Urša Marn

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Vzpon revščine

Kaj se zgodi, ko se kapital postavi pred človeka in se dolgovi vračajo na račun socialne države

Vrsta pred razdeljevalnico brezplačnega toplega obroka v Ljubljani, april 2015

Vrsta pred razdeljevalnico brezplačnega toplega obroka v Ljubljani, april 2015
© Borut Krajnc

Veliki orakelj Jamie Dimon, predsednik uprave največje ameriške investicijske banke JPMorgan Chase, te dni s ciničnim nasmehom na obrazu svari pred novo finančno krizo, še hujšo od tiste, ki je izbruhnila septembra 2008. Kriva naj bi bila pretirano stroga zakonodaja, ki da ovira finančni sektor.

Dimon je milijonar, del bogataške elite, ki je s svojim hazarderskim ravnanjem povzročila krizo in zanjo nikoli ni odgovarjala. Namesto v zaporu je še vedno na Wall Streetu. Lani je s plačo, bonusom in dividendami zaslužil dvajset milijonov dolarjev. Banka JPMorgan Chase je vsa leta krize poslovala uspešno, kar seveda ni težko, če ti priskoči na pomoč država s 25 milijard dolarjev težko finančno injekcijo iz žepa davkoplačevalcev. Dimon ni pokazal niti kančka obžalovanja za dejanja, ki so pripeljala do krize, in nobene empatije do Američanov, ki so jih velike banke zmetale iz hiš, ker niso zmogli odplačevati hipotekarnih kreditov.

Svet, sestavljen iz enega odstotka bogatih in 99 odstotkov preostalih, se ljudem, kot je Dimon, zdi naravno stanje. Sam nikoli ni živel v pomanjkanju. Šolal se je na najprestižnejših univerzah. Delal je za največje banke. Ne ve, kaj pomeni garati za nekaj dolarjev na uro ali kako je biti brez zdravstvenega zavarovanja. Ko je lani zbolel za rakom na grlu, je bil deležen najboljše zdravstvene oskrbe.

Nazaj v prihodnost

Amerika ni več dežela priložnosti. Vero v to, da lahko v Ameriki uspe vsak, če je le dovolj priden, če se odpoveduje in gara, je zamenjala kruta realnost: nikjer v razvitem svetu ni prepad med bogatimi in revnimi tako velik kot prav v ZDA. Če si rojen na dnu, v revščini, je precej verjetno, da boš tam tudi umrl. Socialne in delavske pridobitve se že desetletja krčijo. Od letošnjega leta znaša najnižja, z zveznim zakonom predpisana raven minimalne plače 7,25 dolarja na uro, kar je manj kot leta 1968, ko je dosegla 10 dolarjev na uro. Za največjo gospodarsko silo na svetu je to sramotno, še zlasti ker nekaj ameriških zveznih držav ne dosega niti te nizke, z zakonom predpisane meje. Srednji razred v ZDA izginja, kar ne preseneča, saj plače že leta stagnirajo. Mnogi od tistih, ki so se uvrščali v srednji razred, so v obdobju krize zdrsnili med revne. In še hujše bo. Ameriški kongres namerava v letih 2016–2025 dve tretjini proračunskih prihrankov ustvariti z ogromnimi rezi v programe, ki so namenjeni predvsem Američanom z nizkimi ali srednje visokimi dohodki. Celotni rezi v socialno državo bodo do leta 2025 znašali šest tisoč milijard dolarjev. Amerika ni obljubljena dežela. Ji je pa vsaj uspelo znižati stopnjo brezposelnosti, tako da je danes ta skoraj pol nižja kot v Evropski uniji. Poleg tega ima razmeroma visoko, 5,2-odstotno gospodarsko rast, medtem ko je bila v EU gospodarska rast lani v povprečju 1,6-odstotna, letos pa naj ne bi presegla dveh odstotkov. Paradoksalno je, da je bankir Dimon grškega rodu. Njegov dedek je bil bankir v Atenah, v mestu, kjer so posledice krize najbolj očitne. Grško prebivalstvo se je žrtvovalo, da bi velike banke dobile nazaj čim več denarja, ki so ga posodile pred krizo.

Kako socialna je še Evropska unija, če danes že 123 milijonov njenih prebivalcev živi pod pragom tveganja revščine ali socialne izključenosti?

Evropejci smo se vedno imeli za malo bolj socialno občutljive od Američanov. A sedanja kriza in še zlasti zgrešen način njenega reševanja sta to spremenila. Med vodilnimi evropskimi politiki je prevladalo prepričanje, da so za finančno krizo v Evropi kriva desetletja brezglavega zapravljanja in zadolževanja držav, zato da so lahko krile stroške pretirano radodarnih socialnih programov, preveč napihnjenega javnega sektorja, previsokih pokojnin. V najranljivejših državah evroobmočja je to pogubno prepričanje vodilo v množično odpuščanje javnih uslužbencev, rezanje njihovih plač in dodatkov (rezi segajo od 5 pa vse do 25 odstotkov), skrajševanje dopustov, dvig upokojitvene dobe in krčenje socialnih programov. Zato, da bi evropske vlade uravnotežile javne finance, so z vso silo napadle socialno državo. »Drastični varčevalni ukrepi, vsiljeni najranljivejšim državam evroobmočja, ponazarjajo, kako zelo so ekonomski tehnokrati in politiki odtujeni od trpljenja običajnih Evropejcev,« v analizi o varčevalni ukrepih v EU pravi ameriški ekonomist Howard Karger, ki se ukvarja s preučevanjem socialne družbe.

Ameriška vlada je že na začetku krize, leta 2009, sprejela 840 milijard dolarjev vreden program ARRA, da je z njim spodbudila ustanavljanje novih delovnih mest in zmanjšala breme tistim, ki jih je recesija najhuje prizadela. »Amerika, v nasprotju z Evropo, vsaj na začetku krize kljub nasprotovanju konservativcev ni dopustila množičnega odpuščanja javnih uslužbencev in velikih rezov v socialne programe. Ameriški konservativci so res napolnili orožje s protikeynesijanskim strelivom, toda evropski politiki so bili tisti, ki so pritisnili na sprožilec,« pravi Karger. Socialne posledice zategovanja pasu so uničujoče.

»Število ljudi, ki so odvisni od prehranskih paketov Rdečega križa, se je v 22 evropskih državah, ki smo jih vključili v analizo, samo v letih 2009 do 2012 povečalo za 75 odstotkov. Medtem ko druge celine revščino zmanjšujejo, jo Evropa povečuje. Vse več je revnih in revni postajajo še revnejši. To se ne dogaja samo v državah evropskega obrobja, ki jih je kriza najbolj prizadela in so zaprosile za pomoč, temveč tudi v tistih državah, ki veljajo za gospodarsko uspešne, kot so Nemčija, Danska, Finska in Luksemburg,« je že pred dvema letoma opozorila mednarodna zveza Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Iz baltskih držav in Madžarske se je v zadnjih letih zaradi socialne stiske izselilo približno 13 odstotkov prebivalstva. Vsak peti Finec, rojen po letu 1987, se je zdravil zaradi psihičnih težav, povezanih s krizo, ki je finsko gospodarstvo prizadela v devetdesetih letih. V Nemčiji je polovica novih služb po letu 2008 začasnih, za polovični delovni čas in so slabo plačane. Gre za tako imenovane mini službe, ki običajno ne zagotavljajo nikakršne socialne varnosti in so se v Nemčiji zelo razširile po reformi trga dela, ki jo je še pred krizo izvedla vlada Gerharda Schröderja. »Tudi če že v kratkem pride do gospodarskega preobrata, bo prebivalstvo posledice občutilo še desetletja. Med Evropejci se širita brezup in depresija. Milijonom primanjkuje denarja za hrano in zdravila in nimajo dostopa niti do osnovne zdravstvene oskrbe. Milijoni so brezposelni, mnogi od tistih, ki še imajo delo, pa zaradi prenizkih plač in naraščajočih cen komajda vzdržujejo svoje družine. Sprašujemo se, ali se evropska celina res zaveda, kaj jo je zadelo.« Rdeči križ ni edini, ki opozarja na socialno opustošenje Evrope.

Enaka opozorila prihajajo iz Karitasa: »Vsak šesti otrok na Irskem, vsak četrti otrok v Grčiji in skoraj vsak tretji otrok v Romuniji živi v neprimernih razmerah. Za sodobne demokratične družbe je to popolnoma nesprejemljivo. Najvišjo ceno plačujejo najbolj nedolžni, tisti, ki niso imeli nobene besede pri sprejemanju odločitev, zaradi katerih je do krize prišlo. Najbolj prizadete so tiste države, ki imajo najbolj luknjičast sistem socialnega varstva, zaradi česar so te najmanj zmožne zaščititi najranljivejše skupine prebivalstva. Jasno je tudi, da samo z gospodarsko rastjo ni mogoče odpraviti dohodkovne neenakosti. Zaposlovanje poteka prepočasi, kakovost zaposlitev pa je prenizka, da bi se otroci in njihovi starši lahko povzpeli iz revščine.« Karitas tudi opozarja, da je skoraj polovica vseh brezposelnih Evropejcev brez dela že več kot eno leto. Delež dolgotrajno brezposelnih v EU se je od začetka krize do danes skoraj podvojil.

Veliko se govori o brezposelnosti med mladimi, kar je logično, saj je ta rekordno visoka in dolgoročno uničuje potencial Evrope za napredek in rast. Karitas pa pravi, da ne smemo pozabiti niti na povečevanje brezposelnosti pri starejših. Število brezposelnih med 50 in 64 letom starosti se je v EU samo v letih 2008–2012 povečalo z 2,8 milijona na 4,6 milijona. Vse to zahteva drugačen pristop.

Cerkveno sporočilo kapitalizmu je jasno: dovolj je bilo trpljenja. Dovolj je bilo zategovanja pasu, dovolj krpanja proračunov z odpuščanjem, z rezanjem plač in krčenjem socialnih pravic. Zaščititi je treba človeško dostojanstvo. Ni mogoče z resnim obrazom trditi, da je EU še socialna, če danes vsak njen četrti prebivalec živi pod pragom tveganja revščine ali socialne izključenosti. To je vendar 123 milijonov ljudi. »Če bi bila brezposelnost država, bi bila po številu prebivalcev peta največja država EU,« pravi predsednik nemške zveze sindikatov Reiner Hoffmann.

V ZDA najnižja minimalna plača znaša 7,25 dolarja na uro, kar je manj kot leta 1968, ko je dosegla 10 dolarjev na uro.

Bogati v revščini

Nemčija velja za gospodarski motor Evrope. Vendar niti bogata in uspešna Nemčija ni imuna proti revščini. Toliko revnih kot danes ta država ni imela že 25 let, vse od združitve Zahodne in Vzhodne Nemčije leta 1990. Po podatkih nemškega statističnega urada živi v revščini že 16 milijonov Nemcev, kar je za eno izmed najbogatejših držav na svetu šokantno visoka številka. Delež revnih je v Nemčiji celo višji kot na Češkem in tudi rahlo višji kot v Sloveniji. Najtežje je samohranilcem in samohranilkam. Niti zaposlitev danes ni več zagotovilo za spodobno preživetje. Nemški mediji poročajo, da so delavci z najnižjimi plačami prisiljeni varčevati pri hrani in ogrevanju, da se sploh lahko prebijejo čez mesec.

Kritiki trdijo, da je število revnih v Nemčiji napihnjeno, saj so v podatke zajeti tako tisti z nizkimi dohodki kot tudi tisti, ki imajo dovolj denarja za preživetje, niso pa še vstopili na trg delovne sile, na primer študenti. Ker so študentski prejemki običajno za 60 odstotkov nižji od zvezne ravni, to res zamegljuje realno sliko. A samo delno. Zakaj bi sicer nemška ministrica za delo Andrea Nahles v začetku letošnjega leta napovedala megalomanski, sedem milijard evrov vreden načrt, s katerim namerava vlada odpreti več tisoč novih delovnih mest za najbolj prikrajšane? Nemčija naj bi v ta program sama prispevala 4,3 milijarde, preostalih 2,7 milijarde pa namerava načrpati iz Evropskega socialnega sklada. S tem naj bi do leta 2020 financirali 26 programov, skoraj 40 odstotkov denarja pa naj bi namenili »zmanjšanju socialnih razlik in bitki zoper revščino«, pravi ministrica.

Izumiranje srednjega sloja

Vendar mnogi dvomijo, da bo to ustavilo razraščanje revščine in poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi. Deset odstotkov najbogatejših Nemcev ima danes v lasti že več kot polovico celotnega premoženja v državi. Za protiutež: polovica nemških gospodinjstev ima v lasti le odstotek celotnega premoženja.

V srednji sloj danes spada okoli 58 odstotkov nemškega prebivalstva. To se morda sliši veliko, zlasti v primerjavi z mnogimi drugimi razvitimi državami, toda treba je vedeti, da je bil še leta 1997 ta delež 65-odstoten. V zadnjih petnajstih letih je okoli 5,5 milijona Nemcev izgubilo status srednjega razreda in zdrknilo po socialni lestvici navzdol, med tiste z nizkimi dohodki, obenem pa se je samo pol milijona Nemcev dvignilo iz srednjega razreda med tiste z najvišjimi dohodki. To je razkrila raziskava, ki sta jo po naročilu fundacije Bertelsmann pripravila univerza v Bremnu in Inštitut za ekonomska raziskovanja. Študija v srednji sloj šteje tiste, katerih neto dohodek po plačilu davkov znaša od 70 do 150 odstotkov povprečnega dohodka. Za štiričlansko gospodinjstvo to pomeni od 2400 do 5000 evrov razpoložljivega mesečnega dohodka.

»Distribucija dohodkov v Nemčiji se je polarizirala in vse manj je možnosti za vzpon iz socialnega dna v srednji razred,« opozarja Olaf Groh-Samberg, profesor sociologije na univerzi v Bremnu in eden od avtorjev raziskave. Upad srednjega sloja zbuja skrb, saj je srednji sloj hrbtenica družbe, ki blaži socialne nemire in preprečuje vzpon radikalnih političnih sil. »Kadarkoli velik del srednjega razreda zaide v težave, razmere postanejo politično nestabilne. Ogroženi srednji razred se na volitvah obrne k radikalnim strankam,« opozarja Stefan Hradil, profesor sociologije na univerzi v Mainzu. V poduk navaja vzpon nacistov, ki je sovpadal prav z oslabitvijo srednjega razreda v obdobju velike depresije konec dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Tudi v Sloveniji je opaziti te trende. Analiza Inštituta za socialno varstvo razkriva, da sta sprememba socialne zakonodaje in zakona za uravnoteženju javnih financ, ki je bil sprejet v mandatu vlade Janeza Janše, najbolj prizadela srednji sloj. Leta 2011, ki kaže stanje za leto 2010, se je revščina družin z otroki zelo povečala, dosegla je 14,5 odstotka, na kar je precej vplivala izguba služb. Leta 2012 se je stanje nekoliko izboljšalo, potem pa se je leta 2013 pokazala posledica spremembe socialne zakonodaje in zloglasnega zakona za uravnoteženje javnih financ. Stopnja tveganja revščine se je zelo povečala, od leta 2012 do 2013 za 1,2 odstotne točke, kar pomeni 4600 otrok več kot prej. »Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da se je revščina ne le povečala, ampak tudi poglobila,« pravi Andreja Črnak Meglič, ena izmed avtoric analize. Slovenija po stopnji revščine otrok resda še vedno sodi v skupino evropskih držav z najnižjim tveganjem revščine otrok, a ne gre spregledati, da izgubljamo mesta pri vrhu najboljših.

Še ena pomembna ugotovitev analize je, da se je v obdobju krize razširil bazen tistih na dnu plačne lestvice. »Skupina tistih, ki prejemajo od minimalne do 80 odstotkov povprečne plače, se je povečala za slabo tretjino, kar kaže na to, da je nižji srednji razred ena največjih žrtev tega, kar se je dogajalo v zadnjih letih. Dohodki so se jim znižali, vendar pa so še vedno nad cenzusom, da bi dobili kakršenkoli priliv iz javnih sredstev,« pravi Črnak Megličeva.

Socialna stiska v Sloveniji morda res ni tako huda kot v Grčiji, Romuniji ali Bolgariji, nikakor pa ni zanemarljiva.

Revščina in dvoličnost

Predstavniki nevladnih organizacij, ki imajo neposreden stik z osebami v stiski, poročajo o poslabšanju položaja še zlasti od leta 2012, ko je začela veljati nova socialna zakonodaja. Od takrat se pri dodeljevanju socialnih transferjev ne upoštevajo več samo posameznikovi dohodki, ampak tudi njegovo premoženje. Inštitut za socialno varstvo je ocenil, da so bili v letu 2012 glede na leto prej na boljšem samo študentje, ki prejemajo višje štipendije, ter najrevnejši, tisti, ki so v času analize na mesec dobili zgolj 260 evrov denarne socialne pomoči. Vsi ostali pa so bili na slabšem kot pred spremembo socialne zakonodaje. Zmanjšalo se je število upravičencev do socialnih sredstev države, znižali pa so se tudi posamezni zneski.

V letih, ki sta sledili, so se ljudem začeli kopičiti dolgovi, izčrpali so tudi resurse svoje širše družine, sorodnikov, prijateljev, tako da danes živijo v hudi socialni stiski. Nevladne organizacije navajajo primere, ko starejši s svojimi pokojninami pomagajo brezposelnim otrokom in vnukom, in tudi primere, ko mlajša in srednja generacija ne moreta več plačevati svojih kreditov, zato te obveznosti kot poroki prevzemajo starejši. Tako v kolesje revščine zaide več generacij. Ljudje vse pogosteje potrebujejo različne vrste pomoči, kot so razbremenilni pogovori, spremljanje in pravno svetovanje, materialna, finančna in psihosocialna pomoč, svetovanje in pomoč pri skrbi za otroke, pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, pomoč pri plačilu ogrevanja in ozimnice. Poročajo o vse pogostejših odklopih električne energije in vode v gospodinjstvih, povečanju števila deložacij in vse pogostejših rubežih premoženja zaradi nastalih dolgov.

V letih 2010–2013 so centri za socialno delo zabeležili 1142 deložacij, kar v povprečju pomeni več kot 285 deložacij na leto. Poleg tega ljudem zmanjkuje denarja za institucionalno oskrbo starejših, zato se mnogi vračajo v domačo oskrbo. Po oceni Skupnosti socialnih zavodov je samo leta 2013 domove za starejše zapustilo tri odstotke starejših, ki so se vrnili v oskrbo k svojcem. Ker svojci pogosto niso zmožni dobro skrbeti za ostarele, prihaja do zanemarjanja.

Združena levica zato predlaga, da se najrevnejšim odpišejo dolgovi. Tak predlog za levico ni presenetljiv, pravzaprav se od levice pričakuje. Paradoksalno je, da Janševa SDS te dni ugotavlja, da se je zaradi leta 2012 spremenjene socialne zakonodaje občutno zmanjšalo število prejemnikov varstvenega dodatka, kar po njihovem kaže na »manj socialne države«. SDS zdaj predlaga omilitev socialne zakonodaje, in sicer tako da denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ne bi bilo treba več vračati iz dediščine. Leta 2012, ko je bila SDS še na oblasti, na takšno omilitev ni niti pomislila, nasprotno, z zakonom za uravnoteženje javnih financ je brez milosti zarezala v socialnovarstvene prejemke.

A nič ne de. Boljše je priti do spoznanja pozno kot nikoli. Tudi če gre tu bolj populizem kot za iskreno namero pomagati ljudem v stiski. Treba je namreč vedeti, da koalicijska pogodba že predvideva spremembe pri varstvenem dodatku, in sicer da bodo prejemniki, ki imajo v lasti nepremičnino manjše vrednosti, razbremenjeni prepovedi odtujitve nepremičnine. Že od lani pa veljajo popravki pri denarni socialni pomoči, po katerih se izredne denarne socialne pomoči ne vračajo, pri denarni socialni pomoči pa se je vračilo pri dedovanju omejilo tako, da pomoči ni treba vračati, kadar je doba prejemanja dvanajst mesecev ali manj, pa še v tem primeru je treba vrniti samo dve tretjini celotne pomoči.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.