San Marino je primer, kaj se zgodi, ko borci proti davčnim utajam zmagajo

Mini državica San Marino je desetletja cvetela, ker je bila kot davčna oaza privlačna za premožne, ki so pred davkarijo skrivali denar. Zlasti Italijani so tam radi skrivali denar, za katerega niso hoteli plačati davka. Leta 2009 je bilo vladi v Rimu dovolj in minister za finance Giulio Tremonti je San Marino dal na črni seznam, bogatašem, ki so tam imeli skrit denar, pa ponudil amnestijo.

Za gospodarstvo San Marina je bilo to po poročanju časopisa Die Welt potres. Bruto domači proizvod se je od takrat zmanjšal za tretjino, banke so izgubile polovico vlog, javni dolg je močno narasel, povečala se je brezposelnost. Zdaj skušajo v San Marinu gospodarstvo postaviti na nove temelje. Ker spoštuje zakonodajo proti pranju denarja, so ga umaknili s črnega seznama držav, ki omogočajo pranje denarja in davčne utaje. Z Italijo je vlada sklenila sporazum o gospodarskem sodelovanju.

Da bi San Marino še naprej lahko svojim prebivalcem zagotavljal blaginjo, se mora odpreti za trgovino, industrijo, turizem. Predsednik vlade in zunanji minister Pasquale Valentini svari, da bodo priložnost izkoristili tujci, če državljani ne bodo prevzeli pobude. Za posle v San Marinu se zanimajo predvsem poslovneži iz Rusije.

Eno od rešitev za novo pot San Marina ima proizvajalec pohištva in notranje opreme Emanuel Colombini. Njegovo podjetje ima 160 milijonov evrov prometa na leto in 900 zaposlenih, svoje izdelke prodaja po vsem svetu. Ne posluje na področju finančnega sektorja, ampak realnega sektorja.

San Martino je primer, ki kaže, kaj se zgodi, ko borci proti pranju denarja zmagajo. To je svarilo za davčne oaze, ki se svojim poslom s tajnimi računi nočejo odpovedati. Toda ZDA in Nemčija jih vse bolj stiskata v kot, ker za svoj proračun potrebujeta denar, ki ga njuni bogataši skrivajo pred davkarijo. Vrnitev v pretekle čase davčne oaze za San Marino torej ni rešitev.