Urša Marn

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Lov na čarovnice

Bomo v imenu boja proti tajkunom uničili celotno gospodarstvo?

Zakon, ki državnim bankam nalaga razkritje vseh tistih slabih kreditov, ki so jih obdržale pri sebi, je že na ustavnem sodišču. Zahtevo za zadržanje določil zakona in presojo ustavnosti njegovih določil je že pretekli teden vložila Banka Slovenije, zdaj pa namerava to storiti še NLB in NKBM. (fotografija je bila posneta med protesti leta 2013)

Zakon, ki državnim bankam nalaga razkritje vseh tistih slabih kreditov, ki so jih obdržale pri sebi, je že na ustavnem sodišču. Zahtevo za zadržanje določil zakona in presojo ustavnosti njegovih določil je že pretekli teden vložila Banka Slovenije, zdaj pa namerava to storiti še NLB in NKBM. (fotografija je bila posneta med protesti leta 2013)
© Miha Fras

Slovenija je svoje ključne banke konec lanskega leta reševala na dva načina: da je slabe kredite iz bank prenesla na tako imenovano slabo banko in da je banke izdatno kapitalsko okrepila z denarjem davkoplačevalcev. To je bila resda draga, a nujna operacija, kajti zlom bančnega sistema bi imel katastrofalne posledice za celotno gospodarstvo. Podobno kot na Irskem se je tudi pri nas na slabo banko prenesel samo del slabih kreditov, predvsem tistih, za katere je bilo ugotovljeno, da so mrtvi in ne bodo nikoli poplačani. Manjši del slabih kreditov oziroma potencialno slabih kreditov pa je ostal pri bankah. Zdaj morajo dokapitalizirane državne banke do 19. oktobra razkriti vse slabe kredite, ki so jih obdržale pri sebi. Gre za posojila neplačnikov iz bonitetnih razredov D in E, ki so jih državne banke v svojih bilancah imele na dan prenosa slabih terjatev na slabo banko, se pravi 18. decembra 2013. To razkritje od bank zahteva junija sprejeta novela zakona o dostopu do informacij javnega značaja.

Predlagateljica novele je bila Državljanska lista, podprle pa so jo SLS, NSi in SDS. Logika v ozadju zahteve po razkritju vseh slabih kreditov, tudi tistih, ki se niso prenesli na slabo banko, je naslednja: ker so banke reševali z denarjem davkoplačevalcev, ima javnost pravico izvedeti, kdo je kriv za nastanek bančne luknje. Dostopnost do podatkov je nujna, ker da bodo tako lažje polovili lopove – vsa tista gnila jabolka med bančnimi uslužbenci, ki so kredite odobrili na lepe oči, brez jamstev in ustreznih zavarovanj; samo tako da bo mogoče preprečiti nove zlorabe in vzpostaviti bolj moralen bančni sistem. »Če so davkoplačevalci to plačali, potem imajo pravico vedeti, kaj so plačali,« je junija v parlamentu razglabljal Rihard Braniselj, poslanec Državljanske liste in prvopodpisani pod novelo. »Transparentnost v nobenem primeru ne more škoditi. Več ko bo te transparentnosti, bolje bo. Od transparentnosti ne bo nikogar bolela glava (...) Mislim, da ni v interesu bank, da bi imele čim več takšnih komitentov, ki ustvarjajo bančno luknjo, ampak jim je v interesu, da bi imele čim več dobrih komitentov, ki kredite vračajo,« je novelo zagovarjal predsednik Državljanske liste Gregor Virant.

Razkritje naj bi bilo v interesu javnosti. Pa je res? Bančništvo stoji in pade na bančni tajnosti. Če bančne tajnosti ni, če se razkrijejo vsi bančni krediti, ki se ne odplačujejo redno oz. se odplačujejo z zamudo, to poruši zaupanje med bankami in njihovimi strankami. Ljudje ne bodo več hodili v banke. Če svojih prihrankov ne bodo več vlagali v banke in si od bank ne bodo več izposojali, se bo bančni sistem zlomil, posledično pa se bo zlomilo celotno gospodarstvo. Tega si nobena pametna država ne bi dovolila. Banke so namreč krvni obtok, ki napaja gospodarstvo. Brez bank danes enostavno ne gre, pa če so nam še tako odvratne. Virantov argument, da večja preglednost ne more škoditi konkurenčnosti bank, ampak da – prav nasprotno – konkurenčnost bank celo povečuje, je smešen. Kaže na popolno nepoznavanje in nerazumevanje delovanja bančnega sistema. Državne banke se bodo z razkritjem kreditnih map znašle v neenakopravnem položaju v primerjavi s konkurenčnimi bankami. NLB in NKBM zaradi razkritja lahko izgubita pomemben tržni delež. Njune stranke se bodo raje odločale za poslovno sodelovanje z zasebnimi bankami (to so pri nas predvsem podružnice tujih bank), kjer možnosti, da bi bile njihove terjatve kdaj javno razkrite, ne bo.

Res je, da po izbruhu krize v vseh evropskih državah postopoma rahljajo absolutnost bančne tajnosti, vendar nikjer niso šli tako daleč kot pri nas.

Škoda je lahko nepopravljiva. Pa ne samo za državne banke, pač pa za celotno gospodarstvo. Vzemimo za primer manjše gradbeno podjetje, ki je pred krizo delovalo kot podizvajalec večjega gradbenega podjetja. Ko je večje gradbeno podjetje zaradi krize zašlo v težave in nehalo plačevati podizvajalce, so se v težavah hitro znašli tudi podizvajalci. Malo gradbeno podjetje ni bilo sicer nič krivo, a je kljub temu trpelo posledice. Z uveljavitvijo novele se bo takšno malo gradbeno podjetje znašlo na javnem seznamu bančnih dolžnikov, zaradi česar bo še težje prišlo do poslov in bo še težje odplačevalo svoje kredite. Državljanska lista vse slabe terjatve meče v isti koš. Kar je zgrešeno. Med terjatvami, ki so bile prenesene na DUTB, in tistimi, ki so ostale pri bankah, obstaja pomembna razlika. Na to razliko je že ob sprejemanju novele opozorila informacijska pooblaščenka. DUTB je pravna oseba javnega prava. Ni banka in ne opravlja tržne dejavnosti, zato ji razkritje podatkov iz kreditnih map ne more škoditi. Terjatve, prenesene na DUTB, so tako imenovane ’mrtve terjatve’, ki jih dolžniki ne plačujejo več in glede katerih se bonitetna ocena ne more več spremeniti. Po drugi strani pa so terjatve, ki so ostale pri bankah, tako imenovane ’žive terjatve’, ki jih banke še vedno upravljajo (lahko reprogramirajo kredite, odložijo plačilo), kar pomeni, da se bonitetna ocena teh terjatev lahko še spreminja, tudi izboljša. Lahko se uvrstijo iz nižjega v višji bonitetni razred, recimo iz bonitetnega razreda D v bonitetni razred C. »Ali ne bo ravno javna objava teh terjatev vplivala na konkurenčni položaj dolžnikov in zmanjšala možnosti za njihovo uspešno poplačilo?« je marca opozorila tedanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Tu seveda ne gre le za bančno tajnost, gre tudi za poslovno skrivnost gospodarskih družb, ki služijo s prodajo svojih storitev ali izdelkov na trgu. »Z objavo teh podatkov se bo njihov konkurenčni položaj na trgu poslabšal in mogoče dejansko privedel do tega, da terjatev, ki bi jih sicer (vsaj delno) lahko odplačali, ne bodo mogli.« Glavni cilj ukrepov za krepitev stabilnosti bank – od prenosa slabih terjatev na slabo banko do dokapitalizacije bank – je bil v izboljšanju likvidnosti bank in tudi v zagonu gospodarstva. Razkritje učinkuje prav v nasprotju s tem ciljem, saj spodjeda zaupanje. Podjetja bodo še težje vračala kredite in razdolžitev gospodarstva se bo še bolj upočasnila. Takšne posledice bi bile morda dopustne, če bi razkritje vsaj bistveno olajšalo pregon tistih, ki so zakrivili bančno luknjo. Toda policija in tožilstvo lahko že zdaj dostopata do vseh tistih podatkov v bankah, ki jih potrebujeta za uspešen pregon storilcev kaznih dejanj, to jima omogoča zakon o bančništvu. Na vrhovnem državnem tožilstvu, ki ga vodi Zvonko Fišer, pravijo, da jim novela zakona o dostopu do informacij javnega značaja »že pojmovno ne more bistveno pomagati pri pregonu storilcev kaznivih dejanj, še posebej ne, če gre za informacije, ki so zelo specifične«. Predvsem pa: razkriti podatki bodo povedali bolj malo o tem, kdo od bankirjev je dejansko odobril kredite. Podatki so premalo konkretni, poglejte samo podatke, ki jih je o prevzetih slabih kreditih aprila letos objavila DUTB. Iz teh podatkov ni mogoče izvedeti ničesar o krivcih. Poleg tega je treba vedeti, da so kredite odobrili kreditni odbori, podatki o bankirjih, ki so sedeli v teh odborih, pa so že ves čas javno dostopni. Če razkritje lahko močno škodi tako bankam kot podjetjem in ga niti organi pregona ne potrebujejo, komu je potem sploh namenjeno? Edini, ki bodo od tega razkritja kaj imeli, so politiki. Izključni nameni razkritja so javno naslajanje, metanje kamenja in zganjanje populizma.ž

Komu bo koristilo razkritje? Policija in tožilstvo lahko že zdaj preganjata krivce za bančno luknjo. Edini namen razkritja je javno naslajanje in zganjanje populizma.

Mediji bodo spet lahko uprizorili tak pogrom, kot so ga leta 2009 nad podjetjem Ultra. Kanal A in sorodni mediji so s svojim teatraličnim poročanjem ustvarili občutek, da je Ultra z nezavarovanimi krediti tako rekoč lastnoročno spodkopala celoten slovenski bančni sistem. Kar je bila seveda neumnost. Še bolj potem, ko je prišlo na dan, da so bili podatki ponarejeni. Ampak medijev to ni zanimalo. Informacije, da je Ultra svoje kredite, ki so bili – mimogrede – zavarovani, odplačala, niso objavili. Koga to briga? Važno je, da so imeli žrtveno jagnje, nad katerim so se lahko več mesecev naslajali.

»Zahteva po razkritju vseh slabih kreditov, tudi tistih, so ostali pri bankah, je odraz vzdušja preganjavice, ki smo ga v slovenski družbi ustvarili po začetku krize,« pravi ekonomist dr. Jože Mencinger. »Ne poznam primera v svetu, ko bi šli z razkrivanjem bančnih podatkov tako daleč kot pri nas, pa sem o tem govoril s kar nekaj evropskimi kolegi,« dodaja dr. France Arhar, predsednik Združenja bank Slovenije in bivši guverner Banke Slovenije. Res je, da od izbruha krize v vseh evropskih državah predvsem zaradi varčevalnih ukrepov postopno rahljajo absolutnost bančne tajnosti, vendar pa nikjer niso javno razgalili vseh slabih kreditov, saj se zavedajo, da bi s tem porušili zaupanje med bankami in njihovimi strankami, kar bi imelo uničujoče posledice za celotno gospodarstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.