Neznosna pošastnost korporacij

Apple trpi. Zelo, zelo, zelo. Joče. Na ves glas. Apple je užaljen in prizadet. Zgrožen in šokiran. Evropska komisija – ta jebena politika, ki se nenehno vmešava v gospodarstvo in mu ne pusti dihati! – se je spravila nanj in mu naložila, da mora Irski izplačati 13 milijard evrov davščin. To, da od Appla, največje korporacije na svetu (vredne skoraj bilijon dolarjev), terjajo, naj plača davke, je že kar mobing. Ne, to je izsiljevanje. Tako rekoč posilstvo. Apple ne more dihati. Mučijo ga. Dušijo. Davijo. Odirajo.

Irska sočustvuje z Applom, žrtvijo politike – in to iz vsega srca. Še več: Irska noče, da ji Apple plačuje davke. Ja, za 13 milijard evrov lahko dobiš veliko šol, veliko bolnišnic, veliko urgenc, veliko cest in avtocest. Ja, z vsemi temi milijardami lahko spremeniš svet. In ja, z vsemi temi milijardami lahko svet ustvariš na novo. Še posebej, če si majhen, kot je Irska.

Toda Irska noče tega denarja. Naj ga kar lepo obdrži Apple, saj bo z njim počel plemenitejše in pametnejše reči. Itak: v letošnjem prvem četrtletju je prislužil 50 milijard dolarjev – več kot Alphabet (ki nadzira tudi Google) in Amazon skupaj. Od tega je bilo več kot 10 milijard čistega dobička, kar pomeni, da je imel večji dobiček kot Alphabet, Amazon, Facebook in Microsoft skupaj. Ne da bi lahko kdo Applu očital, da sploh ne plačuje davkov: na Irskem plačuje 0,005 odstotka od dobičkov, ki jih pridela v Evropi. 0,005 odstotka! Nula-koma-nula-nula-pet.

O, še več: Irska, ki bolečino šera z Applom, je zdaj napovedala, da bo skupaj z njim – vidite, to je prava solidarnost! – vložila tožbo proti evropski komisiji. Kar je približno tako, kot če bi slovenska vlada odločila, da bo minimalna plača v Sloveniji odslej bistveno višja, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije pa bi se potem solidarizirala z Gospodarsko zbornico, Združenjem delodajalcev in Klubom slovenskih podjetnikov ter skupaj z njimi vložila tožbo proti slovenski vladi. Noro.

Irska, ki zdaj vsemu svetu iskreno in plemenito dopoveduje, da vseh teh silnih milijard ne potrebuje in da naj jih kar lepo obdrži Apple, ker bo z njimi počel plemenitejše in pametnejše reči, zelo spominja na dobro znane like iz Disneyjevih stripov, ki jih pilotira Jaka Racman in ki sta jih že davno, na začetku sedemdesetih let, prebrala Ariel Dorfman in Armand Mattelart, avtorja knjige Kako brati Jaka Racmana. Ko se Disneyjevi junaki odpravijo na pustolovščine v tretji svet, recimo v Azteško zemljo, Inco-Blinco ali pa Nemiristan, vedno naletijo na »divjake« in »predljudi«, ki so tako iskreni, nerazumni, lahkoverni, nerazviti, nedolžni in otročji, da jim kar sami dajejo bogastva svoje dežele. Zlato, diamante, surovine, skrite zaklade. Tono zlata zamenjajo za zapestno uro in podobne tehnološke drobnarije, dragulje za milne mehurčke. Tretji svet je tako otročji, da zlata in drugih svojih bogastev ne potrebuje. »Imamo dragulje, vendar za nas niso uporabni. Ne spravijo te v smeh kot čarobni mehurčki,« pravijo ti prijazni, dobrodušni, simpatični »divjaki«. Disneyjevi stripi ustvarjajo vtis, da tujci – »dobri gospodarji« – jemljejo le tisto, kar je v tretjem svetu odvečno in nepotrebno. In ker je zlato za domorodce neuporabno, ga je bolje odstraniti. V Ameriki ga je mogoče koristno uporabiti. To ni ropanje, ampak usluga. Imperialisti delajo svojim kolonijam – ali pa malim, naivnim nacijam – uslugo! Za bogastvo v tretjem svetu preprosto ni zanimanja: domorodci ne vedo, kaj bi z njim, zato komaj čakajo, da se znebijo zlata. Zlato je le breme. Vsakomur, ki jih razbremeni, so globoko hvaležni.

Kako to, da Apple tako trpi? Zakaj ima tako solzne oči? Zakaj je tako prizadet, zgrožen, šokiran? Iz preprostega razloga: ker velja za osebo. Ali natančneje: ker ima pravni status osebe.

Razlog več, da Irska zdaj tako trpi, ker mora bogastvo vzeti nazaj. In razlog več, da Apple, ki je Irsko spremenil v disneylandskega divjaka, zdaj tako trpi, ker mora bogastvo vrniti. Res noro, že kar obsceno: v času, ko se svet otepa z vse hujšo ekonomsko neenakostjo ter politiko strogega varčevanja in ko multinacionalke, kot je Apple, države spreminjajo in ponižujejo v disneylandske karikature (ljudi pa v »predljudi«), so te, ki najbolj trpijo, prav multinacionalke. Ne pa Irska, ki je strašno zadolžena (232 milijard dolarjev). Irski Apple Operations International – ki je »nekaj takega kot kvantna korporacija, katere narava je odvisna od tega, ki jo gleda,« pravi Adam Davidson (New Yorker) – ima trenutno na računu več kot 200 milijard. Toda Apple je ta, ki trpi, Apple je prizadet, Apple je zgrožen, Apple je šokiran – Applu se dogaja krivica. Apple je nedolžen.

Zato se vprašate: pa kako to, da Apple tako trpi? Zakaj ima tako solzne oči? Zakaj je tako prizadet, zgrožen, šokiran? Zakaj zaboga je tako občutljiv? Iz preprostega razloga: ker velja za osebo. Ali natančneje: ker ima pravni status osebe. Ker je torej človek. Od človeka pa ne morete pričakovati, da ne bo ranljiv in da ne bo trpel.

Korporacija kot psihopat

Naj vam pojasnim. Če ste pred leti gledali zelo priljubljen, cenjen in odmeven – in tudi zelo nagrajevan – kanadski dokumentarec Korporacija (The Corporation, 2003), ste na svoje veliko presenečenje izvedeli, da ima korporacija status osebe, da torej uživa iste pravice kot človek. Ne sicer vseh, a večino.

To velja vse tja od leta 1886, ko je ameriško vrhovno (ustavno) sodišče odločilo, da so korporacije kot osebe, človeška bitja – in da imajo zato tudi iste pravice kot človeške osebe. Lahko podpisujejo pogodbe, lahko tožijo in tako dalje. Ironično, vrhovno sodišče se je pri tej odločitvi sklicevalo na 14. amandma ameriške ustave, ki so ga sprejeli po ameriški državljanski vojni in s katerim so skušali zavarovati osvobojene sužnje – 14. amandma je določil, da imajo vse osebe, bodisi rojene v Ameriki ali naturalizirane, enake pravice. Pod izraz »oseba« pa je vrhovno sodišče v neki razsodbi leta 1886 spravilo tudi korporacije (ki so »le združenja posameznikov«), tako da je z amandmajem, ki je osvobodil sužnje, osvobodilo tudi korporacije, s čimer je odprlo vrata pekla. Ustava s tem ni več varovala le ljudi, ameriških državljanov, temveč tudi korporacije.

Rezultat: ker so korporacije kot človeška bitja in ker imajo iste pravice kot človeška bitja, pomeni, da imajo tudi svobodo govora, ki jo zagotavlja prvi amandma – in ker imajo svobodo govora, lahko financirajo politike in njihove predvolilne kampanje. Korporacije, ki jim ustava sicer ne zagotavlja volilne pravice, so tako – prek ovinka – dobile tudi volilno pravico. Ne, korporacija ne more priti na volišče in obkrožiti svojega favorita, kot to storijo navadni državljani, toda financiranje predvolilnih kampanj ji daje večjo volilno moč, kot jo imajo navadni državljani. Vidite, odločitev s konca 19. stoletja je korporacijam zagotovila »ugodno poslovno okolje«, ki ga tako slavijo neoliberalci.

Toda velikega, dolgega trika s tem še ni bilo konec. Ker korporacija velja za osebo, njeni delničarji ne odgovarjajo za finančne in druge katastrofe, ki jih povzroči. In dalje, ker korporacija velja za osebo, tudi uprave – menedžerji – niso odgovorne za katastrofe, ki jih povzroči. To, da korporacije veljajo za osebe, jih je res osvobodilo – lahko so počele, kar so hotele. In natanko to so tudi počele. In to še vedno počnejo.

Zato ne preseneča, da v dokumentarcu Korporacija nastopi tudi Robert D. Hare, profesor psihologije na Univerzi Britanske Kolumbije (in svetovalec FBI-ja), ki potegne serijo vzporednic med korporacijo in kliničnim psihopatom: oba, korporacija in psihopat, se ne menita za čustva drugih ljudi, nesposobna sta ohranjati človeške odnose, brezobzirno omalovažujeta varnost drugih, lažeta, manipulirata, izsiljujeta, obnašata se sebično, asocialno in antisocialno, škodujeta okolju, se vedno razglašata za najboljšega in največjega, ne spoštujeta družbenih norm in zakonov, ne čutita nobene krivde ali odgovornosti, ne poznata kesanja. Robert D. Hare je sicer nekaj let kasneje, v knjigi Kače v poslovnih oblekah – Ko gredo psihopati na delo (Snakes in Suits: When Psychopaths Go to Work, 2007), zapisal, da s tem ni mislil, da so korporacije po definiciji psihopatske, toda obenem je poudaril, da je prav v korporacijah na vodilnih položajih disproporcionalno veliko psihopatov, kar je potrdil tudi Clive R. Boddy, ki je v slovitem članku Korporativni psihopati (The Corporate Psychopaths), objavljenem leta 2011 (Journal of Business Ethics), opozoril, da so veliko finančno krizo s pohlepom povzročili prav korporativni psihopati. Psiholog Oliver James je finančno krizo – še posebej kreditni krč – dobro imenoval »množični izbruh korporativne psihopatije«.

Deregulirano poslovno okolje, ki ga slavijo neoliberalci, se dobro poda »psihopatski« naturi korporacij. Zato te hlepijo po dereguliranem okolju, v katerem lahko počnejo, kar hočejo, v katerem nimajo do nikogar nobenih obvez – in v katerem lahko implementirajo svobodo govora, pač to, da so osebe, ki ne trpijo trpljenja, še najmanj davkov, v katerih vidijo le kršitev človekovih pravic in svobode govora. Ergo: ker je korporacija oseba, je povsem logično, da ima davke za kršitev človekovih pravic in svobode govora. Ha.

In ko smo že ravno pri govoru: poslovni žargon, s katerim tako infantilno mahajo korporativne elite (»Throw him under the bus«, »Do more with less«, »Take it offline«, »Open the kimono«, »It's a paradigm shift«, »Low-hanging fruit«, »One throat to choke«, »Move the needle«, »Bite the bullet«, »On the bleeding edge«, »At the end of the day«, »Think outside the box«, »It’s Not Rocket Science«, »Fact of the matter«, »Go the extra mile«, »Inspect what you expect«, »Let's not boil the ocean«, »Stretch the envelope«, »Smartsize« ipd.), le potrjuje njihov nezreli odnos do družbe, v kateri živijo. Korporacije govorijo kot najstniki, zato ne preseneča, da so tudi tako občutljive kot najstniki. In da trpijo kot najstniki, ki se na besede »Pospravi za sabo!« odzovejo tako emocionalno kakor korporacije na besede: »Plačajte davke!«

Korporacija kot zajedavka

Glavni argument proti odločitvi evropske komisije se glasi: to, kar je naredila evropska komisija, ni poslovno, saj bo škodilo »poslovnemu okolju«. Češ: manj davkov ko plačujejo korporacije, več dobička imajo – in več dobička ko imajo, več lahko investirajo v razvoj, delovna mesta in okolje, v katerem delujejo. Kaj je narobe s to pravljično sliko? Vse! V Ameriki so se takoj po odločitvi evropske komisije oglasili kongresniki in senatorji, ki so oznanili, da bi bilo najbolje, če bi za ameriške korporacije razglasili »davčno amnestijo«. Zakaj? Iz preprostega razloga: da bi lahko vse te bajne dobičke, ki so jih namlatile v Evropi (ne da bi plačale davke ali pa so plačale le drobiž, recimo 0,005 odstotka), vrnile v Ameriko, kjer bi jih potem investirale v razvoj, delovna mesta, blaginjo in tako dalje. Težava je v tem, pravi Robert Reich, profesor z Univerze v Berkeleyju in nekdanji minister za delo v Clintonovi vladi, da je kongres že razglasil nekaj takšnih »davčnih amnestij«, nazadnje pod Bushem leta 2004, ko so ameriške korporacije v Ameriko vrnile okrog 300 milijard, ki so jih – s hudimi davčnimi popusti in posebnimi aranžmaji irskega tipa – namlatile širom po svetu. »Davčna amnestija« je tedaj pomenila, da korporacije niso plačale 35 odstotkov od tega dobička (kot je predvidevala tedanja davčna zakonodaja), temveč le 5,25 odstotka. Fino, ne: ker so korporacije s tem obdržale več dobička, so lahko več investirale v razvoj, delovna mesta, blaginjo in tako dalje. Ne, ni bilo fino. Daleč od tega. Raziskava ameriškega Nacionalnega urada za ekonomske raziskave (National Bureau of Economic Research) je pokazala, da je šlo kar 92 odstotkov repatriiranega dobička za izplačilo dividend, nakupe delnic in bonuse uprav podjetij. Za investicije, delovna mesta, raziskovanje in raz- voj je šel le drobiž. To, da država profitira, če korporacijam ne pobere davkov, je torej le mit. Več kot mit – prevara. Tu se tudi lepo vidi, kaj je to, čemur delodajalci tako radi rečejo »ugodno poslovno okolje« – izsiljevanje, diskriminacija, korupcija, pretakanje dobičkov navzgor, delitev plena.

Prostotrgovinski sporazumi, ki nastajajo pod agresivnim pritiskom globalnih korporacij, države silijo, da delajo proti sebi, proti svojim interesom in proti ljudstvu.

Ameriške korporacije, ki jih Irska gosti na permanentnih davčnih počitnicah, dobičkov ne investirajo v delovna mesta in razvoj, ampak z njimi polnijo svoje žepe. To, da država davčno razbremeni korporacije, pomeni le eno: da s tem davčno obremeni državljane. Ali bolje rečeno: ker multinacionalke, korporacije, podjetja plačujejo tako nizke davke, vsi drugi plačujejo višje davke, kot bi jih sicer. In ker države – bazično zaradi permanentne »davčne amnestije« – nimajo denarja, davčno obremenijo državljane, ti pa davke morajo plačati. Kar seveda pomeni, da so državljani tisti, ki »preživljajo« vse te korporacije, ne nasprotno – da torej korporacije prav lepo in dobro živijo na račun državljanov. Če na to pogledate skozi oči vse hujše ekonomske neenakosti, potem vse skupaj kakopak izgleda še toliko perverznejše.

Toda vsa zgroženost in šokiranost nad tem, da Irska noče vzeti tistih 13 milijard, je popolnoma odveč: vse države se obnašajo kot Irska, s Slovenijo vred, saj davke kapitalu in dobičku – dohodku pravnih oseb, če hočete – stalno in servilno znižujejo, kar pomeni, da denarja od podjetij nočejo vzeti, da torej nočejo obdavčiti tistih, ki imajo največ.

Ljudje pogosto sprašujejo: kje je naša socialna država, kje so naše bolnišnice, kje so naše ceste, kje so naše šole, kje je drugi tir? Ne, niso le v davčnih oazah (recimo v panamskih »poštnih nabiralnikih«), temveč tudi v davkih, ki jih država korporacijam, podjetjem, kapitalu noče pobrati, to pa zato, da bi jim zagotovila »ugodno poslovno okolje«.

Vse trpljenje na tem svetu je povsem samoumevno, nujno in sprejemljivo – razen trpljenja korporacij. Samo pomislite, kako so korporacije trpele, ko jim je francoska vlada pred časom prepovedala, da zaposlene za konec tedna – v prostem času – bombardirajo z mejli, ki kakopak terjajo takojšnji odgovor. Korporacije včasih resda tudi trpijo, ker se same »ranijo« (Amazon je nedavno napovedal, da bo delovni teden skrajšal na štiri dni, lastnik nekega ameriškega podjetja je pred časom napovedal, da bo vsem zaposlenim minimalno plačo zvišal na 70 tisoč dolarjev ipd.), toda nič ni hujšega od trpljenja, ki ga povzročijo davki, ta ultimativna kršitev človekovih pravic in svobode govora.

Ko je pred osmimi leti izbruhnila velika finančna kriza, smo pogosto slišali frazo, da so banke prevelike, da bi smele propasti. Če pustimo, da propadejo, se zruši ves finančni sistem – in potem še vse drugo. Po načelu verižne reakcije. No, korporacije pa niso le prevelike, da bi smele propasti, ampak so tudi prevelike, da bi plačevale davke. In to v povsem banalnem, gangsterskem smislu: ker so izredno močne in hudo bogate, lahko vedno izsilijo nizke, zelo nizke, neznatne davke. Logika davkov gre v principu takole: vsak plača, kolikor more – ker pa so ljudje egoisti (in bi najraje plačali čim manj davkov, po možnosti nič), država določa, koliko kdo zmore. Le korporacije same državi povejo, koliko zmorejo – to je nič. Ali pa kot Apple na Irskem: 0,005 odstotka. Za navadne državljane so davki obvezni, za korporacije pa velja: daj, kar daš. Če nič, pa nič. In 0,005 odstotka je nič.

Kar pomeni troje: prvič, da so korporacije nad zakonom, drugič, da so nad demokracijo, in tretjič, da so tudi nad državo. Niso torej le prevelike, da bi smele propasti, temveč so tudi prevelike za pravno državo, demokracijo in državo. Kar je srhljivo. O tem smo nekoč brali v distopičnih romanih. To smo nekoč gledali v distopičnih filmih. Zdaj smo očitno te distopije dohiteli. Ko namreč korporacije enkrat same odločajo, koliko davščin bodo plačevale, pomeni, da upravljajo državo. Da torej korporacije, kot je Apple (ali Google, Facebook ipd.), zamenjujejo državo. Nihče jih ni izvolil. Nihče jim ni podelil mandata.

Tako kot je bilo smešno, ko so po odločitvi evropske komisije nekateri evropski politiki – recimo belgijski premier – stokali, da je treba korporacijam zagotoviti »stabilno, varno« poslovno okolje (kar očitno pomeni večne davčne počitnice na all-inclusive ravni davčnih oaz), je bilo tudi smešno, ko so neoliberalci – ki bi se jim morala irska »državna pomoč« Applu naravnost gabiti! – evropski komisiji očitali, da je s tem, ko je Applu naložila, naj Irski izplača 13 milijard, posegla v politiko suverene države. Nehajte: je država, ki jo upravljajo korporacije, še suverena? Mar ni bolj marioneta?

To, da je morala Irska, hudo zadolžena in ustrahovana žrtev neoliberalnih politik, privoliti, da jo »zdravijo« z ultimativno neoliberalno politiko (nič davkov), pove vse. In seveda, to, da si Irska – zadolžena! – ne upa obdavčiti najbogatejše korporacije na svetu (in da si ne upa vzeti tistih 13 milijard), le potrjuje, da države delajo za korporacije. To je njihova služba. To je njihova zadnja funkcija, preden odmrejo. A tako je, ko pustiš, da te upravlja psihopat. In država pušča, da jo upravlja psihopat.

Korporacija kot okupatorka

V tej luči lažje razumete, zakaj se nam – pod krinko prilagajanja »novim časom«, sledenja »globalnim trendom« in skrbi za »splošno blaginjo« – obetajo novi čezatlantski prostotrgovinski sporazumi (TTIP, CETA, TISA), ki naj bi korporacijam omogočili, da – na napol tajnih, kengurujskih, zunajsodnih, povsem sprivatiziranih mednarodnih tribunalih (ISDS), posebnih »korporativnih sodiščih«, odprtih za korporacije, ne pa tudi za javnost – tožijo državo, v kateri delujejo in poslujejo, če dobijo občutek, da je tamkajšnja zakonodaja do njihovih dobičkov preveč nevljudna. Korporativni dobički so nad interesi države. In korporacija bo vedno našla kak zakon ali predpis, ki jo je menda spravil ob dobiček in nasmeh. Država je po neoliberalni logiki itak vedno vnaprej kriva. Če ne bi bilo države, potem itak ne bi bilo izgub. Država, ki nima več pravega regulativnega nadzora nad samopašnimi, despotskimi in destruktivnimi ambicijami finančnih trgov in korporacij, je pač kot ustvarjena za ožemanje – za izsiljeno podružbljanje izgub tujih investitorjev.

Apple trpi. A trpel bo tudi Google. In Amazon, ki mu je davčni aranžma v Luksemburgu pred leti pakiral Jean-Claude Juncker, sedanji predsednik evropske komisije.

Vse to daje korporacijam neizmerno, tako rekoč nepredstavljivo moč. Korporacija lahko zdaj državi napove vojno. Lahko jo napade. Okupira. Država ima le še toliko suverenosti, kot ji je priznavajo in dopuščajo tuje korporacije. Država mora poslej le še paziti, da tujih korporacij z zakonodajo ne užali ali prizadene. In ker se mora država prilagoditi korporacijam, ne pa nasprotno, je najbolje, da kar sama preventivno – v izogib tožbam, arbitriranju in pogubnim odškodninam – sprejme zakonodajo, ki je korporacijam pisana na kožo. Še bolje: tuje korporacije naj državi kar same napišejo zakonodajo.

Prostotrgovinski sporazumi, ki nastajajo pod agresivnim pritiskom globalnih korporacij, države silijo, da delajo proti sebi, proti svojim interesom in proti ljudstvu. Ne da je to pomembno – pomembno je, da korporacija ne trpi. Da ni prizadeta ali užaljena. Nič ni hujšega od trpljenja, ki doleti korporacijo.

Spletni portal BuzzFeed, ki pravkar objavlja serijo raziskovalnih člankov o tem »vzporednem pravnem sistemu«, poudarja, da imajo korporacije davke za nekaj »nelegitimnega«, le za nepotrebno »breme«, za »tatvino«, češ da jim država, demokracija in volivci le jemljejo. Sebe imajo za legitimne »stvarnike« (makers) – vse druge, državo, demokracijo in volivce, ki hočejo davke, pravično plačilo in javno varnost, pa imajo za nelegitimne »jemalce« (takers). Logično: ker jim vsi le »jemljejo«, trpijo.

Apple trpi. A trpel bo tudi Google. Pa Facebook. Microsoft. In Amazon, za katerega je Newsweek letos julija razkril, da mu je davčni aranžma v Luksemburgu pred leti – v veliki tajnosti – pakiral Jean-Claude Juncker, tedanji luksemburški premier, sedanji predsednik evropske komisije. Vse te multinacionalke, ki jim evropske države subvencionirajo dobičke, slej ko prej čaka plačilo davkov, ki jim ga bo naložila evropska komisija.

Po svoje ironično je, da gre prav za digitalne korporacije, gigante digitalne revolucije (internet, roboti, umetna inteligenca, algoritmi), ki je – drugače kot prejšnje tehnološke revolucije – odpravila bistveno več delovnih mest, kakor pa jih je ustvarila. Prihodnja leta jih bo odpravila še več. S hitrostjo klika. Služb ne bo. Brezposelnost se bo neizogibno povečala. Zato ni vprašanje le, kako bomo obdavčili vse te tehnološke gigante, temveč tudi, kako si bomo kot družba razdelili vse te silne dobičke, ki so produkt digitalne revolucije, pri kateri tvorno in vrtoglavo sodelujemo vsi. Kot guglarji, sledilci in prijatelji.