Trimu zagotovile sedem milijonov evrov finančnih poroštev, toda te zaveze do danes niso izpolnile. Bilo bi absurdno, da bi tako pomembno izvozno podjetje propadlo zaradi nekaj milijonov. A prav to se bo zgodilo, če se banke ne bodo zganile.

Novi sedež družbe Apple v Kaliforniji je projektiral sloviti britanski arhitekt Norman Foster. Pri gradnji tega megalomanskega poslovnega objekta sodeluje tudi Trimo

Novi sedež družbe Apple v Kaliforniji je projektiral sloviti britanski arhitekt Norman Foster. Pri gradnji tega megalomanskega poslovnega objekta sodeluje tudi Trimo

Med bankami, ki so s pretvorbo terjatev in dokapitalizacijo postale večinske lastnice Trima, sta ključni državni NLB in Abanka, torej banki, ki sta bili z davkoplačevalskim denarjem izdatno dokapitalizirani prav zato, da bi bili spet sposobni kreditirati gospodarstvo. Paradoksalno je, da sta danes državni banki ovira, da Trimo ne dobi svežega denarja, ki ga krvavo potrebuje, da bi lahko na polno zagnal proizvodnjo, ustvarjal prihodke in vračal dolgove. »Banke, ki so bile sanirane z državno pomočjo, morajo denar najprej vložiti v gospodarstvo, še posebej v podjetja, ki imajo perspektivne programe in kupce,« je sredi aprila na delovnem obisku v Trimu opozoril gospodarski minister Metod Dragonja. Brez finančnih poroštev, ki so ključnega pomena za pridobivanje novih poslov, bo Trimo v mesecu ali dveh ugasnil, je bil jasen minister. Trimo je ultimativen dokaz, da zgolj odprava plačilne nesposobnosti prezadolženega podjetja še ne zagotovi tudi njegovega nadaljnjega obstoja. Nujen je vzdržen poslovni model, podprt z zadostno likvidnostjo.

Ni vse slabo

Zadržanost bankirjev bi bila razumljiva, če bi šlo za podjetje brez kakršnekoli perspektive. Toda Trimo ni takšno podjetje. Res je, da je močno zadolženo, saj bankam še vedno dolguje 60 milijonov evrov. Toda šlo je skozi dokaj zahtevno finančno prestrukturiranje, ima dobre produkte, trge, prodajno mrežo in močan razvojni oddelek. Je eno od redkih podjetij, ki se je internacionaliziralo že pred vstopom Slovenije v EU, torej že takrat, ko so v številnih drugih slovenskih podjetij šele začeli spoznavati, da ne smejo ostati usmerjeni samo na domači trg, če želijo preživeti. Trimo ni Mura in ni Polzela – mimogrede, obema omenjenima podjetjema je država priskočila na pomoč. »Ključna težava mnogih slovenskih podjetij je, poleg visoke zadolženosti, da nimajo produkta ali storitve, ki bi bila mednarodno konkurenčna. Sanacija takšnih podjetij je nesmiselna, pomeni zgolj podaljševanje agonije. Toda Trimo ni tako podjetje. Ima konkurenčen produkt, ki ga lahko trži in prodaja po vsem svetu,« pravi eden od sogovornikov, ki je bil v Trimu sicer zaposlen le krajši čas, a na vplivnem položaju. Tudi on želi ostati anonimen. Danes ima svoje podjetje in izpostavljanje v javnosti bi mu škodilo.

Začetki Trima segajo v leto 1961. Toda hiter vzpon je Trimo doživel v zadnjih letih, z razvojem ognjevarnih obešenih fasadnih panelov, ki se uporabljajo pri objektih višjega cenovnega razreda, kot so na primer poslovne stavbe, letališča, nakupovalna središča, športni objekti ... Cena teh panelov je nekajkrat višja od klasične pločevinaste fasade, ki je bila dolgo ključni proizvod Trima. Poznavalci trdijo, da so fasadni paneli, ki jih proizvaja Trimo, boljši od panelov njegovih tekmecev. Imajo edinstveno zaobljene robove, brez rezov, upogibanja ali varjenja. Glavni konkurent Trima, irski Kingspan, ne zna narediti tako estetsko zaobljenih robov, vendar svoje panele kljub temu odlično prodaja po svetu, kar postane razumljivo, potem ko izvemo, da ima Trimo na primer na ogromnem nemškem trgu zgolj dva prodajalca, Kingspan pa dvajset. »Tržni del je v Trimu kadrovsko podhranjen. Velika napaka je tudi, da Trimo pretežni del prodaje še vedno vodi iz Trebnjega, kjer seveda ni svetovno znanih arhitektov, ki bi jih lahko prepričal, naj projektirane objekte oblečejo v Trimove fasadne panele.« Smiselno bi bilo, da bi Trimo tržni oddelek preselil v London, kjer delujejo najpomembnejši, svetovno uveljavljeni arhitekturni biroji. »Trebanjci so sicer pridni delavci, ampak Trimo je globalno podjetje in zato potrebuje tudi tuje znanje. Če bi bilo vodstvo Trima modro, bi v pravem trenutku priznalo, da ga je povozil čas, in bi v podjetje privabilo tujega lastnika, ki bi prinesel novo znanje, ideje, širino. To je na primer pravočasno spoznal Sandi Češko, zato njegovo podjetje raste.«

Trimo veliko dela po državah vzhodne Evrope. Na fotografiji hokejski stadion v Bratislavi na Slovaškem.

Trimo veliko dela po državah vzhodne Evrope. Na fotografiji hokejski stadion v Bratislavi na Slovaškem.

Vodstvo Trima je naredilo veliko napak. Lastniški prevzem je bil samo ena od njih. »Lastninjenje je bilo izvedeno brez sredstev, kar lahko ’drži vodo’ samo ob dolgoročni, na primer desetodstotni letni rasti. Ni se pomislilo na to, da lahko pride kriza in da se aktivnost podjetja lahko zmanjša, zaradi česar ne bo več sposobno odplačevati kreditov. Če si v obdobju visoke gospodarske rasti v letih 2006-2010 svojo zgodbo utemeljil na neprekinjeni rasti, si že v osnovi zgrešil, kajti iz zgodovine vemo, da so krize del tržnega kapitalističnega sistema, da je gospodarsko gibanje ciklično in da ne moreš računati na večno rast.« A to je samo del problematike.

V Trimu so se sprejemalo tudi številne druge zgrešene poslovne odločitve. Zgrešena je bila npr. odločitev o postavitvi proizvodnega obrata v Srbiji, saj je kmalu postalo jasno, da si tam ne morejo obetati dobička in bodo lahko veseli, če bo obrat posloval s pozitivno ničlo. »Razdalja do kupcev mora biti večja od tisoč kilometrov, da se splača vzpostaviti proizvodnjo, saj sicer tak strošek ni ekonomsko upravičen.« Drugačna je zgodba z Rusijo, tam je proizvodni obrat Trima hitro pometel s konkurenco. Izvoz na oddaljeni ruski trg je povezan z visokimi potnimi stroški in visoko carinsko stopnjo. Če Trimo leta 2002 ne bi postavil proizvodnega obrata v Rusiji, bi bil danes na ruskem trgu marginalen igralec. »Tudi če v poslu narediš napako, to ni konec sveta, ključno je, da jo pravočasno popraviš, da se takoj odzoveš. Trimo pa se je na zgrešene poslovne odločitve odzival počasi.« Ogromno energije je Trimo vložil v uvedbo različnih poslovnih novosti, toda hkrati je zanemaril trg. »Seveda ni nič narobe s tem, da podjetje skuša izboljšati organizacijsko klimo, ampak takoj, ko pozabi, da vse to počne predvsem zato, da bo več prodalo na trgu, je zgrešilo poanto.«

V Sloveniji je zelo malo podjetij, ki se lahko pohvalijo s tako prestižnimi referencami, kot jih ima Trimo. Sodeloval je na primer pri širitvi največjega londonskega letališča Heathrow, premagal ostro mednarodno konkurenco pri pridobitvi posla širitve londonskega letališča Gatwick, njegova inovativna fasada je na trgovskem centru Ikee v Savdski Arabiji, trgovskem centru Tesca na Poljskem, lakirnici Airbusa v Hamburgu ... Pred kratkim pa mu je uspelo dobiti še eno dobičkonosno naročilo: sodeloval bo pri gradnji novega sedeža družbe Apple v kalifornijskem mestu Cupertino. Celotni stroški gradnje tega megalomanskega velikega poslovnega objekta, ki ga je zasnoval britanski arhitekt Norman Foster, so ocenjeni na kar pet milijard dolarjev. Osrednja stavba poslovnega kompleksa, ki po obliki spominja na vesoljsko ladjo, bo obsegala 260 tisoč kvadratnih metrov, v njej pa bo dovolj prostora za 13 tisoč uslužbencev Appla. Trimo je samo eden od mnogih podizvajalcev, ki sodelujejo pri projektu, s svojimi fasadnimi elementi bo opremil okoli pet tisoč kvadratnih metrov enega izmed objektov, ki bodo na tej parceli zgrajeni predvidoma do sredine leta 2016. Za Trimo je to prvi večji posel v ZDA in tisti, ki mu lahko odpre vrata do novih priložnosti na ameriškem trgu. Prav ta posel dokazuje, da ima Trimo perspektivo in da se ga splača rešiti.

Še boljši dokaz, da ima perspektivo, je zanimanje tujih proizvajalcev za prevzem Trima. NLB, ki v imenu vseh vpletenih bank vodi prodajni postopek, je aprila v časniku Financial Times objavila razpis za prodajo 90-odstotnega deleža Trima. Po neuradnih informacijah naj bi se za nakup zanimalo osem kupcev, pretežno konkurenčni proizvajalci. Najbolj resni naj bi bili trije: irski Kingspan, finski Ruuki in belgijski Joris Ide, vsi trije iz panoge. »Zakaj se konkurenti zanimajo za nakup? Zato, ker vedo, da bodo poceni dobili podjetje z napredno tehnologijo in kakovostno blagovno znamko.« Naši viri pravijo, da bodo banke vesele, če jim bo Trimo uspelo prodati za 50 milijonov. Ker Trimo bankam še vedno dolguje 60 milijonov evrov, to pomeni, da bi banke še kljub prodaji utrpele desetmilijonsko izgubo. »Ob tako velikih dolgovih, kot jih ima Trimo, ga je nemogoče prodati z dobičkom. Gre bolj za to, da si banke čim bolj zmanjšajo škodo.«

Tako kot kapitan Nemo v Jules Vernovem romanu ’20.000 milj pod morjem’ za premagovanje meja uporablja podmornico Nautilus, si tudi Trimo za svoje poti v globine znanja pomaga s svojim Nautilisom, ki so ga poimenovali TRIP (Trimo raziskovalno-inovacijska podmornica). V objektu, ki ga je projektiral arhitekt Aleš Prinčič, imajo prostore oddelki razvoja, informatike, tehnične podpore in kakovosti ter CBS Inštitut.

Tako kot kapitan Nemo v Jules Vernovem romanu ’20.000 milj pod morjem’ za premagovanje meja uporablja podmornico Nautilus, si tudi Trimo za svoje poti v globine znanja pomaga s svojim Nautilisom, ki so ga poimenovali TRIP (Trimo raziskovalno-inovacijska podmornica). V objektu, ki ga je projektiral arhitekt Aleš Prinčič, imajo prostore oddelki razvoja, informatike, tehnične podpore in kakovosti ter CBS Inštitut.
© Miran Kambič

Tujci vrednost podjetja ocenjuje na podlagi tega, kako je poslovalo v zadnjih letih, kako posluje trenutno in kako bo poslovalo v prihodnje. »Vsak pameten prodajalec skuša podjetju pred prodajo dvigniti vrednost, zato da doseže čim višjo kupnino. Zato pred prodajo poreže stroške, kar podjetju omogoči boljši poslovni rezultat. Pri Trimu pa se to ni naredilo. Nasprotno. Trimo stagnira že več mesecev, zato bo prodajna cena nizka. Po moji oceni banke ne morejo dobiti 50 milijonov evrov, dvomim celo, da jih lahko dobijo 30. Zato bi bilo v tem trenutku boljše, če bi banke podjetju priskočile na pomoč z likvidnostnimi sredstvi, da bi si lahko izboljšal poslovni rezultat, šele potem bi mu poiskale novega lastnika.«

Trimo je že dve leti v negativni spirali. Če mu banke kot lastnice ne bodo priskočile na pomoč, bo propadel in izgubljenih bo več kot 800 delovnih mest.

Še pred petimi leti je bilo nepredstavljivo, da bi Trimo kupil eden od njegovih konkurentov. Danes je to realnost. A prihod tujcev za Trimo ni nujna najslabše, kar se mu lahko zgodi. »Ne verjamem, da bi tuji konkurent Trimo kupoval samo zato, da bi pobral patente, znanje, proizvodnjo v Sloveniji pa bi zaprl.« Čeprav bi bilo boljše, če bi Trimo ostal v slovenski lasti, so šle stvari predaleč. »Ker domači lastniki niso sposobni zamenjati nadzornikov, nastaviti pametne uprave in zagotoviti likvidnostnih sredstev, je edina alternativa hitra prodaja tujcem. Kajti ali ni v nacionalnem interesu prav to, da se ohranijo delovna mesta? Pred časom se je za nakup Trima zanimal nizozemski naložbeni sklad. Njihov predstavnik me je vprašal, koliko denarja potrebuje Trimo, da lahko na polno zažene proizvodnjo. Odgovoril sem mu: zadoščali bi štirje milijoni, morda pa bi šlo že s tremi. On pa je rekel: pripravljeni smo zagotoviti sedem milijonov! Tujci razumejo, da je Trimu treba zagotoviti likvidnostna sredstva, zato da se prepreči stečaj, pri nas pa tega ne razumemo.«

Vrtenje v začaranem krogu

Tatjana Fink je Trimo vodila 22 let, dokler je niso februarja letos z vodstvenega položaja odnesle banke, pri katerih se je Trimo brezglavo zadolžil. Čeprav je pomembno prispevala k vzponu družbe, je proti koncu tudi močno okrnila njen ugled. Usodno napako je naredila, ko je začela špekulirati. Trimo je veliko izgubo utrpel najprej zaradi lastniškega prevzema, nato pa še zato, ker je pod vodstvom Finkove vlagal v tvegane izvedene finančne instrumente. Toda ali je zaradi grehov Finkove & co. res treba potopiti podjetje in s tem uničiti več kot 400 delovnih mest, ki jih ima Trimo v Trebnjem, ter še enkrat toliko delovnih mest, ki jih ima v tujini? Trimo ima proizvodne obrate v Sloveniji, Rusiji, Srbiji in Združenih arabskih emiratih, hčerinska podjetja, predstavništva in agente pa ima v 26 državah po svetu.

»Saj ni treba uničiti podjetja, da spraviš direktorja v zapor,« pravi Bine Kordež, ki je zaradi menedžerskega prevzema Merkurja pristal v zaporu. Karkoli si že mislimo o Kordežu, v nečem ima prav: v Sloveniji smo šli preganjat tajkune, namesto da bi reševali podjetja. »Ker Merkur leto in pol ni dobil niti evra svežega denarja, je v tem času izgubil pol tržnega deleža,« pravi Kordež. Zdaj podobno agonijo doživlja Trimo.

Pri Mercatorjevem nakupovalnem centru v Nišu v Srbiji je Trimo izvedel fasado, streho in jekleno konstrukcijo

Pri Mercatorjevem nakupovalnem centru v Nišu v Srbiji je Trimo izvedel fasado, streho in jekleno konstrukcijo

Kdo sploh vodi igro v Trimu? Začasni predsednik uprave je bil še nedavno Bogdan Topič, človek, ki za seboj nima prav bleščeče poslovne kariere. V Trimo je prišel po zaslugi Probanke, torej banke, ki je že več mesecev v postopku nadzorovane likvidacije in ki je vodstvu Trima v času debelih krav izdatno pomagala pri izvedbi lastniškega prevzema, med drugim z navzkrižnim lastništvom. Bivša dolgoletna predsednica uprave Probanke Romana Pajenk je bila kar nekaj časa predsednica nadzornega sveta Trima. Zakaj državni NLB in Abanka dopuščata, da igro še vedno vodijo ljudje iz kroga Probanke, ni jasno. Kot tudi ni jasno, zakaj državni banki ne terjata, da se v nadzorni svet Trima nastavijo ljudje, katerih glavni cilj bosta rešitev podjetja in poplačilo dolgov, zato da se povrne denar, ki je bil vložen v dokapitalizacijo, ne pa kritje hrbtov peščici ljudi, ki so si roke umazali v problematičnih poslih Probanke.

24. aprila je potekel rok, ko bi morali v Trimu imenovati novega predsednika uprave, vendar se to ni zgodilo, ker niso našli kandidata. Glavna ovira naj bi bila višina plače. Ker sta največji lastnici Trima državni banki, so plače vodilnih v družbi omejene na povprečje v panogi. V delovni intenzivnih panogah, kamor spada tudi Trimo, so plače v povprečju nizke. Novemu predsedniku uprave Trima bi banke smele ponudili največ do približno 5000 evrov bruto mesečne plače, za ta znesek pa nihče ne želi prevzeti vloge kriznega menedžerja. Trimo tako še naprej drvi proti prepadu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.