Vesna Teržan

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Družba

Betonski murali

Maria Bonomi z odločnostjo izkušene umetnice posega v urbani prostor 

Maria Bonomi je velika gospa brazilske umetnosti – kiparka, slikarka, grafičarka, scenografka ... in pri 81 letih še vedno ustvarja.

Maria Bonomi je velika gospa brazilske umetnosti – kiparka, slikarka, grafičarka, scenografka ... in pri 81 letih še vedno ustvarja.
© Rômulo Fialdini

V zgodovini svetovne arhitekture ima brazilska posebno mesto. Predvsem zaradi izrednih posameznikov, ki so ustvarjali samosvojo modernistično arhitekturo z magično poetiko volumnov. Prav razmerje med moderno arhitekturo in javnim prostorom je bilo pomembna tema načrtovanja brazilskih mest, enako vloga javne plastike. Marsikateri arhitekt se je lotil te naloge, a Maria Bonomi, slikarka in grafičarka, je dala javni plastiki poseben čar. Potreba po tretji dimenziji jo je pripeljala v kiparstvo in rodile so se velike gravirane površine za javne prostore v São Paulu.

Lesorez, svojo najljubšo tehniko, je spremenila v prostorsko paradigmo in ga na novo vzpostavila kot matrico/skulpturo. Njene podobe so lirična upodobitev brezmejnih nasadov, širnih obzorij in poetičnih oblik, ki se množijo na različne načine in pridobivajo nove identitete. Tako so mestne betonske površine zaživele, armirani beton je dobil geometrijske gravure in niz podob iz magične predkolumbovske mitologije Južne Amerike. Marsikateri njen projekt je nastal kar na delovišču in ne za risalno mizo. Strukturne in kompozicijske rešitve je videla že v steni in kontekstu mestne četrti. Gravirano betonsko ploščo je kdaj zalomila, nazobčala na robovih ali pa je plošče delno prekrivala ter plastila v prostor.

Mozarteum Brasileiro, odprto gledališče v Trancosu, je leta 2014 postavil luksemburški arhitekt François Valentiny. Maria je bila povabljena, da oblikuje plošče iz brona za trikotna okna.

Mozarteum Brasileiro, odprto gledališče v Trancosu, je leta 2014 postavil luksemburški arhitekt François Valentiny. Maria je bila povabljena, da oblikuje plošče iz brona za trikotna okna.
© Lena Peres

Njena dela so umeščena na vsakodnevnih poteh meščanov, v podhodih, na ulicah, avenijah ali v soseskah. Njihova vloga je, da obogatijo vsakdanjik s slikovito intervencijo s preobrazbami, ki nagovarjajo mimoidoče. Hkrati je oplemenitila javni prostor s tem, ko je vanj, kot kontrapunkt billboardom, postavila velike kompozicije.

Bonomijeva je leta 1999 na Univerzi v São Paulu zagovarjala doktorsko tezo o umetnosti v javnem prostoru. Meni, da je čas, ko je umetnost nastajala v tišini delovne sobe/ ateljeja in je bila namenjena zgolj poznavalcem in zbiralcem umetnin, preteklost. Prepričana je, da je umetnost v javnih prostorih pomembna za razvoj umetnosti same in tudi za javnost in naš skupni, javni prostor. Verjame, da je to edini način. Javna umetnost, skupna umetnost, umetnost za vse. »Seveda ne gre tako preprosto, da bi vzel svoje delo iz ateljeja in ga meni nič, tebi nič postavil sredi mestnega trga ter ga razglasil za javno-urbano skulpturo. Ne, tako ne gre! Javna skulptura mora biti narejena za izbrani prostor, nastati mora zanj. Kot se reče v prispodobi, ’mora mu biti pisana na kožo’. V prostor se težko vpiše nekaj, kar ne upošteva njegovih zakonitosti in potreb.« Za São Paulo je ustvarila niz javnih projektov in za prispevek h kulturi javnega prostora prejela državna in mestna priznanja.

Spomenik Latinski Ameriki iz leta 2008, izdelan iz brona, aluminija in terakote, je postavljen v podhod. Presunljive so upodobitve zgodovine južnoameriških ljudstev in narodov.

Spomenik Latinski Ameriki iz leta 2008, izdelan iz brona, aluminija in terakote, je postavljen v podhod. Presunljive so upodobitve zgodovine južnoameriških ljudstev in narodov.
© Lenise Pinheiro

Nekaj posebnega je bilo ustvarjanje za prehod do stare železniške postaje Luz v São Paulu. Pri več kot 70 metrov dolgem stenskem reliefu iz betona ji je pomagalo več sto ljudi različnih generacij, vključene so bile tudi delavnice za otroke. Skupaj so rezljali les, delno po njenih načrtih, delno pa so si tudi sami izmišljali predmete in tako je nastal gromozanski kalup. Maria pravi, da je na betonski steni neskončno različnih podob od žab, korenin, škarij ... do vozička za invalide. Delo so končali leta 2004 in navdušeni nad doseženim so sodelavci vzklikali: »Epopea Paulista je naše življenje.« Maria pravi, da so skupaj iskali izgubljeni spomin mesta, poudarja, da je šlo za kolektivno delo.

Med njenimi prvimi fasadami iz betona sta tista na stavbi Jorge Rizkallah iz leta 1976 na Avenido Paulista ter naslednje leto realizirana fasada športnega kluba Sirio na Avenido Indianopolis. Med očarljivejšimi pa je Spomenik Latinski Ameriki iz leta 2008; upodobitev zgodovine južnoameriških ljudstev in narodov sestavljajo plošče in globoki reliefi iz brona, aluminija in terakote, postavljeni v podhod pod zemljo. Motivi iz časov portugalskih in španskih osvajanj Latinske Amerike so čustveno močni in presunljivi ter postavljeni zraven geometrijskih abstrakcij, ki so, kot da bi vročina topila stare spomine na vročem asfaltu subtropskega megapolisa.

Sedemdeset metrov dolg betonski relief Epopea Paulista v prehodu do stare železniške postaje Luz v São Paulu je plod kolektivnega dela.

Sedemdeset metrov dolg betonski relief Epopea Paulista v prehodu do stare železniške postaje Luz v São Paulu je plod kolektivnega dela.
© Antonio Saggese

Med njenimi zadnjimi deli so trikotne gravirane plošče za Mozarteum Brasileiro, odprto koncertno dvorano v kraju Trancoso. Luksemburški arhitekt François Valentiny je sprojektiral zanimiv sodoben amfiteater s pogledom na ocean. Njegove arhitekturne strukture so arhaične, teme Marijinih reliefov pa so razkošna brazilska narava in rojstvo brazilske nacije, ki je neke vrste rdeča nit njenih projektov. Maria pravi: »Vedno delam isto, a vsakič nastane kaj drugega!« Rodila se je leta 1935 v Italiji. Takoj po drugi svetovni vojni se je s starši preselila v brazilski São Paulo. Njen ded, arhitekt Giuseppe Martinelli (1870–1946), se je v Brazilijo izselil že leta 1893. Konec dvajsetih let je v São Paulu začel projektirati 130 metrov visok nebotičnik, takrat najvišjo stavbo v Latinski Ameriki. Gradili so ga po fazah in do 24. nadstropja prispeli leta 1934.

Na začetku petdesetih let je Maria študirala slikarstvo in po diplomi sodelovala z Liviem Abramom (1903–1992), brazilskim pisateljem, oblikovalcem in grafikom svetovnega slovesa, ki je bil član Leve internacionalne (4. internacionale) Leva Trockega. Prvo samostojno razstavo je imela leta 1956 v São Paulu in takrat je prejela štipendijo fundacije Ingram-Merrill za študij na Pratt Graphic Center Institutu v New Yorku, nato je nadaljevala še študij grafike in teorije na Univerzi Columbia v New Yorku. V Brazilijo se je vrnila leta 1959 tudi zato, da je sodelovala v delavnici znamenitega Johnnyja Friedlaenderja v Muzeju moderne umetnosti v Riu de Janeiru.

Fasada športnega kluba Integração (1977) je eno Marijinih prvih del.

Fasada športnega kluba Integração (1977) je eno Marijinih prvih del.
© Antonio Saggese

V letih 1959–61 je delovala v brazilskem in mednarodnem umetniškem gibanju, imenovanem neokonkreticizem ali neo-concrete (s prvinami geometrijske abstrakcije). Iz tega gibanja se je razvila brazilska konceptualna umetnost z dvema Lygiama na čelu – Lygio Pape in Lygio Clark – ter s člani Heliem Oiticico, Franzem Weissmannom, Amilcarjem de Castrom ... Po letu 1964 se je začela Marijina kariera ene najpomembnejših brazilskih umetnic in svetovno prepoznavnih grafičark. V osemdesetih letih je razstavljala na ljubljanskem grafičnem bienalu, pa tudi na bienalih v Benetkah, São Paulu, Havani, Ciudadu de Mexicu ...

Maria Bonomi je velika gospa brazilske umetnosti, ki prisega na umetnost v javnih prostorih. Pri 81 letih je še vedno živahna in ustvarjalna umetnica. Prav to jesen je v Neuchâtelu v Švici v Galerie du Griffon, kjer so odprli njeno razstavo in izdali monografijo njenih del.