Drugačna pravila za bogate države

Devetega aprila letos je avstrijska država iz proračuna dokapitalizirala nasedlo koroško banko Hypo Alpe-Adria z vplačilom 750 milijonov evrov. S tem je banki v zadnjem hipu priskrbela sredstva, da je ta lahko poplačala izdajo obveznic, ki je dospela v plačilo dan zatem, s čimer je preprečila nastanek insolventnosti in posledični stečaj Hypa. V sporočilu za javnost so zapisali, da je »ukrep skladen z dovoljenjem Evropske komisije«. Pri tej dodelitvi državne pomoči ni bilo nobene razlastitve upnikov banke, torej nobenega ’striženja’ vlagateljev v hibridne in podrejene obveznice Hypa oziroma nobenega odpisa njihovih terjatev do te banke, pa čeprav te znašajo kar 1,9 milijarde evrov in bi avstrijska država že zgolj z delnim izbrisom teh terjatev občutno olajšala finančno breme avstrijskim davkoplačevalcev. Se je oglasila Evropska komisija in Avstrijo zaradi te poteze okrcala? Ne. Evropska komisija je molčala. Se je pa teden dni pozneje oglasila sama banka Hypo, s sporočilom, da bo pri tistih hibridnih obveznicah, kjer prospekti to dovoljujejo, zaradi lani ustvarjene izgube zadržala izplačilo naslednjega obrestnega kupona. O konverziji terjatev ali delnem odpisu, kaj šele izbrisu tudi ob tej priložnosti ni bilo rečeno nič.

Še februarja so na avstrijskem finančnem ministrstvu preverjali možnost, da bi upniki Hypa in dežela Koroška sodelovali pri reševanju te banke. Nato pa so si premislili. Guverner avstrijske centralne banke Ewald Nowotny je 22. februarja izjavil, da ne bo privolil v nobeno ’striženje’ upnikov Hypa, ker da bi bilo to v nasprotju s pogodbenimi določili in veljavno zakonodajo, kar bi, čeprav Hypo ni sistemsko pomembna banka, »škodilo ugledu Avstrije in njenega bančnega sistema«. Avstrijska vlada in avstrijska centrala banka se nista vdali pritiskom Bruslja, pa se svet ni podrl in tudi kazni ni bilo. Celo nasprotno. Evropska komisija je dala svoj blagoslov k dokapitalizaciji Hypa z denarjem avstrijskih davkoplačevalcev, čeprav v tem primeru niso bile upoštevane nove, takrat že objavljene smernice reševanja bank, tako imenovani ’bail-in’ koncept, po katerem banki ne sme biti dodeljena državna pomoč, če prej k pokrivanju izgub banke poleg njenih lastnikov ne prispevajo tudi njeni podrejeni upniki.

Primer reševanja banke Hypo je poučen, kajti slovenska vlada je pri reševanju slovenskih bank ravnala popolnoma drugače od avstrijske vlade. Servilno se je podredila pritisku Bruslja ter pred dokapitalizacijo razlastila imetnike hibridnih in podrejenih bančnih obveznic. V NLB je bilo tako izbrisanih za 257 milijonov obveznic, v NKBM za 64 milijonov, v Abanki za 120 milijonov, v Factor banki za 21 milijonov in v Probanki za 50 milijonov. S tem ukrepom ni bila prizadeta samo peščica premožnih Slovencev. Prizadetih je bilo okoli 1800 oseb, ki so neposredno vplačale obveznice slovenskih bank v preteklih letih, ko so banke na papirju izkazovale odlične rezultate, te rezultate pa so potrjevali tudi revizorji in Banka Slovenije. Pa ne gre samo za neposredne vlagatelje. Podrejene obveznice slovenskih bank so bile pomembna naložba tudi v pokojninskih skladih z zajamčenim donosom. V teh skladih varčuje za svojo starost prek pol milijona Slovencev, ki se jim je zaradi tega izbrisa občutno znižala pokojninska renta. Ministrstvo za finance in Banka Slovenije sta ta grob poseg v zasebno lastnino skušala upravičiti z argumentom, da se bo okrepilo zaupanje v slovenske banke. Kar je neumnost. Kajti, kdo pri zdravi pameti bo še pripravljen posojati denar slovenskim bankam, če ga lahko država v celoti razlasti oziroma mu lahko čez noč odpiše vse terjatve do bank? »Banka Slovenije in vlada sta se z ukrepom razlastitve dejansko ogrozili bančni sistem, ker sta porušili zaupanje vanj. Vlagatelji ne zaupajo več v domači trg obveznic, depoziti se znižujejo in selijo iz ’oškodovanih’ bank drugam, se pravi, da ta ukrep ogroža tudi poslovanje saniranih bank,« opozarja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Bančništvo temelji na zaupanju. Ko je to porušeno, ga je težko spet vzpostaviti. »Ukrep razlastitve je dolgoročno destabiliziral slovenski bančni sistem prav na ključni točki – zaupanju,« trdi Kovač. Enakega mnenja je predsednik Združenja bank Slovenije in nekdanji guverner Banke Slovenije dr. France Arhar. Na posvetu o prihodnosti slovenskem bančništvu, ki ga je aprila organiziral državni svet, je dejal: »Ko daš na tehtnico zaupanje v bančni sistem in te milijone prihranka zaradi ’bail-ina’, ob vseh porabljenih milijardah, je zaupanje najpomembnejše. Če bodo naše banke še kdaj potrebovale kapital, se sprašujem, kdo ga bo še pripravljen vplačati.« Arhar je začuden nad vladno naglico: »Ne poznam države, ki ne bi bila deležna finančne pomoči trojke, pa bi kljub temu v svojo zakonodajo že implementirala koncept ’bail-in’.« Logično je, da države, ki so deležne finančne pomoči trojke, se pravi Evropske centralne banke, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, v zameno za to pomoč privolijo v izbris podrejenih obveznic – to je kolateralna škoda takšne zunanje pomoči. Ni pa logično, da v izbris privoli država, ki ni vključena v program trojke. Ali celo država, ki se je na vso moč trudila, da se je izognila prihodu trojke in njenim drakonskim varčevalnim ukrepom. Če so pritiski iz Bruslja resnično obstajali, zakaj jih je Evropska komisija izvajala samo nad Slovenijo, ne pa tudi nad Avstrijo? Je možno, da Evropska unija dopušča dvojna merila in tako tudi pri reševanju bank postaja podobna Živalski farmi Georga Orwella, pač po načelu: vsi smo enakopravni, le da so nekateri enakopravnejši od drugih?

Slovenija se je servilno podredila pritisku Bruslja, Avstrija pa se mu je uprla in ni razlastila imetnikov hibridnih in podrejenih obveznic nasedle banke Hypo Alpe-Adria. Jo je Evropska komisija zaradi tega kaznovala? Seveda ne!

Nacionalizem obstaja tudi v bančništvu. »Pravzaprav ga je v bančništvu največ,« pravi Arhar. »Na to je lani v Financial Timesu opozoril predsednik Evropske bančne agencije Andrea Enria.« EBA je tista ustanova, ki bedi nad izvedbo vseevropskih stresnih testov. Testi bodo razkrili, koliko dodatnega kapitala potrebujejo evropske banke, da se izognejo nevarnosti stečaja in da se povrne zaupanje v evropski bančni sistem. Rezultati testov bodo objavljeni konec oktobra in bodo pomembna prelomnica, kajti šele takrat bo jasno, ali za vse države Evropske unije veljajo enaka pravila igre ali pa so nekatere države pri sanaciji svojih bank v privilegiranem položaju. Po pisanju revije Spiegel naj bi nemška vlada pod vodstvom kanclerke Angele Merkel lobirala pri Evropski komisiji, da naj Nemčijo obravnava kot izjemo: če bodo namreč testi pokazali potrebo po dodatni dokapitalizaciji nemških bank iz državnega proračuna, naj Bruselj te pomoči ne bi obravnaval kot kršitev evropskih pravil o konkurenčnosti. Ta izjema bi Nemčiji omogočila, da bi svoje banke lahko sanirala brez prenosa tveganj na podrejene upnike bank. Ali povedano preprosteje: Nemčija bi bankam priskočila na pomoč z davkoplačevalskim denarjem, ne da bi morala pred tem razlastiti imetnike hibridnih in podrejenih bančnih obveznic. Ne bi ji bilo treba upoštevati koncepta ’bail-in’. Če gre pri Avstriji za eno samo, majhno, deželno banko, gre pri Nemčiji za velike banke, kot sta Deutsche Bank in Commerzbank. Med vlagatelji v te banke so tudi velike tuje bančne skupine in Nemcem ni v interesu, da se te vlagatelje razlasti in odžene. Zdi se sicer neverjetno, da bi Bruselj in Frankfurt privolila v takšno izjemo, saj bi bile posledice nemškega soliranja za EU in območje evra preprosto prevelike. Toda po drugi strani te opcije ne gre kar izključiti. Nemčija je najvplivnejša članic EU, Deutsche Bank pa največja banka v območju evra – njena bilančna vsota znaša dva tisoč milijard evrov. Evropska centralna banka si sicer prizadeva, da bi bili pristopi in principi za vse države enaki, vprašanje pa je, ali bo zdržala pritisk, ki ga izvajata zlasti Nemčija in Francija, da bi zaščitili interese lastnega finančnega sektorja.

Slovenija je bila pri ’striženju’ imetnikov hibridnih in podrejenih obveznic celo bolj papeška od papeža. Evropski parlament še niti ni sprejel direktive, ki bi od držav članic EU terjala dosledno upoštevanje koncepta ’bail-in’. Predvideno je, da naj bi države ta koncept v nacionalne zakonodaje vključile do leta 2016, kajti šele takrat bo znano, kolikšna je sploh kapitalska luknja v evropskih bankah in kako se bo ta težava reševala v primeru tistih držav, ki bank ne bodo sposobne sanirati same, torej z lastnimi viri in brez zunanje pomoči. Problem podrejenega dolga pri sanaciji evropskih bank bo, z izjemo Grčije in Cipra, postal aktualen šele v prihodnjem letu ali pa še pozneje. Slovenija je tu prehitevala. »Vsekakor bodo o manjših bankah odločale države samostojno in ne Evropska centralna banka ali Evropska komisija. Sklep o prenašanju tveganj na lastnike in imetnike podrejenih obveznic bo sprejet od primera do primera, v položajih, kjer bo prevladoval nacionalni interes in ne nekakšna evropska zaveza,« pravi Kovač.

Vlada je izbris podrejenih obveznic opravičevala z argumentom, da je šlo za nujo, kajti če v Bruslju decembra lani ne bi soglašali z državno dokapitalizacijo brez izbrisa, bi slovenske banke končale v stečaju. Tudi če je bankam resnično grozil stečaj (pri čemer vlada te trditve ni podprla z nobenim trdnim dokazom), je dejstvo, da o stečajih v Sloveniji odločajo okrožna sodišča in ne Evropska komisija. Ta tudi nima nobenega pravnega sredstva, s katerim bi bodisi sama dosegla stečaj bodisi bi ga zahtevala od sodišč v Sloveniji. Ker Slovenija denarja za dokapitalizacijo bank ni dobila skozi sveženj finančne pomoči trojke, bi lahko dokapitalizacijo izvršila kadarkoli, s čimer bi preprečila insolventnost bank in bi šele nato za dovoljenje povprašala Evropsko komisijo. Tudi če bi se Evropska komisija na to naknadno prošnjo odzvala najbolj strogo, kot se sploh lahko, in bi odločila, da je državna pomoč v tem primeru dokončno nedovoljena, bi bil edini ukrep, ki bi ga nato lahko izrekla, denarna kazen. Ta bi po oceni poznavalcev znašala okoli 50 milijonov evrov. Toda doslej Evropska komisija tako strogega ukrepa ni uporabila še nikjer. Poleg tega bi bilo precej ironično, če bi državo, ki je po mnenju Evropske komisije za državno pomoč porabila preveč davkoplačevalskega denarja, kaznovala tako, da bi morala ta država še komisiji plačati nekaj davkoplačevalskega denarja.

Imetniki podrejenih obveznic so bili žrtvovani, da se rešijo banke, vendar se dolgoročno dela velikanska škoda, saj se ruši zaupanje v celoten slovenski bančni sistem.

»Dejansko je bila zahteva Evropske komisije splošna, presoja in izpeljava pa prepuščena nacionalnim državam. In tu smo pretiravali in sami sebe ustrelili v koleno. Odpis podrejenega dolga ni bil niti nujen, niti primeren, niti sorazmeren ukrep,« pravi Kovač. »Slovenija je s svojim radikalnim posegom absolutno presegla okvire prestrukturiranja in sanacije bančnega sistema.« Evropska komisija ne predpisuje ne načina ne deleža odpisa podrejenega dolga, hkrati pa predvideva možnost odstopanj od postavljenih zavez. V dodatku k pojasnilom o državni pomoči Evropska komisija sicer resda pravi: »V primerih, ko banke ne zadoščajo minimalnim kapitalskim zahtevam regulatorja, mora biti podrejeni dolg konvertiran ali odpisan, preden je odobrena državna pomoč.« Vendar si komisija hkrati pridržuje pravico odločanja o tem, kdaj je od te zaveze možno odstopiti. Prav zato bi morala biti Slovenija tu bolj inovativna in fleksibilnejša, meni ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. »Banka Slovenije se obnaša kot slon v trgovini s porcelanom – togo in birokratsko je sledila navodilom Evropske komisije in Evropske centralne banke. S tem početjem paradoksalno dela škodo celotnemu bančnemu sistemu in širšemu narodnemu gospodarstvu, in sicer z zmanjšanjem zaupanja ob zanemarljivem tveganju uresničitve črnega scenarija, ki ga je predvidela metodologija stresnih testov. Imetniki podrejenih obveznic so bili žrtvovani, da rešimo banke, vendar se dolgoročno dela velikanska škoda, saj se ruši zaupanje v slovenski bančni sistem.« Avstrija in Nemčija na prvo mesto postavljata lasten nacionalni interes, Slovenija sledi zgolj pričakovanjem tujine.

Razlastitev imetnikov hibridnih in podrejenih obveznic bo, po davku na nepremičnine, naslednja velika zadeva, o kateri bo odločalo ustavno sodišče. Ustavni sodniki so sicer ta primer obravnavali že nekajkrat, ponovno pa naj bi ga na dnevnem redu imeli še ta mesec. Kdaj bodo sprejeli končno odločitev in kakšna bo, lahko za zdaj samo ugibamo. Če pa se opremo na svetovalno mnenje, ki ga je po naročilu in za potrebe državnega sveta pripravil nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Janez Čebulj, ni nobenega dvoma: ustavno sodišče mora razlastitev razveljaviti, saj gre za nedopusten poseg v ustavno zaščiteno zasebno lastnino. Predpostavimo, da bi prišlo do razveljavitve. Kakšne bi bile posledice? Bi to pomenilo, da bi morala država za sanacijo bank iz državnega proračuna nameniti še dodatne pol milijarde evrov, kolikor je davkoplačevalcem prihranila z izbrisom hibridnih in podrejenih obveznic? Ali bi bila vlada prisiljena sprejeti nove, boleče varčevalne ukrepe, da bi zmogla to breme, ali pa bi banke strošek lahko nosile same? »Če novela zakona o bančništvu pade, se vzpostavi prvotno razmerje med banko in upniki. Premoženje se vrne v prvotno stanje,« pojasnjuje Kovač in dodaja: »Ni res, da bi pokritje obveznosti neposredno obremenilo proračun oziroma davkoplačevalce ali da bi bila s tem ogrožena solventnost države.«

Vlada straši, da bi odločitev ustavnega sodišča v prid razlaščencev pomenila novo, ogromno breme za proračun. Gre za zavajanje, kajti tudi če ustavno sodišče razlastitev razveljavi, bo kapitalska ustreznost NLB in NKBM še vedno daleč nad ravnjo zahtevane.

Vse od decembra lani, ko je bila zaradi pretirano črnogledih vrednotenj premoženja slovenskih bank izvedena (pre)obsežna dokapitalizacija, količnik kapitalske ustreznosti v NLB in NKBM občutno presega raven, ki jo zahtevata Evropska bančna agencija in Banka Slovenije. Če bi NLB zaradi morebitnega padca novele zakona o bančništvu morala ponovno priznati celotne obveznosti iz naslova izbrisanih hibridnih in podrejenih obveznic v višini 257 milijonov, bi se njen kapital glede na najbolj sveže rezultate njenega poslovanja znižal s 1143 milijonov na 886 milijonov, količnik njene kapitalske ustreznosti pa s 17,2 na 13,4 odstotka, se pravi, da bi bil še vedno precej nad kapitalsko ustreznostjo, ki jo zahtevata evropski in domači bančni regulator. Še manjši bi bil učinek v NKBM. Če bi ta morala ponovno priznati celotne obveznosti iz naslova izbrisanih hibridnih in podrejenih obveznic v višini 64 milijonov, bi se njen kapital znižal s 543 na 479 milijonov, njen količnik kapitalske ustreznosti pa z 20,5 na 18,1 odstotka, kar bi bil še vedno dvakratnik zahtevane kapitalske ustreznosti. Skratka: če bo ustavno sodišče razlastitev razveljavilo, bosta NLB in NKBM še vedno ostali daleč nad ravnjo kapitalske ustreznosti, ki jo zahtevata Evropska bančna agencija in Banka Slovenije. Zato je zavajajoče trditi, da bi odločitev sodišča v prid razlaščencev pomenila novo, ogromno finančno breme za državni proračun. NLB in NKBM sta tako polni kapitala, da ta strošek lahko nosita sami.