Urša Marn

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Ekonomija

»Slaba banka ni klinika za lepotne popravke, ampak travmatologija. Vsi njeni ukrepi ne morejo biti nežni.«

Tomaž Vesel

predsednik Računskega sodišča

Računsko sodišče je z revizijo poslovanja Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) razbilo iluzijo o poštenih skandinavskih strokovnjakih, ki da zasledujejo le interese davkoplačevalcev in jih lastne koristi ne zanimajo. Slaba banka se lahko izkaže za koristno institucijo, vendar samo pod pogojem, da jo bo vlada skrbno nadzirala in se bo uspešnost njenega poslovanja merila po jasnih kriterijih, pravi Tomaž Vesel, predsednik Računskega sodišča. Če bo vse po starem, bo DUTB samo poligon za mastne zaslužke številnih domačih in tujih svetovalcev, bivših bančnikov in odvetnikov. Obstaja pa še veliko večje tveganje: da bodo nekdanji tajkuni zaradi pomanjkljivega nadzora države nad DUTB poceni prišli do tega, kar so z neodgovornim upravljanjem in zadolževanjem enkrat že zapravili.

Je bila ustanovitev slabe banke, po vsem, kar vemo danes, slaba poteza?

Ni nujno, da je bila slaba poteza, nedvomno pa je bila slabo podprta. Pred ustanavljanjem slabe banke sta dvom o smiselnosti takega pristopa k reševanju bank izrazila tako državni svet kot pomemben del državnega zbora. Takratni pomisleki se danes izkazujejo kot utemeljeni. Pred ustanovitvijo slabe banke bi morala biti izvedena resna ekonomska analiza o upravičenosti ustanovitve in delovanja slabe banke v primerjavi s tem, da bi slabe terjatve razgradili v bankah, kjer so nastale. Katera od teh opcij bi bila boljša, še danes ni jasno. Če se je slaba banka že ustanovila, bi jo morali dobro podpreti, vendar je bila ta priložnost zamujena.

Se je ideja izjalovila pri realizaciji tudi zato, ker vlada nad poslovanjem slabe banke ni izvajala nadzora?

Slab nadzor je posledica slabe podpore. Leto 2013, ko so se prenašale slabe terjatve na DUTB, je bilo ključno za vzpostavitev razmer delovanja slabe banke. Takrat je bila tudi idealna priložnost za vzpostavitev učinkovitega nadzora.

Izkušnje iz prve sanacije bank v začetku 90. let kažejo, da je bil najboljši izkupiček dosežen pri tistih slabih terjatvah, ki so jih banke reševale same, v okviru internih slabih bank.

Prav zato bi bila pred ustanovitvijo DUTB nujna resna ekonomska utemeljitev, da je slaba banka res najboljša rešitev. Če bi terjatve ostale pri bankah, bi bila obravnava terjatev bolj individualna, se pravi, da bi bilo manj paketne prodaje, predvsem pa se ne bi ukvarjali z vprašanjem zelo velikega diskonta pri prenosu terjatev. Na voljo bi morda imeli več manevrskega prostora. Res pa je, da bi se v tem primeru z razgradnjo slabih terjatev ukvarjali isti ljudje, ki so botrovali njihovemu nastanku. Zanimiva bo primerjava med usodo slabih terjatev, ki so bile prenesene na DUTB, in tistimi, ki so ostale v bankah, na primer v NLB. Gre sicer za nekoliko drugačen portfelj, pa vendarle.

Diskont pri prenosih slabih terjatev na DUTB je v povprečju presegel 70 odstotkov. V primerjavi s slabimi bankami v drugih državah je bil neprimerljivo visok.

Zavedati se moramo, da pretežni del portfelja irske slabe banke predstavljajo nepremičnine, ki so, drugače kot pri nas, zelo dobro unovčljive, saj je večina irskih slabih terjatev nastala na nepremičninskem trgu Velike Britanije, zlasti v Londonu in njegovi bližnji okolici, kjer trg nenehno kliče po nepremičninah.

Ste se na računskem sodišču vprašali, kaj več kot 70-odstotni diskont dolgoročno pomeni za davkoplačevalce?

To odpira vrata za pomisleke, da bi terjatve do podjetij, ki so prešle na DUTB, lahko kupili tisti, ki so še nedavno aktivno sodelovali pri vodenju teh podjetij. Ta nevarnosti v predpisih še ni dobro regulirana. Skratka, visok diskont je na videz davkoplačevalsko ugoden, kasneje pa se lahko zgodi, da bo podjetje, ki je bilo sanirano na stroške DUTB, šlo nazaj v roke bivšega menedžmenta. To bi veljalo preprečiti s spremembo predpisov.

Incestna razmerja so nekako vgrajena v sistem in jih je bilo mogoče predvideti. Edina rešitev je učinkovit nadzor slabe banke. Prav tu pa smo bili razočarani.

Paradoksalno je, da je vlada po kadrovskem prepihu na DUTB vodenje upravnega odbora zaupala Marku Simonetiju, človeku, ki je v letih 2009–2012 vodil nadzorni svet NLB in je bil potemtakem soodgovoren za nastanek slabih kreditov. NLB je v tem obdobju še vedno kreditirala gradbene projekte, denimo stadion Stožice. Se vam ta kadrovska poteza zdi higienična?

Zaradi usodne slovenske majhnosti lahko hitro pride do incestnih razmerij. Domače strokovnjake lahko iščemo samo v zelo ozkem okolju, pa še ti so nekje morali postati strokovnjaki, priložnosti, kjer bi to lahko postali, pa je malo, predvsem so to banke v državni lasti. Incestna razmerja so nekako vgrajena v sistem in jih je bilo mogoče predvideti. Edina rešitev je učinkovit nadzor slabe banke. Prav tu pa smo bili razočarani. Nadzor nad DUTB praktično ni deloval.

Pa saj je imela vlada v DUTB ves čas svojega človeka. Najprej državnega sekretarja Andreja Širclja, nato pa državnega sekretarja Mitjo Mavka.

Drži. Vprašanje pa je, ali so ob vseh svojih obveznostih sploh lahko izvajali še nadzor nad DUTB. Ministrstvo za finance žal nima širokega nabora kadrov, ki bi lahko dnevno ali vsaj tedensko izvajali nadzor nad delovanjem slabe banke. Tega od ministrstva niti ne moremo pričakovati. Pa to ne velja le za finančno ministrstvo, ampak tudi za vsa druga ministrstva. Pojem vlade kot upravljavke državnega premoženja ali pa vlade v vlogi skupščine teh podjetij je vprašljiva zaradi objektivnih omejitev. Ne govorim o nesposobnosti neke konkretne vlade, ampak o tem, da tak sistem preprosto ne more prebaviti vseh aktivnosti, ki bi bile potrebne, še zlasti v prvi fazi ustanovitve takšnih družb, kot je DUTB.

Kako pa irska in španska država bdita nad poslovanjem slabih bank?

Irci in Španci so pri slabih bankah uvedli nekakšno javno-zasebno partnerstvo, kar že samo po sebi zagotavlja boljši nadzor. Zasebnik bo v nadzor vložil več napora kot država. To je preprosto in logično.

Saj prav od tod izvira ideja, da bi tudi DUTB delno privatizirali.

To je ena od stvari, ki smo jo pogrešali pri utemeljitvi o smiselnosti ustanovitve slabe banke. V Sloveniji imamo sicer zelo sodoben predpis o javno-zasebnih partnerstvih, ki pa se ne uporablja, saj skoraj ni možnosti za oblikovanje takšnih partnerstev.

Če bi DUTB res privatizirali, bi morali poskrbeti, da bi se izkupiček od prodaje terjatev stekal k davkoplačevalcem, ne pa v žepe zasebnim lastnikom slabe banke.

Absolutno. Nisem za privatizacijo celotnega portfelja slabe banke, se mi pa zdi smiselno, da bi o modelu javno-zasebnega partnerstva razmislili vsaj pri nepremičninskem delu portfelja DUTB. Priložnost za to še ni zamujena. Treba se je zavedati, da je privatizacija DUTB smiselna samo, če se opravi zdaj, ko še obstaja tveganje, da podjetja ne bodo preživela, ne pa šele, ko bo DUTB že opravila vsa prestrukturiranja, kreditiranja in bodo iz podjetij izločena zdrava jedra. Takrat zasebnik z vstopom v lastništvo DUTB ne bo prevzel nobenega tveganja, ampak bo pobral zgolj dobičke. Se pravi, na pladnju bo dobil delujoča podjetja, pri katerih bodo na strošek davkoplačevalcev že odpravljeni vsi krči.

Zakaj bi bilo zasebnemu kapitalu v interesu, da že zdaj vstopi v lastništvo DUTB, če ima poplačilo davkoplačevalcev absolutno prednost?

Korist si lahko obeta od unovčitve relativno visokega diskonta, ki je bil določen za prenos terjatev. To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj se tuji naložbeni skladi tako zanimajo za terjatve, ki jih prodaja DUTB.

Nič ne kaže, da bo vlada poostrila nadzor nad DUTB. Nasprotno. V veliki meri ga bo opustila, saj tam ne bo več nikogar iz vlade. Je ta distanca pametna?

Ne verjamem v nadzor, ki ga izvaja neka konkretna oseba, denimo državni sekretar ministrstva za finance. Verjamem pa v sistem poročanja in določitve kriterijev, po katerih država meri uspešnost in učinkovitost delovanja svojih institucij. Če ti je poslanstvo institucije jasno in če njeno delovanje spremljaš mesečno, je to boljše kot pa fizična polprisotnost konkretne osebe.

Težava je, da kriterijev doslej ni bilo.

Vlada je pred kratkim vendarle pripravila kriterije uspešnosti poslovanja DUTB. O njihovi kakovosti je sicer možno razpravljati, a jim računsko sodišče ne bo ugovarjalo, bomo pa redno spremljali, ali se spoštujejo.

Kaj je ključni kazalnik uspešnosti poslovanja DUTB?

Minimalni ustvarjeni prilivi. Te prilive je vlada za leti 2016 in 2017 občutno povečala, in sicer s 162 milijonov evrov v letu 2015 na 511 milijonov evrov v letu 2017. Prav zdaj namreč prehajamo v obdobje delovanja DUTB, ko bo treba kapitalizirati to, kar je bilo vloženo v individualne pogodbe in prestrukturiranje podjetij. Pričakovani čisti dobiček DUTB je vlada ohranila pri osmih odstotkih, kar je razmeroma visoko. Medtem ko stroški poslovanja DUTB v prihodnjih dveh letih samo rahlo naraščajo. Dobili smo torej dokaj razumna sidra, na podlagi katerih bomo lahko presojali učinkovitost delovanja slabe banke, seveda poleg kriterijev, ki si jih je določila sama DUTB.

Tveganje tu je, da bo DUTB, zato da bi zadostila zahtevnim kriterijem, na vrat na nos prodala podjetja in nepremičnine. To lahko vodi v paketne prodaje raznim tujim špekulantskim skladom.

Moramo vedeti, da sta vloga in namen DUTB čimprejšnja odprodaja terjatev in maksimiranje vložka davkoplačevalcev. To je treba narediti v nekem realnem času, zato ta pritisk. Je pa vaše vprašanje dobro izhodišče za premisleka, ki ju moramo v Sloveniji še opraviti. Prvi je, ali naj DUTB terjatve zgolj odprodaja ali naj jih upravlja in optimizira – s tem je mišljeno prestrukturiranje podjetij. To vprašanje še ni rešeno. Vlada še zlasti v zadnjem letu razmišlja tudi o tej drugi možnosti, kar pomeni popolnoma novo dimenzijo poslovanja DUTB. Drugi premislek pa je, koliko naj DUTB upošteva tudi socialne komponente, to je ohranjanje delovnih mest, varovanje lokalnega okolja, kjer je vsako delovno mesto vredno bistveno več kot v večjih mestih, vpliv na socialne transferje ... Je pa to seveda popolnoma kontradiktorno s temeljnim poslanstvom DUTB.

Če ne prej, se je romantična podoba o poštenih skandinavskih strokovnjakih razbila ob zloglasnih svetovalnih pogodbah.

Je imela DUTB doslej popolnoma svobodne roke pri odločanju, katera podjetja se bodo prestrukturirala, katera odprodala in katera poslala v stečaj?

Seveda. Svobodne roke so prvi pogoj za učinkovitost DUTB. Brez zagotavljanja te svobode bi upravičeno poslušali očitke o vpletanju politike v neodvisnost DUTB.

Težava je, da to, kar se zdi strateško pomembno slabi banki, ni nujno tudi strateško pomembno za državo. DUTB lahko v stečaj pošlje podjetje, katerega ohranitev bi bila v nacionalnem interesu.

DUTB tu trči ob marsikatero strategijo države. Zavedati se moramo, da slaba banka ni klinika za lepotne popravke, ampak travmatologija. Je krut poseg v nekaj, kar je okuženo s slabimi poslovnimi odločitvami. Zato vsi njeni ukrepi pač ne morejo biti nežni, lahko pa so razumni. Težava nastane, kadar je ukrep DUTB nesorazmeren s kondicijo podjetja. Če DUTB v stečaj pošlje podjetje, ki bi lahko preživelo in bi lahko vrnilo dolgove, so pomisleki zagotovo upravičeni. Ni pa utemeljeno kar počez nasprotovati posegom, za katere se odloči DUTB.

Bi morali predsedniku vlade in finančnemu ministru čestitati za kadrovski poseg v DUTB?

Računsko sodišče ni institucija, ki bi slovela po čestitkah. Lahko pa izrazim zadovoljstvo, da se je vlada po skoraj letu dni naših opozoril o DUTB le zganila. Naš največji uspeh je, da se je vlada začela resneje ukvarjati s položajem DUTB. Zaveda se, da mora skrajšati pot do nujnih sprememb zakonodaje, na podlagi katere je bila ustanovljena DUTB. Te spremembe ne gre odlagati v leto 2016 ali celo v leto 2017. Kajti če se bodo spremembe zakonodaje preveč odlagale, lahko pridemo v položaj, ko bodo vse slabe terjatve prenesene na DUTB in bo urejanje teh vprašanj povsem iz mode.

Hočete reči, da se resno razmišlja o tem, da bi se na DUTB prenesle tudi vse tiste slabe terjatve, ki so v prvi fazi ostale v bankah?

Na to možnost kažejo nekatere informacije, ki smo jih dobili.

Cerarju in Mramorju bi lahko očitali, da se vtikata v neodvisnost DUTB. Kje je meja med neodvisnostjo institucije in političnim poseganjem vanjo?

Ta meja je zelo tanka. Kadar stvari ne gredo v pravo smer, se je seveda treba vplesti. Marsikatere dileme ali težave danes ne bi bilo, če bi vlada pravočasno, že v letih 2013 in 2014, poskrbela za temeljit nadzor nad DUTB. Recimo, skoraj dve leti smo se ukvarjali s tem, ali DUTB sledi vladni politiki prejemkov ali ne. Pa kakršnakoli ta politika že je. Tudi če mislimo, da je slaba, jo je treba spoštovati. In to velja tudi za DUTB. Zakaj izgubiti toliko energije z vprašanjem, pri katerem je odgovor lahko samo črn ali bel. Je prejemek v skladu s politiko vlade ali ni? Tu ni nobene sivine. Pravila so jasna. Računsko sodišče ni institucija, ki bi iskala razloge, zakaj pri prejemku lahko pride do odmika od pravil. Naša naloga je poročati, ali je neki prejemek v skladu s politiko vlade ali ni, pri čemer je irelevantno, ali se z vladno politiko prejemkov strinjamo ali ne.

Po vseh dopisovanjih in obmetavanjih so skandinavski strokovnjaki v očeh javnosti izpadli skoraj kot žrtve, nad katerimi vladajoča politika izvaja pogrom in tako odganja tudi vse ostale tuje strokovnjake.

Vprašanje o prejemkih vodilnih kadrov na DUTB ni vprašanje o tem, ali so tuji kadri sposobnejši od domačih. To je strahotno poenostavljanje. Gre za vprašanje sledenja pravilom, ki jih je določila vlada. Pri sklepanju aneksov za leto 2015 je položaj tujih izvršnih in neizvršnih direktorjev DUTB enak položaju vodilnih domačih kadrov, saj se tudi pri njih niso mogli dogovoriti za realizacijo vladne politike prejemkov. Ne morejo politike prejemkov diktirati tisti, ki bi tu radi delali, pač pa je naša država tista, ki določa pravila igre! Če smo mnenja, da je sedanja politika prejemkov slaba, jo spremenimo. Ni pa dostojno, da bi bila politika prejemkov za slabo banko drugačna kot za vse ostale institucije, ki v Sloveniji upravljajo državno premoženje. Na voljo sta samo dve opciji: da se politika prejemkov uravnoteži, se pravi, da bodo pravila za vse upravljavce državnega premoženja enaka, ali pa da se definira na novo. Zgodba o prejemkih na DUTB je lahko podlaga za razmislek, ali pri nas ključni ljudje, ki upravljajo državo, zaslužijo dovolj in predvsem na ustreznih podlagah.

 

Zaradi nepreglednega poslovanja DUTB pri naročanju nekaterih zunanjih storitev v skupnem znesku prek tri milijone evrov niste mogli preveriti, katere storitve so bile res opravljene Ali to pomeni, da je DUTB plačevala za fiktivne posle?

Prav zato, ker gre za prepletenost istega kadra, za pomanjkljive izdelke in za nedokazljive storitve, smo naznanili sum storitve kaznivih dejanj. Vse te stvari bo treba raziskati, ne bo pa to enostavno opravilo. V zadnjem času dobivamo signale, da DUTB intenzivno uporablja nove svetovalne družbe, zaradi česar se sprašujemo, koliko zunanjega svetovanja DUTB pri izvajanju svojega dela res potrebuje. Danes je DUTB druga institucija kot leta 2013. Od takrat se je kadrovsko okrepila, tako da ima zdaj več kot 90 zaposlenih, od katerih jih je večina strokovnjakov. Ali, na primer, res potrebuje še zunanje PR-storitve? Ali res potrebuje toliko odvetniških storitev in podjetniškega svetovanja? Na to bo moral odgovoriti upravni odbor DUTB, mogoče pa tudi lastnik, če bodo očitki pogostejši. Računsko sodišče je že začelo revizijo poslovanja DUTB v letu 2014, čemur bo sledila še revizija poslovanja v letu 2015.

Sta tudi irska in španska slaba banka pod nadzorom državnih revizorjev?

Seveda. Skupaj z ekipo smo obiskali irskega državnega revizorja, prav zato, da smo se informirali, kako presojati učinke in kje vse so potencialna tveganja. Zanimivo je, da so tveganja pri nas in na Irskem dokaj podobna.

Imajo Irci s slabo banko enake težave kot mi? Se tudi oni ukvarjajo z astronomskimi prejemki?

Irci se manj ukvarjajo s prejemki, ker imajo glede tega jasno določene kriterije. Poleg tega je irsko poslovno okolje bistveno drugačno od slovenskega. Bolj se ukvarjajo s konkretnimi ravnanji slabe banke, ko gre za ključne terjatve. Ta del nas še čaka.

Težava nastane, kadar je ukrep DUTB nesorazmeren s kondicijo podjetja. Če DUTB v stečaj pošlje podjetje, ki bi lahko preživelo, so pomisleki zagotovo upravičeni.

Kadrovska menjava na DUTB ni seveda nikakršno zagotovilo, da bodo odslej prejemki na DUTB kaj nižji, da si ne bodo več s takšno lahkoto izplačevali nagrad za uspešnost in da tudi ne bodo več sklepali dragih pogodb z zunanjimi svetovalci.

Preprosto si ne predstavljam, da bi bilo stanje glede svetovalnih pogodb takšno, kot je bilo v letu 2013. Če pa bo, se bo treba vprašati, ali je res še smiselno, da DUTB obstaja. Če je slaba banka le distributer svetovalnih pogodb, to pomeni, da smo nekje zgrešili njen namen.

Gotovo ste slišali za očitek, da je računsko sodišče del ekipe, ki je omogočila prevzem nad slabo banko, z namenom, da se nekdanjim tajkunom omogoči, da poceni pridejo do tega, kar so enkrat že zapravili.

Glede tega imam popolnoma mirno vest. Kakšno alternativo pa ima računsko sodišče? Ali naj takrat, ko razkrije nepravilnosti ali nesmotrnosti, molči? Tega privilegija nimamo. Ko kaj razkrijemo, je naša dolžnost, da z ugotovitvami stopimo pred javnost in zahtevamo popravljalne ukrepe. Močno dvomim, da so vsi tisti, ki nas kritizirajo, prebrali celotno revizijsko in porevizijsko poročilo o poslovanju DUTB.

V reviziji ste opozorili na nepreglednost poslovanja slabe banke. Pa je preglednost res vedno v korist javnosti ali lahko pretirana preglednost celo škodi davkoplačevalcem?

V bančnih krogih ne moremo uporabljati istih vatlov preglednosti kot v javnem sektorju. Ko slaba banka sklepa posle in so informacije občutljive, je logično, da je nekoliko bolj rezervirana. Ko pa je posel sklenjen, skrivanje za zaveso poslovne skrivnosti ni več upravičeno. Prav skrivanje za poslovno skrivnostjo je težava, s katero se računsko sodišče v zadnjem času vse pogosteje srečuje, pa ne samo pri DUTB, ampak tudi pri HSE v povezavi s TEŠ 6 – namreč, HSE nam je vrnila skoraj v celoti počrnjeno revizijsko poročilo, kar je absurdno.

Se boste v naslednjih revizijah DUTB ukvarjali tudi s tem, koliko so nekatera podjetja, ki so prešla pod okrilje DUTB, plačala zunanjim svetovalcem za pripravo programa finančnega in poslovnega prestrukturiranja? Na primer, koliko je Cimos plačal ameriški svetovalni družbi Alvarez & Marsal? Račun za to svetovanje je bil izstavljen državi.

Tu je zanimiva vloga DUTB kot nekakšnega posrednika pri sklepanju svetovanih pogodb za podjetja. Več posameznikov nas je obvestilo, da se v zadnjem času na nekatera podjetja izvaja velik pritisk, naj najamejo nekega nemškega svetovalca. Na to informacijo gledamo s kančkom skepse, jo pa bomo seveda preverili.

Je prestrukturiranje Cimosa res velika zgodba o uspehu, kot trdi vodja upravljanja terjatev v DUTB Janne Harjunpää, ali gre za pretiravanje?

Uspešnost prestrukturiranja podjetja se lahko preverja samo skozi dolgoročne učinke.

Se lahko zgodi, da bi Cimos zaradi kadrovskih pretresov na DUTB izgubil posle, zaradi česar bi bilo ogroženih več tisoč delovnih mest?

Če je odhod kateregakoli kadra iz DUTB razlog za umik tujcev iz kateregakoli posla, smo lahko samo zaskrbljeni, kajti to pomeni, da posel ni bil sklenjen tako, kot bi moral biti. Če so posli Cimosa res vezani na konkretne svetovalce DUTB, je to zelo skrb zbujajoče. Razumen posel je samo tisti, ki je vezan na pričakovani dobiček, vse ostalo je romantika ali pa korupcija.

Harjunpää pravi, da so ves čas delali le v interesu davkoplačevalcev ...

Če ne prej, se je romantična podoba o poštenih skandinavskih strokovnjakih in purizmu mednarodnih poslovnih povezav razbila ob izpostavljenih svetovalnih pogodbah. V romantično podobo je tudi zelo težko verjeti, če vemo, da so na DUTB vztrajali pri visokih prejemkih in od njih niso bili pripravljeni odstopiti niti v imenu najvišjih idealov. Vsi tisti, ki delajo za ideale, to plačujejo z manj ugodnimi delovnimi razmerami. Če sem pripravljen delati samo ob zagotovitvi visokega standarda, se ne morem hkrati izgovarjati, da sem volonter, ki zasleduje višje cilje. Tu ne gre za vprašanje zaupanja ali nezaupanja do tujcev. In tudi ne za vprašanje o pokvarjenem domačem poslovnem okolju, polnem lobističnih pritiskov, mrež in navez, ki jih – mimogrede – nihče nikoli ne poimenuje. Skrajni čas je, da tisti, ki stalno govorijo o mrežah in navezah, z reflektorjem ali vsaj z žepno svetilko pokažejo nanje. Mi smo z revizijskim poročilom pokazali na del tega.

Če so posli Cimosa res vezani na konkretne svetovalce DUTB, je to zelo skrb zbujajoče. Razumen posel je samo tisti, ki je vezan na pričakovani dobiček, vse drugo je romantika ali pa korupcija.

Razrešeni predsednik upravnega odbora DUTB Lars Nyberg trdi, da je vlada zamenjala vodstvo slabe banke, ker je podlegla pritiskom Save. Tu naj bi šlo po njegovem za korupcijo. Je res v interesu slovenskih davkoplačevalcev, da se za strateško pomembno razglasi družbo Sava, ki ima negativno bilanco in je nelikvidna?

Odgovoru se moram izogniti. Parlamentarna komisija za nadzor javnih financ je namreč računskemu sodišču predlagala revizijo družb Sava in T-2. Do ravnanja DUTB v primeru obeh družb se bomo opredelili v reviziji.

Ali lahko rečete vsaj to: če je turizem v nacionalnem interesu, ali ne bi morala vlada med strateško pomembne naložbe uvrstiti Savo turizem, ne pa Savo, d. d., ki je komaj kaj vlagala v turizem?

Prav na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti z revizijo. Položaj Save je tako specifičen, da res lahko kaže na morebitne različne povezave. Nočem soditi, dokler si ne ogledamo celotne dokumentacijo DUTB o primeru Sava.

DUTB naj bi kmalu sama kreditirala podjetja, do katerih ima terjatve ali so v njeni lasti, zato da bodo postala plačilno sposobna. Kje tu vidite potencialne nevarnosti za oškodovanje davkoplačevalcev?

Tudi o tem smo govorili z irskimi kolegi, ki so nas opozorili zlasti na nevarnost neenakopravne obravnave podjetij. Tu se odpira tudi vprašanje obrestih mer in vprašanje, pod kakšnimi pogoji bo DUTB kredite sploh dajala, kakšna bo ročnost kreditov in ali bo vezana na uspešnost poslovanja podjetij. Skratka, po eni strani gre za zelo tvegan korak, hkrati pa za korak, ki je nujen za doseganje maksimalnih učinkov pri prestrukturiranju podjetij. Kajti če DUTB nima na voljo orodij, s katerimi bi podjetjem priskočila na pomoč, bo to samo prodajna agencija. To je dokaz več, kako pomanjkljivo smo se v Sloveniji pripravili na ustanovitev DUTB. Vse te stvari bi moral definirati že ob ustanavljanju slabe banke, kajti že takrat se je vedelo za vsa tveganja. Znane so bile izkušnje irske in španske slabe banke, v obeh so bile takrat že opravljene revizije. DUTB ni nujno napaka niti zgodba o uspehu sama po sebi. Njeno poslanstvo se lahko izkaže za zelo učinkovito. Če v to ne bi verjeli, bi šli v drugačna priporočila. Napačen je samo način, kako se je DUTB vzpostavila. Skrajni čas je, da se rešijo ključna vprašanja, potem pa naj ta institucija zadiha in opravi svoj posel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.