Denis Vičič

5. 3. 2015  |  Politika

Kako to, da so anomalije slabe banke vse presenetile?

© Borut Krajnc

Računsko sodišče je v reviziji poteka ustanovitve t.i. slabe banke ugotovilo, da vlada in ministrstvo za finance nista ravnala učinkovito. Slaba banka pa je v letu 2013 poslovala neučinkovito in negospodarno, so ugotovili revizorji. Vlada je zato napovedala kadrovske menjave v vrhu slabe banke in sprejela ukrepe, ki bodo poslovanje uredili. Tudi stranke pozivajo k odpravi nepravilnosti in ugotovitvi politične in kazenske odgovornosti za ugotovljene nepravilnosti. A da ustanovitev družbe za upravljanje terjatev bank ni bila najboljša rešitev, smo opozarjali že pred njeno vzpostavitvijo. Tudi na to, da je najdražja izmed možnih rešitev reševanja bančnega sektorja. In na morebitne nepravilnosti, oškodovanja, ki bi se utegnila zgoditi – in ki so verjetno res se.

Urša Marn je že avgusta 2012 v članku »Slaba banka ni sveti gral« zapisala, da je ustanovitev slabe banke vladi predlagala »skupina petih koalicijskih poslancev, ki niso niti finančni in ekonomski strokovnjaki, še manj pa imajo izkušenj z zdravljenjem bančnih bilanc«. V tej skupini je bil tudi poslanec SDS Andrej Šircelj, kasnejši neizvršni direktor slabe banke, ki danes pravi, da prevzema svoj del odgovornosti. Kako točno? Bo vrnil plačo, ki jo je prejemal kot poslanec in predlagatelj slabe rešitve? Bo vrnil prejemke iz časa, ko je bil zaposlen na slabi banki – to je bilo prav v letu 2013, ko je slaba banka poslovala neučinkovito in negospodarno?

Marn v članku opozori, da bo država, če bi ustanovila slabo banko, dala davkoplačevalski denar za smeti, skovanko, ki si jo je za slabe banke izmislil nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz. »Slaba banka je vedno slaba zamisel, saj pomeni, da vlada prevzame terjatve do vseh posojilojemalcev in ustvari moralni hazard,« novinarka citira Willema Buiterja z London School of Economics in zapiše, da tudi med bolj izkušenimi slovenskimi ekonomisti prevladuje mnenje, da je ustanovitev slabe banke odveč. Probleme bi morale reševati banke same, ki so pri ustvarjanju krize same sodelovale.

Jože Mencinger je že takrat poudaril, da bi bila dokapitalizacija bank boljša in cenejša rešitev od ustanovitve slabe banke. Če pa se bo ustanovila agencija, je normalno, da bodo banke nanjo poskušale prenesti čim več slabih in ’slabih’ terjatev, posebej še, če bodo zanje dobile donosne državne obveznice, kot so jih v posttranzicijski sanaciji bank. Zakaj bi se sploh trudile s terjatvami, če jih lahko prenesejo in pri tem že zaslužijo?!« V obeh primerih sicer sanacijo bank plača država, vendar je dokapitalizacija cenejša, je poudaril ekonomist, ki zdaj opozarja na katastrofo, če bi Slovenija prodala državno premoženje.

Zalegla niso niti opozorila, da bi bilo najprej nujno določiti, kaj to slaba terjatev sploh je. Na banke so se nato prenašala tudi le domnevno slaba posojila, takšna, ki bi jih podjetja lahko poplačala.

Preslišano je bilo opozorilo, da bi se lahko nepravilnosti, če ne celo kazniva dejanja, pojavila tudi pri prenosu terjatev z bank na slabo banko. Vemo, da so se terjatve prenašale z izredno velikimi popusti, na bodoče veselje preprodajalcev z dolgovi. »Podjetje CBH je svoj kredit pri NKBM zavarovalo z delnicami izjemno dobro poslujoče Letrike, NKBM pa jih je na slabo banko prenesla po likvidacijski ceni, češ da so vredne zgolj 1,7 milijona evrov. A ko je nato junija prišlo do prevzema Letrike, se je izkazalo, da so te delnice vredne okrog deset milijonov evrov,« je pisal Borut Mekina v članku Veliki rop.

A novinarka ni ostala samo pri nasprotovanju ustanovitve posebnega podjetja za upravljanje slabih terjatev bank. Predlagala je cenejšo alternativo, na katero je opozorilo tudi računsko sodišče: »Je slaba banka res prava rešitev? Ali pa je morda boljše, da slabe terjatve ostanejo v bankah, da torej z njimi upravljajo posebej v ta namen ustanovljeni oddelki v bankah, država pa banke neposredno dokapitalizira, vendar samo za toliko, kolikor ima sama lastništva v njih? Obstaja še ena možnost: da se slabe bančne terjatve ne prenašajo nikamor, država pa bankam za te terjatve jamči ali izda obveznice. Ker si država danes denarja praktično ne more več izposojati, je to morda najenostavnejša rešitev, saj zanjo ne potrebuje gotovine in se ji ne poveča dolg.«

Alternativo slabi banki so pripravljali tudi v okviru Združenja bank Slovenije. »Šlo bi za zasebno institucijo, ki bi upravljala slabe naložbe bank. Upokojeni bankir Aljoša Tomaž je tudi že sestavil mednarodno ekipo petih ljudi, katerih cilj bi bil prestrukturirati podjetja in povečati njihovo vrednost, nato pa jih v nekaj letih prodati strateškim partnerjem, naložbenim skladom ali pa prek javne prodaje delnic. V ta projekt je bilo vloženo ogromno dela, a do uresničitve ni prišlo.«

Urša Marn je pripravila tudi intervju z dr. Ivanom Ribnikarjem, ki je svaril pred nevarnostmi slabe banke>>

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.