Uroš Abram

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Politika  |  Intervju

»Za slovensko politiko bi bilo dobro, če bi se Janša začel ukvarjati s čim drugim. Še posebej za tisti njen del, ki želi nadaljevati izročila slovenske pomladi.«

Dr. Peter Jambrek

umaknjeni liberalec

Peter Jambrek v intervju za Mladino ni privolil brez pomislekov. Pravi, da je Mladina preradikalna, da pa ima nekaj lucidnosti. Jambrek, nekoč ideološki sopotnik Janeza Janše in eden izmed avtorjev slovenske ustave, je danes iz aktivne politike umaknjen, razočaran, na stara leta naj bi bil prišel »k pameti«, dodajo, da je kdaj tudi cinično grenak. Ni mu hudo, o preveliki moči države predava na fakultetah, ki jih subvencionira prav ta država, prepričan je, da je temeljni problem Slovenije »železobeton« politične in korporacijske birokracije. Krize, ki jih povzroči prevelika liberalizacija gospodarstva, pa so po njegovem le učna pot kapitalizma.

Ste še vedno diferencirani boter desnice?

V dobrih starih časih ste me novinarji večkrat označevali za nekakšnega ideologa Demosa, v začetku devetdesetih let izraz desnica še ni bil toliko uveljavljen. Ves čas sem vztrajno bežal od tega poimenovanja. Kar se botrstva tiče, bi to lahko celo sprejel, če je boter tisti, ki je prisoten pri rojstvu in krstu ...

... in potem skrbi za otroka ...

... na neki način že. A boter ima tudi druge, mafijske prizvoke, nisem pa še opazil, da bi me kdo označil za botra z Bleda.

Poudarek je bil na besedi diferenciran, odmaknjen, izločen. Desnica, konkretneje SDS, se vam je pred nekaj leti popolnoma odrekla, četudi ste bili dolga leta njen sopotnik.

Ne vem, kdaj se je pojem diferenciran prvič pojavil, verjetno z začetki boljševizma. Ta zoprni pojem je označeval nekoga, ki ga je partija spoznala za toliko različnega od pravil, vrednot, ciljev organizacije, da je postal odveč. Zato ga je izločila. Tako je tudi mene diferencirala slovenska partija v sedemdesetih letih. Ali pa me je po tridesetih, štiridesetih letih diferencirala še Slovenska demokratska stranka, bi težko rekel. Tega niso naredili niti novinarji, ki so blizu tej stranki, niti, recimo, poslanska skupina te stranke, ko nas je obiskala na sedežu fakultete na Brdu. Res pa je dvoje – da me je po elektronski pošti predsednik stranke, ki jo omenjate, brez moje vednosti poskusil diskreditirati pri ožji skupini skupnih prijateljev in da me je vodstvo Zbora za republiko, ki sem ga ustanavljal in mu predsedoval kar nekaj let od leta 2004, očitno izbrisalo s seznama vabljenih na sestanke Zbora. Vse skupaj pa je precej nedolžno v primerjavi s tem, kar se je dogajalo v sedemdesetih letih.

Pogosto se distancirate od samega sebe. Bili ste predstojnik Marksističnega centra Pravne fakultete, še v času demokratičnega prebujanja avtor sociološkega učbenika z marksistično navlako, kasneje osamosvojitelj, predsednik Zbora za republiko in, spet obrat, kritik Janeza Janše. Gre za značajsko lastnost, prilagodljivost?

Imate prav, moram pa dodati, predstojništvo Marksističnega centra Pravne fakultete sem sredi sedemdesetih let uporabil, da sem spodbudil prenovo učnih načrtov fakultete, tudi predmeta sociologija. Toda predstojništvo mi ni pomagalo, da me kmalu za tem ne bi diferencirali. Na univerzitetni ravni je bila že imenovana komisija za odvzem habilitacije, kar bi pomenilo izgubo službe. Vse skupaj se je takrat po zaslugi kolega Cirila Ribičiča zame končalo precej ugodneje, diferenciacija je pomenila le odvzem vseh strokovnih, samoupravnih in drugih položajev na univerzi. Tudi glede učbenika imate prav – knjigo Sociologija iz leta 1984 z več kot 500 stranmi sem ponovno izdal leta 1991 pri isti založbi, tokrat z obsegom več kot 400 strani. Ničesar nisem spremenil ali dodal, pač pa sem, kot pravite, črtal nekaj manj kot sto strani marksistične in samoupravne navlake.

Tako kot je komunistična oblast po letu 1945 izdala partizansko gibanje, iz katerega je izšla, ima tudi današnja parlamentarna desnica le malo skupnega s pristnim pomladnim gibanjem okoli leta 1990.

Prilagajanje torej?

Naj vam razložim na zabavnem primeru. Nedavno je imel Niko Toš 80-letni življenjski jubilej, zbralo se nas je nekaj deset sociologov, ki smo sredi osemdesetih let delali veliko javnomnenjsko raziskavo po vsej Jugoslaviji. Projekt je nosil naslov »Klasno biće jugoslovenskog društva«, vzorec anketiranih je bil ogromen, skupaj okoli 20 tisoč anketirancev. Na tem jubileju sem opomnil na nekoliko eksotično okoliščino, da je raziskavo na zvezni ravni koordiniral direktor Instituta za društvena istraživanja pri Predsedstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Zakaj vam to pripovedujem? Vsi, ki smo sodelovali pri tej raziskavi, smo s precejšnim veseljem zlorabljali vrhovno jugoslovansko partijsko oblast, da bi opravili dobro empirično raziskavo. V življenju človek pač naredi veliko kompromisov, ali je bilo to pametno ali ne, pa za konkretne primere sam težko sodim.

Zakaj danes ni intelektualnega zaledja strank, ki se same štejejo za slovensko desnico, kot ga je imel pred desetimi leti Zbor za republiko?

Odgovor je lahko precej preprost. Vojna ali povojna generacija, rojena v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, je ostarela. Njen biološki čas se izteka. Poglejte intelektualno izjemno prodorno, sijajno generacijo Perspektiv, ki so izhajale v šestdesetih letih. Gre za velika imena slovenske kulturne zgodovine, recimo Tarasa Kermaunerja, Veljka Rusa, Jožeta Pučnika, Daneta Zajca, Janeza Jerovška, Smiljana Rozmana, Rudija Šeligo in številne druge. Ta generacija je prostor deloma prepustila intelektualnemu krogu Nove revije, deloma se mu je pridružila. Amalgam obeh krogov javnih, kritičnih intelektualcev je bil prodoren vsaj do leta 2004. Drug odgovor, zakaj smo nekateri utihnili, je utrujenost, razočaranje, zase pa bi lahko rekel, da me je na stara leta srečala pamet. Od vseh teh velikih nacionalnih programov in idej iz časa tranzicije, skozi vsa devetdeseta leta, s časom nastanka in vzpona Zbora za republiko leta 2004 vred, ni kaj dosti nastalo ali obstalo. Človek se malo utrudi in naveliča.

 

Ni tragično ali dovolj povedno, da je Nova revija v stečaju. Založba ne obstaja več. Ste šli osamosvojitelji tudi v stečaj?

Zanimivo vprašanje, čeprav me moti beseda osamosvojitelj, kot da bi me malo zafrkavali. Dejstvo je, da v tistem zgoščenem zgodovinskem času nismo niti pomislili na morebitne bodoče zasluge. Sam sem zadovoljen že, če me s tem pustijo pri miru, še bolj, če kdo ne potvarja dejstev iz osamosvojitvenih let. Moti pa me, da si dandanes ljudje, ki se štejejo za pomembne, kar sami, za lastno promocijo, organizirajo takšne ali drugačne proslave, prireditve in slovesnosti. Sporen je poskus vzpostavljanja dednih pravic iz naslova osamosvajanja, s katerimi naj bi nekdo premoženjsko in oblastniško razpolagal. Časa s konca osemdesetih let ni mogoče olastniniti, šlo je za čas, ki ga nismo doživljali z vidika osebnih interesov, pač pa kot stik z božjim, nadnaravnim, nadčasovnim, kot presežek zasebnih koristi. Tak stik med narodno skupnostjo in posameznikom se vzpostavlja ob prelomnih zgodovinskih dogodkih. Milan Kučan nima prav, ko vse zasluge pripisuje neosebnemu ljudstvu, in motijo se posamezniki, ki si pripisujejo zasluge za usmerjanje zgodovine. Gre za preplet obojega.

Kot leta 1941?

Seveda, leta 1941 se je dogajalo nekaj podobnega. Tudi kje drugje. Sam sem imel na primer veliko srečo, ker sem študiral na chicaški univerzi v času vietnamskih protestov, ki so spodbudili ameriško kulturno revolucijo. V Chicago sem prišel v času konvencije Demokratske stranke leta 1968, se udeleževal zasedbe univerze leta 1969 in zgodovinskega Pohoda za mir v Washington, ko smo študentje skupaj s profesorji zahtevali konec vojne v Vietnamu. Tudi to je bil poseben čas karizme, simbolnega stika z nadnaravnim. Podobno je bilo v obeh obdobjih slovenske osvoboditve – med narodnoosvobodilnim bojem med letoma 1941 in 1945 ter v času slovenske pomladi med letoma 1987 in 1991. Tako kot je komunistična oblast po letu 1945 izdala partizansko gibanje, iz katerega je izšla, ima tudi današnja parlamentarna desnica le malo skupnega s pristnim pomladnim gibanjem okoli leta 1990. V obeh primerih je razpoloženje osamosvojitvenega časa prevevalo vse ljudstvo. To neponovljivo vrenje je trajalo nekaj let, bilo je zgodovinska epizoda v življenju slovenskega naroda in vseh drugih prebivalcev Slovenije, šlo je za splet okoliščin, v prvem primeru z nesrečnim, v drugem s srečnim in uspešnim koncem. Obeh časov se lahko spominjamo, lahko smo nostalgični, lahko se iz tistih časov tudi česa naučimo. Naj ponovim, osebno lastninjenje obeh obdobij je zavržna politična igra.

Če imamo v Sloveniji še vedno tranzicijsko levico, potem bi takisto morali imeti tranzicijsko desnico.

Izraza desnica in levica sta v Sloveniji sprevržena. Na samem začetku slovensko pomladno gibanje – Demos – ni bilo desnica, v njem je bilo veliko različni stvari, tudi protestno gibanje litostrojskih delavcev. Tedanje leve stranke so bile dokazljivo predstavnice vladajočega političnega razreda. Sedanja slovenska parlamentarna desnica pa predstavlja le del udeležencev pomladnega gibanja in volilnega telesa iz leta 1990. Čeprav je kot civilnodružbena opozicija v še vedno precej socialno zapostavljenem položaju. Vsa slovenska družba je še vedno v oklepu politične birokracije različnih barvnih odtenkov.

Leta 2014 pa živimo blizu konca novega kriznega in razvojnega cikla, ki ga zaključuje vlada Mira Cerarja. Je del nečesa, če želi ali ne, če se sam zaveda ali ne – kar se končuje.

Govorite o političnem razredu?

Mislim širše, govorim o socialno-kapitalskem razredu, ki nima zveze s tržnim zasebnim gospodarstvom. Ljudstvo pa živi in deluje pod težkim pokrovom te politične in korporacijske birokracije.

Če bi to držalo, se leta 2004 ne bi zgodila »sproščena Slovenija«, ne bi bilo spremembe oblasti, oblikovanja novih političnih, gospodarskih elit.

Tudi v času diktature – v letih 1945–1990 – so se ciklično ponavljale sistemske krize, ki so jih spremljala protestna gibanja in politična vrenja. Na primer čas študentskih nemirov in protestov, ki jih je v šestdesetih letih poganjala duhovna energija intelektualnega kroga Perspektiv, sledilo je liberalno in nacionalno gibanje v času cestne afere in Kavčičeve vlade. Kaj pa se je zgodilo leta 2004, če preskočiva osamosvojitev leta 1990–91? Leta 2004 se je iztekel desetletni cikel, ki sta ga zaznamovala LDS in Janez Drnovšek. Hkrati smo stopili v Evropsko unijo, bili smo polni pričakovanj, stranka LDS pa se je dokončno izpela. Leta 2004 je sledilo kratko obdobje vrenja, poskusa novega, jeseni je na parlamentarnih volitvah zmagala koalicija Zbora za republiko, imenovana je bila njegova vlada. Nakar se je vse skupaj spet kar hitro zaprlo. Po mojem je bil mandat te vlade z vidika svobodomiselnih, tudi evropskih vrednot in ciljev slovenske pomladi zapravljen. Danes, leta 2014, pa živimo blizu konca novega kriznega in razvojnega cikla, ki ga zaključuje vlada Mira Cerarja. Je del nečesa, če želi ali ne, če se sam zaveda ali ne – kar se končuje. Strinjam se z vami, ko pravite, da na desnici ni več nekdanjega pomladnega navdušenja, povezovanja, iskanja skupnih rešitev, ki ga je za kratek čas leta 2004 uspelo oživiti Zboru za republiko. Vendar to ne pomeni, da ne bo spet novega zanosa, skupnega doživljanja in želja po spremembah. Ta prehodna obdobja trajajo nekaj mesecev, največ nekaj let. Kolektivno nezadovoljstvo sproži socialna vrenja, oblikujejo se nove vizije, na njihovi podlagi nastajajo reforme in družbeni pospeški. Po prevratu se stvari pomirijo in za nekaj let ustalijo. Zamenjajo se politične generacije.

Govorili ste o železobetonu, ki naj bi dušil Slovenijo. Kje ga prepoznate?

Kjerkoli, povsod ga najdete. Značilni primer so sindikati javnega sektorja. Poslušajte samo njihovo retoriko, ki nima zveze z realnostjo. Vprašajte se, koga predstavljajo. Mlade? Prekarne? Brezposelne? Ne, zlasti privilegirane sloje uslužbencev, ki so del državnega sistema.

Gospod Jambrek, poenostavljate. Težko bi se strinjal, da so učitelji ali medinske sestre privilegirani člani družbe. Ali bančniki, ki imajo veliko finančno moč, niso privilegirani?

Spet imate prav. V tem kratkem pogovoru pač ne moreva pojasniti, zakaj so tudi učitelji in medicinske sestre žrtve z ustvarjalno tekmovalnostjo sprtega državnega sistema in monopolov, ki preprečujejo svobodno izbiro. Pa bančniki – najprej je treba razločiti državne in zasebne in jih potem primerjati. Katerim že daje država injekcije iz dvakoplačevalskega in sposojenega denarja? In kateri ustvarjajo dobiček …

… ali Gospodarska zbornica Slovenije. Tudi delodajalci imajo svoje interese, že desetletja iz njihovih ust znova in znova poslušamo enake, prazne stvari. Gre za besedičenje.

Morda res, a zame je pomemben empirični podatek, kje je Slovenija na lestvici svetovne konkurenčnosti.

Katera država je prva na lestvici? Singapur? Država, kjer na spoštovanje človekovih pravic gledajo povsem drugače kot v Evropi.

Ne, motite se, Singapur je drugi. Prva je Švica, tretje so ZDA, sledita Finska in Nemčija. Slovenija je na 70. mestu, zadnja leta so jo prehitele Rusija, Madžarska, Črna gora, Gruzija ... Se pravi, da majhnost države ni dejavnik, ki ohranja monopole, ampak nekaj drugega.

Indeks konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma o državi ne pove vsega. Uspešnost neke družbe se ne more meriti samo z gospodarsko konkurenčnostjo. Po indeksu človekovega razvoja je Slovenija na visokem, 25. mestu.

Konkurenčnost med podjetji in institucijami civilne družbe ter dejanska pravica izbire porabnikov javno in zasebno proizvajanih dobrin rojevata nove in boljše rešitve. V razmerju med močjo države in močjo civilnih in podjetniških pobud bi se moralo v Sloveniji vzpostaviti normalno zahodnoevropsko stanje, ko država s preobsežnim aparatom ne duši svobodne javne in zasebne proizvodnje.

 

Omenjate ZDA, tam so bile banke zelo svobodne, država jih s svojim »železobetonom« ni ovirala, nastal je kazino kapitalizem, prišla je gospodarska kriza, ki je neposredna posledica dejstva, da je zasebni interes – dobiček – premagal interes skupnosti – državo. Točno zato gre pri kapitalizmu.

To je pojasnjeval že stari dobri Karl Marx. Raziskoval je ciklični razvoj kapitalizma, ko ob koncu kriznega obdobja propade, kar ni sposobno preživeti. Krize so sestavni del kapitalizma, ta iz leta 2008 je ena manj radikalnih. Krize je kapitalizem vedno znova preživel in se prav zaradi njih razvijal, komunizem pa svoje nenehne sistemske krize ni preživel.

Hvala bogu, da je država tako neugledna in zanikrna, da se bo ljudem slej ko prej uprla in da ji ne bo preostalo drugega, kot da odmre, vsaj tista najgloblja in ugrabljena.

Radikalizirajva se, če se država odpove nadzoru nad svobodo, kakorkoli jo že dojema, neha obstajati.

Seveda, spet imate prav. Svoboda je vedno relativna, omejena je s svobodo in pravico drugega. Eno najkorenitejših neoliberalnih političnih teorij je skoval slovenski nadučitelj Kardelj, le da ni govoril o svobodi, ampak o samoupravljanju ter zahteval odmiranje odtujene države in politike, v teoriji tudi partije. Vsa Kardeljeva komunistična druščina je predavala o komunizmu kot svobodni skupnosti ljudi. Ni čudno, da so slovenski komunistični mladinci leta 1990 Zvezo socialistične mladine preimenovali v Liberalno demokracijo Slovenije.

Vam je odmiranje države blizu?

Slovenske? Seveda ne, saj sem jo pomagal ustanoviti. Slovenska država je le premočna, govorim o njenem normalnem obsegu. Država je kot organizirana in hierarhična skupnost naravno nasprotje konkurence, zato sta med njo in civilno družbo vedno napetost in konflikt. Država mora biti v službi civilne družbe, ne nasprotno – kot v Sloveniji.

Konkretizirajva, na visokošolskem polju si želite večje konkurence. Ste eden od ustanoviteljev zasebnih fakultet, domnevno boljših in elitnih, ki jih s koncesninami izdatno financira država, pobirajo pa tudi šolnine.

Več let smo se trudili, da bi samostojne programe in fakultete povezali v zasebno univerzo. Zaman. Vlada tega ni dovolila. Res pa je, da je podelila koncesijo fakultetama v Novi Gorici in na Brdu. Obe sta bili že prej brez državne pomoči uspešni na trgu izobraževalnih visokošolskih storitev. Zato se njuni ustanovitelji resno sprašujemo, ali niso bili pionirski časi brez državnega denarja stimulativnejši.

Res? Bi se odpovedali milijonom evrov državnega denarja?

Ne. Mislim, da nimamo pravice vsaj polovici svojih študentov odreči možnosti brezplačnega študija. Res pa je, da redna mesečna državna pomoč uspava, iz ustanoviteljev ustvarja na podlagi množice podrobnih predpisov državne uradnike, ki jim ne preostaja veliko časa za razvijanje novih programov za nove trge. Želimo si ustvarjati kakovostno, do študenta prijazno institucijo. Niti koncesnina niti slovenske šolnine, nekaj manj kot 2000 evrov na leto, ne dajejo materialne podlage za razvoj zasebne univerze, ki bi se umestila kje blizu vrha svetovnih lestvic visokošolskih zavodov. Zato vidimo perspektivo na globalnem trgu izobraževalnih storitev, od Avstralije do jugovzhodne in vzhodne Evrope, od Južne Afrike do Turčije. Te povezave, ki jih urejajo in spodbujajo direktive EU o transnacionalnem visokošolskem izobraževanju, že imamo, in v omenjenih okvirih načrtujemo skupne univerzitetne programe.

Prva Janševa vlada je imela velike načrte, bil je čas debelih krav, pa tega »železobetona« ni razbila. Zakaj?

Res je, mandat te vlade je bil za liberalni pomladni program sijajna, vendar zamujena in zapravljena priložnost. Gospodarstvo je ostalo hibrid državnega in tržnega urejanja. Nadaljevalo se je padanje Slovenije na lestvici globalne konkurenčnosti. Javne službe niso bile sistemsko urejene na evropsko primerljiv način. Banke so ostale znotraj takratnih državnolastninskih razmerij. Ni bilo nobene omembe vredne mednarodne investicije. Medijski in univerzitetni prostor sta ostala zaprta in monopolna. Nekaj malega sem poskušal postoriti v okviru Zbora za republiko, vendar brez uspeha. Tudi zato pravim, da je Zbor začel odmirati že kmalu po uspehu na parlamentarnih volitvah jeseni 2004. Ne zanikam niti svoje odgovornosti, da omenjenih vprašanj nisem postavil z vso potrebno resnostjo, javno in odgovorno že takoj od jeseni 2004.

In potem desnica ni nikoli več zbrala toliko glasov.

Res je.

Priznati morate, da je desnica in vi z njo tudi po lastni krivdi ujetnik Janeza Janše, politika, ki je v desni politični opciji videl možnost prevzema oblasti. SDS se je nekoč želela pridružiti socialistični internacionali.

To vprašanje bi preskočil.

Zakaj ste brez komentarja?

Prav se mi zdi, da o nikomer ne rečem nič slabega, če pa o kom ne znam povedati nič dobrega, sem raje tiho.

Ustavno sodišče je začasno izpustilo obsojenega politika iz zapora. Eden izmed argumentov, na katere se je sklicevalo, je bil, da gre za opozicijskega politika in da je v imenu demokracije prav, da je do končne odločitve na prostosti. Se vam ne poraja dvom zaradi privilegiranosti politične kaste?

Prav, naj vam bo, vsaj na kratko. Prebral sem sodbo v zadevi Patria, ki jo je izdalo sodišče na prvi stopnji. Če bi to sodbo presojal v pritožbenem postopku na katerikoli stopnji – tudi na vrhovnem, ustavnem ali evropskem sodišču –, bi brez omahovanja glasoval za razveljavitev. Indici, dokazi in pravna argumentacija sodbe me niso prepričali o krivdi, ki naj bi bila dokazana onkraj razumnega dvoma, torej na podlagi prepričanja, o katerem ne dvomi več noben povprečno razumen človek. To vprašanje pa je povsem ločeno od nekega drugega vprašanja: ali bi za istega politika glasoval na parlamentarnih volitvah in mu zaupal mandat, da odloča o javnih zadevah slovenske republike? Ne bi. Mislim, da bi bilo dobro za slovensko politiko, če bi se začel ukvarjati s čim drugim. Še posebej za tisti njen del, ki želi nadaljevati izročila slovenske pomladi.

 

Jaz pa sem živel v prepričanju, da so vsega krivi strici iz ozadja.

Pustite to. Gre za propagandne trike. Ko govorim o utrujenosti in ostarelosti generacij, to velja za desnico in za levico. Za intelektualce in za politike. Sam ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi botri in strici imeli priložnosti svetovati mlajšim somišljenikom. Poglejte Gregorja Viranta ali Mira Cerarja. Oba zelo cenim, sta inteligentna, z dobrim značajem in osebnostjo. Pa vendar – še nista poklicna politika. Mogoče kdaj bosta. Politika je precej umazan posel, za katerega sta potrebni vsaj dve bistveni lastnosti – volja do moči, občutek za oblast, izjemna energija in vzdržljivost. Seveda pomagajo tudi inteligenca, uglajenost in prijeten videz. Univerzitetni intelektualci že po naravi stvari ne ustrezajo podobi sodobnega kariernega politika. Brutalnega, oblastniškega, plehko in uglajeno komunikativnega, do kraja ambicioznega, po potrebi prilagodljivega ali načelnega. V službi volivcev in države.

Pri nas je drugače, mantra o novih obrazih je v državni zbor in tudi na ministrske položaje pripeljala neizkušene ljudi.

To je katastrofa. V Sloveniji nimamo normalnega političnega prostora in kadrovske izbire. Naj odgovorim kot neoliberalni cinik: hvala bogu, da je država tako neugledna in zanikrna, da se bo ljudem slej ko prej uprla in da ji ne bo preostalo drugega, kot da odmre, vsaj tista najgloblja in ugrabljena. Pomirja pa me dejstvo, da je Slovenija članica EU. To je solidna skupnost držav. Kot je demokracija najboljši izmed slabih političnih sistemov, tako je tudi EU najboljša izmed slabih političnih skupnosti, v katerih smo Slovenci živeli. Po Avstro-Ogrski ter kraljevi in Titovi Jugoslaviji je EU vendarle sijajna druščina držav, v kateri smo se znašli. Smo na odličnem koncu evropske celine in v osrčju zahodne civilizacije. Kaj in kam še hočemo?

Eno najkorenitejših neoliberalnih političnih teorij je skoval slovenski nadučitelj Kardelj, le da ni govoril o svobodi, ampak o samoupravljanju ter zahteval odmiranje odtujene države in politike, v teoriji tudi partije.

Ta sijajna druščina ima veliko čisto sistemskih in vsebinskih napak. Recimo ekonomsko politiko pretiranega varčevanja, ki ni pozitivno vplivala na reševanje gospodarske krize. EU ima velikanske težave.

Dobro, da jih ima, če jih ne bi imela, bi bila kot Sovjetska zveza. Tudi sam mislim, z razlogom, da je bruseljska birokracija precej zavržna in zapravljiva. Vedeti pa moramo, da bo EU vedno podobna velikim svetovnim državam. Razdeljena je na disciplinirani sever in brezskrbni jug, na tiste, ki delajo več, in na tiste, ki delamo malo manj. Naj ponovim, tudi mene ne motijo sindikalistični protesti, izsiljevanja, boj za pokojnine, za plače in službene privilegije. To ni bistvo slovenskega sistemskega problema. Bistvo je v železobetonu državnega nadzora, regulacije, lastnine in oblasti. Slovenci smo pridno in nadarjeno ljudstvo. Dajmo si možnost, da se sami organiziramo, da postanemo podjetni, sproščeni in ustvarjalni.

Ali samega sebe štejete za liberalca?

Proti tej etiketi nimam nič. Čeprav je tudi oznaka liberalca etiketa, ki nedopustno poenostavlja. Seveda se štejem za liberalnega, kaj pa drugega. Saj s svojo generacijo delim izkušnjo upora proti totalitarni državi.

Imamo v Sloveniji kakšno liberalno stranko?

Strankarska struktura se tudi v zadnjih letih ni izkristalizirala, nove stranke pridejo in grejo. A volivci, prav oni, si ne želijo sprememb. Slovenci se mi zdijo precej konservativni, ne želijo si reform, čim slabše se jim godi, tem bolj se jih bojijo. Morda so spremembam naklonjeni tisti, katerih poklicni položaj je varnejši. Tudi pri nas se delavski razred ne obnaša v skladu z Marxovimi napovedmi in z revolucionarnimi načrti boljševikov – še posebej nižji delavski sloji se bojijo za tisto malo eksistenčne varnosti in nasprotujejo reformam. Gre za začarani krog – tudi volivci nehote in nevede podpirajo mogočno državo in njeno birokracijo. Ampak, ne boste verjeli, sem optimist. Sedanjo politično generacijo vseh barv, ki zadolžuje državo, z državno regulacijo hromi gospodarstvo in ni sposobna izpeljati nujnih reform, bodo volivci slej ko prej odslovili. Zamenjala jo bo generacija, ki nima opranih možganov in katere duhovna ter eksistenčna bit živi po skoraj sto letih ponovno v osrčju zahodne civilizacije.

Se na tem prostoru desne, liberalne provenience res ustanavlja nova stranka?

Nič se ne dogaja, vsaj ne da bi vedel. Za ustanavljanje stranke so potrebni čas, trdo delo, neko tveganje, stranka je zapletena organizacija in politika ni lahek poklic …

Nekoč, med vojno, so na Štajerskem takšnim posameznikom rekli »krompirvahtarji«, skrivači, ki so se raje skrili v kleti in čakali, da bo konec vojne. Mladi na levici razmišljajo drugače, nastala je Združena levica.

Upam, da podobno razmišljajo tudi mladi na sredini in na desnici. Če pa mislite, da me bolj, kot bi bilo prav, zanima čuvanje krompirja v kaki kleti, se bojim, da me podcenjujete. Doma imam odlično, čeprav majhno vinsko klet. Tudi se mi zdi, da ste malo nehvaležni – ali nisem privolil v ta pogovor z vami, da povem kaj malega o demontaži slovenske države na njen normalni zahodnoevropski obseg?

Kaj pa meščanska, buržoazna revolucija?

Mogoče so tudi elegantnejše rešitve. EU bo prej ali slej izdala vljudno navodilo, da je v Sloveniji že zadnji čas za te in one reforme. Mogoče ga je že. Tak nasvet, podkrepljen z obilno porcijo korenčka in z dolgo palico, skrito za Junckerjevim hrbtom, je vsaj za zdaj morda odlična alternativa revoluciji, invalidni demokraciji, pristranskim medijem in nesposobnim vladam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Srečo Dragoš, Ljubljana

    Intervju: Dr. Peter Jambrek

    V zadnjem intervjuju sociolog, dr. Peter Jambrek, pravi, da premočna država duši civilno družbo in gospodarstvo. Po njegovem »bi se moralo v Sloveniji vzpostaviti normalno zahodnoevropsko stanje, ko država s preobsežnim aparatom ne duši svobodne javne in zasebne proizvodnje.« Ob tem intervjuvanec dodaja, da je zanj »pomemben empirični podatek, kje je Slovenija«. In kje je? Več