Urša Marn

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Politika

Koga naj bo sram

Je Pečečnik res žrtev parazitskih in skorumpiranih birokratov?

Propadajoči bežigrajski »lepotec«

Propadajoči bežigrajski »lepotec«
© Borut Krajnc

Minevajo leta, Plečnikov stadion za Bežigradom pa propada. Podjetnik Joc Pečečnik v tem, da mu niti v devetih letih še ni uspelo pridobiti gradbenega dovoljenja za obnovo stadiona, vidi zaroto »parazitskih in skorumpiranih« državnih birokratov. »Z menoj že devet let igrajo različne igre – predvsem zato, ker niso dobili kuverte z darilom ali pa preprosto zaradi lastnih interesov, ker njihovi sorodniki živijo v Fondovih blokih,« je zapisal v daljšem pismu. »Želel sem obnoviti Plečnikov stadion in v največji meri pod zemljo dograditi pomembne vsebine, ki bi dolgoročno zagotovile, da Plečnikova stvaritev ne bi bila nikoli več v tako slabem stanju ... Želel sem, da bi naredili najsodobnejši butični stadion, točno tak, kot ga Ljubljana potrebuje ... Nikoli v nobenem scenariju nisem želel uničevati kulturne dediščine ...« piše Pečečnik.

Devet let pozneje prešteva stiske rok partnerjev, podpornikov in somišljenikov. Po devetih letih čakanja drugim potencialnim tujim vlagateljem svetuje: »Ne investirajte v Slovenijo, ker si tukaj tega preprosto ne želijo!«

Gre za čustveno, a zavajajoče pismo. Pečečnik ni bil opeharjen, kajti že pred podpisom pogodbe z ljubljansko občino in olimpijskim komitejem 3. oktobra 2007 je zelo dobro vedel, v kaj se spušča. Namreč, že 4. junija 2007, kar štiri mesece pred podpisom pogodbe, je zaprosil za kulturno-varstvene pogoje in smernice za prenovo Plečnikovega stadiona. Odgovor je dobil prej kot v enem mesecu – 2. julija 2007 mu je zavod za varstvo kulturne dediščine odgovoril, kaj vse mora ohraniti in kaj mu je dovoljeno pri načrtovanju obnove. Že pred devetimi leti je torej vedel, da mu ZVKDS ne dovoli zgraditi stolpnice na južni strani, da mu ne dovoli pozidave Fondovih vrtov severno od stadiona, da mu ne dovoli gradnje VIP-tribun in da mu ne dovoli novega objekta za stebriščem ob Dunajski cesti, kot je to predvideno v zdajšnjem projektu.

Državni organ je Pečečniku jasno povedal, kaj sme pričakovati od naložbe. Kljub temu je pogodbo podpisal, verjetno računajoč na to, da se bodo državni birokrati omehčali. Ker se niso, zdaj pravi, da je žrtev. »Gospod Pečečnik se je kljub nedvoumnemu odgovoru ZVKDS odločil za čisto poslovno špekulacijo – pogodbo je podpisal v upanju, da mu pravil, s katerimi je bil vnaprej seznanjen, ne bo treba upoštevati. Na začetku mu je lepo kazalo, politični botri in lobisti so dosegli, da je brez težav dobil prva dovoljenja. Potem pa se je ustavilo,« pismo komentira Peter Rondaij iz Koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih hiš. »To, kar Pečečnik dejansko sporoča svojim kolegom v tujino, je: Ne investiranje v Slovenijo, če nimate namena spoštovati zakonov!«

Zapleti glede obnove stadiona se bodo, kot vse kaže, nadaljevali. No, pa saj se Pečečniku nikamor ne mudi. Ljubljanski mestni svet je oktobra lani ponovno (tokrat za dve leti) podaljšal sodelovanje občine z njegovim podjetjem GSA in Olimpijskim komitejem Slovenije. To je bilo že osmo podaljšanje te pogodbe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Prof. dr. Peter Krečič, Ljubljana

    Koga naj bo sram

    Prispevek Urše Marn v zvezi s prizadevanji podjetnika Joca Pečečnika oziroma njegovega podjetja GSA za »prenovo« Plečnikovega stadiona za Bežigradom zelo dobro poantira metode in pričakovanja pobudnika »prenove«, ki naposled vidi za svoj neuspeh zgolj napake in pomanjkljivoti pri skrumpirani birokraciji, ne uvidi pa, da po obstoječi zakonodaji za svoj projekt preprosto ne more pričakovati, da bi kdajkoli dobil... Več