MLADINA Trgovina

Borut Mekina

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Politika  |  Intervju

Filip Dobranić: Mladi so zmeraj potrebovali svoje avtonomne prostore, odmaknjene od cenzure in oblasti starejših

»Skrajno desna politika je uspešno prevzela mobilizacijski potencial – jezik – levice.«

Filip Dobranić je programer skupine Danes je nov dan, sociolog in filozof, heker in glasbenik. Platforma Danes je nov dan, s katero je skupina po protestih leta 2012 želela »ojačati uporniške glasove prebivalcev in jih povabiti k razpravi«, je doslej zasnovala kar nekaj inovativnih instrumentov. Eden zadnjih je od Googla nagrajeni Parlameter, iskalnik po govorjeni besedi v državnem zboru. Tik pred volitvami je Dobranić postal prvi glas skupine, ki je organizirala shod proti politiki sovraštva, zaradi česar se je nanj na socialnih omrežjih vsul plaz žaljivk. A z nezmožnostjo sporočanja misli – z jezo in besom – ima Dobranić veliko izkušenj. Je namreč tudi inštruktor in dvakratni srednješolski svetovni prvak v debatiranju. Zato smo se z njim pogovarjali predvsem o jeziku.

Ste svetovni prvak v debatiranju, ustanovitelj inovativne spletne strani in zdaj prvi obraz protestov proti strahu in sovražnemu govoru. Ste praktični lingvist?

Opis mi je blizu. Dejansko sem tudi večino svojega študija posvetil jeziku – še najbolj strukturalni lingvistiki, proti koncu tudi z razvojem jezika umetne inteligence.

Za začetek morda naivno, a danes pomembno vprašanje: Ali ni pogovor v živo veliko strpnejši od tekstualne komunikacije, danes recimo prek socialnih omrežij, Twitterja, Facebooka?

Ne zares. Mislim, da gre za nekaj drugega. Ne zavedamo se, kako velik prepad zeva med enim in drugim sogovornikom. Govoriti je v resnici izredno težko – že vsakodnevna komunikacija je precej naporna. Vi imate denimo več desetletij izkušenj, pa gotovo kdaj ostanete brez besed.

In če z razvojem tehnologije dobimo nov medij, postane praksa še toliko težja. Ljudje sicer uporabljajo besede, vendar velikokrat želijo komunicirati s čustvi. V spletnih prepirih kamen spotike niso stavki, besede ali kakšna konkretna vsebina, ampak jeza in bes. Še posebej starejši se soočajo s težavami pri internetni komunikaciji, medtem ko so se mladi, digitalni staroselci, ki so v tem svetu odrasli, temu že zelo dobro prilagodili.

Torej – vsa ta jeza in agresija, sovražni govor, ki smo mu bili priča in zaradi katerega smo bili mnogi v predvolilni kampanji ogorčeni, je posledica dejstva, da se množice, ki so dobile dostop do novih komunikacijskih sredstev, ne znajo dobro izražati?

To je en del odgovora, nikakor pa ne vsa resnica.

To je precej mila sodba. Bodoči predsedniški mandatar Marjan Šarec je dejal, da je na Twitterju vojna in da si sam prizadeva razmere umiriti. Ali Twitter ne kaže vzdušja v državi? 

Do vojne na socialnih omrežjih ni prišlo čez noč. Sama narava človeških, družbenih omrežij narekuje, da se na obrobju Twitterja oblikujejo in okrepijo skupine, ki gojijo, recimo temu sovražni diskurz; te nato vdrejo v osrednje omrežje, ki se ga na Twitterju spominjamo kot civiliziranega. Težko bi rekel, ali so izbruhi nestrpnosti na Twitterju zvesta slika stanja v neki družbi. Prej bi rekel, da je takšno stanje posledica odločitev tistih, ki so takšno omrežje vzpostavili. Ta vojna konec koncev ne poteka zgolj v Sloveniji. Odgovorni so seveda tudi oblikovalci in snovalci Twitterja. V ozadju projekta o gradnji platforme, na kateri se naenkrat med seboj pogovarja milijon ljudi s 140 znaki, so bile sprejete odločitve, ki nosijo etične posledice. Dejstvo, da danes mnogi na Facebooku v živo predvajajo smrt, se lahko udejanji šele, ko se odgovorni odločijo za takšno tehnično možnost. Teh učinkov ne smemo zanemariti. Znanost in druge trajne oblike vednosti, ki so imele izjemen učinek na razvoj naših družb, so se rodile šele takrat, ko smo znali nekaj napisati na papir. Nastanek interneta prav tako pušča povsem praktične posledice.

Prej ste dejali, da se znajo mladi bolje prilagajati novim razmeram. Kako? Se znajo bolje izražati s smeški po spletu?

Nedavno sem s pomočjo mladih informantov naredil neko manjšo, popolnoma neformalno raziskavo o načinih, kako mladi uporabljajo internet. Mladi najstniki, recimo šolarji višjih razredov osnovne šole, zelo dobro vedo, kako deluje Facebook. Vedo denimo, da na svojo Facebook stran ne smeš nikoli napisati česa slabega, depresivnega ali negativnega. Zanimivo pa je, da so se prav zaradi tega razvile polzaprte Facebook skupine, kot so Problemi punc, Problemi fantov in cela paleta skupin Jamranje. To so skupine jamranja, ki so strogo moderirane. Najti moraš svojo, specialno skupino, v kateri si anonimen in kjer nikogar ne poznaš. Šele v njej lahko jamraš.

Ljudje sicer uporabljajo besede, vendar velikokrat želijo komunicirati s čustvi. V spletnih prepirih kamen spotike niso stavki, besede ali kakšna konkretna vsebina, ampak jeza in bes.

To je torej ventil, ki ga potrebujejo uporabniki Facebooka, na katerem je svet videti idealen?

Tudi tega. Obstaja pa še več podobnih podpornih mehanizmov in strategij. Mladi, ki iščejo pomoč, vedo, da bodo to dobili veliko hitreje, če bodo k tekstu prilepili še sliko, ki sicer z vsebino objave nima smisla. Pod sliko celo pojasnijo, da ta nima smisla, ampak je samo orodje vzbujanja pozornosti. Mogoče je zaslediti tudi strašljive primere, ko recimo kdo išče način, kako si zlomiti roko, ker ima naslednji dan preverjanje znanja. In nato temu potem sledijo res sočutni, empatični komentarji, češ, ne tega početi, jaz sem to naredil in je tako bolelo, da se ne splača, saj je samo kontrolka in podobno. Je pa treba dodati, da Facebook ni več primarna izbira mladih, ko pride do njihove medsebojne dnevne komunikacije. Bolj ko začenja odsevati splošno demografsko sliko, bolj mladi pred očmi ostalih bežijo na Snapchat in Instagram. V tem smislu se ni nič spremenilo: mladi so zmeraj potrebovali svoje avtonomne prostore, odmaknjene od cenzure in oblasti starejših, najsi bo to ulica ali pač neka spletna platforma.

Kaj pa razlika med tekstom in multimedijo? Ali drži, da branje teksta črno na belem bralca sili v uporabo domišljije, uporaba slik ali multimedije pa naredi gledalca apatičnega? Sprašujem tudi zato, ker se je celotna novodobna učna praksa premaknila k multimediji. Kakšne učinke ima ta proces?

Vzemimo denimo razliko med gledališčem in filmom. Gledališče odpira prostor – gledaš lahko kamorkoli po odru, v filmu pa je tvoj pogled nadzorovan – režiran. Ena vulgarnejših filmskih tehnik zadnjega časa je nekaj, kar bi lahko poimenovali dvojni kader. Dokler govori oseba v prvem planu, je leča fokusirana nanjo, drugi plan pa ostane zamegljen. Ko spregovori druga oseba, se prvi plan zamegli, nato se izostri drugi govorec. To je direktna simulacija fokusiranja človeškega pogleda. Kader ugrabi moj pogled in me ne spusti – tukaj ni nobene svobode. Na televiziji si z nami ali pa te ni. Pisana beseda ti pušča veliko več časa. Knjiga ti omogoča, da se ustaviš, prelistaš nekaj strani nazaj in se ponovno soočiš s prebranim. Video ti na drugi strani tempo vsiljuje. Walter Benjamin je v eseju o umetnini v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, pisal o razliki med kulturnimi artefakti, ki jih ni in ki jih je mogoče reproducirati – po Benjaminu je Mona Liza očiten original, posnetek filmske kamere pa ne. Zadel je trenutek, ko je kulturna produkcija dobila orodja, ki jih še ni znala obvladovati. O tem sem govoril prej: Kar nekaj časa je človeštvo potrebovalo, da se je naučilo uporabljati kamero in snemati film. Isto – se mi zdi – se nam dogaja zdaj, ko smo soočeni z novimi mediji. Že imena poklicev v digitalnih komunikacijah se spremenijo letno, čeprav gre za iste ljudi, ki počnejo iste stvari, to so recimo Informacijska arhitektka, user experience oblikovalka, digitalna strateginja. Nimamo niti cehovskega slovarja, kaj šele teorije, da bi znali ta orodja učinkovito uporabljati za naše cilje.

Kako mislite, da nimamo znanja?

Spomnim se, ko smo pri babici rezali živo mejo. In so rekli, Filip, pometi cesto. Dali so mi v roke metlo, nakar se je mati razjezila, ko je videla, da ne znam pometati. Če se moramo priučiti celo tako absurdnih stvari, kot je pometanje, kaj šele moramo znati za vestno, iskreno in učinkovito komunikacijo prek interneta.

Torej niste eden izmed tistih, ki trdijo, da postaja zaradi novih komunikacijskih tehnik družba vse bolj plehka, nestrpna, da imajo otroci po novem omejeno koncentracijo?

Te sodbe so preostre. Fenomeni, ki jih naštevate, so verjetno posledica tega, da postajajo prejšnji diskurzi vse bolj neuporabni. V veliko primerih se o svetu sploh ne da več spregovoriti na način, na katerega smo govorili prej.

Kakšne pa so politične posledice? S tiskom je nastala javnost, s televizijo Kennedy in potem še verjetno Reagan. Nam bosta Twitter in Facebook zdaj prinesla množico trumpov?

Množična komunikacija je postala cenejša, to je dejstvo. A zaradi tega te komunikacije ni samo več, ampak se je sporočilo začelo drobiti in prilagajati na strogo definirane skupnosti. Dobivamo mnoge, ločene publike. Pocenitev internetnega prostora je s seboj prinesla usmerjeno množično informiranje. Stranka SDS je zato danes lahko po vsej Sloveniji z razmeroma majhnim vložkom ustanovila lokalne portale, saj je cena vzpostavitve takšnih portalov smešno nizka, prek njih pa lahko s svojimi volivci veliko uspešneje komunicirajo kakor prek nekega vseslovenskega medija. Zadnjega pol leta se veliko ukvarjam s tisto znano tezo Benedicta Andersona o zamišljenih skupnostih: češ, narod je zamišljena skupnost, ki se je rodila z nastankom časopisa in podobnih skupnostnih komunikacijskih praks. Ker vsi beremo isti nemški časopis, naseljujemo isto skupno nemško resničnost.

Da, mislim, da je zapisal, da je novodobna molitev postalo branje jutranjega časopisa. Kakšna molitev je potem branje jutranjega toka objav na socialnih omrežjih?

Anderson je rekel, da nacija ni nekaj, kar je obstajalo že od nekdaj, kar nam je »zapisano v kri«, ampak se zgodi v nekem zgodovinskem trenutku. Isto velja za internet – ta nam ni prinesel nekih sanj o globalizaciji, kot smo si predstavljali še leta 2000, češ da bo zdaj ves svet povezan v eno, ampak je pocenil ustvarjanje namišljenih skupnosti in povzročil njihovo drobljenje. Namesto da bi vsi naselili skupno, globalno resničnost, se je zgodilo ravno obratno – še učinkoviteje smo se informacijsko zaprli v drobne, specifične skupnosti.

V tem smislu se ni nič spremenilo: mladi so zmeraj potrebovali svoje avtonomne prostore, odmaknjene od cenzure in oblasti starejših, najsi bo to ulica ali pač neka spletna platforma.

Toda: nacionalizem je bil emancipacijska ideologija, s pomočjo katerih so se ljudstva rešila kraljevin. Nacionalizem je s seboj nosil tudi univerzalno sporočilo, kot so gesla francoske revolucije. Danes obstajajo avtorji, ki trdijo, da po svetu nastajajo nove etnije, ki pa so izključevalne. Gradimo zidove?

Nekaj drži: internetne skupnosti se vzpostavljajo tudi v fizičnem prostoru, in če pogledate gibanje Black lives matter v ZDA, boste rekli: čudovito. Gre za preporod revolucionarne misli in novih, zanimivih praks. Res je, da tudi oni uporabljajo nenacionalistične označevalce, a jih subverzirajo v revolucionarno misel, podobno kot je v Južni Ameriki krščanska vera velikokrat identitetna opora revolucionarjem. Ali pa če pogledamo v Slovenijo, v moj rojstni kraj Lendava. V Lendavi smo dobili spletni portal Lendavainfo.com po tem, ko se je na spletu, kjer je vladal sosedski portal iz Murske Sobote, sprostil prostor in zagotovila produkcijska sredstva za lendavske vsebine. Ustanovil jo je neki študent in danes se zaradi tega lendavska skupnost onkraj nogometnih navijačev gotovo počuti bolj lendavsko. Ne vem, ali je to slabo ali dobro, a ko se zgodi ločnica na internetu, se velikokrat pojavijo konkretne posledice tudi v mesenem svetu.

Če so danes Lendavčani bolj lendavski, recimo, da so se zavedali neke skupnosti, zakaj so na državnozborskih volitvah tako apatični? Očitno so pozabili na državo, ker so postali tako navdušeni nad Lendavo. Kako lahko potem razložite, da se je zadnjih volitev udeležila zgolj polovica volivcev?

Demokratični primanjkljaj, o katerem toliko govorimo, ni demokratični primanjkljaj zaradi tega, ker ljudje ne gredo na volitve, ampak je to demokratični način vzvodov, s katerimi lahko kot posameznik na resen način vplivam na državo in na svoje okolje. In tukaj sem jaz osebno vedno večji privrženec lokalnih skupnosti. Splača se narediti stvari, zaradi katerih lahko rečeš, tukaj pa se sam počutim doma, to pa je naš okoliš, za katerega smo skupaj odgovorni. Sem privrženec dodatnega financiranja lokalnih skupnosti na način, da se bodo odpirali javni prostori. V mnogih slovenskih krajih javnih prostorov sploh ni. Zgolj lučaj od Lendave imate kraje, kjer obstajajo zgolj zasebne hiše in zasebne njive. Ne vem sicer, kako v tem smislu nadomestiti ali rešiti ta splošni mehanizem volitev, je pa morda treba delati na tistih področjih, na katerih vemo, da bomo delali v pravi smeri.

K temu moram sicer nekaj dodati: neki vaščan bo od lokalne demokratizacije imel na teden nekaj ur koristi, deset ur na dan pa bo vpet v delovne procese, iz katerih smo demokracijo izgnali. Na področjih, kjer dejansko živimo, to je na delovnih mestih, ni demokracije, in to je morda razlog, da se mnogim zdijo volitve nepomemben šov.

To je res. Nedavno sem govoril s psihoterapevtom v enem od večjih slovenskih podjetij, v katerem delajo fizični delavci. Ta psihoterapevt se je ves čas spraševal, kaj naj zaposlenim pove, da bodo začeli bolj vestno delati. Zdaj jih poskuša prepričati, naj na svoje delo gledajo bolj čustveno, naj razvijejo odnos do njega, kajti le če bodo na svoje delo gledali kot na nekaj njim lastnega, bodo lahko učinkovito zahtevali povišico. Zanimivo v tem primeru je, da tudi danes, če obstaja rešitev za delavce, ta obstaja v ponovnih zahtevah po lastnini njihovega dela. Marxov nauk še zmeraj velja. In vendar zaposlitvi vlada pomembna ideološka komponenta: ko sem se sam pogajal za lastne pogodbe, sem bil vedno v precepu. Ne morem se sprijazniti, da prodajam svoje delo, prodajam namreč svojo delovno sposobnost. Kar delodajalec kupi od mene, so ure mojega življenja, ki pa, če je življenje res neprecenljivo, nikoli ne bodo dovolj dobro plačane.

V Sloveniji imamo veliko lokalnih organizacij, gledaliških skupin, gasilcev, ki so jim ljudje res predani. V nasprotju s podjetji, v katerih sodeč po državni statistiki raste nezadovoljstvo, kjer se povečujejo psihosocialne motnje, stres. Ali ni ključno demokratizirati dela?

Pri prejšnjem delodajalcu, na Luni, je v kreativi recimo obstajalo absolutno lastništvo prostora. Vedelo se je, da soba od kreative pripada kreativi, in če se bo kdo odločil, da bo po steni risal s flomastrom, mu tega nihče ni mogel preprečiti. Delovno okolje je bilo zaradi tega boljše, obstajalo je vzdušje skupnosti, ki se je tudi znašala nad ljudmi, ki so nam delali krivico. Nikoli nismo recimo mogli razumeti računovodskih prostorov, kjer so poslušali komercialni radio. A to je seveda polovična rešitev. Mimogrede, mnogi startupi danes za prvo investicijo zelo lepo opremijo svoje pisarne, v katerih se potem nihče ničesar ne upa dotakniti. Ne vem, kako spremeniti delovne razmere, sem pa prepričan, da tudi v šoli zamujamo mnogo priložnosti, kako učence naučiti demokracije in avtonomnega odločanja. Zaradi mene naj šolarjem dajo 500 evrov za sladoled pod pogojem, da se morajo skupaj odločiti, katerega bodo kupili in kdaj dobili. V moji šoli smo imeli fantastično učiteljico biologije, ki je z nami obdelovala, kar se je zdelo kot cel hektar vrtičkov; sam sem tako prišel v stik z osnovami demokratičnega odločanja in skupnega »menedžmenta« javnega.

Namesto da bi vsi naselili skupno, globalno resničnost, se je zgodilo ravno obratno – še bolj učinkovito smo se informacijsko zaprli v drobne, specifične skupnosti.

Zdaj zagovarjate koncept civilne družbe, ki je ločena in avtonomna od političnih strank. Nekateri politiki bi vam odgovorili, da civilna družba nikoli ni neodvisna in da ste Sorosev plačanec.

Res je. In pri zadnjem shodu proti sovraštvu, ki ga je organizirala peščica dobrih ljudi, je bil celo pri njih v zraku nekakšen strah pred tem etiketiranjem, zaradi česar so v nekem trenutku mene – verjetno zadnjega v vrsti – prosili, ali lahko v skupnem imenu nastopim v medijih.

Zakaj je pomembno organizirati proteste? Zakaj ste jih podprli? Kakšna demokracija in zvrst komunikacije je to?

Protesti zame niso namenjeni tkanju novih, trajnih, individualnih vezi, ampak so oblika karnevala. Prišli smo skupaj zato, da vidimo, da nismo sami, da kot množica spregovorimo na malce drugačen način, da zacepetamo (zaplešemo) in se navznoter in navzven prepoznamo kot skupnost. Zdi se mi – in ne želim protestov trivializirati –, da so protesti v tem pogledu podobni obisku gledališča. V gledališču se tudi udejstvuješ v neki skupnosti, ki si deli isto izkušnjo in jo skuša aplicirati na svoje (družbeno) življenje, kar poveča občutek pripadnosti. To ima lahko pomembne učinke. Konec koncev je tudi naš inštitut, Danes je nov dan, nastal po protestih leta 2012. Tedaj so mnogi govorili, da vstaje nimajo politične vsebine in političnih posledic in so zgolj oblika zabave. Mi smo nato zgradili spletno platformo, ljudem smo rekli: Napišite svoje predloge. Mislim, da se je po vstajah skupnost v Sloveniji tesneje povezala, in to se je lahko sedaj zaznalo tudi pri shodu proti strahu in sovraštvu. Ta shod je organizirala peščica posameznikov, ki pa so imeli v svojih rokovnikih ogromno telefonskih številk; če je kateri od organizatorjev potreboval kak nasvet ali informacijo, jo je takoj dobil. To je skupnostni spomin.

Koliko je shod stal?

Nekih 700 evrov. 200 za elektriko, 150 za hotel za Tamása, 100 za njegov prevoz, 50 evrov za kombi in okoli 200 evrov za letake in značke.

Dejansko pa ste protestirali proti sovražni kampanji, predvsem stranke SDS, ki je stala nekaj milijonov evrov. Hkrati pa se ta skrajna desnica – Janša, Orbán – predstavlja kot spontano, civilno združenje jeznih, ki se dvigujejo proti elitam. Kako jim je uspelo perspektivo tako spreobrniti? 

Jezik, ki ga je nekoč govorila levica, recimo ob protiglobalizacijskih protestih, protestih proti Wall Streetu, je zdaj očitno postal oblastniški diskurz ali celo identitetna politika. Skrajno desna politika je uspešno prevzela mobilizacijski potencial – jezik – levice. Kot piše Žižek v Mao Zedong: the Marxist Lord of Misrule, je prava zmaga zmaga v porazu – to, da tvoj nasprotnik spregovori v tvojem jeziku. V tem smislu je zmagovalec ideologija napredka, gospodarske rasti, liberalnih pravic itd., trenutni poraženci pa so tisti, katerih diskurz je ideologija gospodarske učinkovito subverzirala. Tudi desne politike nominalno »skrbijo« za pravice žensk, ampak samo, dokler so to »naše« ženske, ki ne preizprašujejo idej, ki vzdržujejo sisteme izkoriščanja.

Kako jim je to uspelo?

Treba je prebirati raziskave o financiranju nevladnih organizacij v preteklih desetletjih. Levi donatorji so v tem času financirali leve nevladne organizacije, da so te ohranjale storitve, ki so jih države ukinjale. Desni donatorji pa so nosili denar desnim think tankom za proizvodnjo, pod narekovaji, teorije in ideoloških tekstov, na katere se lahko zdaj, 20 let kasneje, sklicuje desnica.

Sociologija je denimo blestela v prvi polovici 20. stoletja, v zadnjih desetletjih 20. stoletja pa se zdi, kot da je večina avtorjev poniknila. Na spektru desnice se je po tem času produkcija knjig, del in študij izredno povečala.

Vi, kot profesionalni debater verjetno menite, da je ena od rešitev dobra debata?

Ja, ampak na način, da mislim, da se morajo vsi debate učiti. Velikokrat se znajdem v situaciji, ko se z ljudmi več ne morem pogovarjati, ker so se sami zapeljali v slepo ulico. Poleg tega nobena debata ne deluje, če ni skupnega cilja. Brainstorming je recimo, ko se ljudje dobijo, si določijo problem in ga poskušajo skupaj rešiti. V takšnem okolju so ljudje pripravljeni debatirati, reči tudi, da je neka ideja slaba, in na drugi strani to sprejeti. Na Twitterju pa skupnega cilja ni, en nekaj blekne, drugi reče, da si bleknil, in podobno, kar po definiciji ne vodi nikamor. Sam teh omrežij zato več niti ne uporabljam. Obstajajo eksperimenti debat na internetu, ki poskušajo najti konsenz, in nekateri so bili zelo uspešni. Dobro bi bilo, če bi tudi naša vlada z njimi poskusila – obstoječi portal Predlagaj vladi je namreč za tovrstne razprave popolnoma neuporaben. Tega so se drugače lotili na Tajvanu. Dlje časa niso mogli sprejeti zakona o prodaji alkohola na internetu, ker je javna debata vedno nekam zašla. Zato so diskusijo odprli na platformi, kjer so se lahko eni in drugi strinjali ali ne strinjali z določenimi izjavami in hkrati dodajali svoje. Klasičnih komentarjev ni bilo. Platforma je odprla perspektivo, v kateri so lahko poiskali konsenz, ki je bil osnova novega zakona…

… morda bi naša vlada lahko takšno platformo namenila iskanju konsenza o drugi svetovni vojni …

… v Sloveniji smo pogosto ujetniki nekih preteklih, recimo jugoslovanskih izkušenj in za mnoge je še vedno edina možna razlaga tista, ki govori o komunistih. Jaz kot Filip Dobranić bi denimo vendarle rad še kaj več izvedel o problemih našega javnega zdravstva, kot zgolj to, da eni iz kontinuitete kradejo. Ne vem, kdo je lansiral tezo o tem, da je vse v zdravstvu slabo zaradi korupcije, in zdaj že leta vsi iščemo krivca za to korupcijo, namesto da bi se pogovarjali o celotnem sistemu. Vsi govorijo o čakalnih vrstah, sam pa, čeprav sem razmeroma dobro informiran državljan, ne vem, kako so te čakalne vrste videti v praksi.

Jezik, ki ga je nekoč govorila levica, recimo ob protiglobalizacijskih protestih, protestih proti Wall Streetu, je zdaj očitno postal oblastniški diskurz ali celo identitetna politika.

Pred volitvami ste strankam poslali zajetno anketo, ki so jo nato lahko reševali tudi uporabniki, računalnik pa je uporabnike razvrščal po strankah. Do kakšnih sklepov ste prišli?

Vse stranke razen NSi in SDS, od koder nam odgovorov niso poslali, se strinjajo z evtanazijo. Ker očitno glede tega obstaja konsenz, bo zanimivo videti, ali bodo stranke v prihajajočem mandatu to vprašanje rešile – in zakaj ne. Zanimivi pa so bili tudi odgovori strank na vprašanja glede stanja v zaporih. Nobena od strank se namreč ne strinja, da bi morali stanje v zaporih izboljšati, ljudje, ki so prav tako izpolnjevali anketo, pa so na tem področju največkrat ostali neodločeni. Kar pomeni, da niti politične stranke niti ljudje o tej temi ne vedo veliko. V Sloveniji pogovora o zaporih nimamo. Ne rečem, da je to najpomembnejša tema, a če tu in tam od zaposlenih slišimo grozljive zgodbe o tem, kako so se zaporniki pripravljeni prostituirati za tramale, problemi očitno so, informacij pa ni.

Več kot deset let ste po svetu debatirali – s kom in kje je bilo najbolj zanimivo?

Ta praksa je najbolj zanimiva za srednješolce, najbolj motivirani zanjo pa so bili po mojih izkušnjah ljudje v krajih, kjer še nimajo ustaljenega demokratičnega procesa, kot je recimo Bangladeš. V Sloveniji so to večinoma periferne skupnosti oziroma srednje šole in pa zaporniki.

Kako to?

Sam sem debatiranje učil po svetu in v okviru obveznih izbirnih vsebin v šolah po Sloveniji. Pri nekaterih ljudeh kar vidiš, kako se v njih prebudi volja do moči, ko jim pokažeš vzvode. V Gimnaziji Bežigrad naključne učence to zanima zato veliko manj kot učence na kakšni obrobni, neelitni šoli. V ZDA veliko profesorjev debato poučuje po zaporih. Tudi sam sem to delal, ko sem bil v ZDA. To je nekako strašljiva izkušnja, saj sem hodil v oddelek, kjer so bili zaprti mladoletniki, ki so storili hud zločin. Ampak ti ljudje so najbolj hvaležno občinstvo, saj pri tem vidijo načine, kako bodo te tehnike uporabili. Pred leti je verjetno zaradi teh istih razlogov debatna skupina iz nekega zapora premagala harvardsko debatno skupino, ki je slovela kot najboljša na svetu. Na obeh straneh je bila na delu samoselekcija, vendar to ostaja znak, da so tudi zaporniki lahko zelo motivirani za pacifistične načine političnega boja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.