Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Politika  |  Intervju

»Dadaisti so zahtevali postavitev cirkusa pred vsako tovarno. Da bi ljudje uvideli, da poleg tovarne, dela in mezd obstaja še kaj več. Da bi spoznali, da poleg preživetja obstaja tudi življenje.«

Dr. Žiga Vodovnik

politolog

Dr. Žiga Vodovnik, doktor političnih znanosti, je bil v času doktorskega študija raziskovalec na Bostonski univerzi, podoktorski študij je opravljal na Harvardu, zadnja leta pa je tesno sodeloval z velikanoma ameriške kritične misli Howardom Zinnom in Noamom Chomskim. Danes predava na Fakulteti za družbene vede o ideologijah, družbenih gibanjih, zgodovino političnih idej in teorijo demokracije.

Lani je z naslovom Living Spirit of Revolt izšel angleški prevod njegove knjige Anarhija vsakdanjega življenja. V njej sistematično rehabilitira anarhistično misel in prakse. Skozi prizmo anarhizma, predvsem z vidika pluralnosti njegovih praks, motri tudi današnje politično in gospodarsko dogajanje. S tem ponuja svež (v)pogled v politično krajino v Sloveniji, Evropi in svetu. Z dr. Vodovnikom smo se pogovarjali o vstajniškem gibanju, novih strankah, sociopatih na političnem prizorišču, pa tudi o zagatah evropskega projekta in možnostih demokratiziranja evropskih družb.

V knjigi Anarhija vsakdanjega življenja pišete, da znanost nikoli ne bi smela biti sama sebi namen. Koliko sta družboslovje in humanistika danes sploh usposobljena za diagnosticiranje pravih problemov?

Na obrobju evropskega projekta smo se znašli pred izzivom, kaj naj družboslovje in humanistika danes sploh počneta. Slovenija namreč ni obrobje samo v političnem in gospodarskem smislu, ampak tudi v epistemološkem. Obrobje, ki nima več pravice mišljenja, ampak zgolj izpolnjevanja navodil. Ki nima več pravice do inovacije, ampak samo še do kriznega menedžmenta. To pomeni, da politične skupnosti na obrobju nimajo več lastnega znanja in imaginacije, da bi same oblikovale svojo prihodnost. Za slabo banko smo morali uvoziti nekoga iz Skandinavije, še za neki malce večji pevski zbor moramo imeti zborovodjo iz Švedske.

Pred iskanjem alternative nas torej čaka diagnosticiranje samih problemov. Tu bi morala znanost veliko postoriti. Strinjam se z mnenjem Immanuela Wallersteina, ki pravi, da pred nami ni le politično-taktični izziv izumljanja novih načinov političnega delovanja, prav tako ne samo moralno-vrednotni izziv »iskanja« novega državljana z drugačnimi prioritetami, ampak predvsem intelektualno-analitični izziv. Sploh doumeti sedanja razmerja in si nato zamisliti alternative. Tu pa je problem. Družboslovje in humanistika sta v Sloveniji pod neverjetnim pritiskom. Ta problem je zaznaven tudi drugod na evropskem obrobju, kjer si ne moremo več privoščiti študija denimo filozofije ali politologije oziroma zgolj, če je ta tržno zanimiv in se podreja diktatu trga. Gre za sofisticiran način podrejanja. Tako tudi v znanosti postajamo zgolj podizvajalci, ki nimajo več pravice do razvoja teorij, pač pa le do zbiranja agregiranih podatkov za kolege na severu.

Koliko je svet in še posebej obrobje že pregnetla ideologija TINA (There is no alternative), ki jo je uveljavila Margaret Thatcher?

Odvisno, kje merimo ta utrip. Če ga bomo merili v tradicionalnih centrih moči, bomo videli, da smo na obrobju impotentni. Če pa poskušamo iskati alternative v subalternem, podtalnem okolju, vidimo, da obstaja ogromno potencialov in dobrih rešitev. Je pa problem v medijih, ki nenehno postavljajo v ospredje normalno, realno politiko in delovanje, vse drugo marginalizirajo.

Najnevarneje je, če prestavimo fokus na robove političnega zemljevida, če odvzamemo legitimnost oziroma središčnost politični in ekonomski eliti. Kako subverzivna je ta gesta, smo videli v Mariboru leta 2012. Ali pa leta 1787, ko je v Philadelphii potekala ustavna konvencija in je bil Benjamin Franklin delegate prisiljen opozoriti, naj pohitijo z ustanavljanjem nove vlade, saj če bodo njihovi spori trajali predolgo, lahko ljudje spoznajo, da bi jim uspelo tudi brez njih.

Mogoče samo kot opomba: beseda realno izhaja iz latinske besede real, kar pomeni kraljev. In mediji delajo ravno to. Zanje je realno tisto, kar je »kraljevsko«, oblastno. Zato so vse druge alternative, vsi drugi pozivi, koncepti, ki so prihajali od spodaj, diskreditirani. So menda nerealni, utopični itd. Toda političnih rešitev je ogromno. Vprašanje je samo, kje jih iščemo in ali smo jih sposobni prepoznati.

Slovenija ni obrobje samo v političnem in gospodarskem smislu, ampak tudi v epistemološkem. Nima več pravice mišljenja, ampak zgolj izpolnjevanja navodil. Nima pravice do inovacije, ampak samo še do kriznega menedžmenta.

Vaš modus operandi je anarhizem, ki pa se ga držijo slabšalne oznake, povezane z nasiljem, rušenjem in kaosom. Toda vi ga v knjigi sistematično rehabilitirate s tezami, da temelji na demokraciji, pravičnosti, solidarnosti, vzajemni pomoči in je bil v zgodovini glavna sila progresivnih bojev za emancipacijo posameznika in družbenih skupin. Je danes njegova dediščina vsaj med intelektualci tako priznana?

Ta kanon se zelo počasi spreminja. Strinjam se z mnenjem profesorja Rudija Rizmana, da je anarhizem ena izmed najbolj okradenih političnih filozofij in političnih opcij. Dejansko je bil intelektualni in politični projekt, ki je prvi opazoval politično realnost z vidika dominacije in hierarhije, s tem pa je bil sposoben zaznati številne oblike eksploatacije, ki mogoče sploh nimajo ekonomskega predznaka. Tako je bil prvi, ki je postavil vprašanje feminizma, ekologije itd. Na drugi strani pa je, kot ste rekli, anarhizem žal še vedno tista politična teorija in praksa, ki je znotraj akademskih sfer diskreditirana.

Pravite, da je anarhizem na sotočju med liberalizmom in socializmom, ni pa izdelal svoje lastne doktrine, saj temelji predvsem na praksi. V kolikšnem obsegu lahko anarhizem s svojimi praksami ponudi alternativne rešitve za družbenoekonomski razvoj?

Meni je bil anarhizem vedno blizu, ker je znal postavljati prava vprašanja, nikoli pa ni imel pretenzije monopola nad pravimi odgovori. Zdi se mi, da nam danes manjka ravno ta anarhistični sentiment, še posebej, če upoštevamo regresijo v nekaterih vstajniških skupinah. Številni vstajniki so se prehitro postarali in postali ponesrečena karikatura ideološkega monizma, ki ga sicer kritizirajo. Manjka jim anarhistični duh odprtosti, fleksibilnosti, navsezadnje tudi utopičnost. Manjka spoznanje, da se politika ne dogaja le v strankah in gospodarstvu, ampak tudi drugje. Neupravičeno zapostavljajo tisto, kar James Scott imenuje infrapolitika, ker gre za politiko, ki ne poteka na običajnih mestih in na običajen način.

V samem osrčju anarhizma ni zahteva po politični revoluciji, ampak po kulturni, družbeni in politični spremembi človeka in družbe. Se globalna zavest spreminja v tej smeri? Smo vendarle lahko optimistični?

To je stvar interpretacije oziroma razumevanja dogodkov, ki so se zgodili v zadnjih desetletjih. Zdaj vstopamo v nevaren čas, kjer se rezultati zgodovinskih ljudskih bojev prikazujejo kot vprašljivi. Hkrati pogosto ne vidimo kali širjenja svobode in avtonomije, kakršni sta bili še pred nekaj leti nepredstavljivi. Pred nami je zelo pomemben boj za interpretacijo tega, kar se dogaja, kje smo, kam gremo. To je pomembno, če želimo politiko spet vrniti v družbo. Zadnja desetletja smo bili žal priče izsrkavanja politike iz družbe. Doživljamo birokratsko in tehnokratsko odločanje, pri katerem ni več možnosti za diskusijo in izbiro med možnostmi, niti za premislek o tem, kaj je sploh mogoče. Ljudem se poskuša dokazati, da je to, kar imamo, naravno stanje. Ampak ni. Neoliberalizem ni neka zgodovinska tendenca ali naravni zakon, ampak politično razmerje, ki pa se lahko spremeni, če spremenimo medsebojne odnose. In če jih spremenimo, vemo, kaj to pomeni.

Anarhizem je bil intelektualni in politični projekt, ki je prvi opazoval politično realnost z vidika dominacije in hierarhije. Sposoben je bil zaznati številne oblike eksploatacije, ki mogoče sploh nimajo ekonomskega predznaka.

V ospredju zahtev po družbenih spremembah je danes v Sloveniji, Evropi in tudi po svetu vprašanje demokracije. Vi pišete o demokraciji kot o glagolu in ne samostalniku.

Stari Grki so imeli lepo besedo za tiste, ki so bili popolnoma apatični in se niso ukvarjali z javnimi zadevami. Imenovali so jih idiotes. Pogosto opozarjam, da danes apatičnost oziroma idiotizem ni neka anomalija, ampak cilj posameznih skupin. Če pogledamo samo celotno piar industrijo in množične medije, vidimo, da je v to apatijo ljudi vloženih veliko milijard dolarjev in evrov. Za marsikoga je demokracija nevarna stvar. Že na samem začetku je bila demokracija slabšalna beseda. Predvsem pa nikoli ni pomenila vladavine ljudstva. Demos kratos pomeni sila »raje«. Demokracija je bila zmerljivka, ki so jo uporabljali aristokrati, ko so svarili pred tem, da bi navadni ljudje sami odločali o svoji prihodnosti. Podoben odnos do demokracije vidimo tudi danes. Vsak je demokrat, poglejte samo v parlament, ampak skoraj vsem so ljudje v napoto. Kanadski kolega Francis Dupuis-Deri pravi, da danes sodobne demokracije označuje politična agorafobija. To še kako drži.

Naj opozorim na dokument, ki najjasneje govori o tem, kako si politične in gospodarske elite zamišljajo demokracijo. V listini Kriza demokracije, ki so jo leta 1975 za Trilateralno komisijo spisali Samuel Huntington, Michel Crozier in Joji Watanuki, so avtorji skušali misliti revolucionarno ero ’68. Glavno sporočilo dokumenta je bilo, da je bil problem presežek demokracije. Huntington je celo govoril, da so bili zlati časi demokracije v času predsednika Trumana, ko je lahko vladal sam, z bankirji in s pravniki z Wall Streeta. Za trojico je bilo dogajanje leta 1968 sporno, ker so se mobilizirale marginalizirane skupine in zahtevale sodelovanje pri odločanju. Ponudili so recept zoper takšno dogajanje, in sicer v pasivizaciji velikega dela družbe, saj je po njihovem demokracija lahko domena zgolj odgovornih posameznikov. Na podoben jezik naletimo še danes. Demokracijo nam skušajo pokazati v nekakšnem prefabriciranem produktu in od nas zahtevajo, da temu procesu zgolj dodamo avro legitimnosti.

V Sloveniji je danes 80 odstotkov ljudi politično apatičnih. Kako odpraviti to nevarno družbeno stanje?

Navedel bom primer. Leta 2006 je bila v Mehiki zelo tesna predsedniška bitka. Zapatisti so pripravili t. i. La Otra Campaño, drugo kampanjo, ki naj bi »od spodaj in z leve« organizirala vse, ki jih politični razred sploh ne pripozna. Začela se je na isti dan kot predsedniška kampanja, vendar njihov kandidat »številka nič« ni potoval po državi, da bi pridobival glasove, ampak da bi slišal glas marginaliziranih ljudi in skupin. Prav tako se njihova kampanja ni končala z volitvami, ampak se je nadaljevala in po nekaj mesecih končala na meji med Mehiko in ZDA, kjer je prosti pretok vsega, le ljudi ne. Takrat se je z drugo kampanjo začel proces mobilizacije in organizacije Latinskoameričanov v ZDA. Tistih s papirji in tistih brez. Ta močni proces bazičnega organiziranja je bil zunaj političnega sistema.

Tudi pred nami je tak izziv. Kako organizirati ljudi brez oblik političnega delovanja, ki so zgodovinsko sporne in diskreditirane? Kako politično organizirati teh 80 odstotkov marginaliziranih v Sloveniji? Mislim na tiste, ki ne glasujejo, in tiste, ki glasujejo protestno. Toda teh sprememb ne smemo misliti samo v Sloveniji, saj so izzivi evropski in svetovni. Gre za izziv novega političnega delovanja, ki bi potekalo zunaj tradicionalnih centrov moči in hkrati omogočilo, da bi takšne pobude pogumno nagovarjale tradicionalne centre moči in se konfrontirale z njimi.

Zakaj političnega prostora niso sposobne odpreti etablirane stranke, ki niso niti prisluhnile zahtevam vstajniškega gibanja?

Pred nami je naloga, kako odvzeti središčno vlogo etablirani, torej »realni« politiki. Zakaj? Ta politika se danes ni sposobna spoprijeti z globalnimi problemi in spremembami. Naskakovanje države je sicer zelo pomembno delo, vendar ni ključno. Imamo »nasprotnika«, ki je globalen, ki je fluiden, ki ga ni mogoče zagrabiti skozi nacionalno državo. To je neoliberalni kapitalizem, ki ni sporen samo zaradi kriz, ampak predvsem zaradi tega, kako ljudje živijo med krizami.

Treba je resno reflektirati lekcije pobude Zavzemimo (Occupy!). Sam mislim, da so lekcije, ki jih je dala globalna pobuda Occupy!, zelo pomembne in jih je treba jemati resno. Bili smo priča neverjetni pluralnosti v družbeni kompoziciji in ideoloških usmeritvah gibanja. Odreklo je sleherno legitimnost političnemu razredu in ekonomskim elitam. Njegova strategija je bila popolnoma drugačna, saj je šlo za okupacijo javnega prostora in prefiguriranje alternativ. Navsezadnje je bila pomenljiva tudi sama »hitrost«, ki kaže na resnost pri razumevanju demokracije in sprememb, ki niso stvar dni in tednov, pač pa desetletij.

Ko iščemo hibe demokracije v Sloveniji, delamo napako, ker se ukvarjamo le s tem, kako in koga bomo volili in kaj storiti, da bo politični razred odgovornejši. Demokracijo je treba misliti popolnoma drugače. Demokracija ni le akt volitev, ampak predvsem to, kar se dogaja v letih pred volitvami in po njih. Zato pa je treba oživiti duha demokracije. Zgodovina uči, da se ključne spremembe niso zgodile, ko je bila na oblasti ta ali ona politična opcija, ampak takrat, ko so bila močna družbena gibanja. V ZDA rasne segregacije zakonsko niso odpravili v času demokratov, vietnamska vojna se ni končala v njihovem mandatu, ampak ko so bili na oblasti republikanci. Zakaj? Ker so množična družbena gibanja takrat tako močno pritisnila na politični razred, da je bil prisiljen popustiti. Da se razumemo: ne odrekam legitimnosti tistim, ki so se odločili za strankarsko delovanje, ampak opozarjam, da to pogosto ni dovolj. Tega v političnih strankah nočejo razumeti, zato je utopično pričakovati redefinicijo znotraj strank samih. Poglejte samo, kako se stranke obnavljajo. Tako rekoč iste vzorce ravnanja in nastopanja uveljavljajo njihovi pomladki, kar včasih meji na bizarnost.

Prvaka najmočnejši strank v parlamentu sta v sodnih postopkih. Janša je že pravnomočno obsojen zaradi obljube podkupnine v primeru Patria, proti Jankoviću tečejo različni postopki. Ostajata na političnem prizorišču. Kaj to pove o slovenski politiki?

Kot politolog bi lahko le malo povedal o tem. Verjetno lahko več povedo tisti, ki se ukvarjajo s socialno medicino, psihologijo in psihiatrijo. Strinjam se z raziskovalci, ki pravijo, da neoliberalni kapitalizem in predstavniška demokracija omogočata napredovanje sociopatom, ki nimajo občutka krivde, sramu, ki blažijo manjvrednostni kompleks z obsedenostjo z oblastjo, pri tem pa to počno z lažmi, manipulacijami, intrigami itd. Politološki pogled na to, kaj se dogaja v naši družbi, ni zadosten, ampak bi morali poseči po drugi literaturi. In če pogledamo glavne diagnoze – patološki narcisi, shizofreniki, sociopati, nevrotiki.

So vseslovenske vstaje izpred dveh let ponudile razmislek o teh vprašanjih? So nove stranke, ki so nastale iz vstajniškega vrenja, lahko znanilke nove klime v državi ali jih bodo preglasile stare stranke, saj volilno telo očitno me reagira dovolj močno na politične ekscese?

Mogoče se nekateri kolegi ne bodo strinjali, ampak mislim, da je bilo »normaliziranje« socialnih in ekonomskih politik prek tripartitnega delovanja skozi Ekonomsko socialni svet del problema. Zakaj? Ker je popolnoma nevtraliziralo bazično organiziranost delavstva in drugih, zato tudi ni bilo nikoli pravega odgovora tistih, ki jih je neoliberalizem zreduciral na številke in »eceteras« zgodovine. Poskus spreminjanja družbenih razmerij skozi institucionalne kanale je legitimen, vendar spet ne edini. Osebno mislim, da so nekateri prehitro sprejeli »kraljevo« politiko in vstop v strankarsko areno z naivno vero v pošteno tekmo. Je torej mogoče tudi drugače? Mogoče s popolno in vztrajno delegitimacijo sistema, ob hkratnem mreženju vseh, ki jih »kralj« vsak dan marginalizira, v najboljšem primeru pa nagovarja vsakih nekaj let? Poglejmo samo, iz česa črpa legitimnost politični razred. Iz javnomnenjskih raziskav, ki dajejo posameznim opcijam po 10 ali 20 odstotkov podpore, hkrati pa zamolčijo, da se 80 odstotkov ljudi te igre sploh ne gre več. Pri tem naj opomnim, da je lahko pravi odgovor na izzive današnjega in jutrišnjega dne zgolj globalen. Pluralen in ob tem inkluziven.

Številni vstajniki so se prehitro postarali in postali ponesrečena karikatura ideološkega monizma, ki ga sicer kritizirajo. Manjka jim anarhistični duh odprtosti, fleksibilnosti, navsezadnje tudi utopičnost.

Kako torej premostiti razliko med obliko strankarske organiziranosti in tem, kar je Giddens poimenoval »življenjska politika«? Je pot Sirize, ki je tudi gibanje, ki pomaga ljudem na terenu, tista prava?

Nimam receptov. Odkrito priznam, da sodim med tiste, ki pravijo, da zgodovine ne poganja neki telos, ampak je zgodovina, pa tudi naša današnja situacija zgolj rezultat naših vsakokratnih odločitev in hotenj. V tem procesu igrajo veliko vlogo tudi naključja. Tega marsikdo ne želi priznati. Celo poklicni intelektualci, ki sicer nastopajo z držo tistega, ki ve, tega ne priznavajo. Posledice pa so usodne. Kako že gre tisti rek? V teoriji ni razlike med teorijo in prakso, v praksi pa so razlike lahko zelo velike. Zato je treba preprosto razumeti spremembe, ki so pred nami, tudi kot način improviziranja. Iniciativa Occupy! in nasploh postseattelska družbena gibanja so bila subverzivna ravno zato, ker niso bila obremenjena z imitiranjem preteklosti in niso trdila, da že imajo odgovor na vsa vprašanja. Danes se je treba bati tistih, ki zatrjujejo, da imajo v rokah pravo rešitev, pravi program.

Vaše razmišljanje temelji na anarhističnem odnosu do družbenih vprašanj, ki zagovarja prepričanje, da je treba ta najprej diagnosticirati in nato reševati.

Leninistična in kapitalistična logika sta mi bili vedno tuji in sta se mi zdeli nevarni. Obe pa sta v svoji genezi nadvse podobni. Obsedeni z nadzorom, državo, brzdanjem spontanosti. V tem smislu ne vidim blazne razlike med neoliberalci in tistimi, ki danes kritizirajo neoliberalizem z neke druge pozicije. Sodim v politično generacijo, ki gradi na imaginariju alterglobalističnih gibanj, ki so v zamišljanju političnih alternativ opustila vse univerzalistične težnje. Svet je danes kompleksen, in če želimo to kompleksnost ohraniti, moramo biti pozorni na neverjetno pluralnost izkušenj.

Govorim o demokraciji kot procesu, saj je demokracija, slišalo se bo paradoksalno, glagol. Zgolj tako bomo spoznali, da demokracija ne pomeni neke ustavne ureditve ali delitve oblasti na tri veje, pač pa mora vključevati tudi ekologijo, spolnost, medije, arhitekturo itd. Vse to je še pred nami. Da razumemo demokracijo in svoja politična telesa v vsej tej kompleksnosti. Da razumemo demokracijo kot nekaj, kar prej meri na družbo kot na državo. Tako nas že nekaj let skrbi prihodnost države, v vmesnem času pa nam je crknila družba.

 

Opozarjate tudi na nevarnosti zlorabe civilnodružbenih gibanj, ki so jih »prevzele« desne politične stranke.

Ne bi rad, da se ponovijo napake iz osemdesetih let, ko je meščanska civilna družba v procesu demokratizacije alternativna gibanja oropala duha. Formirala se je kot politična opozicija, ki je v obračunavanju z alternativci včasih prekašala samo oblast. Teh ekscesov vseeno nismo razumeli kot totalitarizem, saj smo zelo zožili pojmovanje tega. Razumeli smo ga kot delovanje države proti civilni družbi in spregledali, da lahko totalitarne težnje obstajajo tudi znotraj civilne družbe. Povedano drugače, s tranzicijo smo v Sloveniji nekritično sprejeli tezo, da je civilna družba že po defaultu demokratična. Že osemdeseta leta pa so pokazala, da je »demokratična« meščanska civilna družba postala moralna večina, ki se je zgražala nad prvimi bolniki z aidsom, nad pankerji, nad lezbijkami in pedri itd. To besedo sem uporabil namerno, ker se želim distancirati od represivne tolerance raznih civilnodružbenih iniciativ, ki zgolj potrjujejo to tezo. Danes imamo iniciative civilne družbe, ki so politično korektne in demokratične, hkrati pa odrekajo polno članstvo v politični skupnosti drugim in drugačnim.

Toda pri nas je težava še v tem, ker smo demokracijo razumeli predvsem kot etnokracijo. Tudi na tej ravni prihaja do izključevanja. Še posebej, če imamo politične opcije, ki v takšnem izključevanju vidijo možnost za svoj uspeh. Sicer pa ne smemo zanemariti ravnanja nekaterih političnih strank v času vstaj. Prav tako ne surovega nasilja nad protestniki. In če s tega vidika pogledamo na čas, ki je pred nami, je lahko to zelo mračen čas. A kot je dejal že Martin Luther King: samo ko se stemni, vidimo zvezde. Imel je kar prav.

Je znotraj sedanjega politično-ekonomskega sistema sploh mogoča resnična demokracija, ki je mnoštvo mnogoterih svetov, ali je treba znova premisliti o statusu lastnine (zasebne in proizvajalnih sredstev), na kar opozarja tudi marksistična doktrina?

Absolutno. Današnje razumevanje lastnine je spornejše, kot je bilo recimo v 18. stoletju. Danes je lastnina tabu, tabu v političnem govoru in tabu znotraj akademskega sveta. O tem se ne govori, lastnina se ne obravnava. Če pa se že govori, se zelo hitro znajdemo pred konceptom, ki je prav tako marginaliziran. Pred nasiljem. Tudi ob mariborskih protestih, tako kot ob gibanju Occupy!, se je zelo hitro začelo govoriti le o nasilju. Ker se je pač uničevala tudi lastnina. In če se strinjamo s to logiko, sprejmemo kapitalistično definicijo statusa quo, kjer je zasebna lastnina izenačena z življenjem ali celo pomembnejša od življenja samega. Strinjam se z mnenjem, da rešitve ne gre iskati v povečevanju produkcije in neskončni rasti. Priznati moramo, da je edina prava rešitev zgolj redistribucija. V Sloveniji in na globalni ravni.

Neoliberalizem ni zgodovinska tendenca ali naravni zakon, ampak politično razmerje, ki pa se lahko spremeni, če spremenimo medsebojne odnose. In če jih spremenimo, vemo, kaj to pomeni.

Pred nami so evropske volitve, kjer bodo verjetno – tako vsaj kažejo ankete – relativni zmagovalec stranke skrajne desnice. Kako nevarno je lahko to za gospodarsko, kulturno in politično sceno v Evropi?

Vzpon skrajne desnice je seveda nevaren, vendar ga je treba umestiti in povezati z usmeritvami mainstreama. Ne bi smeli spregledati, da vse skrajne skupine niso samo rezultat evropskih politik, ampak so njihov konstitutivni del. Od Jobbika na Madžarskem, Zlate zore v Grčiji do grupacij, ki nastajajo v Skandinaviji, Veliki Britaniji, Italiji. Zgolj potrjujejo besede Maxa Horkheimerja, naj tisti, ki ne želi govoriti o kapitalizmu, raje molči o fašizmu.

Te stranke so seveda lahko uspešne na evropskih volitvah. Ironija je, da nismo pozorni na podoben diskurz v samem desnem mainstreamu. Govorica etabliranih desnih strank, same si pravijo desna sredina, je govor ksenofobije, homofobije, rasizma. Danes imate v Avstriji zunanjega ministra, ki je – takrat je bil še državni sekretar za integracijo – zahteval, da bi se v mošejah prepovedale molitve v arabskem jeziku. Potekale naj bi samo v nemščini. To je jezik nestrpnosti, ki ga danes slišimo tudi v Sloveniji. Poglejte razprave v zvezi z družinskim zakonikom, referendum o oploditvi samskih žensk in o izbrisanih. Ko govorimo o ekstremizmu, pa je treba opozoriti še na to, da gre za relacijski pojem, ki ga večina v številnih okoljih zlorablja za diskvalifikacijo nasprotnikov, čeprav je lahko sama ekstremna. Tudi pri nas ni nič drugače. O ekstremizmu in ekstremistih praviloma govorijo stranke, katerih ideje in dejanja so kriptofašistični.

Kronična bolezen Evropske unije je demokratični primanjkljaj, ki ga ni mogoče zajeti le s slabo povezanostjo institucij EU in njenih državljanov, ampak gre za polje civilizacijskih, političnih in ekonomskih prvin demokratičnega ravnanja in odločanja. Bi bilo mogoče tu aplicirati anarhistični model, se pravi, da bi morali državljani v vsakodnevnem življenju živeti in negovati demokracijo (v družini, na delovnem mestu, v kulturi itd.). Kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko te prakse zaživijo?

To vprašanje je zelo pomembno. V Andih pravijo temu pachakuti, nov čas, nov začetek. Najprej je treba imeti pogum za spremembe. Howard Zinn je nekoč dejal, da naš problem ni družbena neposlušnost, ampak družbena poslušnost. Da smo poslušni, ko so ječe polne malih tatov, pravi lopovi pa vodijo državo. Ta pogum za spremembe pa je lahko le kolektivno dejanje. Potem je tu še dejavnik imaginacije. Mislim na to, da sprememb ne bi videli le skozi izbor različnih odtenkov sivine v politični areni, ampak kot spremembo svojih življenj in redefinicijo svojih političnih teles. Tu imamo dobro zgodovinsko lekcijo. V Berlinu se je leta 1919 iz ljudske vstaje porodila kratkotrajna avtonomna republika, v kateri je dadaistom v predlog nove ustave uspelo dodati člen, da mora pred vsako tovarno stati cirkus. Zakaj cirkus? Da bi ljudje uvideli, da poleg tovarne, dela in mezd obstaja še kaj več. Da bi spoznali, da poleg preživetja obstaja tudi življenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.