Jure Trampuš  |  foto: Borut Krajnc

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Politika  |  Intervju

»Pravica do mesta«

Nataša Sukič

Kandidatka Združene levice za ljubljansko županjo

Nataša Sukič je bila pred desetletji, v osemdesetih, aktivna v različnih civilnih združenjih, povezanih predvsem z LGBT-sceno in vprašanjem žensk. Danes dela v nevladnih organizacijah, je pisateljica, diplomirana inženirka elektrotehnike in ena prvih slovenskih didžejk. V intervjuju pojasnjuje, kaj je narobe z Ljubljano in kaj bi storila drugače kot Zoran Janković.

Nekaj dni pred zadnjimi državnozborskimi volitvami ste rekli, da ne boste volili, da ni prave izbire. Kasneje ste se premislili. Zakaj?

Malo pred državnozborskimi volitvami sem obupala nad slovensko institucionalno politiko, ki, ta ali ona, še vedno vztraja v neoliberalnih okvirjih in postavlja kapital pred človeka. Hkrati tudi nisem verjela, da se lahko kakšna nova politična sila dovolj jasno artikulira ter se upre uveljavljenim strankam in njihovim političnim idejam. Gledala sem nastop Luke Mesca na POP TV, pojavila se je Združena levica, zgodil se je prelom. Odpiral je prava vprašanja in ponujal prave odgovore. Če sem pred tem mislila iti na volišče in vse skupaj prečrtati, me je Združena levica prepričala. S svojo artikulacijo in energijo, z željo, da naredi preboj in ponudi alternativo.

Šli ste še naprej, sredi poletja ste bili pasivna volivka, sedaj kandidirate za županjo Ljubljane.

Že prej sem sodelovala z Iniciativo za demokratični socializem (IDS), recimo pri Čajanki z Roso v Cafe Kolažu, a o aktivnem političnem udejstvovanju resneje nisem razmišljala. Kot predani delavki v nevladnem sektorju se mi je zdelo, da civilnodružbeni angažma ni združljiv s strankarskim političnim udejstvovanjem. Zato sem imela nekaj pomislekov. Kandidatura za županjo pa je politični akt. Za kandidaturo sem se, na povabilo lokalnega odbora Iniciative za demokratični socializem in po temeljitem premisleku, odločila iz dveh razlogov, ki me, vsaj tako mislim, delata za demokratično socialistko. Prvi razlog je ta, da sem po treh desetletjih družbenega aktivizma spoznala, da se boj za človekove pravice in za pravičnejšo družbo, če želimo, da je uspešen, ne more ustaviti na mejah civilne družbe. Prenesti se mora v politiko, kjer se sprejemajo odločitve. Drugi razlog izhaja iz dejstva, da osnovni gradnik družbenega življenja ni država ali njeno gospodarstvo, ampak je to mesto. In v mestu, na primer v Ljubljani, se je v zadnjih petindvajsetih letih zgostilo vse, kar je v kapitalizmu narobe. Ne dela za svoje prebivalce, ampak dela za kapital. Ne gradi se kot celota, ampak gradi predvsem svoje središče. In ne skrbi za svoje okolje, ampak ga raje preplavlja s smogom in strupi. Skratka, kandidiram zato, da bi prispevala k boju za eno od temeljnih človekovih pravic – za pravico do mesta.

Mesto je občutljiv socialni sistem številnih dimenzij, ki ga napolnjujejo raznoliki ljudje. V njem niso samo zaposleni, v njem ne velja odnos med delavcem in delodajalcem, mesto je skupek različnih razmerij, interesov, skupin, javnih politik, kulturnih izrazov, mesto je mnogo več kot le podjetje.

Pred tremi desetletji ste bili aktivni v feminističnem in lezbičnem gibanju, takrat ste se zavzemali za pravice marginalizirane LGBT-skupnosti. Sedaj torej nagovarjate širšo populacijo.

Res je, izhajam iz gejevskega in lezbičnega gibanja, v osemdesetih sem bila pridružena tudi feminističnemu gibanju. Takrat sem se zelo poglobljeno ukvarjala s specifičnimi problemi te skupnosti, z razvojem infrastrukture, s političnimi zahtevami. A že desetletja delam tudi na področju vseh socialno ranljivih skupin, sodelujem s socialnimi partnerji, predvsem s sindikati, ukvarjam se z diskriminacijo in upravljanjem raznolikosti na trgu dela, s problemi socialne izključenosti. Stvari so vedno prepletene in kompleksne. Ukvarjala sem se z alternativno kulturo, z umetnostjo, bila sem promotorka gledališča in vodja projektov kulturne vzgoje in humanistike v Cankarjevem domu, kot direktorica Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij in generalna sekretarka Združenja slovenskih ustanov sem se ukvarjala s problematiko nevladnega sektorja … Vse to so stvari, ki se dotikajo tudi (so)oblikovanja politik na evropski, nacionalni in lokalni ravni. Skratka, politika me zanima v mnogo širšem smislu kot zgolj v smislu boja za enakopravnost žensk in pravice LGBT-skupnosti, zanima me kot preplet raznolikih dejavnikov in kot kompleksna sfera družbenega in osebnega.

V času županovanja Vike Potočnik in Danice Simčič se je pojavljalo mnenje, da nista uspešni, ker sta ženski. Je Ljubljana znova pripravljena na županjo?

To so bili seveda družbeni ali vsaj medijski predsodki. Še vedno obstajajo, a na srečo niso več tako močni kot pred tridesetimi leti, ko sem sama vstopala v prostor boja za enakopravnost žensk in pravice LGBT-skupnosti. Sicer pa to, ali Ljubljano vodi župan ali županja, navsezadnje nič ne pomeni. Kar edino pomeni, so politike, ki jih kdo na tem mestu izvaja, transparentnost njihovega izvajanja in vključenost vseh občank in občanov v odločanje o skupnih zadevah. A če se vseeno vrnem k vašemu vprašanju – če bi čakali, »da pride pravi čas«, ženske še vedno ne bi imele volilne pravice, nezakonske matere in otroke bi šikanirali, imeli bi uzakonjen rasizem in tako dalje. Seveda je Ljubljana pripravljena, zakaj naj ne bi bila?

Je dejstvo, da v politični prostor stopate kot LGBT-aktivistka, prednost ali slabost?

Gotovo prednost. Z margine se včasih lahko vidi dlje in bolje. Za seboj imam izkušnjo boja za človekove pravice najbolj izločenih družbenih skupin, boja za pravico tistih, do katerih se kaže najvišja stopnja družbene distance. To te učvrsti, ta boj ti da pomembne izkušnje, vztrajnost, posluh za potrebe slehernika. Moje ozadje je drugačno od ozadja tistih, ki prihajajo iz sveta kapitala, ki si predstavljajo, da je upravljanja mesta enako upravljanju podjetja. Mesto je občutljiv socialni sistem številnih dimenzij, ki ga napolnjujejo raznoliki ljudje. V njem niso samo zaposleni, v njem torej ne velja odnos med delavcem in delodajalcem, mesto je skupek različnih razmerij, interesov, skupin, javnih politik, kulturnih izrazov, mesto je mnogo več kot le podjetje. Izkušnje iz nevladnega sektorja so velika prednost za čas, ki zahteva ukvarjanje z ljudmi. Če izhajamo zgolj iz logike kapitala, ima sedanji župan na tem področju veliko izkušenj, če prednost dajemo ljudem, je izkušnja dela v nevladnem sektorju neprecenljiva, in kdaj, če ne zdaj, je zadnji čas, da postavimo interese ljudi pred interese kapitala?

Kandidirate za županjo Ljubljane. Kar pomeni, da s sedanjim županom niste zadovoljni. Zakaj?

Gre preprosto za pravico do aktivne participacije, do lastnega aktivnega prispevka. Po drugi strani pa tudi za dejstvo, da je v mestu žal prevladala usmerjenost v megalomanske projekte. V zasebna-javna partnerstva, kjer je v igri ogromno denarja, hkrati pa sta pot in poraba tega denarja nepregledni. Pojavil se je recimo zelo pripraven izgovor, češ da Mestna občina Ljubljana svoje obveznosti iz pogodbe redno izpolnjuje, žal pa občina ni odgovorna, če je šel zasebni partner v stečaj. Gre za zamegljevanje odgovornosti, morda za malverzacije in kazniva dejanja, o katerih morajo presoditi institucije pravne države. O velikih projektih, o gradnji Stožic recimo, meščani nismo odločali. Kako to, da smo bili pri teh velikih odločitvah občani in občanke popolnoma izločeni, pa četudi smo ravno mi tisti, ki napajamo pretežni delež mestnega proračuna? V zadnjih osmih letih ni bilo niti enega samega referenduma na občinski ravni. Niti enega samega sprotnega preverjanja interesov tistih, ki v Ljubljani živimo, tudi ko je šlo za sto- in še večmilijonske investicije v projekte, ki morda niso zares nujni.

V kapitalizmu, kjer nam namesto etičnih standardov vladata menedžerska in kapitalska logika, mesto pa se kaže kot podjetje, se glas za Jankovića lahko zdi najboljša odločitev.

Župan Janković bo dejal, da je kandidiral s svojim programom, ki je bil potrjen na volitvah, in ne ve, zakaj bi bilo treba volivcem na referendumih postavljati enaka vprašanja.

To je njegova argumentacija, a politične obljube so nekaj, drugo pa je njihova realizacija. Občanke in občani bi morali biti vpeti tako v soodločanje o skupnih zadevah mesta kot tudi v nadzor nad izpeljavo projektov. Zadeve bi morale biti povsem transparentne, finančno poslovanje MOL bi moralo potekati po sistemu odprtih knjig. Kar hitro se je začelo kazati, da Stožice morda ne bodo takšne, kot so obljubljali, pri njihovi gradnji se je odprlo veliko vprašanj o smislu in ekonomičnosti projekta ter o tem, ali ni v tem javno-zasebnem partnerstvu morda preveč zasebnega tudi pri javnem delu … Že čisto z vidika osebne etike bi bilo prav, če bi se takrat župan ustavil in o svojem projektu še enkrat povprašal tako stroko kot občanke in občane. Enako bi moralo veljati tudi za druge velike in finančno izčrpavajoče projekte.

Ljubljana je »mavrično mesto«, župan pa komaj čaka, »da poroči prvi istospolni par v Sloveniji«. To je gotovo nekaj dobrega?

Seveda mu izrekam priznanje za njegovo držo do LGBT-skupnosti. Tak odnos do LGBT-skupnosti je seveda nekaj, kar moramo pričakovati od vsakega župana in županje, ne more pa biti edino merilo za presojo kakovosti in uspešnosti njegovega ali njenega dela. In po številnih drugih merilih je Jankoviću gladko spodletelo.

Je prav, da v Ljubljani kandidira župan, ki je v kazenskih postopkih in o komer je komisija za preprečevanje korupcije izdala negativno mnenje? Kaj to pove o županu, o volivcih?

Za župana ali županjo lahko kandidira vsakdo, ki izpolnjuje zakonske pogoje. Seveda pa bi morali tu veljati neki etični standardi in politična higiena, najprej pri samem kandidatu ali kandidatki, ki bi se moral v takšnem primeru kandidaturi odpovedati, potem pa še pri volivcih, ki takšnega kandidata ali kandidatke ne bi smeli podpreti, četudi bi mislili, da je za to delo po veščinah in sposobnostih najprimernejši/-a. Vendar volivce g. Jankovića na neki način vseeno razumem. V kapitalizmu, kjer nam namesto etičnih standardov vladata menedžerska in kapitalska logika, mesto pa se kaže kot podjetje, se glas za Jankovića lahko zdi najboljša odločitev.

Morate pa priznati, da je imel župan Janković posluh za prej prezrte stvari. Recimo za urbano kulturo, zgradil je Kino Šiška.

Spoštujem delo predhodnih županov in županj, tisto, kar je bilo za Ljubljano pozitivnega. Ljudje si sami ustvarijo mnenje. Tudi moje mnenje je osebno. Ponavljam, da je župan naredil nekaj dobrih stvari in mesto je odprl. V Ljubljani pa se vedno znova kaže, kaj je narobe z njegovim menedžerskim pristopom in v kakšno past te lahko pripelje lagodna večina v mestnem svetu. Dober menedžer ni nujno dober politik. In koruptivna tveganja so gotovo manjša, če župan prihaja iz sfere, ki ni povezana s podjetništvom, kapitalskimi interesi in različnimi poslovnimi verigami.

In kaj bi vi storili drugače?

Za začetek bi poskusila z uvedbo participativnega proračuna. Po četrtnih skupnostih bi občanke in občani predlagali različne projekte, od najmanjših, kot so manjkajoči pločniki, smetnjaki in cestne oznake; pa do večjih. O teh idejah bi potem presojal mestni svet, župan ali županja in stroka. Kakšnih 20 odstotkov celotnega mestnega proračuna bi lahko bilo namenjenega za participatorni proračun. Na drugi strani bi pri velikih infrastrukturnih projektih, ki bi bili strokovno premišljeni, potrditev o njihovi izvedbi iskali pri volivcih. Na ta način bi bile Stožice narejene malo kasneje, menedžerji in kapital vedno zahtevajo hitrost in učinkovitost, a projekt bi bil bolj premišljen. Podobno je z mostovi. Res je lepo, da ima center Ljubljane toliko mostov, a če bi namesto enega mostička – resnično jih ne potrebujemo toliko, saj nismo Benetke ali Amsterdam – denar namenili za socialne projekte, stanovanja, bi bili bolj podobni do meščanov zelo prijaznemu Københavnu. Zakaj ne bi bil naš zgled raje Porto Allegre, prvo mesto, ki je uvedlo participatorni proračun? Župan Janković je res spremenil širši center mesta, vendar na njegovi periferiji ni bilo velikih sprememb. Center Ljubljane ne sme biti edini obraz mesta. Če strnem: uvedli bi sodelovanje vseh občank in občanov pri upravljanju skupnih zadev, predvsem v točki participativnega proračuna in drugih mehanizmov neposredne demokracije na občinski ravni, soupravljanje občank in občanov ter zaposlenih v podjetjih v občinski lasti in takoj bi se lotili reševanja najbolj žgočih socialnih težav z občinskimi stanovanji za socialno ogrožene, z javnimi kuhinjami in zdravstveno oskrbo za nezavarovane osebe.

Kakšna se vam zdi Ljubljana danes, po osmih letih županovanja Zorana Jankovića?

Ljubljana je v smislu kulturne ponudbe zelo raznolika, zanimiva, Ljubljana je arhitekturno dejansko lepša, kot je bila pred osmimi leti, a le če se sprehajaš po njenem širšem centru. Zunaj centra je drugače, veliko občank in občanov se počuti izločenih. Za boljšo Ljubljano bo potrebno še veliko dela. Mesto se mora razvijati enakomerno, predvsem pa enakovredno, sicer ga lahko, navkljub dobrim, a geografsko preozko usmerjenim rešitvam, razdrobimo na segregirane in neenakopravne enote..

To sem vas vprašal, ker ste nekoč dejali, da ne boste odnehali, dokler Ljubljana ne bo podobna tisti Ljubljani iz osemdesetih let.

Rekla sem tudi, da se bom trudila, dokler v Ljubljani ne bomo imel Berlina. Gre za nostalgičen, mladostniški pogled, tudi Berlin in njegov Kreuzberg s svojo alternativno kulturo nista več tisto, kar sta nekoč bila. V mislih sem imela predvsem takratno družbeno atmosfero v Ljubljani, v Sloveniji oziroma takrat še Jugoslaviji in fascinacijo s subkulturno sceno ter berlinskimi avtonomnimi conami mesta. In ta družbena atmosfera, ki je seveda odvisna od širšega družbenega konteksta, danes ni dobra. Preveč se omalovažuje to, kar smo imeli v preteklosti, demonizirajo se socializem, humane vrednote, izkrivlja se zgodovina. Hkrati je bil slovenski prehod v kapitalizem izjemno brutalen. Prišli smo do točke, kjer je veliko ljudi v suženjskem položaju ali pa so brez dela in brez sredstev za preživljanje. Tudi tukaj vidim večjo vlogo mesta.

Ne le humanitarne organizacije, predvsem mesto je tisto, ki ne sme dopustiti, da je kdorkoli lačen, da so ljudje brez doma, da so občani in občanke brez zdravstvenega varstva.

Na kakšen način?

V Sloveniji odmira socialna država. Eden od načinov, na katere bi lahko mesto pomagalo, so javne kuhinje. Te niso idealne in trajne rešitve, družba bi morala ustvariti razmere, da potrebe po javnih kuhinjah sploh ne bi bilo. V kapitalizmu, ko so javne kuhinje še potrebne, pa bi zanje moralo poskrbeti mesto. Ne le humanitarne organizacije, predvsem mesto je tisto, ki ne sme dopustiti, da je kdorkoli lačen, da so ljudje brez doma, da so občani in občanke brez zdravstvenega varstva. Gre za minimalne standarde človekovega dostojanstva. In navsezadnje, gre za družbeno solidarnost in družbeno odgovornost.

Glasbo še vrtite? Boste kasneje, če boste županja, še vedno didžejka Kamasutra?

Vrtim elektro rock, alter pop, elektroniko. Dolga leta sem vrtela v K4, sedaj tu in tam gostujem v Monoklu, včasih v didžejskem timu, ki se imenuje Lezklektika. Glasba je moja ljubezen in se ji, kljub temu da vstopam v politiko, seveda ne bom odrekla. Prek nje namreč ostajam v stiku z novimi generacijami, novimi trendi, novimi kulturnimi politikami. To pa se mi zdi, še posebej v tako raznolikem političnem in kulturnem sistemu, kot je Ljubljana, izjemno pomembno. Tudi župansko mesto zahteva nenehno aktualizacijo, gibkost uma in sprejemanje raznolikih kulturnih in političnih izrazov, da lahko mesto zaživi v svojem polnem potencialu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.