Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Svet  |  Intervju

»Ustrezen odziv na rasistični dogodek je razmišljanje o njem.«

Dr. Grant Farred, filozof

Afriški intelektualec, ki živi v ZDA, o življenju v Republiki Južni Afriki v času apartheida in danes, o Nelsonu Mandeli, o afroameriških intelektualcih in seveda o perpetuiranju rasizma v ZDA

Dr. Grant Farred (1963), profesor afriških študij in angleščine na newyorški Cornellovi univerzi, se je rodil in odraščal v Republiki Južni Afriki. Ko je bil dijak, je sodil v znamenito »generacijo 1976«, ki se je upirala apartheidu, torej segregaciji na rasni podlagi, hkrati pa je bil z levičarskih pozicij kritičen tudi do politike Nelsona Mandele. Po diplomi v domovini je leta 1989 s Fulbrightovo štipendijo študiral na ameriški Univerzi Columbia, leta 1997 pa je doktoriral na Univerzi Princeton.

Dr. Farred je napisal več knjig o filozofiji športa, nad katerim se navdušuje od mladih nog, ko je postal strasten navijač angleškega nogometnega kluba Liverpool. Ker je afriški intelektualec, ki živi v ZDA, pa seveda ne more mimo rasne problematike v tej državi in po svetu. Predava o afroameriški intelektualni sceni in intelektualcih v ZDA. Tej tematiki se je posvečal tudi tistih osem let, ko je urejal znamenito revijo South Atlantic Quarterly, ki jo izdaja Dukova univerza, kjer je bil zaposlen.

Dr. Farredom je prejšnji teden na Filozofski fakulteti v Ljubljani predaval o Heideggerju v luči rasizma, Kako mi je Heidegger rešil življenje.

Rodili ste se v Republiki Južni Afriki, kjer ste tudi diplomirali na Univerzi Western Cape. Kako je bilo odraščati v tej državi?

Odraščal sem v državi apartheida. Danes seveda doživljam svet drugače, toda tedaj je bil to zame edini svet, ki sem ga poznal, saj je režim apartheida prebivalstvo sistematično zatiral, omejeval in skušal ljudem vsiliti podobo čim manjšega sveta. Spomnim se, da je režim gojil globoko sovraštvo do maršala Tita, ki je bil za nasprotnike apartheida, torej tudi zame, še posebej pomembna osebnost, saj je bil ustanovitelj gibanja neuvrščenih. Tito je poosebljal za režim posebno grožnjo, zato se o njem ni veliko govorilo. Še več pa sem o Jugoslaviji izvedel, ker sem bil športni navdušenec, saj sem spremljal tekme zagrebškega nogometnega kluba Dinamo in beograjske Crvene zvezde. Odraščati v državi apartheida, kot je bila Republika Južna Afrika, je bila težka izkušnja, saj je bila južnoafriška družba zaprta, rasno razdeljena, nasilna in družba zatiranja. Vse to je res. Res pa je tudi, da so me takšne razmere prisilile, da sem državo zapustil, ker me je utesnjevala.

Odšli ste leta 1989, pet mesecev pred izpustitvijo Nelsona Mandele. Ste bili vključeni v študentsko gibanje za njegovo osvoboditev?

V srednjo šolo sem začel hoditi januarja 1976, junija tega leta pa so izbruhnili nemiri v Sowetu. Začeli so se z nasprotovanjem poučevanju afrikanščine, zahodnogermanskega jezika, v šolah. Metali smo kamenje, bojkotirali pouk, se udeleževali pohodov za pravice, peli uporniške pesmi. V to sem bil vključen kot vsi, hkrati pa smo se spraševali, kakšna bi lahko bila prihodnost.

Naj bi bila takšna, kot je danes?

Po mojem je Republika Južna Afrika po koncu apartheida velikanska polomija, kar je bilo mogoče slutiti že zdavnaj. Zelo jasno je bilo, celo ljudem, ki so nasprotovali apartheidu, da je Afriški nacionalni kongres (ANC), ki ga je kot politično gibanje ustanovil Mandela, v resnici nacionalistična organizacija temnopoltih malomeščanov, ki se ne zavzema za socialno pravičnost in še danes ni naklonjena brezpravnemu temnopoltemu delavskemu razredu. Priče smo bili le vzponu malomeščanov, ki so zlahka vzpostavili povezave z multinacionalnim kapitalom. Vseskozi se v družbi spoprijemamo s pomanjkanjem opozicije ANC, manjka politične sile, ki bi se znebila nacionalistične organizacije malomeščanov, ki mislijo le na svoje ozke interese in koristi. Mandela z odločitvami ni bil pripravljen tvegati spopada s temi silami. Vladajoča klika v ANC je razmeroma majhna skupina ljudi, ki pa uspešno prepričuje druge, da je ANC prava ljudska organizacija. Postapartheidska Republika Južna Afrika je resnici na ljubo strašanska polomija za temnopolte v državi in za vso celino.

Zakaj?

Afričani iz drugih držav, ki pridejo v Republiko Južno Afriko, v njej naletijo na pokvarjeno, zavrženo in ksenofobno nasilje. Južnoafričani imajo posebno ime za tujce iz afriških držav: »ama kkieri kiueri«. Ne sprejemajo jih odprtih rok. Zelo redko pa slišimo o organiziranem nasilju nad belimi tujci, kajti edina in prava tarča so za Južnoafričane temnopolti iz sosednjih držav. Oblast je zelo hitro pozabila, da so ljudje iz sosednjih držav, pravzaprav iz vse Afrike, med apartheidom dajali zatočišče pripadnikom ANC, ki so se morali umakniti v tujino. Zdaj pa ljudem iz teh držav pravijo, da niso dobrodošli v Republiki Južni Afriki, ker so črni, ker jemljejo delo domačinom.

Iz sveta se vendarle kar pogosto vračate domov.

Vsaj enkrat na leto grem. In kar vidim, me prizadene. Zame je uspeh ali neuspeh Republike Južne Afrike zaznamovan tudi z mojim političnim vložkom, saj pripadam generaciji 1976, brez katere ne bi bilo Mandelovega ANC. Moja generacija pa je verjela v demokratično družbo enakopravnih v tej deželi. Pa je država daleč od tega. Ne trdim, da se slabo godi izobraženim ljudem, v zelo težkih razmerah pa živijo ljudje brez izobrazbe.

V knjigah se pogosto ukvarjate z deli afroameriških intelektualcev v ZDA. Zakaj sploh govoriti o afroameriških študijah in intelektualcih, ne pa o intelektualcih per se?

To je dobro vprašanje. Že prej sem pojasnil, da sem si s knjigo What’s my Name zgradil svet, ki ga ne bom nikoli zapustil. Naj se lotim vašega vprašanja še iz drugega zornega kota. Obstaja seveda potreba, da se govori in piše o afroameriških intelektualcih, saj je treba misliti razmere, v katerih živijo Afroameričani v ZDA. Saj veste, kako so spraševali za Malcolma X: »Kako rečejo črnuhu z doktoratom?« Tudi tu je seveda uporabljena beseda na N (nigger, op. a). Do izobraženih temnopoltih ljudi je v ZDA še vse polno rasističnih predsodkov. Zato je treba govoriti o tem. Rasa in rasizem nista samo problem temnopoltih. Homofobija ni samo problem gejev. Ksenofobija ni le beseda, ki jo uporabljajo za strah pred tujci. Tega se je treba zavedati v pisanju in v predavalnici. Sem človek iz diaspore. Nisem Afroameričan v ZDA, ampak sem Afričan v ZDA. Stalno živim s tem protislovjem. Toda fizično nisem drugačen od Afroameričanov. Nihče me ne bo vprašal, od kod sem prišel, kje sem se rodil, kje izobraževal. Sem le še en temnopolti človek. Zato sem enako ranljiv kot Afroameričani.

Vrniva se h knjigi What’s my Name, kjer pišete o t. i. vernakularnih intelektualcih. Mednje umeščate velikana družboslovja Stuarta Halla pa športnika Mohameda Alija in glasbenika Boba Marleyja. Za vas so intelektualci. Po katerih merilih?

Za Gramscija so bili vsi ljudje intelektualci. To je začetna premisa. Treba pa je seveda to tezo tudi utemeljiti in ponazoriti s primeri. V knjigi želim pokazati, da je Ali s svojimi potezami zaznamoval javno sfero v ZDA morda bolj kot kdorkoli v 20. stoletju. Poetično in elegantno je govoril o rasi. »Sem črn in ponosen.«, »Nikoli nisem rekel, da sem najpametnejši, rekel sem samo, da sem najboljši.«, »Nisem v sporu z Vietkongom, nikoli mi niso rekli črnuh.« S takšnimi izjavami je zadeval v to, kar je kritično v ZDA. Z drugimi besedami: Ali je povedal, kaj pomeni biti predmet rasizma v ZDA. Zavračal je nekatere moduse biti temnopolt v ZDA. Rekel je tudi: »Ni mi ime Cassius Clay, to je moje suženjsko ime. Ime mi je Muhammed Ali.« Bob Marley je poskrbel za pomembne intervencije na Karibih, kjer je bila črna populacija izključena iz političnega procesa zaradi jamajške rjave elite. Zaradi tega govorim o njih kot o intelektualcih in o vernakularni artikulaciji načina razmišljanja.

Je pa zadnja leta kar nekaj nevarnih žarišč rasne nestrpnosti v ZDA. V Fergusonu so policisti ubili Michaela Browna, v New Yorku so policisti zadavili Erica Garnerja. Hkrati pa se je Barack Obama udeležil pohoda v Selmi (Alabama) ob 50. obletnici pohoda za človekove pravice, ki je zaznamoval ZDA in opogumil afroameriško prebivalstvo v boju za enakopravnost. Kaj današnje napetosti med rasami povedo o ZDA?

Na vlaku med Zagrebom in Ljubljano so me vaši cariniki kljub ameriškemu potnemu listu trikrat pregledali. Zagotovo tako ne bi ravnali z belim Američanom. Pomnožite primer mojega potovanja iz Zagreba v Ljubljano z deset in dobili boste izkušnje Afroameričana v ZDA. Jasno je, da morajo vaši cariniki, tudi zaradi nevarnosti terorizma, delati po nekem protokolu, četudi s trikratnim povečanjem intenzitete nad temnopoltim človekom, ki potuje z ameriškim potnim listom. Gilles Deleuze v knjigi o filmu govori o dogodkih in položajih, ki se ponavljajo v nedogled, kar je mogoče zaznati tudi v kontekstu perpetuiranja rasizma v ZDA. Takšni dogodki so umori Afroameričanov v ZDA. Ranljivost temnopoltih prebivalcev se bo še intenzivirala, ne pa zmanjšala. Pohod Afroameričanov v Selmi pred 50 leti bodo v ZDA kmalu razumeli le še kot nostalgičen spomin. V tej percepciji bo to zadnji dogodek, na katerem so Afroameričani nekaj trdili o ameriški rasistični preteklosti v obliki politične izjave. Zakaj tako pravim? Ker Afroameričani postajajo vse bolj ranljivo telo ZDA. So vse manjša manjšina.

In kaj storiti?

Afroameričani se bodo morali naučiti, kako ustvariti nove povezave, ali pa bo sledil obet nekakšne zakrnitve skupnosti. Ne sicer takoj, ampak dolgoročno. Izkušnje Afroameričanov je torej treba razumeti v kontekstu enakosti pred zakonom. In Afroameričani bodo morali poudariti rasizem kot ameriški problem. Oblikovati bodo morali strateška zavezništva in spremeniti diskurz o rasizmu ter problematizirati odgovornost zanj. Sicer bodo še naprej ranljivi. Ohrabrujoči pa so dogodki v Chicagu, kjer so Afroameričani in Latinskoameričani oblikovali zavezništvo in skupaj kandidirali Latinskoameričana proti republikanskemu desničarju prvega razreda. Preprečili so njegov vzpon. Takšno politiko je treba upoštevati. Toda tega ni mogoče početi le politično, ampak tudi filozofsko. Z drugimi besedami: gre za znanilce nove politične realnosti, ki jo je treba zelo premišljeno reflektirati. Nisem ravno optimist, kajti zdi se mi, da bodo Afroameričani v ZDA vedno najbolj ranljiva skupnost.

Torej še nima smisla govoriti o postrasni Ameriki, kot trdijo nekateri?

Seveda ne. To je neumnost. To dokazujejo primeri Erica Garnerja, Michaela Browna in drugih. Koliko črnih teles bo treba še žrtvovati, da takšnih dogodkov ne bo več? ZDA so ena izmed držav z največjimi socialnimi in drugimi razlikami na svetu. Nikoli ne veš, kakšna konfiguracija lahko vodi v eksplozijo. Je pa seveda nekaj narobe z družbo, ki dovoljuje, da so črna telesa tako ranljiva.

Ali po vašem prav velike socialne neenakosti botrujejo takšnemu ravnanju z Afroameričani in perpetuiranju rasizma?

Nekoliko cinično lahko rečem, da je Amerika zelo uspešna, ker se ji je v primerjavi z Evropo uspelo izogniti revoluciji. Razredna vojna v ZDA se je končala v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Toda vsak dan se razredni boj bije med rasami. Začne se že ob rojstvu. Če je oče temnopolt, je veliko večja verjetnost, da bodo otroci končali v zaporu kot v gimnaziji. Vsi ti ljudje so za družbo izgubljeni. Toda to ni pravi argument. Ameriški rasizem je določen s kapitalizmom. Črna telesa so le lumpenproletariat. So zamenljivo blago. Ne potrebuješ jih. A če se bodo ta črna telesa povezala z latino telesi, se bo pokrajina spremenila. Spremenil se bo diskurz, kajti ti ljudje ne bodo več ranljiva skupina, ampak del rastoče večine. Latinskoameričani bodo kmalu, morda že v nekaj desetletjih, največje volilno telo. ZDA, če se malce pošalim, potemtakem ne bodo kaj prida drugačne od Mehike.

Je Barack Obama za vas znanilec teh drugačnih ZDA, o katerih ste zdaj govorili?

Do Obame čutim podobno kot do Nelsona Mandele. Upal sem, da bo storil več. Upal sem, da bo načel problematiko medrasnih odnosov. Upal sem, da bo spremenil politiko ZDA do Palestincev. Upal sem, da bo več storil za izobrazbo revnih Afroameričanov. Upal sem, da bodo z njegovim predsedovanjem ZDA pridobile večji ugled v svetu. Upal sem, da bo konec s staro politiko, pa se je izkazalo, da gre še vedno le za stare »dogovore«. Upal sem, da se bo Obama – ne kot mesija, ampak kot človek – pripravljen kritično soočiti s preteklostjo, da bi lahko ZDA krenile po drugačni poti. To se ni zgodilo. Nisem presenečen, saj je bila cela njegova politična pot svojevrstna izdaja volilnega telesa. Na njegova zborovanja v Chicagu so prišli Afroameričani, pogovarjal se je tudi s chicaškimi Palestinci in ustvarjal zavezništva, potem pa je na vse pozabil. Postajal je izkušen politik. Njegova zmaga je nekaj pomenila v nekem trenutku. Veliko upanja je bilo vloženega vanj. Pa ni obrodilo sadov. Najmanj, kar smo upali, je bilo, da se bo uprl nasilju nad temnopoltimi.

Na predavanju na ljubljanski Filozofski fakulteti ste spregovorili o rasističnem dogodku izpred dveh let, ki vas je zaznamoval kot filozofa. Toda vaš prvi refleks je bila misel »hvala bogu za Martina Heideggerja«, čeprav je bil ta antisemit, rasist in privrženec nacističnega režima. Pojasnite nam to povezavo.

Razumem kontradikcijo, ironijo, da se temnopolt človek ob rasističnem dogodku obrne na Heideggerja. Toda zame je obrniti se na Heideggerja pomenilo odziv temnopoltega človeka z vidika rasizma belopoltih. Še bolj pa me je intrigirala njegova knjiga Was heisst denken? (Kaj pomeni misliti). V njej, pa seveda ne samo v njej, Heidegger zagovarja tezo, da misliti pomeni biti. Pravzaprav me sili razmišljati o mojem razmišljanju. In skozi ta proces lahko oblikujem ustrezen odgovor na rasistični incident, ki se mi je zgodil. Prek njega spoznavam, da je zame kot filozofa in intelektualca edini ustrezen odziv na rasistični dogodek razmišljanje o njem. Vse drugo je zame nesprejemljivo. Seveda bi me lahko zdaj še enkrat vprašali, kaj ima to opraviti z Michaelom Brownom ali Ericom Garnerjem. V resnici nimam odgovora, ker nisem bil v takšnem položaju. Mogoče še bom. Vem pa, da moram razmišljati o tem, o čemer še ne razmišljam. Z drugimi besedami: kaj izpuščam v svojih mislih. In dejstvo je, da mi rasistični Heidegger omogoča oblikovati pravi odgovor na rasizem belcev v ZDA. Zavedam se, da sem v nenavadnem prostoru, saj za refleksijo o rasizmu ne navajam Fanona, Malcolma X, Angele Davis ali Kwama Nkrumaha, ampak rasista Martina Heideggerja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.