Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Svet  |  Intervju

Japonski Žižek

Kojin Karatani, filozof in literarni kritik

Kojina Karatanija (1941), japonskega filozofa in literarnega kritika, se je že v osemdesetih letih prijel naziv »razmišljujoči stroj« (The Thinking Machine). Nekateri mu pravijo tudi »japonski Žižek«. Marksist po osnovni usmeritvi piše o filozofiji, literaturi in arhitekturi, zadnje desetletje in pol pa se je posvetil pisanju knjig, v katerih se ukvarja s politično filozofijo in ekonomijo, saj ga skrbi, kam vodi Japonsko in druge družbe sedanji neobrzdani kapitalizem. Značilno za njegovo misel je izumljanje novih konceptov analize, s katerimi na novo osvetljuje družbene pojave.
Karatani je na Univerzi v Tokiu diplomiral iz ekonomije in nato magistriral iz angleščine. Sprva je na tokijski univerzi Hosei predaval književnost, že leta 1975 pa so ga kot gostujočega predavatelja povabili na ameriško univerzo Yale. Med njegovimi deli je treba omeniti še Transkritiko: o Kantu in Marxu (2010, Transcritique: On Kant and Marx, 2003), knjigo, iz katere si je Slavoj Žižek sposodil koncept »paralaktičnega pogleda«, še posebej pa njegova zadnja dela: History and Repetition (2011, Zgodovina in ponovitev) in Structure of World History: From Modes of Production to Modes of Exchange (2014, Struktura svetovne zgodovine: od produkcijskih načinov k načinom menjave).

Po osnovni poklicni vokaciji ste literarni teoretik, znan tudi po literarnih študijah. Kaj nam lahko literatura in literarna kritika povesta o družbenih spremembah v japonski in svetovni družbi?

Hvala za to vprašanje. Štirideset let sem pisal knjige kot literarni kritik. Toda obupal sem. Popolnoma. Zdaj se ukvarjam predvsem s politično ekonomijo in teorijo. Razočaran sem nad literaturo. Vanjo sem polagal veliko upov. Mislil sem, da samo literatura lahko prodre v globino in pojasni spoznanja o človeku in družbi. Zdaj pa ne najdem take literature.

Je težava v sodobni literaturi ali v metodologiji literarne analize?

V obojem. Danes ne najdem dobre knjige. Mislim, da si sodobna literatura ne zasluži naziva literatura. Je blago. Le blago. Kapitalizem pač. To je vse. Poleg tega literarni kritiki in teoretiki berejo knjige zgolj kot tekst. Zanje so tudi študije Karla Marxa samo tekst, sporočilnih vrednosti za družbo v njih ne prepoznajo. Tudi sam sem, ko sem bil literarni kritik, tako napisal knjigo Transkritika: o Kantu in Marxu, v kateri sem bral Marxa skozi Kanta in obratno. Ravnal sem, kakor da imam opravka le s tekstom. Zato sem nehal biti literarni kritik in se posvetil razvijanju teorije družbe. Ker sem obupal nad literaturo, ne bom pa nasprotoval, če boste rekli, da je to, kar počnem zdaj, drugačna oblika literature.

Ko ste bili še literarni kritik, pa vas je vendarle intrigiral čas hladne vojne, saj ste ga z dekonstruktivističnimi postopki in v sodelovanju s francoskim filozofom Derridajem obravnavali v študijah o literaturi.

Mislim, da sta v času hladne vojne literatura in teoretično pisanje o njej imela vrednost in poslanstvo. Svet je bil vse do leta 1990 razdeljen med dva bloka, ameriškega in sovjetskega, med kapitalizem in socializem. V tistem obdobju smo hoteli misliti »tretjo pot«, ki bi segala prek te binarne delitve sveta. V realnosti tega ni bilo mogoče udejanjiti. Nov svet in iskanje tretje poti si je bilo mogoče zamisliti zgolj s postopki domišljije in v literaturi. Z razpadom Sovjetske zveze in s padcem Berlinskega zidu pa je literatura izgubila vrednost pri tematizaciji takšnega sveta. Sam sem do leta 1990 simpatiziral z Derridajevo mislijo o dekonstrukciji sveta z binarne pozicije, ki je zaznamovala obdobje hladne vojne in zahodno metafiziko, svet idej nasploh.

Zadnji dve desetletji se torej posvečate teoretičnemu raziskovanju prepleta politične ekonomije, kulture in družbe, pri čemer se opirate na dela Marxa, Wallersteina in drugih političnih filozofov. V knjigi Zgodovina in ponovitev razvijate zanimivo tezo, da v zgodovini kapitalizma ne veljajo samo ekonomski cikli, ampak so pomembni tudi širši družbeni cikli nasploh, ki naj bi se ponavljali vsakih 60 oziroma 120 let. Kako ste prišli do te teze?

Prvič sem na ponavljanje zgodovinskih obdobij postal pozoren zaradi kitajskega vraževerja, ki prav tako pozna cikle ponavljanja. Seveda pa knjige nisem utemeljeval na tej ideji. Ob branju del Immanuela Wallersteina sem postal pozoren na izmenjevanje obdobij imperializma in liberalizma v zadnjih 250 letih, kar je po njegovem posledica kondratijevskih ciklov in ciklov lonque durée, ki jih je analizirala francoska zgodovinska šola Annales. Od njega sem si sposodil koncept poimenovanja teh dveh obdobij in ju v knjigi analiziral glede na vlogo hegemonske države v posameznem obdobju, njenih ekonomskih politik, narave kapitala in blaga ter strukture državnega aparata. Razlika med njima je v tem, da se v imperialističnem obdobju države bojujejo za primat hegemona, kar lahko pripelje do vojn, v liberalnem obdobju pa vlada »zatišje«, saj v svetu prevladuje ena sama država. V prejšnjih stoletjih je imela vlogo hegemona najprej Nizozemska, sledila je Velika Britanija, nato ZDA, danes, ko smo spet v obdobju imperializma, pa boj za mesto hegemona znova poteka.

Ljudje povsod trpijo, vendar, in to je zanimivo, ne iščejo pomoči in rešitve v revolucionarnih gibanjih, ampak politično podpirajo najreakcionarnejše sile. Nasedajo.

Je to ponavljanje, ki ga analizirate v svoji knjigi, tudi odmev Marxove misli, da se zgodovina enkrat ponavlja kot tragedija in nato kot farsa?

Marx o tem govori v Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta. Omenja dva tipa ciklov. Eden je političen, Marx pa vidi ponovitev dogodkov ob razpadu Rima v francoski revoluciji. Govori tudi o ciklih, ki so povezani z gospodarskimi krizami, saj so gospodarske krize v kapitalizmu ciklične, začele pa naj bi se v začetku 19. stoletja. Ljudje težko razumejo in sprejemajo, da gre za ciklične krize kapitalizma, ki so mu imanentne, saj mislijo, da se krize pojavijo naključno, da so politiki naredili kakšno napako, ki jo je mogoče popraviti s političnimi sredstvi. Torej s politiko. Marx pa pravi, da to ni mogoče, kajti gre za kroničen problem kapitalistične ureditve. Zame sta v tem kontekstu pomembni dve vrsti ponavljanja: kapital in oblika države. Oba strukturna dejavnika sta tesno povezana in ju v analiziranju družbe in sveta ni mogoče razločevati.

Pravite, naj bi se bilo s padcem Berlinskega zidu končalo obdobje liberalizma, svet pa naj bi bil spet zdrsnil v fazo imperializma, kar je posledica sprememb v razmerju v trojici »kapital, nacija in država«, ki je v osrčju vašega teoretičnega premisleka. Kaj je mogoče reči o novem tipu imperializma, ki je nastal z globalizacijo?

Vstopili smo v novo fazo imperializma, ki je podoben imperializmu 19. stoletja, nikakor pa današnjega obdobja ne moremo primerjati z obdobjem tridesetih let prejšnjega stoletja, kar počne marsikdo, ki išče vzporednice med takratnim nastankom fašizma in današnjimi razmerami. Takrat je fašizem kot ideologija in gibanje tekmoval s socializmom, ga v nekaterih evropskih državah porazil in uspelo mu je skovati zavezništvo z nacijo. Tudi na Japonskem smo bili priča podobnim procesom. Danes tega ni, saj nacija, ki je v bistvu le še restavracija skupnosti, ni več sposobna povezovati ljudi. Danes, ko so tako rekoč ves svet zajeli procesi amerikanizacije, smo ljudje po vsem svetu enaki zgolj v priložnostih, skupnost in nacija pa nimata več nobene substance.

Danes, ko so tako rekoč ves svet zajeli procesi amerikanizacije, smo ljudje po vsem svetu enaki zgolj v priložnostih, skupnost in nacija pa nimata več nobene substance.

Velja to tudi za japonsko družbo?

Omenil sem že, da je Japonska doživela vrhunec kapitalizma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi Američani so občudovali japonsko kapitalistično ureditev. A ZDA so hkrati napadale našo družbo s svojimi idejami in nam vsiljevale vrednote in ideologijo. Japonska je v zadnjih 30 letih v svoji družbi sistematično uveljavljala neoliberalne politike. Že v osemdesetih letih je privatizirala državne železnice, to pa je povzročilo razkroj sindikatov, saj je bil železniški sindikat največji in sposoben v tistem času kadarkoli sprožiti splošno stavko. Uspelo se jim ga je znebiti. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se začeli tudi sistematični pritiski na vse, kar je bilo povezano z levimi političnimi gibanji. Toda hkrati je kapital ustvarjal nove stike z delavci, mimo sindikatov, se jim prilizoval; to se na prvi pogled lepo sliši, vendar je socialna podoba Japonske vse slabša, razlike v plači se povečujejo, narašča brezposelnost, predvsem mladi težko dobijo delo.

Ne bomo doživeli evtanazije kapitalizma. Ne bo ga kar konec z vzpostavitvijo nove, pravičnejše ureditve. Vojna bo.

Omenili ste, da ta čas poteka boj za novega hegemona – državo – v svetu. Po splošnem prepričanju bo to namesto ZDA postala Kitajska. Kakšen bo svet, v katerem bo na ekonomskem, političnem in kulturnem področju prevladovala azijska sila? Kako gledajo na to Japonci?

Mislim, da se še ne zavedajo, da njihovo državo prehitevata Kitajska in Indija. Nočejo odpreti oči. Imajo pa japonski konservativci v bistvu radi Kitajsko, navsezadnje tudi zato, ker je Japonska poleg Tajvana edina država, ki še zdaj uporablja kitajske pismenke. Japonci še vedno mislijo, da imajo veliko skupnega s Kitajsko. Podobno kot Evropejci mislijo, da pripadajo isti kulturi, tudi veliko Japoncev išče skupne kulturne korenine v Aziji, številni pa se nadejajo, da bosta Japonska in Kitajska nosilki povezovanja na tem koncu sveta v taki obliki, kot je Evropska unija. Temu seveda nasprotujejo ZDA, ki se bojijo pristnega sodelovanja Kitajske in Japonske. Ameriki je uspelo v konservativnem taboru japonske politike ustvariti torišče sovražne in militantne usmeritve v odnosu do Kitajske.

Gre za strah pred nevarno Kitajsko?

Ljudje še vedno verjamejo, da so ZDA hegemon, ki se lahko vtika v razmerja in dogajanje povsod po svetu. Sam ne mislim tako. V 19. stoletju je bila Velika Britanija hegemon, pa je zgubila ta status, ko se je začela krepiti Nemčija. V teh razmerjih so v tridesetih letih prejšnjega stoletja postale hegemon ZDA. Naslednji dve kandidatki za hegemono državo v svetu sta Indija in Kitajska. Sam mislim, da bo hegemon Indija. Ste presenečeni? Tega navadno ne govorim javno, toda mislim, da bo v spopadu za hegemona med Kitajsko in ZDA postala to Indija. Tudi zato, ker jo bodo podprle pomembne zahodnoevropske države, zlasti Velika Britanija, ki je tesno povezana z njo še iz časov pred indijsko osamosvojitvijo. Zaradi različnih vzrokov Kitajska ni priljubljena v svetu, poleg tega pa ji pešajo moči. Čez 30 let, če se ne bo kaj radikalno hitro spremenilo pri omejevanju rojstev, bo kitajska družba stara družba. Indija pa ima danes največ mladih na svetu. Kitajska bo čez 30 let opešana starka. Kdo se bo bojeval zanjo?

Amerika je dejansko iznedrila neoliberalizem in ga tudi prek kulturnega imperializma vsilila drugim državam. Kaj lahko storita Kitajska in Indija glede kulturne hegemonije?

Kitajska, če bi postala hegemona država, lahko prek sinifikacije, če uporabimo ta izraz kot analogijo za amerikanizacijo, svetu prinese nekaj novega, tega pa ne pričakujem od Indije, ki je tesno povezana z angloameriško tradicijo in zahodnim kulturnim vzorcem. Sicer pa sem skeptičen do teh napovedi, kajti čez 30 let ne bo več kapitalizma in zato tudi hegemone države ne. Kapitalizem preprosto ne bo več znal in zmogel akumulirati in investirati novih presežkov. To bo povzročilo zastoj, in če se kapital na svoji poti ustavi, je s kapitalizmom konec.

Čez 30 let, če se ne bo kaj radikalno hitro spremenilo pri omejevanju rojstev, bo kitajska družba stara družba. Indija pa ima danes največ mladih na svetu. Kitajska bo čez 30 let opešana starka, Indija pa hegemona država.

Kar tako? Se bo sesul sam vase?

Bojim se, da ne bomo doživeli njegove evtanazije. Ne bo ga kar konec z vzpostavitvijo nove, pravičnejše ureditve. Vojna bo. Zato v knjigah sistematično navajam primerjave s prejšnjimi obdobji in opozarjam, da je sprožilec vojne lahko kjerkoli. Prva svetovna vojna se je začela v Sarajevu z umorom prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Danes se lahko začne v Pakistanu, ki je kroničen problem Indije in vsega sveta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.