Genij države

Zakaj je država inovativnejša in podjetnejša od prostega trga, zasebnega kapitala in garažnih wunderkindov

V vsak iPhone, iPad in iPod je vgrajenih 12 ključnih tehnologij: vse so v desetletjih nastale z državnim denarjem, v okviru programov, laboratorijev, raziskovalnih inštitutov, agencij in podjetij, ki jih je financirala država. (Na fotografiji štart Petke na Japonskem.)

V vsak iPhone, iPad in iPod je vgrajenih 12 ključnih tehnologij: vse so v desetletjih nastale z državnim denarjem, v okviru programov, laboratorijev, raziskovalnih inštitutov, agencij in podjetij, ki jih je financirala država. (Na fotografiji štart Petke na Japonskem.)
© Profimedia

Imate iPhone, iPad ali iPod? Kul. Pa veste, kaj jih poganja? Najprej kakopak pomislite, da jih poganja »genialni« Steve Jobs. Ne, v resnici jih poganja genialna država.

V vsak iPhone, iPad in iPod je vgrajenih 12 ključnih tehnologij: procesor, pomnilnik, pogon, zaslon (s tekočimi kristali), litijionska oziroma litijpolimerska baterija, matematična obdelava podatkov, internet, spletni protokol & programski jezik (HTTP & HTML), celularne tehnologije z omrežji, sistem za globalno pozicioniranje (GPS), navigacija s koleščkom oziroma dotikom in umetna inteligenca z glasovno vodenim uporabniškim vmesnikom.

Tem 12 state-of-the-art tehnologijam je resda skupno, da so vgrajene v vsak Applov produkt, toda skupno jim je še nekaj drugega, usodnejšega: vse je izumil, razvil in ustvaril javni sektor. Ali bolje rečeno, vse so v desetletjih nastale z državnim denarjem (ameriškim, evropskim), v okviru programov, laboratorijev, raziskovalnih inštitutov, agencij in podjetij, ki jih je financirala država, pogosto tudi vojska.

Steve Jobs je te inovativne tehnologije, ki so jih izumili in razvili drugi z državnim denarjem, le integriral v svoje produkte ter jim dodal privlačen dizajn in korporativno vizijo, kot se reče. To je bila vsa njegova genialnost. Val je ustvarila država – Apple na njem le srfa. Brez teh revolucionarnih tehnologij ne bi bilo Applovih revolucionarnih produktov, teh revolucionarnih tehnologij pa ne bi bilo brez revolucionarnega duha države.

Revolucionarne energetske tehnologije niso produkt genialnosti prostega trga, ampak genialnosti države, ki je prevzela tveganja, kakršnih si zasebni kapital noče niti ne more privoščiti.

Tako pravi Mariana Mazzucato, profesorica ekonomije na Univerzi v Sussexu, avtorica sijajne knjige Podjetna država (The Entrepreneurial State). Podjetna država? Je država podjetna? Mar nas ne učijo, da je ravno nasprotno in da ni nič manj podjetnega od države?

In zdaj, ko je prodaja državnega premoženja postala predvolilna tema št. 1, spet poslušamo, zakaj je treba državno premoženje nujno prodati: ker je država slab gospodar. Država ne zna. Država ne more. Država nima pojma. Kaj to pomeni, je na dlani: država je totalni nebodigatreba, popolna motnja, obsojena na smrt. Ali pa vsaj na odmiranje, na večni pekel »vitkosti«. Zato lahko tudi spet slišite vse tiste dobro orkestrirane bojne krike, ki jih poslušate že nekaj let:

• prvič, država naj se umakne s trga in iz gospodarstva,

• drugič, zasebna podjetja so učinkovitejša in dinamičnejša od državnih,

• tretjič, država je okorna, počasna, birokratska, inertna, nesposobna in nepodjetna,

• četrtič, zasebni kapital je ta, ki viteško tvega, ki se podaja v neznano in negotovost, ki je aktiven ipd.,

• petič, zmagovalce lahko določa le nevidna roka trga,

• šestič, meje premika zasebni kapital, ne pa država,

• in sedmič, gospodarsko rast ustvarjajo inovacije, država pa ni inovativna.

Država naj sede na zadnji sedež. Umakne naj se, pa bodo zasebni sektor, podjetništvo in inovacije kar cveteli. Državi je čas očitno potekel. Nima več nobene funkcije. Niti nobene vloge. Država je le še leviatanski sovražnik, ki duši gospodarstvo in trge. Nesmiselna je kot srečanje šivalnega stroja in dežnika na operacijski mizi. Če seveda verjamete.

Tehnologije, ki izkoriščajo sončno in vetrno energijo, so povsod izumljale in razvijale državne investicije, ne pa viteške divizije prostega trga in zasebnega kapitala, za katere investiranje v obnovljive vire energije pomeni prehudo tveganje. (Na fotografiji vetrne turbine na Danskem.)

Tehnologije, ki izkoriščajo sončno in vetrno energijo, so povsod izumljale in razvijale državne investicije, ne pa viteške divizije prostega trga in zasebnega kapitala, za katere investiranje v obnovljive vire energije pomeni prehudo tveganje. (Na fotografiji vetrne turbine na Danskem.)
© Profimedia

Podjetna država

Vse to so namreč le izmišljotine, le neoliberalne laži, saj faktično prav nič od tega ne drži, pravi Mariana Mazzucato. Ni res, da je država neučinkovita, ampak je učinkovitejša in dinamičnejša od zasebnih podjetij. Ni res, da država ni podjetna, ampak je podjetnejša od zasebnih podjetij. Prav država je ta, ki viteško tvega. Ki se podaja v neznano in negotovost. Ki premika meje. Ja, država je ta, ki ustvarja trg. Ni katastrofa, da je država na trgu in da se vmešava v gospodarstvo – katastrofa bi bila, če je na trgu ne bi bilo in če se v gospodarstvo ne bi vmešavala. In seveda, država ni le podjetnica št. 1, ampak je tudi kraljica inovacij.

»Večina radikalnih, revolucionarnih inovacij, ki so poganjale dinamiko kapitalizma, od cest do interneta, nanotehnologije in farmacevtike, temelji na pogumnih, zgodnjih in kapitalsko intenzivnih ’podjetnih’ investicijah države.« Ne, vseh teh strašnih, usodnih in prelomnih investicij, ki vključujejo tudi veliko, ekstremno tveganje, niso zagotovili investicijski guruji, garažni brkljači in drugi vitezi sodobnega podjetništva, ampak država. »Vse te inovacije je omogočila vidna roka države. Če bi čakali le na trg in biznis, teh inovacij sploh ne bi bilo.«

Če tega ne bi opravila država, potem ne bi tega opravil nihče. Če v bazične raziskave, razvoj in celo zgodnjo komercializacijo teh prelomnih, revolucionarnih, inovativnih tehnologij, ki so integrirane v Applove produkte, ne bi investirala država, potem vanje ne bi investiral nihče. Če ne bi tvegala država, potem ne bi tvegal nihče. Če se v neznano ne bi podala država, potem se ne bi nihče. In v tem je veliki trik: država ves čas počne tisto, česar trg noče. Država počne tisto, česar si trg ne upa. Država investira tja, kamor si zasebne banke in investicijski kapital ne upajo investirati. Država omogoči, da se zgodi tisto, kar se ne bi zgodilo, če bi vse prepuščali trgu.

Če bi čakali na trg, na banke, investicijske guruje, garažne vizionarje in druge »viteze« novih ekonomij, potem interneta ne bi bilo. In DARPA, zvezna agencija za obrambne raziskovalne projekte (del ameriške vojske), ki je internet izumila, ni investirala le v njegov razvoj, ampak je investirala tudi v njegovo zgodnjo komercializacijo. Še več, tudi v času buma je še vedno ostalo veliko tveganih internetnih področij, na katera si zasebni kapital ni upal, tako da je morala spet tvegati in investirati država. Internet se je tako razvil prav zato, ker je bila njegov prvi naročnik država. Podobno je bilo z biotehnologijo in nanotehnologijo. Investicijski guruji – »junaki« tveganja, »prvaki« tveganega kapitala, »pionirji« neznanega – so prišli šele, ko je bilo najtežje delo že opravljeno, ko je torej že vse naredila država, ko je bil zrak že čist in ko pravega tveganja ni bilo več. Ali bolje rečeno: zasebni kapital se je oglasil šele, ko je država ustvarila trg in ko mu ni bilo več treba tvegati. Država tvega, da zasebnikom – tem velikim »revolucionarjem« in »vizionarjem« – ne bi bilo treba tvegati. Če bi bil zasebni sektor tako aktivističen kot država in če bi premogel toliko revolucionarnega duha kot država, bi bili že v 25. stoletju.

Mariana Mazzucato, profesorica ekonomije na Univerzi v Sussexu, avtorica sijajne knjige Podjetna država (The Entrepreneurial State)

Mariana Mazzucato, profesorica ekonomije na Univerzi v Sussexu, avtorica sijajne knjige Podjetna država (The Entrepreneurial State)

Zasebni kapital hoče subvencije, spodbude, rente in davčne olajšave, tvegati pa ni voljan, toda neoliberalci so svet prepričali, da je prav kapital ta, ki tvega, ki vlaga »svoj denar«, ki se podaja v neznano in ki spreminja svet, in da pri tem od države nima popolnoma nič. To je popolna prevara. Tako kot je popolna prevara to, da je treba zasebni sektor, pojem »podjetnosti«, »fleksibilnosti«, »dinamičnosti« in »vizionarstva«, davčno razbremeniti in deregulirati, ker bo potem lažje investiral v razvoj in inovacije. Nehajte: zasebni sektor investira le v nakupe delnic, v širitev portfeljev in podobno (s čimer ne ustvarja kake nove vrednosti, če smo že ravno pri tem). Sploh pa, država investira v raziskovanje in razvoj tehnologij, o katerih se zasebnemu sektorju tedaj še sanja ne. In tudi ko se te tehnologije, katerih nastanek in razvoj je financirala država, že pojavijo, še vedno čaka, da bo tudi uvodno, zgodnjo komercializacijo financirala država. »Pri biotehnologiji, nanotehnologiji in internetu se je zasebni investicijski kapital prikazal šele 15 do 20 let po tem, ko so najpomembnejše investicije opravili že skladi javnega sektorja.«

Informacijsko-komunikacijska revolucija ni bila Applov produkt, ampak produkt države. In kot vidimo, tudi naslednjo revolucijo – zeleno industrijsko revolucijo – ustvarja država.

Strah pred revolucijo

V resnici je še huje. Na eni strani imate tiste, ki hočejo državo zvesti na vlogo gole administratorke, češ država naj zagotovi le dobro poslovno okolje, infrastrukturo in vladavino prava, na drugi strani pa imate one, ki hočejo državo zvesti na imitacijo zasebnega sektorja. Oboji nimajo pojma, kaj govorijo. Če bi država igrala le vlogo administratorke ali pa imitatorke zasebnega sektorja, potem bi še vedno živeli v temi. Kdo bi tvegal? Kdo bi se podajal v neznano? Kdo bi investiral v raziskave in razvoj? Kdo bi bil podjeten in inovativen? Kdo bi ustvarjal trg? Kdo bi spreminjal svet? Do interneta ne bi prišli. In do vseh tistih revolucionarnih inovacij, ki poganjajo iPade, iPode in iPhone, tudi ne.

Država, ki se ukloni tej filozofiji, ki torej privoli v pasivnost in zadnji sedež, je obsojena na propad. Zasebni sektor – od bank do investicijskih gurujev – je voljan investirati le v inovacije z majhnim tveganjem. V inovacije z velikim, ekstremnim tveganjem – v inovacije, ki spreminjajo svet – pa je voljna investirati le država. Bolj ko državo stiskajo, sekajo in klestijo, bolj ko ji torej prepovedujejo trošenje in zadolževanje, bolj tvegajo krčenje trgov in gospodarstva. Trgi in inovacije, ki jih poganjajo, so odvisni prav od državnega investiranja v izobraževanje, raziskovanje in razvoj, od aktivne vloge države, od njenega aktivizma. Vsi hvalijo bum vzhodnoazijskih ekonomij, japonske, južnokorejske in kitajske, toda obenem vsi pozabljajo, da tega buma ne bi bilo brez izredno aktivne države, ki je razvila vse panoge, v katerih se zdaj odlikujejo te ekonomije.

Nove vizije – in prelomne tehnologije – so produkt javnega sektorja, ne pa garažnih »genijev«, ki trdijo, da jim ni nihče ničesar podaril. V resnici je kakopak ravno nasprotno: »Podjetna država investira tja, kamor zasebni sektor ne bi investiral, pa četudi bi imel sredstva.« Ker preprosto ne bi hotel tvegati. Ker mu ni do tveganja. Ker ni potrpežljiv. Ker misli le na kratki rok. Ker hoče takojšnji dobiček. Ker mora misliti na delničarje in bonuse upravljavcev investicijskih skladov. Zasebni kapital pride, ko je že dan: le prilepi se na inovativnost in podjetnost države, na »trenutek«, ko je najtežje delo že opravljeno in ko so največje investicije že mimo, toda njegovi dobički so potem v obratnem sorazmerju z njegovim tveganjem.

Gotovo poznate formulo: potrebujemo manj države in več trga! Če bi dali prednost trgu in če bi državo umaknili na zadnji sedež, bi tudi Evropa ustvarila svoje Google in Apple, pravijo tisti, ki mahajo s to čarobno formulo. »Toda koliko ljudi ve, da je algoritem, ki je Googlu omogočil tak uspeh, financiral javni sektor, da gre za donacijo National Science Foundation? Ali da so molekularna protitelesa, ki so bila temelj biotehnologije, preden je vanjo končno vstopil investicijski kapital, odkrili v laboratorijih britanskega Medical Research Councila? Koliko ljudi se zaveda, da večine najinovativnejših novih ameriških družb ni financiral zasebni kapital, ampak javni kapital, ki ga je zagotovil recimo program Small Business Innovation Research?«

In dalje: koliko ljudi se zaveda, da je vseh šest temeljnih, najkompleksnejših tehnologij naše dobe – sistem množične proizvodnje, letalsko tehnologijo, vesoljsko tehnologijo, informacijsko tehnologijo, internetno tehnologijo in jedrsko tehnologijo – razvil in financiral javni sektor? Da Silicijeve doline ne bi bilo brez vojaške industrije (DARPA), državnih investicij in univerz, kar pomeni, da Silicijeva dolina ni produkt prostega trga, ampak podjetne države? Da je med letoma 1971 in 2006 skoraj 90 odstotkov ključnih inovacij nastalo z državnim denarjem? Da je velika večina radikalnih, inovativnih novih zdravil (75 odstotkov!) nastala v javnih, državnih laboratorijih, nosilcih revolucionarnega duha države, farmacevtska industrija – zasebni sektor – pa je investirala le v variacije teh radikalnih, inovativnih zdravil? Da je Nacionalni inštitut za zdravje, ki ima v svojih laboratorijih zaposlenih več kot 6000 znanstvenikov, ki na leto razdeli 50 tisoč donacij in ki financira več kot 325 tisoč raziskovalcev (na 3000 univerzah), od leta 1976, ko je bila ustanovljena prva biotehnološka družba (Genentech), pa do leta 2010 v farmabiotehnološki sektor investiral že skoraj 625 milijard dolarjev, da tako rekoč vsak pomembnejši biofarmacevtski produkt vsebuje njegovo sled in da je biofarmacija tako velik biznis prav zato, ker je država vanjo toliko investirala? Da je država nanotehnologijo odkrila davno pred zasebnim sektorjem in da še vedno največ vlaga vanjo?

Revolucija revolucij

Zasebni sektor se boji radikalnih novih produktov, radikalnih novih tehnologij in radikalnih novih vizij, zato prve – in obenem najzahtevnejše, najdražje, najbolj tvegane in najpodjetnejše – korake prepusti državi.

Informacijsko-komunikacijska revolucija ni bila Applov produkt, ampak produkt države. In kot vidimo, tudi naslednjo revolucijo – »zeleno industrijsko revolucijo« – ustvarja država. Tako kot je informacijsko-komunikacijska revolucija povsem spremenila družbo in svet, bo družbo in svet povsem spremenila tudi zelena revolucija, ki vključuje učinkovito izkoriščanje energije, ločitev od fosilnih goriv, uporabo obnovljivih virov energije (sonce, veter), čistih tehnologij in boljših kmetijskih praks, zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, zmanjšanje onesnaženja, reševanje podnebne krize, vzpostavitev trajnostnega industrijskega sistema, »optimiziranje« gospodarskega razvoja in tako dalje. Zelena revolucija – tretja industrijska revolucija – bo radikalno spremenila vse sedanje gospodarske panoge in obenem ustvarila nove, še toliko bolj, ker bo lahko polno izkoristila vse dosežke informacijsko-komunikacijske revolucije. Zelene tehnologije – sodobni energetski sistemi, vetrne turbine, solarne plošče ipd. – kar kličejo po poroki z inovacijami digitalne, informacijsko-komunikacijske revolucije.

Davkoplačevalci se vse premalo zavedajo, kaj vse imajo podjetja od davkoplačevalskega denarja in kako zelo profitirajo z inovacijami, ki so nastale z davkoplačevalskim denarjem.

Toda tudi zelena revolucija je stvar aktivne, podjetne, inovativne države, ne pa »magičnega« in »genialnega« prostega trga. Se je zasebni kapital tu viteško podal v neznano in negotovo? Je tu viteško tvegal v zgodnji, prototipski, najzahtevnejši in kapitalsko najintenzivnejši fazi izumljanja in razvoja zelenih tehnologij? Je tu nastopil kot prvi gibalec – kot prvi vitez? Ne, ne in še enkrat ne. Zasebni kapital ni dovolj potrpežljiv. Na tveganje je alergičen. Trajnostne rešitve ga ne rajcajo. A po drugi strani: le zakaj bi tvegal in se podajal v neznano, če pa dobičke vleče iz starih tehnologij, ki smetijo in onesnažujejo, in iz stare energetske infrastrukture?

Tehnologije, ki izkoriščajo sončno in vetrno energijo, so povsod – v Ameriki, Nemčiji, Britaniji, Južni Koreji, na Kitajskem, Danskem ipd. – izumljale in razvijale državne investicije, ne pa viteške divizije prostega trga in zasebnega kapitala, za katere investiranje v obnovljive vire energije pomeni prehudo tveganje. Država je povsod dolgoročno podpirala zelena podjetja, subvencionirala agencije, raziskovalne inštitute, laboratorije, programe in univerze ter masivno investirala, da bi ustvarila trg za zelene tehnologije, za solarne plošče in vetrne turbine. Država novih energetskih tehnologij ni le izumila in razvila, ampak jih je pripeljala tudi do trga – do komercializacije.

Revolucionarne energetske tehnologije niso produkt genialnosti prostega trga, ampak genialnosti države, ki je prevzela tveganja, kakršnih si zasebni kapital noče niti ne more privoščiti. Brez aktivne, inovativne, podjetne države ne bi bilo velikih industrijskih, tehnoloških revolucij.

V času, ko zasebni kapital postaja vse kratkoročnejši in vse bolj nervozen, ko misli na vse krajši rok in ko hoče dobičke kovati vse prej in prej, bi morala biti slovenska država aktivnejša, inovativnejša in podjetnejša kot kadarkoli. (Na fotografiji predsednica vlade Alenka Bratušek med obiskom Instituta Jožef Stefan v Ljubljani.)

V času, ko zasebni kapital postaja vse kratkoročnejši in vse bolj nervozen, ko misli na vse krajši rok in ko hoče dobičke kovati vse prej in prej, bi morala biti slovenska država aktivnejša, inovativnejša in podjetnejša kot kadarkoli. (Na fotografiji predsednica vlade Alenka Bratušek med obiskom Instituta Jožef Stefan v Ljubljani.)
© Borut Krajnc

Revolucije so prevelike za nevidno roko trga. Nedoločna ogromnost tehnoloških revolucij jo vedno prestraši, zato na prvo bojno črto – na fronto, v jarke – vskoči država, njena vidna roka. In država tu ni le zaradi ravnotežja, ne, tu ni le zato, da bi »odpravljala napake trga«, kot si želijo neoliberalci, ampak je natanko ta, ki vodi, tvega, razvija in spreminja. Brez potrpežljivih državnih investicij nove tehnologije ne bi nikoli poletele.

Davkoplačevalci se vse premalo zavedajo, kaj vse imajo podjetja od davkoplačevalskega denarja in kako zelo profitirajo z inovacijami, ki so nastale z davkoplačevalskim denarjem. Vse premalo se zavedajo, da trge ustvarja država, da je pravi vitez država, ne pa zasebni kapital, da je motor rasti in kapitalizma država, ne pa trg, in da revolucij ne ustvarjajo delničarji, ampak davkoplačevalci, ki svojega vložka potem nikoli ne dobijo nazaj. Ironija je torej popolna: zasebni kapital je povsem odvisen od davkov, proti katerim se sam zasebni kapital tako divje in tako histerično bori. Neoliberalci res nimajo pojma, o čem govorijo.

In ker smo že ravno v Sloveniji, je treba poudariti tudi tole: aktivno, podjetno, inovativno državo je nemogoče ugrabiti. Pasivno in medlo državo, ki je na zadnjem sedežu, pa zlahka ugrabijo lobiji. In slovenska država je taka – vse bolj pasivna, vse bolj na zadnjem sedežu, vse bolj ugrabljena. Bolj ko jo silijo v umik, vitkost in strogo varčevanje, bolj nemočna je. In manjše so možnosti, da bi postala aktivna, inovativna in podjetna. Toda v času, ko zasebni kapital postaja vse kratkoročnejši in vse bolj nervozen, ko misli na vse krajši rok in ko hoče dobičke kovati vse prej in prej, bi morala biti slovenska država aktivnejša, inovativnejša in podjetnejša kot kadarkoli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.